Islamofobni muslimani

18
443
Kamel Daoud.
Kamel Daoud.

Pred 27 leti (14.2.1989) je vodja islamske revolucije ajatola Homeini izdal fatvo (šeriatski ukaz, sodbo): »V imenu Vsemogočnega Boga … Vse neustrašne muslimane na svetu bi rad seznanil, da so bili na smrt obsojeni tako avtor knjige z naslovom Satanski stihi … kot tisti založniki, ki so vedeli, kaj v njej piše. Vse goreče muslimane pozivam, naj te ljudi hitro pobijejo, kjerkoli jih najdejo, tako da si nihče ne bo drznil žaliti svetih verovanj muslimanov. … Naj bo nad vami vsemi božji blagoslov.« Sledila je vrsta umorov. Medtem ko so islamske države roman prepovedale, so zahodne videle v fatvi grožnjo svobodi govora. Intelektualci z vseh bregov so se zavzeli za pisatelja in svobodo govora. Razumeli so, da gre za spopad med »humanizmom in antihumanizmom«, kot je zapisal filozof Claude Lefort.

Deset let kasneje so muslimanska združenja v Franciji postavila pred sodišče Michela Houellebecqa zaradi »žalitev, udeležbe pri hujskanju rasnega sovraštva in spodbujanja verskega sovraštva«. Čeprav so pisatelja nekateri poimenovali »novi Rushdie«, mu na veliko presenečenje samega Rushdija »niso priskočili na pomoč vsi dobronamerni ljudje«, zato se je oglasil sam (Libération 3.10.02). »Določeno število intelektualcev je branilo Houellebecqa, toda drugi so se briljantno vzdržali. Prestižna Liga človekovih pravic ga je obdolžila islamofobije in se postavila na stran tožnikov. Baje ga imajo francoski levi pisatelji za preveč vulgarnega in nevrednega njihove podpore. (…) Houellebecq je pred sodiščem poudaril preprosto, a bistveno dejstvo, da ne gre za napad na ljudi, ko se kritizira ideologijo ali miselni sistem. Tu gre za same temelje odprte družbe. (…) Idej, verovanj, filozofij in pogledov ni namreč mogoče zaščititi z okopi.«

Islamistični postreščki

Kaj se je pravzaprav zgodilo v desetih letih od Homeinijeve fatve do tožbe proti Houellebecqu, da je večji del leve srenje v Franciji in v Evropi stopil na stran nasprotnikov svobode oz. antihumanizma? Delno odgovori že Rushdie: »Houellebecqovi tožniki opravičujejo svoja dejanja z dejstvom, da so njegove izjave in dela v kočljivem kontekstu po 11.9. takšni, da krepijo sovražnost do muslimanov.« To Rushdie zavrne: »Njihov račun je popolnoma napačen. Ne Houellebecq, ampak prav napadi njegovih preganjalcev lahko v teh nemirnih časih prilijejo olja na ogenj.«

Teroristični napad na ZDA 11.9.2001 je ključ za razumevanja, zakaj se je večji del levice, zlasti »intelektualci«, postavil na stran islamistov. Devet mesecev po fatvi je namreč padel berlinski zid (9.11.1989), sledil je razpad sovjetskega bloka in same domovine socializma. Z vidika fundamentalistične levičarske dogme so padli braniki pred kapitalizmom, neokolonializmom in imperializmom zahodne civilizacije. Kdo bo zdaj reševal svet? Ker je kapitalizem spremenil proletariat v buržoazijo, gredo levičarji za zvezdo repatico v tretji svet. Že pri Homeiniju so računali, da bo uresničeval njihove dogme, saj je imel v programu apokaliptični boj proti »vélikemu satanu«. Fatva proti Rushdiju jim je sicer povzročila nekaj pomislekov, a smer je bila prava, čeprav po ovinkih. Ko je al-kajda sesula simbola kapitalizma, ni bilo več dvoma, kdo bo uničil sovraga. V krilatici: »Strah se plazi po Evropi, strah komunizma!« so besedo komunizem zanosno zamenjali z besedo islam. Zato so začeli brezkompromisno diskreditirati vse, ki si drznejo kritično razmišljati o islamu. »Islamofobija« je postala njihov bojni krik, njihov »na juriš!« Nič zato, če so s tem izdali očeta Marxa, za katerega »je kritika religije, pogoj sleherne kritike«. No, seveda še naprej vsepovprek klišejsko in zaslepljeno mlatijo po krščanstvu in se tako prepričujejo, da so Marxovi. V analizi »Levice v soočenju z džihadizmom« imenuje Jean Birnbaum, eden od urednikov Le Monda, takšne levičarje postreščki, nosači islamistov.

Islamistična in levičarska fatva

Ker Houellebecq ni musliman po rodu, ga ni doletela fatva islamistov, ampak le levičarjev. Nemalo avtorjev in malodane vse avtorice muslimanskega rodu, pa so deležne fatve z obeh strani. Tistim v islamskih deželah jo najprej izdajo islamisti, za njimi pa jo v svobodnem svetu ponovijo še levičarji. In obratno.

Tak je primer begunke iz Somalije Ayaan Hirsi Ali, avtorice Nepodrejene (slo. naslov Odpadnica). Na Nizozemskem ji je po življenju stregel Mohammed Bouyeri, morilec filmarja Thea van Gogha, islamisti Rdeče džamije pa so ji izrekli fatvo. Ker je zanjo multikulturnost nesmisel, so jo levičarji ožigosali za islamofobno. Na Nizozemskem ni bila več varna, zato se je morala izseliti v ZDA. In kaj bogokletnega oz. levokletnega pravi Ayaan? Intonacijo njene misli je mogoče slišati v odlomku iz Le Monda med arabsko pomladjo (11.02.11). »Mubaraki in drugi Gadafiji Bližnjega vzhoda niso padli z lune, ampak so proizvod odsotnosti svobode, kar je sestavni del kulture islamskih množic. V tej civilizaciji se človek zelo zgodaj navadi na podrejenost. Glede na to, da je prepovedano odgovarjati svojemu očetu, svojemu učitelju, svojemu imamu, postane podrejanje državni diktaturi druga narava. V takšnem kontekstu je način delovanja posameznika – v resnici način preživetja – zarotništvo, manipuliranje, spletkarjenje in korupcija. Tisti, ki hočejo oblast, se bojijo, da je sleherna delitev oblasti priznanje slabosti, ponižanje. Zato postane položaj, ko je enkrat osvojen, stalen, in to od najnižjega uradnika pa vse do predsednika. Kultura, ki vzgaja svoje člane v podrejenosti, niha med obdobji apatije, ki jih prekinjajo eksplozije uporov.«

Po silvestrskih posilstvih v Koelnu in drugod je alžirski pisatelj Kamel Daoud, dobitnik nagrade Goncourt za roman Meursault, contre-enqête, v časnikih La Repubblica, The New York Times in Le Monde (31.01.16) osvetlil ta dogodek. »Pri sprejemanju begunca, prosilca za azil, ki beži pred Islamsko državo ali vojnami, greši Zahod s prevelikim odmerkom naivnosti. V beguncu vidi namreč njegov status, ne pa njegove kulture; ima ga za žrtev, v katero projicira svoj občutek humane dolžnosti ali krivde. Zahod vidi rešenca, pozablja pa, da prihaja begunec iz kulturne pasti, ki se najbolj kaže v njegovem odnosu do Boga in ženske. (…) Begunec ali migrant bo na Zahodu rešil svoje telo, toda svoje kulture ne bo tako zlahka zabarantal, kar pa Zahodnjaki omalovažujoče prezrejo. Njegova kultura je namreč edino, kar mu ostane zaradi izkoreninjenja in trka z novim svetom. Preprosti človek pogosto dolgo ne bo razumel odnosa do ženske, ki je bistven za zahodno modernost. (..) Je potemtakem begunec ‘divjak’? Ne, le različen je, zato ni dovolj, da se mu da dokumente in streho, pa je zadeva končana. Dati mu je treba zatočišče za telo, toda prepričati je treba tudi dušo, da se spremeni. Drugi prihaja iz prostranega bolečega in groznega sveta: spolna beda v arabsko-muslimanskem svetu, bolan odnos do ženske, telesa in poželenja. Sprejemati ni zdraviti. (…) Nismo še razumeli, da azil ni samo imeti ‘dokumente’, ampak sprejemati družbeno pogodbo modernosti.«

Islamistom je Daoud že dolgo trn v peti in so mu že dali fatvo. Zaradi te osvetlitve koelenskega dogajanja pa jo je dobil še od levih »intelektualcev«. »Za drugimi alžirskimi pisatelji, npr. Rachidom Boudjedrom ali Boualemom Sansalom, se Kamel Daoud vsak dan bori v svoji domovini kot laični intelektualec proti včasih nasilnemu puritanizmu. Toda v evropskem kontekstu sprejema včasih prevladujočo islamofobijo.« Levičarji mu puritansko sporočajo, da v Alžiriji sme blago kritizirati »puritanizem« (!?), ne pa tudi v Evropi. Le-ta ne sme o njem nič vedeti, saj bi se utegnila zaščititi. Po levi fatvi se je Daoud odločil, da ne bo več opravljal novinarskega dela. To je bila kaplja čez rob in vrsta intelektualcev, ki jim je zgolj do svobode govora in pravice do informiranosti, se je zavzela zanj. Urednik tednika Le Point je »tropu lajačev in podležev« sporočil: »Nesreča Kamela Daouda je, da mora v Alžiriji prenašati islamske fanatike, v Franciji pa levičarsko-regresivne bedake.« Senegalski pisatelj Mohamed Mbougar Sarr pa pravi: »Kamel Daoud se je mogel upirati fatvi, toda članek intelektualcev ga je dotolkel. Očitno je intelektualno zaničevanje, s katerim ga ponižujejo, včasih bolj uničujoče, kakor grožnja s smrtjo.«

Vrsta podobnih primerov kaže, kako si levičarji domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih. Ker vidijo v militantnem islamu zaveznika pri uresničevanju svojega boja proti kapitalizmu & com., je zanje nedotakljiv. Če so do islama kritični muslimani sami, jih razglasijo za islamofobne. Proti temu se je dvignil tunizijski pisatelj Fawzia Zouari (Le Monde, 28,2.16). »V Franciji obstaja leva elita, ki hoče določati kriterije prave analize in nas hoče napraviti za talce francoskega konteksta, ki je travmatiziran zaradi strahu pred obtožbo islamofobije. Ta ista elita se gre razlaganje Korana in išče blagoslov islamskih pridigarjev, ki so postali njeni glavni sogovorniki, in to na račun laičnih muslimanov, ki se nočejo prikazovati kot žrtve. Ta težnja, da bi arabskim intelektualcem diktirali, kaj morajo reči o svoji družbi in česa ne smejo, meji na neokolonializem. Zavrača misel, da lahko obstajajo Arabci, ki mislijo s svojo glavo; muslimani, ki oporekajo svojim tradicijam, se ne pokoravajo ukazom ‘pravilnega’ mišljenja, rušijo miselna ogrodja okoli namišljenega Vzhoda. S strani levice potrebujemo nov jezik; diskurz, ki ne bo oportunističen in narejen. Jezik, ki si zmore zamisliti, da lahko muslimani svoj svet ljubijo ali pa ne, pripadajo svoji religiji ali pa ne. Naj se zaveda, da si naših družb ne želi spremeniti samo Kamel Daoud. Da. V arabsko-islamskem svetu in drugod nas je vedno več, ki mislimo, da rešitev islama vsebuje in zahteva novo razumevanje islama. Zavračamo razlago, da je to vera miru in nedolžnih ljudstev, ker je le-ta enako zgrešena kakor njen dvojček o islamu kot sovražni in mračnjaški veri. (…) Če hočejo nekateri delovati kot anti-islamofobične brigade tako, da enačijo vsako kritiko islama s strahom ali sovraštvom, pa smo mi prepričani, da je naša naloga ozaveščati o teži naših specifičnih tabujev in o slabostih naših družb, medtem ko pričakujemo svobodo.«

Nostalgična in dogmatska levica, ki je v resnici postrešček islamistov in džihadistov, ne da bi se tega zavedala, poskuša s pomočjo obtoževanja z islamofobijo instrumentalizirati islam za svoj imaginarni boj proti kapitalizmu & com. A se temu vse odločneje upirajo svobodoljubni muslimani sami, ne le v arabskem svetu, marveč povsod, tudi v Sloveniji. Strinjajo se, če parafraziramo Rushdija: »Račun islamistov in levičarjev je popolnoma napačen. Ne kritiki stranpoti in zlorab islama, ampak prav napadi preganjalcev kritikov v teh nemirnih časih že prilivajo olja na ogenj.« Morda pa prav to hočejo, saj se lahko dokopljejo do oblasti le v kaosu in izrednih razmerah.

18 KOMENTARJI

  1. Odličen,  celo vrhunski esej,  ne samo za Časnik,  za celo Slovenijo,  Evropo in Zahod. HVALA.

    Pokaže na zlizanost socialistov in islamistov,  ter na psihološko in duhovno strukturo “levičarjev”  in islamskih in ostalih konzervativcev: avtoritarnost, FATVA na dialog, na drugačno, ustvarjalno razmišljanje, na ustvarjalnost, na reforme.

    Vsi boste sedaj o islamistih in islamu nabijali in o levih v Sloveniji in Evropi.

    Jaz pa imam z “našimi”,  “desničarji” in kleriki, laiki (večino) takšne izkušnje že 25 let in več. Isto je kritika prepovedana. Ubogati moraš. Marsikaj se ne da narediti, ker je 25 let zaraščen Demosovec na vplivni lokalni poziciji tisti, ki ga skrbi samo za lasten ugled, da se ne bi kaj zameril Kučanovi ali Janševi liniji. Zato vse blokira. Zato ne opazi,  da je postal vmes 80 letni starec in da okrog sebe nima niti 60 let starih, niti 50, niti 40, kaj šele 30 ali 20 let starih ljudi. Razen ubogljivih in kronično priliznjenih čudakov ali stremuhov.

    Podobno se dogaja v Cerkvi. Ta mračnjaška, fevdalno-birokratska logika, ki včasih preraste že v mafijo.

    Tipičen primer je policijski sindikalist Petrovič: šel se je tako zarotniško, mafijsko, klanovsko akcijo,  da bi v vsaki civilizirani državi letel ven iz vojske, policije. In “naši” ga branijo, ker so v dolgih letih negativne selekcije pri sebi izgubili vest, sram in kritične ljudi. Zato jim ven udarja brutalna psihopatska aroganca, triumfiranje.

    Hvala Štuhecu, da je v MB naredil pogovor (ne totalitarno predavanje)  z muftijem Grabusem. Jaz sem v domačem kraju pri veljakih Demosa in župniku naletel na FATVO.

    Islam je zadnja stoletja socialistična religija, birokratska, farizejska,  mafijska. Islamisti pa sploh niso resnični verniki, ampak bande mafijske mularije iz zahodnih velemest.

    Vse to se vidi na lokalnem in državnem nivoju. Morje dokazov. Postajamo mafijska država, dveh histeričnih mafija. Našim je dovoljeno vse, za sovražnike je zapor. Še en dokaz o fevdalno-birokratski – mafijski pohabi naših socialističnih “desničarjev”, Demosovcev, ki po svoje zavestno ali podzavestno s svojo držo in dejanji pomagajo rdečemu mafijcu in pokvarjencu Fritzlu, da smo Slovenci že 25+50 let v suženjstvu in NIČ ne kaže,  da bo kaj bolje. Nič.  SDS ima namesto 13% sedaj 15%.

    Isto je s kleriki, ki so v večini socialistični birokrati in daleč od tega, da bi bili duhovniki.

