Islamizacija? Odločilo bo krščanstvo

43
409

kristus globin… ker se pač naša misel, ki ga je pravkar motrila v vzvišenosti božanstva, obotavlja spustiti do njegovega ponižanja.
Sv. Avguštin v razlagi psalmov

Tri božje osebe v enem – triedini Bog – so nazadnje tudi osnova pluralnosti, ki jo danes še posebej posnemamo, ko si upravičeno prizadevamo za politični, nazorski in drugačen pluralizem.
Taras Kermauner l. 1991, na praznik Sv. Trojice, v nagovoru v cerkvi v Slovenskih Konjicah

Zgodovina uči: ko islamizaciji pot tlakujejo dogmatično nestabilni kristjani

Pri opatiji San Fruttuoso na ligurijski obali je na morsko dno postavljen Kristusov kip. Do njega je možno samo na en način: s potapljanjem. Potapljači do Kristusa – to bomo morali postati evropski kristjani, če bomo hoteli ohraniti sebe in biti imunski sistem te civilizacije. Rekli boste, da pretiravamo, saj da smo kristjani itak Kristusovi. Že, že,… a tudi mnogi arabski in severnoafriški kristjani so nekoč mislili tako, danes pa njih potomci v smeri Meke molijo Enega in Edinega, ki se nikoli ni dotaknil človeškega mesa.

Ker se v Evropo priseljujejo v glavnem mladi in v glavnem muslimani, bodo naslednje družbene spremembe tako ali drugače (tudi) v znamenju islama. Čeravno ne nasedamo protiislamskemu populizmu, ni narobe brezkompromisno vprašati: se bo zgodila islamizacija Evrope? Bo zaradi islamizacije, in če bo ta salafističnega tipa, čez petdeset let evropska demokracija ogrožena, evropsko krščanstvo getoizirano? Težko je napovedati. Pomagamo pa si lahko z zgodovino, ki je učiteljica življenja. Islamizacija in Kristus (krščanska civilizacija) sta se namreč že srečala. Več kot enkrat in – kot nakazujejo zadnje študije – celo prej, kot je islam postal islam.

Za razliko od drugih religij je islam imel zgodovinsko bliskovit vzpon. Prerok Mohamed je umrl v srcu Arabije l. 632, točno sto let potem so se islamski bojevniki pri Poitiersu v južni Franciji že spopadli s krdeli Karla Martela. V 100 letih so mohamedanci zavzeli Arabijo, večino Bližnjega vzhoda, severno Afriko, Pirenejski polotok ter se podali v Francijo. Bliskovitost njihove ekspanzije običajno razlagamo, češ „islam se je širil z mečem“. Vojaškega vidika seveda ne smemo podcenjevati, saj je sam Mohamed bil vojskovodja. Toda dvom, da sta vse opravila meč in pretkana politika izkoriščanja rivalstva med različnimi skupinami kristjanov, je več kot na mestu. Veliko je indicev o tem, da so bližnjevzhodni in severnoafriški kristjani pred islamom pokleknili tudi iz duhovnih in kulturnih razlogov in ne samo iz strahu pred mečem. Povejmo direktno: spreobrnili so se.

Poglejmo dvoje intrigantnih poglavij. Najprej o nejasni vlogi krščanstva pri genezi islama, nato o čudni kulturni neodpornosti arabskih in severnoafriških kristjanov na prodirajoči islam. Oboje priča o „sostorilstvu“ kristjanov pri nastanku in širjenju islama.

Vloga krščanstva pri nastanku islama

Napad na newyorška dvojčka l. 2001 je „koristil“ islamološki znanstveni panogi na Zahodu. Ljudstvo je zahtevalo razlag, kaj se dogaja z islamom, družboslovci in zgodovinarji so pohiteli v iskanju odgovorov. Vrhunski španski islamolog Carlos A. Segovia (sicer sin nenadkriljivega kitarista Andrésa Segovie) v eseju Izvor Korana. Od simulakra do labirinta našteje dosežke zahodne islamologije v zadnjem desetletju. Znanost se je z zgodovinsko-kritično metodo dokaj uspešno lotila prečiščevanja okostenelih in romantičnih predstav o Mohamedu kot versko-socialnem reformatorju divjih arabski plemen. Zdaj se izrisuje:

  • bolj apokaliptična kot socialna podoba Mohameda;
  • da takratna arabska politično-vojaška ekspanzija in nastanek islama morda nista tako tesno povezana, kot smo mislili doslej;
  • da Mohamedovi sogovorniki in tekmeci niso bili toliko poganski politeisti, ki jih je bilo v Arabiji malo, kot kultivirani judovsko in krščanski monoteisti, ki jih je bilo tam veliko;
  • da je bil protijudovski element ob začetkih islama bolj prisoten, kot se je domnevalo do zdaj;
  • da obstaja neka globinska povezava med nastankom islama ter krščanskimi gnostiki, manihejci, monofiziti in nestorjanci; globinska povezava, ki se kaže tudi v tem, da je Mohamed najprej molil v smeri Jeruzalema, šele kasneje v smeri Meke.

Segovia pove, da se v verske zadeve ne bo spuščal, a kot zgodovinar in analitik tekstov lahko trdi, da se „simulaker“ o genezi islama razblinja. Toda namesto na jasno vstopamo v „labirint“. Za zdaj je namreč težko z gotovostjo definirati, kako točno je kaj vplivalo na nastanek te religije.

Kakorkoli bo prihodnja islamologija izšla iz labirinta, za nas je pomenljivo dognanje, da je islam velik del izvorne ideje in energije črpal iz tistih krščanskih skupin, ki jih cerkveno zgodovinopisje imenuje pred-kalcendonske ločine (glej Kalcedonski koncil). Se pravi, gre za krščanstvo, ki je imelo veliko težavo s priznanjem in pravovernim umevanjem Kristusovega učlovečenja oz. Kristusove bogočlovečnosti. Zanje je bil Kristus ali preveč ali premalo Bog, ali preveč ali premalo človek. Njihova velika skrb je tudi bila, da se s Kristusovim učlovečenjem ne bi preveč „poškodovala“ podoba Brezčasnega, Enega in Edinega.

Hiter padec severnoafriške krščanske civilizacije v muslimanske roke

Nemški teolog Hans Küng je velik del svojega intelektualnega življenja posvetil preučevanju treh bratskih monoteizmov: judovstva, krščanstva, islama. Ne zaradi radovednosti, temveč iz nuje, saj je nekaj desetletij pred ostalimi modrimi glavami videl, kam pes taco moli. Od Rima kaznovani mislec je predvideval zdajšnje napetosti in spopade med monoteizmi, a je vedno bil tudi prepričan, da, če po eni strani monoteizmi ogrožajo svetovni mir, po drugi strani dajejo tiste zaloge za svetovni mir, ki jih ne moreta dati politika in posvetna kultura.

V tisoč strani obsegajoči knjigi Krščanstvo. Bistvo in zgodovina Küng med drugim razmišlja o hitrem zavzetju severnoafriških krščanskih mest, ki jim je vladal Bizanc, s strani arabskih jezdecev. Takole piše:

V primerjavi z neprimerljivo šibkejšim judovstvom se je krščanstvo upiralo islamu z intimno neučinkovitim odporom. (…) Zdi se, da moramo glavni vzrok padca krščanstva poiskati v nezadostni utemeljenosti kristološke in trojiške dogme. Katoliški teolog Hermann Stieglecker, ki v svoji knjigi Verski nauk islama na široko in odlično poroča o takratnih teoloških kontroverzijah med kristjani in muslimani, utemeljeno sklepa, da je ta šibkost eden glavnih vzrokov za padec krščanstva ravno v deželah, kjer je nastalo: Bližnji vzhod in severna Afrika. Vero v enega Boga in v Mohameda – Preroka, ki je prišel po Jezusu – je bilo pravzaprav lažje izpovedati.

Je od „motne“ Trojice „izmučeni“ krščanski intelekt naposled uteho našel v „bistrem“ islamu? Kot da se je bizantinsko krščanstvo – pred-kalcedonsko in tudi kalcedonsko – nekako „odpočilo“ v čistem islamskem monoteizmu, potem ko se je nekaj stoletij naprezalo in znotraj sebe bojevalo okrog vprašanj o Trojici in Kristusovi naravi. Skratka, komplicirana dogmatika oz. nestabilna vera v Očeta in Sina in Svetega Duha je na koncu kristjana naredila „intimno neodpornega“ pred samozavestnimi Alahovimi jezdeci.

Zanimivo na tem mestu bi bilo preveriti zgodovinopisje o balkanskih kristjanih XV. in XVI. stoletja. Kako to, da se niso islamizirali „kalcedonsko pravoverni“ Bulgari, Srbi, Grki, Makedonci, Hrvati, čeprav so prišli pod misijonarsko gorečo islamsko oblast? In kako to, da se je islam na Balkanu vendarle prijel na področjih, na katerih so otomanski Alahovi jezdeci naleteli na večje skupnosti manihejsko-gnostičnih ter popolnoma „ne-kalcedonskih“ bogomilov (Bosna)?

Potopiti se do Kristusa, kot se še nismo

Je potemtakem krščanski imunski sistem v sedmem stoletju odpovedal „od znotraj“, da je islam lahko imel tak polet? Se zgodba podobnega intimnega kraha krščanske civilizacije lahko danes ponovi v Evropi? Na hitro? V enem samem stoletju? Kakšna je sploh naša trojiška in kristološka pravovernost?

Za razliko od kristjanov VII. in VIII. stoletja, ki so se prepirali in sovražili, ker so strastno stali vsak za svojimi razlagami Trojice in Kristusa, je danes nevarnost drugačna in morda hujša: reče se ji brezbrižnost. Pojav verske brezbrižnost med krščenimi – prvič v zgodovini v teh proporcih – najavlja naš „intimno neučinkovit odpor“, ko bo soočenje z islamom postalo del vsakdana. To si upamo trditi (blog Jaz sem musliman, kaj si pa ti).

Zakaj je brezbrižnost tako zahrbtna? Španski teolog Juan M. Velasco v knjigi Mistika in humanizem o verski brezbrižnosti (indiferenci) piše:

Ta drža ne pomeni neke srednje poti med vero in ateizmom, kot smo mislili nekoč. Brezbrižnost pomeni zelo radikalno obliko oddaljevanja od vere. Kajti, če se ateist še ukvarja s problemom Boga, četudi da bi ga zanikal, se brezbrižnež z Bogom več ne ukvarja.

Versko brezbrižen kristjan se na Slovenskem ob popisu sicer še pribeleži kot kristjan. A že ob malo bolj „dogmatičnem“ vprašanju o svoji veri klone. Ne ve, kaj točno verjame, kaj je srž njegove kobajagi vere, kaj naj počne s tem Jezusom, s katerim „težijo“ župniki in nune. Denimo, po mednarodni raziskavi Aufbruch 2007, ki jo je vodil dunajski pastoralist Paul Zulehner, samo slabih 40 % Slovencev in Slovenk verjame, da je Jezus Kristus Božji Sin in Odrešenik. Deset let potem je ta odstotek gotovo še nižji. Toda glej, kakšnih 70 % slovenskega življa, če ne več, se dandanašnji za Veliko noč masti z blagoslovljeno šunko. Kakšen je Kristus sicer versko brezbrižnih velikonočnih šunkojedcev? Bo njihov zvodeneli Kristus vzdržal, ko bo prišel mohamedanski sosed in prijazno a odločno razložil, da je Bog le eden, tisti v nebesih, in da je vera v Njegovo učlovečenje bogokletna?

Kristus pomladno-kozmično božanstvo šunkojedcev nas ne bo rešil. Niti ne Kristus-cesar katoliškega integrizma. Ne bo nas rešil bogomilski Kristus sovražnik zemeljskega. Na Slovenskem se rada spopadata na eni strani spiritualni Kristus psiholoških monofizitov (najdemo jih med „klenimi“ katoličani), na drugi ploski Kristus prvi socialist. Nobeden od njiju ne bo pomagal, ko bo šlo zares.

Potopiti se bo treba do Jezusa Kristusa. Na način kot se še nismo. Ne do kakršnegakoli Kristusa, temveč do pravovernega – kalcedonskega, umnega; do sočutnega Boga in človeka, prijatelja malih ljudi; do zgodovinskega Jezusa, o katerem zaradi napredka svetopisemskih znanosti danes vemo več, kot smo vedeli kdaj koli prej.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

43 KOMENTARJI

  1. Odlično in kvalitetno argumentirano razmišljanje. Sveta Trojica. Nekvalitetni, heretični kristjani so vedno lahek plen manipulativcev, gospodovalcev.

    Tudi v Sloveniji že 25 let na 50 podlage.

  2. Tako kot vedno dober zapis Cestnika. Je pa vprašanje ali ne bo že prepozno, ko bo Evropejec ponovno našel Kristusa, ob sedanjem tempu in kurzu politike, se bojim, da ja. Potreben je odločen zasuk smeri, takorekoč “U-turn”, začeti se bo treba pogovarjati o neprijetnih vprašanjih, o katerih odprta debata, kot pravi Žiga Turk v svoji kolumni, sedaj ni dopustna:

    ” Ne govorimo o tem, ali je islam religija miru ali ne. Ne govorimo o tem, ali bi, če bi izbirali, demografski problem Evrope reševali ravno z mladimi Arabci. Ne govorimo o tem, ali so prišleki begunci ali migranti. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo za financiranje verskih skupnosti uporabiti enak princip kot za financiranje strank – brez tujega denarja. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo več narediti za asimilacijo prišlekov. Ne govorimo o tem, ali ne bi kazalo iz Evrope izgnati sorodnikov in prijateljev, pri katerih so se teroristi skrivali, njihov hiš pa, po izraelskem vzoru, zravnati z zemljo.”

    Rešitve, ki se trenutno ponujajo, recimo uvajanje posebnih vlakov za ženske, kot odgovor na dogodke v Koelnu, je korak v napačno smer, segregacija je ravno tisti cilj za katerega si islamisti prizadevajo in sedaj jih bo namesto njih naredila kar Evropejci sami. http://jezebel.com/a-german-railway-company-plans-to-introduce-women-only-1767883780

  3. Težko je govoriti o kvaliteti vernikov. Seveda jih veliko odpade. Najhuje je, da otrokom naravnost tajimo Kristusa.
    Toda, vera bo privlačna, ko bo vernik privlačen. Dokler pa smo verniki brez odgovorov na izzive časov, nismo privlačni.
    Kdo bo šel za župnikom, ki so ga zaprli, kar tako, brezveze? Kje je mož, junak, doma z ženo in otroci, ki bi si upal? Nekateri so že mučeniki, ni pa to kar tako. Če se župnik ne zna braniti na sodišču, kdo mu bo sledil?
    Če je neko vaško procesijo župnik odpovedal, ker mu na “milici” niso dali dovoljenja, kdo bo hodil za njim? Če pastir ne more varovati črede niti pred laježem nekega vaškega partijskega sekretarja, kako jo bo varoval pred pravim napadom?
    In tako vse bolj živimo vsak svoje življenje. Župniki svojega, laiki svojega. Srečanja ob maši pa so vse bolj namenjena rezanju šunke. Spoznanja je vse manj, ampak od sramu je vse zavito v tabu in se o tem ne govori.

    • To si super povedal. Slovenija je lahek plen tudi zaradi svobode govora, ki je ni. Nesposobnosti celostne kritike, vseh, tudi sebe. Nesposobnosti celostnega pogleda. Dialoga o vsebini. Vse je fevdalno. Napadamo drugo mafijo, o svojem in svojih pa ni dovoljeno črhniti, samocenzura. Naši so vsi angeli, naš vodja je bog.

      Večina Slovencev je tako pokvarjena, da ne upa pogledati resnici v obraz in ugotavljati kako in v čem smo vsi pokvarjeni, socialistični kolektivisti. Kako smo slabi verniki in dobri heretični, ki verujemo v svoj trebuh in Socialno državo, ki ga polne. Ki smo za ljubi mir (varovanje fevdov, strah pred uničevalno kritiko) sposobni prodati, zasužnjevati svoje otroke.

  4. Krščanstvo ni samo inkarnacija božjega sina, je tudi inkarnacija naše vere, če naše vere ne prenesemo v življenje od našega krščanstva ne ostane dosti. Krščanske vere se enostavno ne da živeti na način kot lahko človek živi druge vere, krščanstvo ni vera polovičarstva. Od tod vsa težava, ko jo primerjamo s ostalimi verami, ki se širijo in ohranjajo na drugi osnovi.

  5. Mogoče pa avtor, katerega razmišljanja sicer zelo cenim in komentarji pod člankom vendarle vsi malo pretiravate.
    Kristus je po pričevanju evangelistov za vero in verne dal vzorednice o soli in o kvasu. Ni torej rekel, da je vera kot juha ali kot moka v kruhu; ampak sol in kvas.

    Seveda se je potapljat v globine k Kristusu pomembno. Vsaj kdo se mora potapljati, če naj se povezanost občestva s Kristusom ohrani. Nerealno je, da bomo vsi postali potapljači in da se bomo vsi šli potapljat prav na ligursko obalo k opatiji San Futtuoso.

    Torej ni tako grozno, če mnogi svoje krščansko ime povezujejo predvsem z velikonočno šunko, jajci, butaricami. Najbrž je že prav, da je slovensko krščanstvo tudi to in tudi tako. In telovska procesija in koledovanje in še marsikaj podobnega, za nekatere folklorističnega ali celo odvečnega.

    In tudi nič tako strašnega, če je nekaterim ljudem krščanstvo predvsem kulturna identifikacija. Ali če cenijo Kristusa podobno kot recimo Prešerna. Kot nas kulturna ljubezen te vrste do jezika, do Prešerna, če jo gojimo, utrjuje v zvestobi slovenstvu, nas kulturna identifikacija s Kristusom, ali z dediščino njegove cerkve ( njegovih cerkva) ali s sakralno umetniško dediščino in etnološkimi običaji vendarle vzpodbuja k ohranjanju krščanske identitete. Vsaj dela krščanske identitete.

    Krščanstvo in krščansko občestvo bi sam torej vendarle doživljal bolj kot večplastni fenomen. Recimo kot neko čebulo z vsemi možnimi plastmi, ki jih lupimo eno za drugim. V jedru ohranjanja te zgodbe seveda je molitev, brez katere ne gre, je sporočilo Svetega pisma in so globine premišljanja in sprejemanja verskih skrivnosti- brez tega jedra ne gre; kar pa ne pomeni, da bi tako zlahka pogrešili vso kulturo in tradicijo, ki se je okoli jedra spletla skozi dve tisočletji.

    Skratka, naši kartuzijani ali cistecijani, ki na samem molijo so recimo kvas katolištva, a k pogači sodijo tudi šunkojedci, zimski obiskovalci jaslic pri frančiškanih na Tromostovju, tisti, katerih veza s krščanstvom je to, da pridejo na koncert Bachovega pasijona. Nikoli ne bojo vsi katoličani matere Terezije ali papeži Bergogliji. Ne jih pretrdo soditi, če niso. Že pretrda sodba nas izključuje iz kroga potopljenih v resnično globino Kristusovega objema.

    Bog že ve, zakaj nas preizkuša s sekularizacijo. In ne se slepiti, da se islam ne sooča in bo v prihodnje še bolj soočal z istim fenomenom. Islamska identiteta je tudi verjetno mnogo bolj krhka, kot jo mnogi zahodnjaki vidimo oz. se je bojimo bolj, kot je treba.

  6. “Zakaj je brezbrižnost tako zahrbtna?”, je temeljno vprašanje!
    Prezrta in aktivna brezbrižnost, na primer:
    Hitler je rešil Evropo?!

    V DELU – SP, 5. marca 2016, berem intervju s francoskim filozofom Jean-Claudom Milnerjem, »Ne potrebujemo več nezemljanov«, da bi nas vznemirjali«, ki ga je objavila novinarka Jela Krečič, soproga slovenskega marksista Slavoje Žižka. Jean-Claudom Milnerje je prišel v Ljubljano kot gost festivala Fabula in je sodeloval na okrogli mizi o begunski problematiki »Barbari pred vrati«. Berem vprašanja in sem zgrožen nad odgovori:
    «Nekoč ste zapisali, da se je Evropa lahko združila samo za ceno tega, da je izključila figuro Juda. Ali danes velja, da lahko ostane združena le tako, da izključi figuro imigranta?
    Mislim, da ne gre za isto stvar. Tako imenovano judovsko vprašanje je bilo povezano s tem, da je bila Evropa dežela vojne. Dežela miru je postala, ko je nekdo po imenu Hiter rešil judovsko vprašanje. Te rešitve nihče ne odobrava, jo pa vsi sprejemajo.
    Torej mislite, da je Hitlerju uspelo? Da, mislim, da je dobil vojno.
    Ker so Judje pobegnili v Izrael? Da, bodisi so umrli bodisi so pobegnili…«
    Novinarka ne vidi v tem nobenega problema, ne postavi nobenega dodatnega vprašanja.
    Problem holokavsta je s tem za novinarko zaključen? Ali je Hitlerju res »uspelo«?
    A je bil Hitler res rešitelj Evrope, ko je »rešil judovsko vprašanje« in je tako dobil vojno?
    Slovenski kazenski zakonik (Uradni list RS 55/2008) 297. člen, pa v svojih prvih treh odstavkih pravi:
    Holokavst s šest milijonov žrtev Judov pa da je sprejemljiv? Ali je nauk holokavsta, da se naj ta »po potrebi« ponavlja, seveda ne samo nad Judi?! Ali ni tudi to “zlo”, da doslej še nihče v Sloveniji reagiral na te nezaslišane trditve? Delo tudi ne objavi mojega prispevka na to temo.
    »(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
    (2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
    (3) če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.«
    Ali je res vse v redu, da so nekateri Hitlerju celo hvaležni? Kaj je potem sploh sovražni govor?!
    Ali bo kdo le reagiral? Ali bomo znova dopustili Hitlerje in morije?

  7. Ali ni to tudi brezbrižnost?
    »Lahko smo boljši Slovenci, kot smo!«
    To je aktualno sporočilo kardinala dr. Franceta Rodeta s pogovora in večera v skednju Janeza Škrabca.
    Vendar je obče znano: »Besede mikajo, samo vzgledi vlečejo v dejanja!«
    Ali je kardinal dr. Franc Rode to mnenje lahko povedal le pri gostitelju Janezu Škrabcu?
    Janez Škrabec je sicer pogosto »imenovan kot velik človekoljub«, je mecen frančiškanov, je aktiven član Kučanovega Foruma 21 ter velik prijatelj in odlikovan od ruskega vodstva in prijatelj zloglasnega diktatorja beloruskega Aleksandra Lukašenka.
    V tisku pred tem večerom berem tudi: »Kardinal Franc Rode se bo na skednju Škrabčeve domačije pri Ribnici z Manco G. Renko pogovarjal » o življenju in delu, preteklosti in prihodnosti ter veri in dvomu. Pogovor bo torej potekal na domačiji ribniškega tajkuna Janeza Škrabca, znanega po tem, da se s svojo družbo Riko pojavlja v korupcijskih poslih, nazadnje v megakorupcijskem škandalu investicije Intereurope v Rusiji.«
    Berem, da je Rode je pogovor sklenil z zahvalo gostitelju. “Upam, da je bila to ura kulture, pospeševanje kulture. To je inteligentno, vi ste inteligenten človek,” je kardinal dejal Janezu Škrabcu.
    Kaj je kardinal s tem gostovanjem v Škrabčevem skednju torej tudi povedal?

    • To, da od otresanja jezka nekaterih (preštevilnih v Sloveniji) ne more biti nobenega napredka.
      Tisti, ki nima, se mu bo vzelo še tisto kar ima.

  8. Mislim, da je v Sloveniji večja težava kot vera hlapčevska narava, zlasti desnega dela volilnega telesa. Radi bi izpadli takšni, da bi bili vsem všeč.

    Če pa že kdo izmed tistih na desni, katerih glas se malo bolj sliši, jasno pove, kaj misli in kaj je po njegovem prav in kaj ne, se takoj nanj vsuje kup kritik, tako z leve kot z desne.

    Dokler ne bomo v stanju jasno, glasno in utemeljeno zastopati svojih stališč, nam vera ne bo veliko pomagala.

    • Ni dovolj biti jasen in glasen v svojih stališčih. Stališča morajo biti “causa justa”. Potem si lahko glasen in jasen.
      Sicer si res desničar samo po tem, da veš katera roka je desna.

  9. To, kar piše g. Mihič, je tudi zame skrivnost, ki jo težko razumem. Gledal sem Odmeve včeraj in Siol.net danes, če se ne motim sem videl tam tudi Boža Dimnika. Kaj vse imajo ti ljudje skupnega in do kam gredo vse te povezave, mi ni jasno. Najmanj do tov. Kučana in do papeža Frančiška. Naj mi, prosim, kdo, ki več ve ali bolje razume, razloži, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja.

    • Hehe. Škrabec in Rode in Dimnik in razni ugledniki iz gospodarstva in kulture ( npr. Narodna galerija) skupaj. Dobra mineštra, kajne? Celo brez prisotnosti tovarišev Kučana in Bergoglia. ( To zadnje pač ni mišljeno pretirano resno, seveda.)

      Pa saj ti, gospod Sarkazem, vedno svariš, kako nam grozi islamizem. Moramo torej držati skupaj, “gens una sumus”. Razen če meniš, da so tudi vsi našteti del islamistične zarote. Potem nam skoraj ni pomoči. Potem angažiraj ljudi, da ti okoli hiše čimprej zgradijo visok protiturški tabor. 🙂

      ps. BTW, če se ne motim, imata tako Škrabec kot Dimnik precej močno katoliški rodovnik. In kar je nedvomno, sta na zunaj omikana in kultivirana gospoda.

      • Ne vem, če je res tako grozna stvar, da je baročni dvorec Goričane zdaj lepo obnovljen. Meni je predvsem škoda, da je v sicer lepem okolju moteč pogled na bližnjo papirnico, ki je estetski, če ne tudi okoljski obup. Se bo vsaj kam imela ljubljanska nadškofija preseliti, če se bo gnjavaža – beri dimnate požrtije na Veliki petek in podobne glasne bakanalije ( tudi z glasbo) na Pogačarjevem trgu v LJ, torej pred stolnico in škofijo še kar stopnjevala.

  10. Škrabec pač vsakega malo financira in ima tako povsod prijatelje. Tudi med katoličani.

    Kako je do denarja prišel, očitno ni pomembno. Sicer tudi za mariborsko škofijo ni bilo pomembno.

  11. Res dobra mineštra, kot pravi IF, čeprav je tudi meni neokusna, potem požrtija na Veliki petek spada zraven.

    • To je pa že preveč. Odvadit se bo treba tega socialističnega kompleksa. Škrabec je gospod. Njegovo bogatstvo je zanekrat sporno samo ljubosumnim.

      • Saj ni problem bogastvo. Sploh če je gospod podjetnik odgovoren do tistih pod njim.

        To kar se je dogajalo v Goričanah pa je sporno. Komu ali čemu naj bi služilo tisto bogastvo? Duhovnik naj bi bil spoštovan zaradi resnice, ki prihaja iz njega, ne pa zaradi dvorca.

        Če se bo naša (desna) elita šla spet kakšno kuhinjo, potem muslimani res ne bodo imeli težkega dela.

        • Tisto ” bogastvo” je letni dvorec ljubljanske nadškofije, po vojni nacionaliziran. In zdaj v procesu denacionalizacije sicer malo pozno, a korektno vrnjen.

          Lahko primerjamo s palačo sosednje, severne celovško- krške škofije ( Gurk-Klagenfurt):

          V Avstriji, na Koroškem tamkajšnje škofije, malo manjše od ljubljanske, pač ne gnjavijo zaradi dvorca, ki precej večji od goričanskega. In v lepo vzdrževanem stanju.

          Če pri obnovi Goričan in povezavah z donacijami ali vložki bližnje papirnice, tedaj če se ne motim v lasti Zvonov, kaj ni štimalo, je pa to druga zgodba, ki je ne poznam dobro…

          Res ne vem, zakaj in za koga bi bilo dobro, da Goričane propadajo.

          • Je propadanje dobro ali slabo, je poizkus menjave teme. Govori se o škofih, ki se gredo kneze, govorimo o knezoškofih, pravzaprav ravbarskih knezoškofih. Govori se, kako naj bi se taki knezoškofi lahko uprli islamistom. Govori se o posredniku v sporu med italijansko družbo Grassetto in slovensko družbo, ki financira gradnjo avtocest … zakaj neki je ta posrednik moral biti kardinal?

        • Saj nekdo je že zgradil tisti grad in ga podaril Cerkvi. Nekdo je že spoštoval duhovnika.
          Zato, ne mi pravit o spoštovanju.
          Žalostno je to slovensko skopuštvo. Mi nikoli ne bomo Švica. V Švici bi Slovenec umrl.

        • “j”,očitno o škrabcu in njegovih poslih ne veš nič,prav nič,naprimer vila na Bledu in še kaj bi se našlo.Njegovo vabilo ruskim internacionalistom
          in prirejanje sprejemov ruskim delegacijam.ki se klatijo po kranjski gori,
          ampak ne iz pietete,pač pa zaradi velike prijaznosti slovenskih politikov do Putina in njegovih podanikov,ki niso nič boljši od Stalina,mar je njim za ruske nesrečnike,ki jih je zasul plaz,toliko o “gospodu” in “ljubosumju”na račun njegovega bogastva!

      • .”Škrabec je gospod” …
        —————–
        Torej so tajkuni gospodje. Zakaj bi bilo to, da so mnogi v tranziciji prišli do bogastva na sporen način, še moteče ?

        • Jaz tukaj ne vidim tolikšnega problema. Niso vsi tajkuni isti. Ne poznam sicer toliko Škrabca.

          Ampak nek vladajoči razred vedno je. In tudi na zahodu ni dosti drugače.

          Res je več teh, ki so nekaj ustvarili pošteno, s svojim delom. To je zaradi svobodnega trga. Samo, mislim da taki niso med bajnimi bogataši.

          Vedno je precej takih, ki so do bogastva prišli na sporen način. Ali pa so taki, ki imajo razne čudne ideje in jim jih bogastvo omogoča uresničevati. Potem so taki, ki podedujejo – nepopisani listi, ni nujno, da bogastvo na njih vpliva pozitivno.

  12. Noben zid okoli hiše nam ob teh mineštrah ne bo pomagal, samo On nam še ostane!😡😥

  13. Zanimiv je Dante v svoji Božanski komediji (leto 1300). Mohameda je postavil v pekel, med razkolnike.
    Andrej Capuder pojasnjuje:”Ker ima mohamedanska vera precej krščanskih korenin (Kristus je v njej prerok), je v njenem ustanovitelju srednji vek gledal odpadlega kristjana, torej heretika.”

  14. Jaz se sicer malo tolažim z Božjo obljubo (Mt 16,18):
    “Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”

    Se mi zdi, da naša katoliška cerkev ni tako slaba, ima kar nekaj zelo dobrih ljudi, tako da Bog dela. Naša naloga je najbrž predvsem, da ostanemo zvesti in kar striktni. Da iščemo tisto kar je pristno in da se znebimo balasta. Tako bomo tudi pridobivali na privlačnosti.

    • Če bodo naši pastirji tisti pastirji, ki so dobri, se nam res ni treba bati. A imamo s škofi take izkušnje, da je dvom v dobre pastirje upravičen.

    • Če ti je to, kar ocenjuješ kot balast, v spotiko, se ga znebi. Pri sebi. Če ga vidiš, Ker to je navadno problem. Videti bruno v lastnem očesu.

      Strategija nasilnega spreminjanja drugih ( ali celo njihovega izločanja) pa ne deluje s kakšnim dolgoročnim uspehom. Niti ni krščanska.

      • Delam na tem, brez skrbi.

        Ampak v svetem pismu piše tudi (Mt18,15):
        “»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.”

      • Meni pa še vedno druženje kardinala ne da miru. Poglejte Planet. Voditeljica je bila iz vrst ZL menda Meščeva paradna mladenka, ki ji je kardinal celo malo pohofiral. Lukšič je pohvalil kardinalovo inteligenco in koristnost za levico, Dimnik pa se je pošalil z izjavo,s katero bi se še jaz strinjal: ” eni so nam rekli, da smo dunajski konjušniki, drugi pa, da smo podalpski Hrvati, jaz bi bil raje konjušnik.” Tako čudno, da ne vem ali se meša tej druščini ali moji malenkosti!

        • Kaj češ lepšega, kot če se pred našimi očmi uresničuje 4. kitica Zdravljice: “Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo…” – da se torej nehamo brezplodno politično mrcvarit in se imamo končno vsi radi med seboj in da se končno lahko spet posvetimo konjem in kobilam, našem prelepim lipicancem.

          Samo še rdeče lipicance moramo poleg belih izumit, pa da bojo potem po križanju, to je bistveno, nastali tudi roza lipicanci. Vsi konji in kobile drugačni, vsi enakopravni. Tudi mule in osli enako.

  15. Nasilno spreminjanje drugih??? Ni krščansko???

    Torej policija, sodstvo in zakonodajno telo ni krščansko? Zanimivo mišljenje.

    Stvari treba imenovati s pravim imenom. Da je Vatikan tako menjaval škofe, je nekaj hudo narobe, tudi v Vatikanu. Se je “ta narobe” oziroma balast odvrgel? Smo resnično odvrgli nosilce miselnosti, da lahko Cerkev služi tudi s pornografijo?

  16. […] bogov, ki se jim »brezbrižni velikonočni šunkojedci« (tako p. Branko Cestnik v članku Islamizacija? Odločilo bo krščanstvo) klanjajo. In ti bogovi so razni športni dogodki, ki v službi kapitala posameznike in družine […]

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite