Nedavni incident, ko so se na spletni strani italijanskega ministrstva za šolstvo med občinami italijanskih pokrajin Gorice in Trsta pojavili tudi slovenski kraji morda sam po sebi ni dramatičen, je pa odraz dejstva, da Slovenija na zahodu nima lahke in enostavne sosede.
Italija se po zlomu evropskega komunizma in zlomu italijanske krščanske demokracije ne more izviti iz težav. Ta dežela, ki ima sicer nedvomno tudi izjemen demokratičen, anti-fašističen in siceršen intelektualni potencial, že nekaj časa drsi v populizem Berlusconijevega tipa, ki ga podžigata ekonomska kriza in nezmožnost izkoreninjenja mafije na revnem jugu (kar se tiče slednjega, bi Bruselj Italija morala skrbeti prav tako kot Romunija in Bolgarija).
Nevednost in predsodki
Pri tem je za Slovenijo zaskrbljujoče tako dogajanje na ravni države, kakor dogajanje v deželni Furlaniji Julijski Krajini, kjer zaradi med- in povojnega dogajanja (ter konflikta med italijanskim in slovenskim nacionalnim gibanjem v 19. stoletju) Berlusconijeva politika dobiva še bolj poudarjen desni izraz. Žrtev takšnega stanja je še naprej slovenska manjšina, pa tudi podoba Slovenije, ki za mejo v Italiji ostaja neznanka.
Daleč od tega, da bi po vzoru Jugoslavije strašili z nevarnostjo z Zahoda, takšne razmere v Italiji pomenijo nezaželen razvoj in določeno tveganje, na katerega mora Slovenija znati prav odgovoriti. Kratkoročno škodljivo, dolgoročno pa morda celo varnostno vprašljivo je, če za mejo v Italiji ljudje ne vedo skoraj nič o svoji sosedi Sloveniji ali pa imajo o njej predsodke.
Za realistični strateški fokus
Zato moramo v središče naše zunanje politike – poleg Evropske Unije, ki pomeni v svoji poglobljeni verziji za Slovenijo najzanesljivejše zagotovilo svobode – postaviti našo neposredno okoliščino, torej prostor Alpe-Jadran-Donava. Slovenija leži v geografskem središču tega prostora in je v njem edina entiteta, ki je tudi država. A to sta dve dejstvi, ki lahko postaneta argumenta za resnično središčnost Slovenije šele, če bo ta sama od znotraj zagotovila potrebno gravitacijsko maso – predvsem z močnim gospodarstvom, tesno prepletenim z gospodarstvi za mejo. Takšna prepletenost bo naredila Slovenijo za zanimivejšo in večjega upoštevanja vredno partnerico za mejo tudi v Italiji. Z drugimi besedami: na demokratičnih in gospodarskih – a tudi narodnih, manjšinskih – temeljih je potrebno na novo postaviti nove in drugačne ustanove, ki bodo le od zelo daleč spominjali na neslavno propadle zamejske gospodarske ustanove, motivirane z ideologijo ali celo z zaslužkarstvom nekdanje tajne službe.
Iz sence zgodovine
Slovenija mora za emancipacijo ob meji z Italijo in za lastno verodostojnost iti še dlje: v prostoru ob meji (in, kolikor je mogoče, za njo) je potrebno podpreti vse pobude, ki ohranjajo spomin na zločine fašizma – tudi ob grozotah italijanskega fašizma v Sloveniji (na Hrvaškem, v Grčiji, Afriki) je treba reči: “Nikoli več!” In biti v zavračanju zločinov totalitarizma dosledni, boljši od soseda (tudi če simetrije tu ni: ve se, da je bil fašizem agresor): pustimo sosedom spomin na fojbe, poklonimo se žrtvam fojb, a povabimo v Gramozno jamo italijanskega veleposlanika, predsednik Türk naj s svojim italijanskim kolegom obišče Gonars, na “oglasno desko” pripnimo poročilo mešane zgodovinske komisije… Žal pri tem zopet trčimo na domač problem: šele ko se bosta partizansko gibanje in naša levica povsem jasno distancirali od vojnih in povojnih zločinov nad Slovenci, zatem pa tudi od tistih nad Italijani v fojbah (četudi italijanski viri s številom pretiravajo in z motivi zavajajo), bo popolnoma jasno, da je bila Slovenija žrtev in tedanja fašistična Italija agresor
