Pred 27 leti (14.2.1989) je vodja islamske revolucije ajatola Homeini izdal fatvo (šeriatski ukaz, sodbo): »V imenu Vsemogočnega Boga … Vse neustrašne muslimane na svetu bi rad seznanil, da so bili na smrt obsojeni tako avtor knjige z naslovom Satanski stihi … kot tisti založniki, ki so vedeli, kaj v njej piše. Vse goreče muslimane pozivam, naj te ljudi hitro pobijejo, kjerkoli jih najdejo, tako da si nihče ne bo drznil žaliti svetih verovanj muslimanov. … Naj bo nad vami vsemi božji blagoslov.« Sledila je vrsta umorov. Medtem ko so islamske države roman prepovedale, so zahodne videle v fatvi grožnjo svobodi govora. Intelektualci z vseh bregov so se zavzeli za pisatelja in svobodo govora. Razumeli so, da gre za spopad med »humanizmom in antihumanizmom«, kot je zapisal filozof Claude Lefort.
Deset let kasneje so muslimanska združenja v Franciji postavila pred sodišče Michela Houellebecqa zaradi »žalitev, udeležbe pri hujskanju rasnega sovraštva in spodbujanja verskega sovraštva«. Čeprav so pisatelja nekateri poimenovali »novi Rushdie«, mu na veliko presenečenje samega Rushdija »niso priskočili na pomoč vsi dobronamerni ljudje«, zato se je oglasil sam (Libération 3.10.02). »Določeno število intelektualcev je branilo Houellebecqa, toda drugi so se briljantno vzdržali. Prestižna Liga človekovih pravic ga je obdolžila islamofobije in se postavila na stran tožnikov. Baje ga imajo francoski levi pisatelji za preveč vulgarnega in nevrednega njihove podpore. (…) Houellebecq je pred sodiščem poudaril preprosto, a bistveno dejstvo, da ne gre za napad na ljudi, ko se kritizira ideologijo ali miselni sistem. Tu gre za same temelje odprte družbe. (…) Idej, verovanj, filozofij in pogledov ni namreč mogoče zaščititi z okopi.«
Islamistični postreščki
Kaj se je pravzaprav zgodilo v desetih letih od Homeinijeve fatve do tožbe proti Houellebecqu, da je večji del leve srenje v Franciji in v Evropi stopil na stran nasprotnikov svobode oz. antihumanizma? Delno odgovori že Rushdie: »Houellebecqovi tožniki opravičujejo svoja dejanja z dejstvom, da so njegove izjave in dela v kočljivem kontekstu po 11.9. takšni, da krepijo sovražnost do muslimanov.« To Rushdie zavrne: »Njihov račun je popolnoma napačen. Ne Houellebecq, ampak prav napadi njegovih preganjalcev lahko v teh nemirnih časih prilijejo olja na ogenj.«
Teroristični napad na ZDA 11.9.2001 je ključ za razumevanja, zakaj se je večji del levice, zlasti »intelektualci«, postavil na stran islamistov. Devet mesecev po fatvi je namreč padel berlinski zid (9.11.1989), sledil je razpad sovjetskega bloka in same domovine socializma. Z vidika fundamentalistične levičarske dogme so padli braniki pred kapitalizmom, neokolonializmom in imperializmom zahodne civilizacije. Kdo bo zdaj reševal svet? Ker je kapitalizem spremenil proletariat v buržoazijo, gredo levičarji za zvezdo repatico v tretji svet. Že pri Homeiniju so računali, da bo uresničeval njihove dogme, saj je imel v programu apokaliptični boj proti »vélikemu satanu«. Fatva proti Rushdiju jim je sicer povzročila nekaj pomislekov, a smer je bila prava, čeprav po ovinkih. Ko je al-kajda sesula simbola kapitalizma, ni bilo več dvoma, kdo bo uničil sovraga. V krilatici: »Strah se plazi po Evropi, strah komunizma!« so besedo komunizem zanosno zamenjali z besedo islam. Zato so začeli brezkompromisno diskreditirati vse, ki si drznejo kritično razmišljati o islamu. »Islamofobija« je postala njihov bojni krik, njihov »na juriš!« Nič zato, če so s tem izdali očeta Marxa, za katerega »je kritika religije, pogoj sleherne kritike«. No, seveda še naprej vsepovprek klišejsko in zaslepljeno mlatijo po krščanstvu in se tako prepričujejo, da so Marxovi. V analizi »Levice v soočenju z džihadizmom« imenuje Jean Birnbaum, eden od urednikov Le Monda, takšne levičarje postreščki, nosači islamistov.
Islamistična in levičarska fatva
Ker Houellebecq ni musliman po rodu, ga ni doletela fatva islamistov, ampak le levičarjev. Nemalo avtorjev in malodane vse avtorice muslimanskega rodu, pa so deležne fatve z obeh strani. Tistim v islamskih deželah jo najprej izdajo islamisti, za njimi pa jo v svobodnem svetu ponovijo še levičarji. In obratno.
Tak je primer begunke iz Somalije Ayaan Hirsi Ali, avtorice Nepodrejene (slo. naslov Odpadnica). Na Nizozemskem ji je po življenju stregel Mohammed Bouyeri, morilec filmarja Thea van Gogha, islamisti Rdeče džamije pa so ji izrekli fatvo. Ker je zanjo multikulturnost nesmisel, so jo levičarji ožigosali za islamofobno. Na Nizozemskem ni bila več varna, zato se je morala izseliti v ZDA. In kaj bogokletnega oz. levokletnega pravi Ayaan? Intonacijo njene misli je mogoče slišati v odlomku iz Le Monda med arabsko pomladjo (11.02.11). »Mubaraki in drugi Gadafiji Bližnjega vzhoda niso padli z lune, ampak so proizvod odsotnosti svobode, kar je sestavni del kulture islamskih množic. V tej civilizaciji se človek zelo zgodaj navadi na podrejenost. Glede na to, da je prepovedano odgovarjati svojemu očetu, svojemu učitelju, svojemu imamu, postane podrejanje državni diktaturi druga narava. V takšnem kontekstu je način delovanja posameznika – v resnici način preživetja – zarotništvo, manipuliranje, spletkarjenje in korupcija. Tisti, ki hočejo oblast, se bojijo, da je sleherna delitev oblasti priznanje slabosti, ponižanje. Zato postane položaj, ko je enkrat osvojen, stalen, in to od najnižjega uradnika pa vse do predsednika. Kultura, ki vzgaja svoje člane v podrejenosti, niha med obdobji apatije, ki jih prekinjajo eksplozije uporov.«
Po silvestrskih posilstvih v Koelnu in drugod je alžirski pisatelj Kamel Daoud, dobitnik nagrade Goncourt za roman Meursault, contre-enqête, v časnikih La Repubblica, The New York Times in Le Monde (31.01.16) osvetlil ta dogodek. »Pri sprejemanju begunca, prosilca za azil, ki beži pred Islamsko državo ali vojnami, greši Zahod s prevelikim odmerkom naivnosti. V beguncu vidi namreč njegov status, ne pa njegove kulture; ima ga za žrtev, v katero projicira svoj občutek humane dolžnosti ali krivde. Zahod vidi rešenca, pozablja pa, da prihaja begunec iz kulturne pasti, ki se najbolj kaže v njegovem odnosu do Boga in ženske. (…) Begunec ali migrant bo na Zahodu rešil svoje telo, toda svoje kulture ne bo tako zlahka zabarantal, kar pa Zahodnjaki omalovažujoče prezrejo. Njegova kultura je namreč edino, kar mu ostane zaradi izkoreninjenja in trka z novim svetom. Preprosti človek pogosto dolgo ne bo razumel odnosa do ženske, ki je bistven za zahodno modernost. (..) Je potemtakem begunec ‘divjak’? Ne, le različen je, zato ni dovolj, da se mu da dokumente in streho, pa je zadeva končana. Dati mu je treba zatočišče za telo, toda prepričati je treba tudi dušo, da se spremeni. Drugi prihaja iz prostranega bolečega in groznega sveta: spolna beda v arabsko-muslimanskem svetu, bolan odnos do ženske, telesa in poželenja. Sprejemati ni zdraviti. (…) Nismo še razumeli, da azil ni samo imeti ‘dokumente’, ampak sprejemati družbeno pogodbo modernosti.«
Islamistom je Daoud že dolgo trn v peti in so mu že dali fatvo. Zaradi te osvetlitve koelenskega dogajanja pa jo je dobil še od levih »intelektualcev«. »Za drugimi alžirskimi pisatelji, npr. Rachidom Boudjedrom ali Boualemom Sansalom, se Kamel Daoud vsak dan bori v svoji domovini kot laični intelektualec proti včasih nasilnemu puritanizmu. Toda v evropskem kontekstu sprejema včasih prevladujočo islamofobijo.« Levičarji mu puritansko sporočajo, da v Alžiriji sme blago kritizirati »puritanizem« (!?), ne pa tudi v Evropi. Le-ta ne sme o njem nič vedeti, saj bi se utegnila zaščititi. Po levi fatvi se je Daoud odločil, da ne bo več opravljal novinarskega dela. To je bila kaplja čez rob in vrsta intelektualcev, ki jim je zgolj do svobode govora in pravice do informiranosti, se je zavzela zanj. Urednik tednika Le Point je »tropu lajačev in podležev« sporočil: »Nesreča Kamela Daouda je, da mora v Alžiriji prenašati islamske fanatike, v Franciji pa levičarsko-regresivne bedake.« Senegalski pisatelj Mohamed Mbougar Sarr pa pravi: »Kamel Daoud se je mogel upirati fatvi, toda članek intelektualcev ga je dotolkel. Očitno je intelektualno zaničevanje, s katerim ga ponižujejo, včasih bolj uničujoče, kakor grožnja s smrtjo.«
Vrsta podobnih primerov kaže, kako si levičarji domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih. Ker vidijo v militantnem islamu zaveznika pri uresničevanju svojega boja proti kapitalizmu & com., je zanje nedotakljiv. Če so do islama kritični muslimani sami, jih razglasijo za islamofobne. Proti temu se je dvignil tunizijski pisatelj Fawzia Zouari (Le Monde, 28,2.16). »V Franciji obstaja leva elita, ki hoče določati kriterije prave analize in nas hoče napraviti za talce francoskega konteksta, ki je travmatiziran zaradi strahu pred obtožbo islamofobije. Ta ista elita se gre razlaganje Korana in išče blagoslov islamskih pridigarjev, ki so postali njeni glavni sogovorniki, in to na račun laičnih muslimanov, ki se nočejo prikazovati kot žrtve. Ta težnja, da bi arabskim intelektualcem diktirali, kaj morajo reči o svoji družbi in česa ne smejo, meji na neokolonializem. Zavrača misel, da lahko obstajajo Arabci, ki mislijo s svojo glavo; muslimani, ki oporekajo svojim tradicijam, se ne pokoravajo ukazom ‘pravilnega’ mišljenja, rušijo miselna ogrodja okoli namišljenega Vzhoda. S strani levice potrebujemo nov jezik; diskurz, ki ne bo oportunističen in narejen. Jezik, ki si zmore zamisliti, da lahko muslimani svoj svet ljubijo ali pa ne, pripadajo svoji religiji ali pa ne. Naj se zaveda, da si naših družb ne želi spremeniti samo Kamel Daoud. Da. V arabsko-islamskem svetu in drugod nas je vedno več, ki mislimo, da rešitev islama vsebuje in zahteva novo razumevanje islama. Zavračamo razlago, da je to vera miru in nedolžnih ljudstev, ker je le-ta enako zgrešena kakor njen dvojček o islamu kot sovražni in mračnjaški veri. (…) Če hočejo nekateri delovati kot anti-islamofobične brigade tako, da enačijo vsako kritiko islama s strahom ali sovraštvom, pa smo mi prepričani, da je naša naloga ozaveščati o teži naših specifičnih tabujev in o slabostih naših družb, medtem ko pričakujemo svobodo.«
Nostalgična in dogmatska levica, ki je v resnici postrešček islamistov in džihadistov, ne da bi se tega zavedala, poskuša s pomočjo obtoževanja z islamofobijo instrumentalizirati islam za svoj imaginarni boj proti kapitalizmu & com. A se temu vse odločneje upirajo svobodoljubni muslimani sami, ne le v arabskem svetu, marveč povsod, tudi v Sloveniji. Strinjajo se, če parafraziramo Rushdija: »Račun islamistov in levičarjev je popolnoma napačen. Ne kritiki stranpoti in zlorab islama, ampak prav napadi preganjalcev kritikov v teh nemirnih časih že prilivajo olja na ogenj.« Morda pa prav to hočejo, saj se lahko dokopljejo do oblasti le v kaosu in izrednih razmerah.