  2. Zanimiv pogled, moteče mi je le to, da bi nekdo rad kritično gledal na tujo vero in jo prilagajal svoji…, ki je premore vprašljivo kako veliko.
    Skratka, spopad za “novo razumevanje islama” je boj na življenje in smrt.
    Tudi govoriti o “odnosu do ženske, ki je bistven za zahodno modernost” je zelo vprašljivo. Že res, toda nisem prepričan da je zahodni odnos do žensk tako a priori superioren. Še zlasti, ker počasi začenjamo govoriti o “odnosu do moških”, v tem našem popolnem zahodu.
    Nimamo se jim kaj vtikat v vero, tako kot njim ne bi pustili, da se vtikajo v našo. Če so levičarji zato na svetu, da to preprečujejo, potem so že s tem opravičili svoj obstoj.
    Zahod se mora zavedati, zlasti Evropa, da tudi sama vse bolj zasužnjuje lastne ljudi. In suženj na koncu postane neuporaben. To se dobro vidi v poskomunističnih deželah, kjer država vse bolj dobiva lažni status dobrodelne institucije; kjer policaji preventivno ozaveščajo voznike, glede uporabe varnostnega pasu (tako se imenuje cestna racija in pisanje glob)…
    To nas bo uničilo! Ne pa teh par novih muslimanov na obstoječih 15%.

  3. Shit list:

    Hinduism: This shit happened before.

    Islam: If shit happens, it is the will of Allah.

    Islam: If shit happens, take a hostage.

    Protestantism: Let shit happen to someone else.

    Protestantism: Shit won’t happen if I work harder.

    Catholicism: If shit happens, you deserve it.

    Judaism: Why does this shit always happen to us?

    Atheism: I don’t believe this shit

  4. Se strinjam sicer z avtorjem, da si nikakor ne smemo vzeti pravice do kritične razprave o čemerkoli in komerkoli. Tudi o islamu ne. Problemi v zvezi s tabuji in nedotakljivostjo se najdejo na levici in na desnici. Malikujejo mnogi ali skoraj vsi, tudi tisti, ki malike obsojajo; tudi liberalci in občudovalci kapitalizma in prostega trga.

    Kritika naj ne bo odsotnost spoštovanja, zaničevanje, poniževanje, žaljenje. Tu so pa bremze pri mnogih danes odsotne, povsem odsotne.

    Ljudje so danes nevzgojeni in neotesani. Razpuščeni, ker imamo popoplno svobodo in se jim to dovoljuje. Z intelektualci vred. Včasih so bili intelektualci elita, izbranci po kvaliteti svojega duha. Danes lahko študira vsakdo, posebej tisti, ki jim ni do dela. Potem pa imamo, kakršne imamo …

  5. Skratka, imamo islamsko kulturo in zahodno kulturo. Ki sta različni. In tudi znotraj njih so velike razlike. Velik del muslimanov v Evropi je dokaj dobro zlit z zahodno kulturo.

    Ni pa slabšega kot domišljanje, da je naša kultura popolna in povsem superiorna glede na druge. Konkretno do islamske. In da smo ustvarjeni zato, da drugim dominiramo. Ta naša zahodna predstava je pomemben vir problemov in konfliktov v svetu.

    Islamska kultura ima svoje probleme. In zahodna kultura ima svoje. Zelo je dekadentna, mimogrede. Samo mnogi, ki so znotraj nje, tega niti ne opazijo. In so zgroženi, če je nekdo do zahodne kulture kritičen. S kapitalizmom vred.

    Se je treba trudit, da stopiš ven, na distanco; tudi do samega sebe in se iz samega sebe znaš ponorčevat, če hočeš biti kredibilen, torej čim manj pristranski analitik, ocenjevalec in iskalec poti za naprej.

  6. Odličen članek, ki osvetli zavezništvo med islamisti in levičarji.

    Iz besedila je jasno, da sta islamska in levičarska kultura postali eno in isto. To je kultura totalitarizma in netolerance.

    Hkrati iz besedila izhaja, da levičarstvo poganja samo ena sila: sovraštvo.

    Nobena kultura ni popolna, toda pomembno je, k čemu si prizadeva. Zato multikulti, ko gre za temeljno različna hotenja, ne more uspeti.

  7. Zavezništvo med levico in islamom je precej podobno kot zavezništvo med desnico in krščanstvom. In podobno kot bi levica demonizirala in po možnosti zatirala krščanstvo, se zdaj jasno kaže volja desnica po demoniziranju in represiji do islama. V bistvu so si zrcalna slika eni drugih. In z vero imajo v duši bolj malo opravka, četudi si jo morda pišejo na prapore.

    Reši naš lahko le spoštovanje med različnimi kulturami in verami, svetovnimi in političnim nazori, pripravljenost tudi kaj naučiti se od njih in ne diaboliziranje, npr. takšno kot ga lahko berete pri enem komentarju višje.

  8. Drži, spoštovanje.

    Toda zakaj islamistični gosti ne spoštujejo gostiteljeve zahodne kulture, temveč vsiljujejo svojo? Spoštovanje mora biti obojestransko. Poznavalci islama pravijo, da je pač takšna njihova kultura (netolerance).

    • Res je, da ne spoštujejo. In to je težava.

      Drugače je pa tudi za to nespoštovanje kriva – levica, ki se sramuje krščanske identitete, nima pa alternative.

      Multi kulti je mrtev. Realnost multi kultija je bila politična korektnost prignana do te skrajnosti, da smo se začeli domačini prilagajati muslimanskimp prišlekom in ne obratno.

      Vse, kar jim moramo reči, je, da imamo svoja pravila, katerim se bodo morali prilagoditi, če hočejo živeti tukaj.

  9. Ne le “morda”-levičarji in pristaši komunističnih idej zagotovo hočejo kaos-če ga (še)ni,bodo uporabili vsakršna sredstva,da ga napravijo…

  10. Čudovit, vrhunski članek, ki bi moral biti objavljen še marsikje, ne le na tako ekskluzivnem mestu, kot je casnik. Avtorju. g. Ocvirku in uredništvu hvala zanj. Povezava je očitna, vzroki pa mi niso bili jasni, zdaj so mi bolj razumljivi. Doslej sem domneval, da gre le za privlačnost dveh nagnenj k totalitarizmu.

  11. Tako kot so socialisti zavezniki islama, so na sprevržen način “desničarji” zavezniki socializma. Vsi delajo vse, da ne pride do liberalnih reform, kapitalizma. In da je revščina in klanje mafijskih klanov za vsako ulico.

    “Orodje podjetnika (gospodarja) je vrednota. Orodje birokrati je strah! ” Ayn Rand

    Orodje islamistov, muslimanov, provincialnih in” konzervativnih” katolikov, “desničarjev”, “ponosnih Demosovcev”, SDS, JJ je strah.

  12. Pozabil sem napisati, da je orodje socialistov STRAH. Orodje birokratov. Orodje komunistov, fašistov in nacistov.
    Poglejte kdo straši, kdo kuri histerijo množično, in kdo triumfira ob bednih uspehih. Kdo časti mite, … dokazov celo morje, podobnosti celo morje. Kdor ima oči, naj vidi. Kdor ima ušesa, naj posluša.

  13. Hvala gospod Drago! Najlepša hvala!

    Ampak ne morem si pomagati, da gospoda Draga ne bi pozval, naj napiše članek “Slovencofobni Slovenci”.

    “Omejevanje zdravstva in šolstva za milijone revnih zato, da bi si lahko privoščili manjše število dragih beguncev, ni “odgovornost”, to je popolna norost. Kaj takega se lahko zdi smiselno samo naši vladi, ki je ujeta v masovno psihozo. To ,kar namerava storiti naša vlada, je napaka zgodovinskih razsežnosti in tisti, ki bodo to izvedli, imajo veliko življenj v svojih rokah,” je dejal ekonomist Tino Sanandaji, kurdski profesor ekonomije, ki živi in dela na Švedskem, oktobra preteklega leta. Omenjeni ekonomist se seveda moti, ni samo švedska vlada taka.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite