Italija v primežu koronavirusa

Tudi ko bo virus premagan, se življenje ne bo enostavno vrnilo v običajne tirnice. Italija – podobna ugotovitev pa najbrž velja za ves t.i. razviti svet – po epidemiji ne bo več taka, kakršna je bila pred njo. Občutek vsemogočnosti, značilen za našo civilizacijo, bo iz te bitke izšel hudo omajan …. foto: ANSA

Ko se je decembra 2019 v italijanskih časopisih pojavila novica o izbruhu epidemije koronavirusa v Wuhanu na Kitajskem, si razen redkih virologov in epidemiologov nihče najbrž ni predstavljal, da bo slaba dva meseca za tem žarišče epidemije Italija in za njo postopoma ves svet.

Da se je virus s Kitajske nezadržno razširil, pravzaprav ni čudno, če pomislimo, kakšna globalna vas je danes svet. Ugibanja in dvome pa je povzročilo in še danes povzroča vprašanje, kako to, da je sprva in s tako neverjetno močjo eksplodiral samo in ravno v Italiji. Če pustimo ob strani razne zarotniške teorije, ki jih tudi v tem primeru ne manjka, je vprašanje še vedno brez odgovora: o njem epidemiologi, virologi in drugi raziskovalci do danes niso prišli do dokončnih in splošno sprejetih zaključkov. Eni govorijo o prepoznem odzivu, drugi o navadnem naključju, tretji o nenavadno gostem prometu na relaciji Kitajska – Italija itd.

Kako se je italijanska vlada lotila soočenja s krizo?

Tudi do t.i. »nultega pacienta« se zdravstvene službe z gotovostjo niso prebile. Spletna omrežja so pisala o domnevnem pakistanskem gostinskem delavcu, o nekem povratniku s Kitajske, celo o povratniku iz Nemčije. Po nekaterih teorijah pa je virus v Italiji krožil že konec decembra in januarja, kar bi pojasnilo nenavadno visoko število težkih pljučnic v tistih mesecih …

In kako se je italijanska vlada lotila soočenja s krizo? Da je na začetku, morda tudi pod vplivom dela stroke nevarnost podcenjevala, je verjetno res, kakor je res, da je povlekla nekaj nedomišljenih potez (npr. prepoved direktnih poletov s Kitajske, ki je dosegla nasproten učinek od nameravanega, saj se je promet preusmeril na indirektne povezave in s tem otežil kontrolo). Res je tudi, da so predsedniki nekaterih severnih italijanskih dežel še pred izbruhom epidemije zaman pozvali k previdnostni izolaciji vseh kitajskih povratnikov z novoletnih praznovanj v domovini. Res pa je tudi, da mnogi znaki kažejo, da glavni raznašalci virusa nemara niti niso bili Kitajci.

Kakorkoli že, epidemija je nenadoma izbruhnila, in to v samem italijanskem gospodarskem osrčju, t.j. v Lombardiji, ki je v vseh ozirih najrazvitejša in najbogatejša italijanska dežela. Iz Lombardije pa se je zlasti v prvih dneh in tednih okužba naglo širila v sosednje dežele.

Velika večina prebivalstva ukrepe podpira oz. vladi očita kvečjemu, da jih je sprejela prepozno

Tudi James Joyce na Ponterossu z zaščito pred koronavirusom Foto: F. De Filippo

Reakcija italijanskih oblasti je bila po prvem omahovanju odločna in nagla. Ukrepi so se od konca februarja stopnjevali: omejitev mobilnosti, zaprtje šol, univerz, prepoved vseh kulturnih, družabnih in verskih prireditev, vključno maš in drugih liturgičnih opravil, postopno zaprtje gostinskih lokalov in trgovin z izjemo jestvin, lekarn in nekaterih drugih življenjsko neobhodnih storitev, v zadnjem tednu pa celo z ustavitvijo vseh tistih gospodarskih dejavnosti, ki niso neobhodno potrebna za preživetje, in celo s prepovedjo sprehodov v mestu in naravi.

Razlog teh tako strogih ukrepov italijanskih oblasti je preprost: matematični izračuni so namreč kmalu pokazali, da bi brez poskusa zajezitve epidemije število obolelih v kratkem času tako skokovito naraslo, da bi italijanski zdravstveni sistem, kljub temu da je – zlasti v severnih deželah – eden boljših v Evropi, tovrstnega pritiska ne zdržal. Edina rešitev pred katastrofo je bila torej poskus zajezitve virusa, in ta zajezitev je – v pričakovanju antiviralnih zdravil in cepiva – mogoča samo z osebno izolacijo.

Težko je oceniti, kako so vladne ukrepe sprejeli državljani. S tovrstnimi anketami ne razpolagam. Vtis pa je, da velika večina prebivalstva ukrepe podpira oz. vladi očita kvečjemu, da jih je sprejela prepozno. Isto velja za politiko. Tudi opozicija vladne ukrepe podpira in ker se zaveda, da so jim državljani naklonjeni, večkrat predlaga še strožje.

So vladni ukrepi zaustavili virus?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

Danes, ko to pišem (24. marca), je kljub rahlemu upadu okužb v zadnjih dveh dneh še težko odgovoriti na to vprašanje. Več kot 50.000 okuženih in nad 5000 mrtvih, pa čeprav večinoma (a ne izključno) ostarelih in že bolnih, so seveda zastrašujoče številke. Alternative sprejetim ukrepom pa po prepričanju stroke ni in edino upanje je, da državljani čimbolj odgovorno spoštujejo vladne omejitve.

Zgoraj navedena visoka umrljivost vzbuja začudenje, saj navidez bistveno presega kitajsko. Tudi tu so ugibanja raznovrstna, še najbolj prepričljiva pa je razlaga o najbrž visokem številu neodkritih asimptomatičnih okužb ali rahlih obolenj, predvsem pa o precej višji srednji starosti italijanskega prebivalstva v primerjavi s kitajskim. Italija je namreč na svetu ena od držav z najvišjo srednjo starostjo na svetu. Natančnejši izračuni namreč pokažejo, da je z ozirom na srednjo starost obolelih umrljivost v Italiji v resnici nižja od Kitajske.

Občutek vsemogočnosti, značilen za našo civilizacijo, bo iz te bitke izšel hudo omajan …

Pa še nekaj o odzivu Katoliške cerkve na omenjeno dogajanje. Vtis sem imel, da je bil sprva odziv italijanske Cerkve na pandemijo sicer nekoliko mlačen, ta vtis pa je v naslednjih tednih popravila z velikim številom molitvenih pobud, kakršna je na primer vsakdanja molitev rožnega venca, ki ga iz Marijinega svetišča v Loretu prenašata televizija italijanske škofovske konference in splet.

Italijanska škofovska konferenca je škofe zavezala, naj v vseh javnosti odprtih cerkvah s svojim aktom začasno prekinejo vsa bogoslužna opravila. To je bilo potrebno, ker bi drugače na podlagi konkordata tovrstni ukrepi civilnih oblasti bili pravno neučinkoviti. V nekaterih oporečniških krogih je slišati sicer ugovore zoper to zadržanje, ki pa – realno gledano – ni imelo alternative. Je pa v neki pridigi med slovensko sveto mašo, ki jo vsako nedeljo prenaša Radio Trst A, msgr. Franc Vončina podal vsaj zame prepričljivo razlago, da gre to začasno samoomejitev razumeti kot znak, da tudi kristjani ponižno sprejemamo naravne zakonitosti, kakršna je na primer prenos virusa od človeka do človeka, in zato sprejemamo tudi ukrepe, ki utegnejo to prenašanje omejiti.

O gospodarskih, družbenih, kulturnih in duhovnih implikacijah te nepričakovane in silovite epidemije se v tem zapisu ne dotikam. Eno pa je gotovo: tudi ko bo virus premagan, se življenje ne bo enostavno vrnilo v običajne tirnice. Italija – podobna ugotovitev pa najbrž velja za ves t.i. razviti svet – po epidemiji ne bo več taka, kakršna je bila pred njo. Občutek vsemogočnosti, značilen za našo civilizacijo, bo iz te bitke izšel hudo omajan …