Islamski radikalci

13
272
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Alžirski pisatelj Boualem Sansal je bil letos na seznamu vseh pomembnejših književnih nagrad v Franciji za roman 2084 Konec sveta. Kot nakazuje naslov, se sto let po romanu 1984, v katerem Orwell izriše komunizem kot popolni totalitarizem, se tak totalitarizem leta 2084 zares uresniči. To, kar ni uspelo materialistični posvetni komunistični ideologiji in njeni nosilki partiji, je sto let kasneje uspelo Jolahovemu poslancu Abiju. Na sistemu, ki temelji na pozabi in podrejenosti edinemu bogu Jolahu, je namreč zgradil mogočen imperij Abistan. Ljudje so enodušni, ne vznemirja jih kakšna osebna ali kritična misel, ampak uživajo srečo verovanja brez spraševanja. Ton daje romanu uvodna misel: »Religija morda vzbudi ljubezen do Boga, toda nič ni močnejšega od nje pri vzbujanju gnusa do človeka in sovraštva do človeštva.« Sansal pravi v pogovoru za France-Press, da »se postavlja na noge dinamika muslimanske globalizacije. Področje, ki ga je treba opazovati, je Evropa. Potem namreč, ko je islamizem osvojil arabski svet in Afriko, se širi na Zahod z vedno bolj opazno fizično navzočnostjo bradačev, zakritih žensk in trgovin halal.« In pisatelj še dodaja: »Po moji analizi bo zmagal islamski totalitarizem, ker se opira na božanstvo in mladino, ki se ne boji smrti, medtem ko se globalizacija opira na denar, ugodje in nepomembne in minljive stvari.« Ne glede na to, da je priznani pisatelj Alžirec in musliman, so francoski dušebrižniki »politično korektnega« pri njem zaslutili islamofobijo, zato je počasi izginil z vseh seznamov za književno nagrado leta 2015. Za napol samostojno se je vendarle izkazala Francoska akademija, ki mu je nagrado sicer podelila, a jo mora deliti še z nekom drugim. Če bi nagrade delili po krvavem petku 13. novembra, bi mu (verjetno) nobena ne ušla!

Pisatelj opozarja, da politični islam, tj. islamizem, vse bolj izpodriva religijski islam, da mu ta ni kos in je pred islamizmom kakor ohromljen. Razlogov za to upehanost islama v njegovi religijski obliki ne manjka, kot ne manjka razlogov za širjenje islama v njegovi politični obliki od Erdoganovega do radikalnega in terorističnega. Ko Boualem Sansal razlaga uvodno misel v svoj roman, pravi: »Sleherna religija, ki izstopi iz svoje poklicanosti, ki je v tem, da goji dialog med človekom in njegovim stvarnikom, se nevarno podaja na politično področje, v sebi skriva totalitarni potencial. Nekoč je Katoliška cerkev gradila in podirala kraljestva, poročala vladarje in izkoreninila cele populacije kot npr. v južni Ameriki. Toda v primeru katoliške religije je šlo za stranpot. Drugače, ravno nasprotno, pa se islam po svojem bistvu umešča v polje političnega. Prerok Mohamed je poglavar države in vojskovodja, ki uporablja svojo religijo v taktične in politične namene.« Ob tem še dodaja, da imajo tudi teksti, ki veljajo za svete in zavezujoče, totalitarno razsežnost, ker šeriat, ki se sklicuje nanje, določa popolnoma vse vidike življenja. »Ničesar ni, kar ne bi bilo regulirano in v podrobnostih določeno, vključno z načinom, kako mora vernik lulati! Robot ima večjo stopnjo svobode kakor musliman, ki bi svojo religijo uresničeval radikalno.«

Že pred Sansalom je bilo mogoče slišati muslimanske intelektualce, da poteka boj za interpretacijo islama, a so jih drugi muslimani, predvsem pa dušebrižniki »politično korektnega« utišali z obtožbami islamofobije. Reakcije na petek, 13. novembra, so pokazale, da ta boj res poteka. Muslimani od islamskih državnikov prek predstavnikov islamskih skupnosti po svetu (tudi Islamske skupnosti v RS) do raznovrstnih muslimanskih organizacij in posameznikov so namreč odločno obsodili džihadistični teror v Parizu in se jasno distancirali od radikalne interpretacije islama. Mislim, da so se pristaši religijske variante islama prvič tako množično odzvali (tudi s fatvami) proti politični radikalni varianti islama, mu odrekli dosedanjo tiho podporo in ga prepoznali ne le kot svojega tekmeca, marveč tudi kot sovražnika. Ima pa ta radikalni islam po besedah Sansala na svoji strani »božanstvo in mladino, ki se ne boji smrti,« kar se je pokazalo tudi v pariških atentatih. Med vrsto vprašanje se zato zastavlja tudi vprašanje, zakaj ta skrajni islam privlači mlade ne le iz islamskega sveta, marveč tudi z Zahoda. Razlag za to ne manjka, lahko pa jih strnemo v štiri kategorije.

Mnogi, podobno kot Sansal, pripisujejo radikalizacijo idejam oz. ideologiji. 20. stoletje nas je res naučilo, da ideje/ideologije morijo. To je ne nazadnje vedel že pisatelj Alamuta, Vladimir Bartol, ki je v svojem zgodovinskem romanu (izšel je leta 1938!) skozi sekto izmaelcev upodobil prav komuniste, naciste in fašiste. S tega zornega kota lahko tudi Bartolov roman pomaga razumeti radikalni islam. Kljub določeni veljavnosti pa ta razlaga ne razloži vsega, sploh pa ne 14. stoletij zgodovine islama, v kateri se je ta upodobil v več paradigmah, kar pomeni, da imel različne religijske in politične oblike, nemalokrat gojil moralo naklonjenosti do drugačnih, pobožnostna gibanja in sufistično mistiko. Vse to kaže, da je isto besedilo, v tem primeru Koran, dovzetno za različne interpretacije, hadisi za raznolike izbore in poudarke, šeriat za mnogovrstne aplikacije.

Drugi zopet poudarjajo pomen skupin in organizacij. Kaj bi bil komunizem brez partije, kaj džihadizem brez al-Kaide ali Isisa in Boko Harama? Teror izvajajo skupine, ki novačijo posameznike in jih usposobijo za borce. V tej luči so glavni akterji radikalizaciji prav te organizacije s svojimi omrežji, financami in infrastrukturo. Dejstvo, da imajo islamski radikalci enako ideologijo, se pa med seboj tudi vojskujejo (npr. Isis, al-Kaida in Aqpa), zrelativizira moč verovanj in idej. Za svoje preživetje in napredovanje potrebujejo te skupine oz. organizacije teritorij, finance (nafta, plin), prebivalstvo … zato se za te strateške potrebe in cilje bojujejo in pri tem ne izbirajo ne sredstev ne zaveznikov oz. sovražnikov. Pri tem so ideje oz. verovanja v drugotnega pomena, bolj maskota in izgovor kakor kaj drugega.

Nemalo jih radikalnost razlaga psihološko. Šlo naj bi za ljudi, ki so krhki, intelektualno šibki, nanje je mogoče zlahka vplivati in jih manipulirati. Tudi v tem primeru naj ideologija ne bi imela pri teh regrutih glavne vloge, saj ne islama ne Korana ne poznajo, še zlasti tisti ne, ki se radikalnim skupinam pridružujejo z Zahoda. O njem zvedo nekaj na tečajih v rangu »islam za telebane« ali »politička nastava« v nekdanji JLA. Vendar ta psihološki profil velja le za nekatere, drugi so povsem normalni, brez posebnih težav in so se priključili džihadistom iz podobnih razlogov kot njihovi predhodniki: španski borci v 1930 letih, revolucionarji v letih 1960-70 in kasneje še pripadniki Ire ali Ete … Med njimi je nemalo avanturistov, romantikov pa tudi zaslužkarjev, ekshibicionistov in sadistov. Totalna vojna v duhu »vse je dovoljeno, vse si lahko privoščim,« je vaba brez primere v zdolgočasenem zahodnem popredalčkanem svetu, kjer je morda edini izziv še kakšna okrutna računalniška igra, a kaj ko tudi ta postane sčasoma dolgočasna, predvidljiva. V apokaliptičnem spopadu pa izzivov in tveganj ne zmanjka, tam se smrti gleda v oči.

Še četrta vrsta razlag radikalizacije poudarja brezizhodnost mladih v zahodnem svetu, ki je v družbeni in moralni krizi. Družba, ki mladih ne uspeva integrirati in jih pušča na obrobju, jih sili v upor in zavračanje. Ne znajdejo se, ne uspe jim vzpostaviti trdne identitete, vse to pa s pridom izkorišča radikalni islam, ki jim vse to ponuja. Vendar je tudi ta razlaga pomanjkljiva, ker je vrsta dobro integriranih ljudi, z diplomami in poklici, ki so zapustili vse in šli med džihadiste.

Te štiri kategorije razlag islamske radikalizacije razkrivajo, da je ta radikalizacija kompleksen pojav, še več, je trenutno le ena od najbolj vidnih in ogrožajočih radikalizacij. Njeni vzroki so raznoliki, zato so raznolike tudi razlage in posledično pristopi, kako se z njo soočati in jo izkoreniniti. Gotovo, velja vzeti na znanje dejstvo, da sta »božanstvo in mladina, ki se ne boji smrti« močno orožje, »globalizacija denarja, ugodja in nepomembnih in minljivih stvari« pa goloroka in brezzoba. Če nas literatura upravičeno opozarja na ta spopad in nakazuje možen slab izid, je treba to vzeti kot spodbudo, da se z vsem tem spoprimemo bolj temeljito. Ne mislim le v smislu: »smo v vojni, bombardirajmo!«, marveč sprevidimo in si priznajmo, da smo v globokem nelagodju, ki ga ni mogoče pripisati samo osebni odgovornosti ali religijskemu oz. ideološkemu radikalizmu. Vzrok za nelagodje v modernih družbah je v uničenju družbenih vezi ob hkratni ekonomski izključenosti in to v kulturi, ki poveličuje enakost in dostojanstvo. Kako naj bomo enaki, ko mnogi, predvsem mladi, ne pridejo do dela in zaslužka in s tem do možnosti za samostojno in dostojno življenje? Iranski filozof in sociolog Farhad Khosrokhavar sklene svoje delo Radikalizacija z ugotovitvijo: »Če definiramo državljanstvo kot ekonomsko in socialno integracijo v družbo, potem je radikalizacija – s terorizmom kot svojim najbolj oprijemljivim izrazom – eden od krajev, v katerem se kaže, kako del državljanov živi človeka nevredno življenje v svetu, v katerem ni resničnega državljanstva.«

13 KOMENTARJI

  1. Zdravorazumsko bi bilo, da razseljeni in terorizirani muslimani, ki se ne strinjajo z radikalnim islamom, onemogočijo radikalni islam s svetovno pomočjo in tako obvarujejo svoje domače in svojo domovino.

    V tej smeri bi morala iti naša pomoč, ne pa, da pomagamo radikalnim muslimanom, da širijo svoje območje, ko sprejemamo tiste, ki bežijo pred njimi. In koliko je med njimi radikalnih?

    Neumno početje na kubik.

  2. Življenjska logika pove, da ne drži teza češ, da skrajnim islamistom ne ustreza priseljevanje muslimanov v Evropo.

    Če bi bilo to res, se bi teroristični napadi dogajali v Nemčiji, ne pa tam, kjer so nasprotni doseljevanju muslimanov.

  3. Odličen članek, ki mi pove marsikaj novega. Pisatelja in njegovega dela nisem poznal. Koristi mi celo kot kristjanu. Vedno me je namreč bolelo totalitarno, da ne rečem zločinsko obnašanje katoliške cerkve v srednjem veku. Kar odleže mi pri Sansalovi ugotovitvi, da je bila to stranpot. In zadovoljen sem s potjo, ki jo Cerkev ubira v zadnjem stoletju. Včasih nas moti pretiran sekularizem na krščanskem zahodnem svetu, vendar se je treba spomniti, da je že Jezus rekel: dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega. Pri tem gotovo ni mislil samo na davke Rimljanom, o katerih je bil provokativno vprašan, ampak na delitev političnega in religioznega. Zlizanost obeh področij namreč vodi v totaltarizem ene ideologije, ta pa v nečloveško pobijanje ljudi. Žal celotni islam in ne samo radikalni inklinira k temu združevanju družbenopolitičnega z verskim življenjem, kar vodi k ureditvi države iranskega ali saudijskega tipa. Zato žal ne sodi v Evropo, ki se je komaj znebila s stomilijonskimi žrtvami lastnih totalitarizmov in ne bi preživela še enega tujega. Žal pa njena levica, še zlasti pa naša, tudi mogoče podzavestno preferira totalitarizem in zato v islamu išče in vidi zaveznika, premalo se pa zaveda, da le-ta ne prenese nevernikov in da šeritsko pravo celo s smrtjo kaznuje ateizem, spolno svobodo in istospolnost.

  4. Zakaj jim nihče ne pove, da ni treba, da so služabniki Boga. Lahko bi bili njegovi posinovljenci. Ker ta vesela novica ne more do njih, jih Bog pošilja sem, da bi jo slišali.

  5. Res je, zelo dober članek. Ki kaže na kompleksnost vzrokov tega, kar nas danes skrbi in moti.

    Naj malo izven konteksta napišem, da problem slovenskega okolja od leta 1945 naprej ni preveč verske svobode, ampak nasprotno- zatiranje verske svobode, preganjanje verskih ustanov in diskriminacija vernih ljudi. Česar je bilo deležno seveda najprej katolištvo ( že zaradi prevladujočega deleža). A tudi islam.

    Nikar je padajmo na finto volje po omejevanju verske svobode muslimanov. To se demokratičnemu in svobodoljubnemu Evropejcu enostavno ne šika, to je totalitarna aspiracija. Ni govora, da bi kdo smel prepovedovati nošnjo naglavnih rut oz. pri muslimanih – hijaba. Naloga kristjanov bi bila, da bi v tem primeru branili versko svobodo bratov v Abrahamu.

    https://www.google.si/search?q=hijab&espv=2&biw=1366&bih=677&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwi33ePKkarJAhWBPRoKHU8fCMsQ_AUIBigB

    Burka in nikab sta drugo vprašanje. Tu obstajajo predvsem varnostni razlogi za to, da se ljudi odvrača od take nošnje. Po možnosti na prefinjen način. Brez napada človeka in njegove vere.

    Sicer si pa na račun muslimanske vere danes mnogi, ki jih prej ni bilo slišati v tem stilu, privoščijo izražanje na način, ki ni spoštljiv in ki ne ustvarja sožitja znotraj nacije. Upam, da jih bo čimprej minilo.

    • Glede tega sem seveda zelo previden. Pokrivanje obraza pa ni kršenje človekovih pravic tudi zaradi varnostnih argumentov.

      Sicer pa smo se kristjani do sedaj izkazali kot kar previdni. Pri poskusu prepovedi obrezovanja, pri družini, ki je prakticirala eno svoje krščanstvo in so ji zaradi tega vzeli otroke…

      Upam, da bo tudi pri islamu tako… Konec koncev muslimani iz Bosne, ki so pri nas, v ničemer niso problematični.

    • IF: “Ni govora, da bi kdo smel prepovedovati nošnjo naglavnih rut oz. pri muslimanih – hijaba”
      ======================

      Tega niti ni v predlogu prepovedi …, zakaj potem nabijaš?

  6. V bistvu mi je prav vseeno ali mi duhovnik med mašo kaže “fris” ali pa hrbet. To je bolj ali manj stvar infrastrukture v cerkvi.

    Bistvo novega pokoncilskega obrednika pa vidim v paradigme. Pred koncilom so se verniki, vključno z duhovnikom, obračali k Jezusu, Bogu, kot vesoljnemu vladarju – Pantokratorju. Pokoncilski obred pa povabi Jezusa v medse, v skupnost vernikov. Pač po Jezusovi izjavi: “Kjer sta dva ali trije…”

    Iz tega sprejemanja v sredo, medse, pa izhaja tudi opuščanje molitve rožnega venca MED MAŠO in pa branje raznih molitvenikov, saj je bilo ljudem dolgčas. Ne narobe razumeti, molitev rožnega venca je potrebna in pri nas se sedaj moli pred mašo. Pri maši pa bolj ali manj dejavno sodelujemo, kar je tudi namen.

    Kolikor lahko opažam v svoji župniji, se je tudi število moških, ki so pri maši pred cerkvijo bolj zmanjšalo, kot pa tistih ki so pri maši v cerkvi.

    Zaradi naštetih razlogov sem velik pristaš maše po novem obredniku.

  7. To je doslej najboljši tekst o islamu in islamizmu, ki sem ga prebral.

    Kaj naredi ljudi za fanatične islamisti, komuniste, fašiste, katoliciste…

    Islamisti prihajajo pretežno z Zahoda. Nimajo veze z vero. To so razvajeni, narcisistični in gospodovalni otroci, ki na koncu v obupu sprejmejo ideologijo in religijo skrajnosti.

    O tem se moramo pogovarjati. Sam imam to srečo, da živi v naši župniji izobražen gospod, ki se o svoji veri in Bogu veš čas sprašuje. To gre blazno na živce večini župljanom, ki se nikoli ne spra#ujejo in se imajo za pravoverne. Tu je vir zla.

  8. Je tem “prebežniki” že izginila iz glavnih medijev? Smo se je že “zasitili”?

    Tri medijske laži o sirskih beguncih
    http://nova24tv.si/aktualno/tri-medijske-lazi-o-sirskih-beguncih/

    Povzetek treh ugotovitev (to niso medijske laži!):

    1. Edini pravi begunci iz Sirije so kristjani. Prve varne države za njih so šele v Evropi.

    2. Sprejemanje “prebežnikov” pomaga Islamski državi. Potencialni nasprotniki ISIS, ki zapuščajo Sirijo in se za stalno preselijo v Evropo ali Ameriko, Islamski državi olajšujejo utrjevanje njenega nadzora nad državo.

    3. Preverjanje sirskih prebežnikov je nemogoče. Sirija je nedelujoča država. Če bi hotele države, kamor prebežniki hočejo, želele poskrbeti za varnost svojih državljanov, bi morale vse potencialne teroriste zavrniti. To pa pomeni skoraj vse prebežnike iz Sirije.
    Migranti, ki prihajajo iz terorističnih držav, so nevarni na vsaki stopnji preverjanja. Naš sistem je že in bo spet zatajil. Naše otroke in naše drage smo dolžni zaščititi pred naslednjim napadom.

    • AlFe: “Potencialni nasprotniki ISIS, ki zapuščajo Sirijo in se za stalno preselijo v Evropo ali Ameriko,…”
      =========================

      … so dezerterji.

  9. “Naše otroke in naše drage smo dolžni zaščititi pred naslednjim napadom.”

    Na žalost zaščita med drugim tudi temelji na številčnem razmerju med nami in tistimi, ki bi želeli priti na naše ozemlje. Tu pa smo v EU zelo na tankem ledu, rodnost nam je že skoraj pol stoletja pod 2,1 otroka na žensko, kar se šteje za EU način življenja kot mejna vrednost za številčno ohranitev prebivalstva. Klasična družina kot edini način življenja, ki ima dovolj otrok za ohranitev številčnosti prebivalcev, izginja. Dvajsetega decembra bomo v Sloveniji pokazali, ali znamo braniti sebe, svoj način življenja ali pa naj začnemo vzklikati: “Allah akbar!” Kajti prebežniki se požvižgajo na zahteve LGTB aktivistov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite