Istospolne zakonske zveze: razprava in odločanje (I.)

Foto: ktar.com.
Foto: ktar.com.

Tako kot v ZDA bo moralo v prihodnjih tednih tudi v Sloveniji najvišje sodišče v državi odločiti, ali imajo istospolni pari pravico do sklenitve zakonske zveze, pri čemer bo pri nas o tem morda končno odločilo ljudstvo na referendumu. V obeh državah se pri tem vprašanju pojavlja precej nasprotujočih stališč. Zdi se, da bolj kot širok pogovor o tem, kakšne so potrebe oseb v ozadju tega družbenega konflikta in kako jih zadovoljiti, v javnem prostoru prevladuje diskurz, ki ga narekujejo najglasnejši zagovorniki in nasprotniki istospolnih porok. Svoje razmišljanje o tej problematiki bom predstavil v dveh delih. V prvem bom opisal, v kakšnem kontekstu potekajo razprave o tej tematiki v Sloveniji, kakšne značilnosti teh razprav opažam in kako gledam na opisano situacijo. V drugem delu se bom osredotočil na potrebe oseb v tem konfliktu ter kako jih po mojem mnenju lahko z zakonodajo primerno zadovoljimo in razrešimo konfliktno situacijo.

Prevzetnost nekaterih vplivnih krogov

Spremembe ZZZDR-ja so odprle človekova najbolj temeljna vprašanja: kdo sem, zakaj sem, od kod sem, kam grem. Znanost nam kljub vsem odkritjem še vedno ne more celovito odgovoriti na ta vprašanja, saj obstajajo bele lise, vrzeli, neraziskana področja, v raziskovanju prihaja do napak in zmot … Že v tem pogledu so nekateri sila oholi ter pod avreolo znanosti in strokovnosti o zelo kompleksnih vprašanjih, kot je vzgoja in psihosocialni razvoj otrok, širijo stališča, oprta na nekaj raziskovalnih izsledkov, kot ultimativna dejstva. Čeprav Društvo psihologov Slovenije in nekatere druga strokovna združenja svoja stališča utemeljujejo z znanstvenimi raziskavami, je treba povedati, da raziskav, ki bi z dovolj visoko mero gotovosti pojasnile razlike oz. podobnosti med otroki v razno- in istospolnih zvezah, skorajda ni. Edini meni do sedaj znani raziskavi na tem področju, ki izpolnjujeta pogoj glede velikosti in naključnosti raziskovalnega vzorca, sta Rosenfeldova iz leta 2010 ter Allenova in drugih iz leta 2013. Da bi bile namreč raziskave zanesljive, naj bi vzorec štel vsaj od 400 do 500 naključno izbranih primerov; precej raziskav, ki jih navaja Društvo psihologov Slovenije, pa ima vzorec manjši od 100 primerov, pri čemer dodatno težavo za zanesljivost raziskave predstavlja nenaključni vzorec.

Prevzetnost določenih ljudi na pomembnih družbenih položajih se v tem primeru kaže kot zelo velika ovira za odprt dialog in ustvarja vtis, da so znanstvenice in znanstveniki le zlorabljene figure na polju politično-ideološkega boja. A dobre in nepristranske raziskovalke in raziskovalce odlikuje, da v Sokratovem duhu »vem, da nič ne vem« ponižno stopajo v raziskovanje stvarstva in dajejo svoj prispevek k védenju o njem.

Nedopustno eksperimentiranje z otroki

Človekova želja po védenju je ogromna, saj to človeku daje gotovost in predvidljivost. Pri tako zapletenih procesih, kot je npr. nastanek in razvoj vesolja ali vzgoja in psihosocialni razvoj otrok, menim, da se je skoraj nemogoče dokopati do celotnega védenja. Pri psihosocialnih vprašanjih smo še dodatno omejeni z raziskovalno etiko, ki ne dovoljuje poskusov z ljudmi, če o tem sami ne morejo svobodno odločati. S tega vidika morajo za otroke veljati najvišja merila zaščite. Ker nikakor ne moremo trditi, da so dosedanje študije onkraj razumnega dvoma potrdile, da spolna sestava staršev oz. skrbnikov nima pomembnega vpliva na razvoj otrok, pomeni uzakonitev pravice istospolnih parov do posvajanja otrok, ki niso njihovi biološki potomci, državno podprto socialno eksperimentiranje z otroki. Mislim, da moralni čut velike večine ljudi, tudi LGBT-oseb, tega ne prenese. Gre za pravice ljudi, ki so še bolj v manjšini in so še šibkejši kot polnoletne LGBT-osebe.

Kot državljan in davkoplačevalec hočem imeti vpliv na tovrstne etične odločitve in menim, da ga imamo volivke in volivci pravico izraziti prek referenduma. Argument proti referendumu o noveli ZZZDR-ja, češ da večina ne more odločati o pravicah manjšine, je v tem primeru zgrešen, saj je očitno edino z zavrnitvijo spornega zakona na referendumu mogoče zaščititi največjo in najšibkejšo manjšino, tj. otroke. Pravica do enakosti pred zakonom, na katero se v prvi vrsti sklicujejo predlagatelji novele, pač ni edina in absolutna človekova pravica.

Diskvalifikacija katoliškega svetovnega nazora

Prepad med nepopolnim védenjem ter človekovo željo po znanju, razumevanju, gotovosti in predvidljivosti s svojimi razlagami zapolnjujejo različne vere, nazori, ideje in filozofije. Ustavno zajamčena svoboda vesti nam omogoča, da lahko sledimo in javno izpovedujemo katerokoli versko prepričanje, življenjsko filozofijo ali nazor, ga spremenimo ali opustimo. Podobno kot med znanstvenimi teorijami tudi med verskimi prepričanji, filozofijami in nazori poteka neke vrste tekmovanje v smislu, kateri nudi najboljšo razlago sveta. Priznati moramo, da krščanski pogled na svet ni obroben pojav, ampak ima v svetovnem merilu največ pripadnikov (skoraj tri milijarde) ter se kljub sekularizaciji in preganjanju še vedno širi (glej npr. Philip Jenkins: The Next Chistendom). Ker je vera ali nazor povezan z načinom življenja, medosebnimi odnosi in vzgojo, so spori na tem področju neizbežni in nemalokrat so to najsilovitejši družbeni konflikti.

Prevladujoč odnos do krščanstva, še zlasti do katolištva, v slovenskem javnem prostoru danes sega od brezbrižnosti do sovražnosti. Glavni in najmočnejši politični, medijski, akademski in drugi javnopolitični igralci katoliškemu pogledu na svet tako rekoč odrekajo kakršnokoli relevantnost za reševanje sodobnih družbenih vprašanj. Še več, javno profiliran katoliški pogled je v Sloveniji malodane sopomenka za klerofašizem in zato vnaprej diskvalificiran. Raznovrstne zablode, stranpoti in kazniva dejanja v RKC-ju v zadnjih 25 letih so bila seveda dodatna voda na mlin takšnemu prikazovanju katolištva, tako da del odgovornosti za to nosijo tudi vrhovi RKC-ja v Sloveniji.

A vendarle, tudi drugod po svetu je bil RKC vpleten v hude škandale in zločine, morda še večje kot v Sloveniji, pa to ni diskvalificiralo katoliškega nazora iz javnopolitičnega prostora. Po mojem mnenju gre največji razlog za to iskati v šibki slovenski laiški katoliški civilni družbi. Povojni komunistični režim je slednjo namreč skoraj popolnoma uničil. Tudi v zadnjih 25 letih je bil napredek pri njenem razvoju razmeroma počasen. To je po eni strani posledica številnih predsodkov in izkrivljene predstave o katoliških civilnodružbenih organizacijah pri večini tistih, ki odločajo o razporeditvi javnega denarja za spodbujanje civilne družbe. Po drugi strani gre razloge za dokaj klavrno stanje iskati v strahu klerikov, da bodo izgubili nadzor nad preveč samostojnimi laiki. Tudi tu je torej odgovornost za trenutno situacijo porazdeljena.

Proticerkvena nastrojenost

Pred nekaj tedni sem se pogovarjal z Američanom, ki se poslovno ukvarja s Slovenijo, in mi je povedal, da ima kampanja za istospolne zakonske zveze v Sloveniji za razliko od ZDA izredno močan proticerkveni naboj. Čez lužo naj bi bil ta problem bolj ali manj uokvirjen v vprašanje enake zakonske zaščite, medtem ko odnos do verskih skupnosti naj ne bi igral bistvene vloge. Kljub temu je po mnenju sogovornika RKC v ZDA zaradi poudarjanja togih dogmatičnih stališč izgubil bitko za ohranitev zakonske zveze kot zveze moškega in ženske, saj bo ameriško vrhovno sodišče na tem področju zelo verjetno izenačilo razno – in istospolne pare.

V Sloveniji se je RKC angažiral proti spremembam družinske zakonodaje že pred tremi leti, ko so naposled volivke in volivci na referendumu zavrnili uveljavitev sprejetega Družinskega zakonika, ki je predvideval skoraj popolno izenačitev razno – in istospolnih zvez. Ob tem velja omeniti, da sta se takrat proti Družinskemu zakoniku opredelili tudi drugi dve največji verski skupnosti v državi, to sta Srbska pravoslavna Cerkev in Islamska skupnost v Sloveniji. Kljub temu je po neuspelem referendumu postal glavna tarča kritik le RKC. Višek javnih obtožb na njegov račun je nedvomno predstavljala Parada ponosa tistega leta, ki so jo organizatorji oglaševali z grafično podobo, na kateri papež s škarjami reže mavrico. Si predstavljate, da bi bil namesto papeža ali poleg njega upodobljen še prerok Mohamed!?

Tudi v tokratni kampanji proti noveli ZZZDR-ja je RKC ena od gonilnih sil. V skladu z zgoraj predstavljeno obravnavo katolištva je to za večino slovenskih mnenjskih voditeljic in voditeljev že samo po sebi sporno, češ, kaj se ima RKC sploh vtikati v te zadeve. Nestrpnost do RKC-ja in do drugače mislečega konservativnega dela civilne družbe je tako močna, da vodi do obsojanja in izključevanja. Zagovarjanje obstoječe ureditve glede zakonske zveze je proglašeno za nestrpno, homofobno in kratenje človekovih pravic. V takem ozračju odprt in iskren dialog ter sodelovanje med različno mislečimi kratko malo ni mogoč in trdim, da so največje žrtve tega ravno LGBT-osebe.

Enostranskost prevladujočih mnenjskih voditeljev in odločevalcev

Dodatno hibo v razpravah o istospolnih porokah predstavlja slovenski medijski prostor, ki ga pri obravnavi sprememb ZZZDR-ja tako kot pri več drugih kontroverznih temah doživljam kot precej pristranskega. Kljub pomanjkanju prepričljivih znanstvenih razlag o posledicah popolne zakonske izenačitve istospolnih zvez z raznospolnimi in o vzgoji otrok v istospolnih zvezah, se je večina novinark in novinarjev vnaprej postavila v položaj, v katerem ne sprašujejo, raziskujejo, razčiščujejo, odkrivajo sence in dvome različnih razlag ter tako uporabnikom svojih storitev ne pomagajo, da bi se čim bolje seznanili z dejstvi in pomembnimi informacijami.

Zdi se mi, da smo pri obravnavi te teme v situaciji, ki je podobna tisti, kadar se peljemo z vlakom. V nekem trenutku vlak obstoji na postaji in potniki so čez nekaj časa ob pogledu skozi okno proti vlaku na sosednjem tiru prepričani, da vlak, v katerem se nahajajo, nadaljuje z vožnjo, saj vidijo premikanje vagonov. Tisti potniki, ki pogledajo tudi skozi okno na drugi strani in npr. vidijo mirujoče pročelje postaje, spoznajo, da se ne premika vlak, v katerem sedijo, ampak se premika sosednji vlak. Kdor je fiksiran le na en pogled, je v tem primeru v zmoti.

Občutek imam, da v dosedanjih javnih razpravah o izenačitvi istospolnih zvez z raznospolnimi zvezami in s tem povezanim razumevanjem človekovih pravic večina mnenjskih voditeljev in odločevalcev gleda samo skozi eno okno in je prepričana, da nas le popolna zakonska izenačitev isto – in raznospolnih zvez pelje naprej. Tisti, ki gledajo v druge smeri ter si upajo javno izpostaviti svoja videnja in poglede, pa so od prej omenjene večine bodisi prezrti, zatrti, obsojeni, zasmehovani, izločeni …

Pot do dobre rešitve

Osebno verjamem, da se lahko kakovostna rešitev za vprašanja istospolnih zvez rodi v odprtem pogovoru med različno mislečimi. Za to je potreben čas, pogum, potrpežljivost, medsebojno spoštovanje in zaupanje ter pripravljenost na poslušanje in razumevanje drug drugega. V procesu, v katerem je bila sprejeta novela ZZZDR-ja, je bilo vsega tega zelo malo, zato rešitev po mojem mnenju ni dobra. Tudi zaradi tega se zavzemam, da sprejeti zakon na referendumu zavrnemo ter nadaljujemo pogovor na drugačnih osnovah. Svoj prispevek k iskanju rešitve nameravam dati v drugem delu tega razmišljanja, ko bom pisal o potrebah oseb, ki se skrivajo v ozadju tega spora.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

// //