Islamizacija? Niti enoumen niti dvoumen odgovor

83

karikatura evropaBog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,… zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?
Fabrice Hadjadj, francoski filozof, v predavanju Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Ravno mene, ubogega katoličana iz Valsugane, je doletelo, da sem rekel ne papežu.
Alcide de Gasperi, predsednik italijanske vlade, l. 1952, potem ko se je zoperstavil političnim navodilom iz Vatikana

Evropska levica že pokleka pred islamom?

Eden naših najboljših poznavalcev islama Drago K. Ocvirk je na Časniku (članek Islamofobni muslimani) – mojstrsko, kot zna – prikazal, kako se vse bolj srečujeta ekspanzivni islamizem in evropska levica, ki je po padcu berlinskega zidu zašla v krizo identitete. O „čudnem zavezništvu med islamizmom in deli evropske levice“ je lani govoril tudi od ajatol „prekleti“ Salman Rushdie na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Slovenski poročevalci iz knjižnega sejma so kakopak ta kočljivi del Rushdiejevega govora preskočili.

Zdi se namreč, da levica v primeru islamizma ponavlja svojo staro in večno napako, ki jo je veliki Anton Trstenjak imenoval „antropološka zmota“. Zmota v smislu, ker kompleksno naravo človeka krči na „delo kot generično bistvo človeka“. Nato na dialektiko delo-kapital skrči vse, kar se skrčiti da in ne da. Predvsem pa povsem podcenjuje moč človekove religioznosti. Ocvirk nam servira tale ocvirk: „Levičarji si domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih.“

Ta „domišljavost“ v interpretaciji se pri levičarjih kaže tudi v odnosu do begunstva. O tem za Časnik Blaž Otrin (članek Begunci, eros in impotenca), ki med drugim pravi: „Begunci so v njihovi ideološki optiki po definiciji žrtve kapitalizma, ki jih je oropal vsega, in zato se jim ni potrebno držati družbenih norm, oz. se od njih pričakuje, da bodo naperjeni proti družbi, ki (da) jih je v to pahnila.“

Strinjam se, begunci so žrtve kapitalizma. Dialektika delo-kapital je prisotna tudi v begunski drami. Vendar je to le eden od elementov, ki jih vstavim v interpretativno enačbo. Drugi elementi so: kultura, vera, fanatizem, medverska vojna, potreba po varnosti, versko-misijonarski načrti arabskega naftnega kapitala,… Glede slednjih znani italijanski rabin Giuseppe Laras v intervjuju za Tempi opozarja:

Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.

Bo ta relativistična (teorija spola) in obenem spet bolj leninističa (vstajništvo) levica na koncu kakor tista kokoš, ki z dvignjeno glavo teka pred islamističnim petelinom – potem pa naenkrat počepne? Ne verjamem, da je res tako „kurja“…

Strah pred islamom in dvoumna ponudba z desne

Če je levica enoumna, je desnica dvoumna. Če je evropska levica začela nekako že poklekati pred islamom in bo, kot je po pesimističnih prognozah videti, na oltarju domnevne nove revolucije najprej žrtvovala svoj feminizem (svoboščine žensk), v prihodnjih desetletjih pa verjetno še svoj ateizem (ker mistika bivanja zahteva, da neki bog v srcu mora biti), še to ne pomeni, da moramo zdaj kristjani svoje upe nasloniti na novo evropsko desnico. Kako je že učil papež Janez Pavel II. l. 1991 v okrožnici Centesimus Annus? Padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA 42). Prevedeno: če kristjani zavrnemo leve, še ne pomeni, da se bomo izstrelili v naročje desnih. Zlasti se ne bomo izstrelili zdaj, ko desni postajajo zares desni.

Enoumni novi levici Cerkev nasprotuje enoumno (takoj in strumno), pri novi desnici, ker je dvoumna, pa Cerkev lahko ne bo dovolj previdna. Nova evropska desnica je namreč naenkrat odkrila krščanstvo. To se je zgodilo – zajemite sapo! – na Saškem, oz. v vzhodni Nemčiji, ki je še do včeraj veljala za statistično najbolj ateistično regijo v Evropi (moj blog Križ v Dresdnu). Ko dresdenski pegidaši visoko dvigujejo križ v barvah nemške zastave, žgečkajo našo domišljijo o triumfalnem povratku krščanstva v Evropo. Podobno se kristjani počutimo, ko angleški nacionalisti hodijo s križi v rokah skozi muslimanske četrti in pridigajo o „krščanski Angliji“ (wau!). V njih skoraj vidimo našega viteza zaščitnika.

Ampak, pozor! Kakor hudič v sili muhe žre, tako si bo nova evropska desnica po metodi „download&install“ nadela krščansko identiteto. Če rečem, da je taka desnica silno dvoumna, sem premil. Dvoumje je nevarnejše od enoumja preprosto zato, ker zna svoja semena zla bolje prikriti.

Breivikovska rekonstrukcija boga in krščanske identitete

Z naslednjim citatom ne mislimo kriminalizirati desničarjev. Tudi ne mislimo potolči tistih desnih politikov, ki v teh mesecih iskreno raziskujejo in poudarjajo evropsko krščansko korenino. Pričakujmo pa, da pri tem niso dvoumni in manipulativni. Neki hudi desničar in ksenofob je namreč pred nekaj leti o svojem „krščanstvu“ zapisal:

Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Avtor te izpovedi ni nihče drug kot „Marxist Hunter“ Anders Behring Breivik, množični morilec norveškega levičarskega podmladka na otoku Utøya. Pravzaprav sem mu hvaležen, da je v svojem manifestu (ves manifest v pdf) tako nazorno in na kratko povedal, da mu je vseeno za osebno vero v brezčasnega Boga, važna da mu je samo krščanska časna identiteta. Krščanstvo torej kot priročna ideologija in duhovna podlaga evro-nacionalizma. Krščanstvo kot estetika in mistika križarskega meča. Ali ni nekaj take „ljubezni“ do krščanstva imel tudi Adolf Hitler, ko je na svoje tanke, ki so prodirali na Vzhod, dal naslikati krščanski križ, češ ljudstva, glejte, krščanska armada prihaja, da vas reši brezbožnega komunizma?

Džihadizem kliče džihadizem. ISIS-ov shizofreni bog-Sovraštvo kliče breivikovskega psihotičnega in strukturalističnega boga-Identiteta. Kristjani smo na preizkušnji. Po eni strani nam gre na smeh, kako malo let je bilo potrebno od zavrnitve Boga v debatah o evropski ustavi do zdajšnjega malodane paničnega hlastanja včerajšnjih „brez-identitetnežev“ po identiteti. Morda so nam všeč tudi aktivistični križi v Dresdnu in Londonu. Po eni strani morda …

Varujmo se zahrbtnih „morda“. V tej negotovi uri moramo prositi za vseh sedem darov Svetega Duha in biti skrajno razsodni. Nikakor ne smemo pristati, da po desni vračajoči se Bog postane kulturni konstrukt. To ne bi bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. To bi bil Bog mrtvih in ne Bog živih (prim. Mt 22,32). Bog, ki je zgolj „identitetna in moralna platforma“, prej ali slej postane Moloh, ki zahteva človeških žrtev.

Zakaj se je De Gasperi uprl Piju XII.

Nedavno sem na italijanski TV2000 gledal polurni intervju z Mario Romano De Gasperi (video). Njen oče je bil Alcide De Gasperi, velikan italijanske in evropske povojne politike, danes kandidat za blaženega. Med drugim je častitljiva gospa povedala, kako težka preizkušnja je doletela njenega očeta l. 1952. Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki.

De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.

De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina.

V negotovi uri posezimo po De Gasperijevem receptu

De Gasperijeva lekcija naj velja tudi današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. Za razliko od De Gasperija nas zaradi take drže gotovo ne bo doletelo, da bi nas rimski papež okaral.

Naj zaključim z upokojenim nadškofom Antonom Stresom, katerega misel o eno- in dvo-umju je tudi navdahnila to moje pisanje. Tako je dejal januarja letos v šentviških Zavodih:

Cerkev je edina družbena sila, ki je enoumna nasprotnica nove levice. Brani življenje, družino, vero v razum, da spozna resnico in dobro, je proti relativizmom, metafiziki, spoznavoslovju, etiki in religiji, ni vseeno, v kaj verujemo, vse podobe Boga niso enakovredne, monoteizem ni nestrpen. Politična desnica je velikokrat dvoumna in kompromisovska. Na njo se dostikrat ni mogoče zanesti. Skrajna desnica zna biti nacionalistična, nasilna in etnocentrična, kar spet ni naša opcija.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

83 KOMENTARJI

  1. Všeč so mi evroskeptiki v VB in Nemčiji, ker s podlago v liberalizmu iritirajo, provocirajo in pritiskajo evrobirokrate k opustitvi socializma in socialne države.

    Seveda je treba upoštevati, da je “levica” socialna in solidarna samo na parolah transparentov. V resnici je totalno zmešana in psihopatska, brez stika z realnostjo in s težnjo po gospodovalnosti in totalitarnosti.

    Dejstvo je tudi, da “desnica” izvira iz socializma, laži, mitov, strahu, populizma. Krščanstvo ima samo na transparentih in po potrebi, kot kulturo.
    Je prav tako hujskaška, manipulativna, nora, gospodovalna, iracionalno, pokvarjena, totalitarna. Brez kvalitete in vsebine. Ista kot” levičarji”. Socialisti. Ne samo v Sloveniji. Z grozo ugotavljam da v EU tudi.

    Levi socialisti govorijo o socialni varnosti, prezirajo pa varnost, ki jo država mora nuditi državljanom in družbi (ogrožanje življenja, svobode, lastnine).
    Desni socialisti pa histerizirajo o ogroženosti naroda.

    Strah je običajno čustvo, ki mi govori, da sem v neki situaciji ogrožen, ogrožene so moje vrednote in ne znam, ne zmorem, sem nemočen stanje popraviti, ker je ogrožanje preveliko. Lahko samo bežim. Če bi se na ogroževalca odzval, da stanje spremenim, bi bilo to čustvo jeze. Tu gre za čisti socializem. Šibki, histerizirani posamezniki, številke, Kanon futer (vejice dračja) se pod zastavo in vodjem povežejo v kolektiv, butajo, fascio (fašizem) in postanejo jezni, besni, agresivni, totalitarni. Lahko so tudi male mafijske ali navijaške tolpe.

    Nasprotje ljubezni je v krščanstvu strah in ne sovraštvo. Če človek notorično vsak dan prebiva v strahu, pomeni, da ne živi vere in ne ljubezni. Je zgolj kulturni katoličan. Odpadnik. Poganja. Če strah kolektivno spreminja v jezo in sovraštvo je tipični SOCIALIST. ” Desni” in “levi”. Kot že dolgo pravim: v Sloveniji je socialistična, politkomisarska, FDV, mafijska banda ugrabila “desnico”. Operirajo tudi z birokrati (dvorjani) na “desnem kulturnem polju” in z duhovniki birokrati, CMD kleriki.

  2. Cestnik: ” Če je evropska levica začela nekako že poklekati pred islamom in bo, kot je po pesimističnih prognozah videti, na oltarju domnevne nove revolucije najprej žrtvovala svoj feminizem (svoboščine žensk)…….
    ******************************************************************************************************************************

    In to ob velikem navdušenju in podpori desnih šovinistov, ki se prepričanju o drugorazrednosti žensk itak niso nikoli zares odrekli in so mnenja, da je šel feminizem res že predaleč.

    Žal se mnogo žensk še vedno ne zaveda, da permisivna azilna politika in toleriranje “drugačnih kulturnih običajev” vodi v nižanje naših pravic, da nas moški (islamisti + domači šovinisti vseh vetrov) želijo vrniti v preteklost.

    Z ljudmi, ki ne priznavajo enakosti med spoloma, za katere so “otroške neveste” in druge za ženske škodljive navade zgolj kulturna popestritev se nimam o čem pogovarjati lahko zgolj izražam prezir do njih. Desni, domoljubni, za nekatere “ksenofobni”, feminizem je edina prava pot.

    • Nič kaj dobro se ne piše feministkam.

      Za začetek bi se lahko otresle levičarskih neumnosti. Malo razčistile pojme okoli enakosti, hierarhije, avtoritet, podrejanja itd.

      Predvsem pa morajo ugotoviti, kaj je zaresna ženska svoboda.

      No, jaz se vsekakor zavzemam za svobodo žensk. Tudi v krščanstvu človek najde najvišjo možno svobodo. Zahteva pa ta svoboda podrejanje Bogu, ampak on itak dela za človeka (podobno kot dober moški dela za žensko). Kot pravi Jezus (Mt 11,30): “kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.”

      • Si se prepoznal v mojem zapisu, ne? Se ti že cedijo sline kako boš v “dialogu” z muslimanskimi somišljeniki za ženske nazaj uvajal ” Kinder, Küche, Kirche” model? Delaš račun brez krčmarja!

        Najprej pa moramo ugotoviti kaj je zaresna ženska svoboda? Naj ugibam, zaresna ženska svoboda je takšna kakršno nam predpišejo moški. Kajne? Svojo hiearhijo, avtoritete in podrejanje si lahko samo nekam zatakneš! Zdaj si očitno že vsak moški domišlja, da je Bog.

        • Očitno imaš probleme ker ne obvladuješ gospodinjskih poslov,kar ti
          orda očita partner,vse kar se porodi v ženskih glavicah ni prava ženska
          svoboda,pravo osebno svobodo si vsak,tudi moški predstavlja po svoje!
          Praviš otroci,kuhinja in cerkev,zaradi precenjevanja lastnega ega prideš
          do tako preproste definicije zatiranja ženske!Otepaš se odgovornosti,ki
          je dejansko osnovni pogoj za sožitje in dober odnos s partnerjem
          veliko žensk poznam,ki znajo razporediti svoj prosti čas,med dejavnosti
          v “prostem”sodi marsikaj,razmišljanje o zatiranju je rezultat nesoglasja!
          Predvdevam,da si ateistka,tako ena točka iz tvoje navedbe odpade
          in tako ostane več prostega čas

          • Malo poguglaj kaj ta trojni K pomeni in kdo in v kakšnem kontekstu ga je uporabljal namesto da se smešiš s svojimi zapisi. Ali pa je morda to pretežko za tvojo “glavico”?

        • Draga Feministka, po mojem ultrakonzervativnem prepričanju so se domine začele podirati z odhodom žene-matere od doma. Ja, dolgo je že od tedaj. Tako dolgo, da se je medtem popolnoma spremenila miselnost in gledanje na bistvo ženske. Pa je to res znamenje napredka in enakopravnosti? Recimo to, izgoreva v stalnem dokazovanju, da je sposobna hkrati brezhibno opravljati profesionalno kariero in neplačano materinstvo – dve področji, ki zahtevata ‘celega človeka’? A ne gre. Človek (tudi ženska!) je omejen – ne moreš biti enako uspešen na dveh ali več frontah hkrati. (Banaliziram: pozna kdo primer iz narave, ko samica odda svoje mladiče ‘v varstvo’ drugi predstavnici svoje vrste? Vsaka (živalska) mati vzgaja svoje otroke in jih pripravlja na življenje …)
          No, nisem hotela ‘nakladati’ – le nakazati svoj pogled: meni pač ne morete očitati moškega šovinizma . Tudi sama sem ženska in mama. Počutim se popolnoma izpolnjeno (sicer mnogokrat ‘do konca utrujeno’) in nikakor manj vredno ali podrejeno. Zadovoljna sem s svojim ‘3 x K’ plus še kakšnimi ‘dodatki’, predvsem pa – naj mi možje ne zamerijo – nekako privilegirano v primerjavi z očetom najinih otrok, ker smem/imam možnost biti to, kar čutim, da sem: svobodno žensko bitje, ki se lahko brez ozira na okolico, delodajalca in družbene norme ukvarja z najinimi otroki (pustimo tokrat ob strani dejansko Božje ‘lastništvo’). Po lastni volji in odločitvi, ne pa po predpisu oz. ukazu/navodilu moškega (seveda v soglasju z možem – vendar ne zaradi njegovega soglasja!). Nasprotno: kot nadpovprečna dijakinja, ki je ‘brez utemeljenega razloga’ odklonila študij, sem imela težave prepričati bodočega moža (in celo vrsto drugih začudenih ljudi), da ‘ne potrebujem faksa za biti mama’. Gledali so me čudno – in še danes me večina ne razume. Jaz pa se kljub temu počutimo popolnoma žensko (in s skrbjo opazujem, kaj se na evropski sceni dogaja, saj mi prihajajoča kultura pošteno ‘meša štrene’ – pri čemer pa ni odnos do ženske na prvem mestu. Bolj me skrbi odnos do kristjanov, na primer: odsotnost vsakršne verske svobode, razen njihove.)
          Tako da je moj feminizem nekoliko drugačen od Vašega … Če sem zaradi tega za koga antifeministka – s tem se pač ne obremenjujem.

        • Ne mi govorit, da so feministke svobodne.

          Tako so svobodne, kot takrat, ko so leta 1929 prižgale Bakle svobode. Edini učinek je bilo nekaj reklame, glavni dosežek pa podvojitev dobička cigaretarjev. Pa te ideje se sploh niso one spomnile, pač pa cigaretarji.

          Ali pa danes. Gender teorijo podobno financirajo še bolj pokvarjeni lobiji. Pa nikomur od teh ni za žensko, samo za dobiček in oblast gre. Treba je najprej do konca atomizirat družbo in uničit družino, domove in Cerkev, ki so jim napoto.

          Pa če bi bilo res, kar ti praviš o 3K, kristjani sploh ne bi imeli svetnic. In pa ti pojmi, s katerimi te provociram in so za feministke kot rdeča cunja za bika, v resnici niso tako negativni, tako da so vredni razmisleka.

    • Feminizem nikoli in nikjer ni prava pot. Je eden od mnogih pojavnih oblik šovinizma. Ne ženski in ne moški šovinizem ni dober.

  3. Aktualno pisanje.

    V vsakdanjem življenju ga je težje uresničevati, ker zahteva jasne in takojšnje odločitve, ki ohranjajo civilizacijske vrednote in spodbujajo sonaravno, sostvarstveno (tudi svetopisemsko) vrednotno rast, ki spoštuje stvarstvene zakonitosti in vrednote.

    Zakaj človek tako rad tava v temi, namesto da bi se zavedal in upošteval pomen ravnovesja s stvarstvenimi zakonitostmi in vrednotami.

    Najverjetneje zato, ker ima rad sprevrženo svobodo in koristi na račun drugih.

  4. Način delovanja skrajnih islamistov je blizu način delovanja skrajne levice ( nasilen pristop do uveljavitve svojih ciljev).

    Čim se ta način uveljavi, bo lažje tudi za levico, ker ni treba upoštevati več zdravo pamet in življenjsko logiko.

  5. Ena redkih razumnih oseb v SDS je ženska, vsi ostali še obnašajo kot histerične babe, feministke, socialistke. Biti v SDS je sramota za kristjana. S tem pokažeš, da nimaš osebne vere, ampak ti je krščanstvo zgolj kultura. Kot krščanskem socialistu: veruje v kolektiv in Državo, a prakticira krščansko kulturo: je šunko in barva pirhe.

    Nič čudnega, če jo je socialistična negativna selekcija izločila, na vrh plavajo (in ostajajo) butasti in agresivni histeriki. Osebnostno moteni (psihopati).

    Torej dobro in razumno mnenje Romane Jordan na FB :

    “Razmislek ob terorističnih napadih na Evropejke in Evropejce, 22.3.2016

    Bombne eksplozije, ki so odjeknile v Bruslju, so ranile celotno Evropsko unijo. Bruselj je naše skupno stičišče, kjer prepoznavamo svoje podobnosti in se učimo strpnosti z iskanjem sprejemljivosti v različnosti. Bruselj že zdavnaj ni več le Belgija, Bruselj je Evropska unija.

    Novica o terorističnem napadu je šinila skozi moje možgane, kot da sem tudi sama ranjena. V trenutku so mi misli preletele znane obraze sodelavcev in prijateljev najrazličnejših narodnosti. Na ekranu so se pojavile slike letaliških prostorov, ki sem jih deset let prečkala skorajda redno dvakrat tedensko. Zgodilo se je zjutraj, prav takrat, ko je v Zaventemu ponavadi pristalo letalo iz Ljubljane.

    Na radiu slišim kritiko belgijskega sistema za zagotavljanje varnosti, saj bi morali biti menda na napad bolje pripravljeni. In takrat se spomnim številnih prijateljev iz Bruslja, ki so mi pripovedovali, da so jih oropali, nekaterim so vdrli v stanovanje v nekaj letih celo večkrat. Belgijska policija pa je rop le popisala, za ukrepanje je bilo menda policistov premalo. Spomnim se poslanske kolegice, ki so jo sredi belega dne pretepli na zelo obljudenem kraju čisto blizu Evropskega parlamenta. Pa na šibek varnostni sistem za vstop v Evropski parlament. Je res moralo umreti 34 ljudi in biti poškodovanih še veliko več, da bomo okrepili svojo lastno varnost? Kako to, da sodoben medijski in moderen politični besednjak poudarjata solidarnost, odprtost, čut za človeka, pozabljata pa na varnost? Je to zaradi naivnosti, preračunljivosti, manipulacije?

    Slovenija je Evropska unija, Evropska unija je Slovenija. Kakšen odnos imamo v naši državi do lastne varnosti? Da lastne vojske ne potrebujemo, trdijo samooklicani »mirovniki«. Medtem ko so se novinarji enega izmed najbolj branih slovenskih časopisov pred nekaj leti spraševali, zakaj varčevanje ne prizadene tudi vojske, smo bili letos obveščeni o »katastrofalnem stanju slovenske vojske«. Kako smo razumeli žičnato ograjo na slovenskih mejah? Zagotavljala je našo varnost, nekateri pa so se pritoževali, da bo zaradi nje manj turistov. Bodo turisti prišli v deželo, ki je varna, ali v deželo, ki ni sposobna nadzirati pretoka ljudi preko svojih meja? Da bo moten ribolov, so se pritoževali drugi. Sta ribolov in varnost primerljivi kategoriji?

    Čutim s številnimi begunci in vem, da moramo biti strpni in jim po svojih močeh pomagati. Hkrati pa me razum prepričuje, da dolgoročne rešitve množicam, ki si želijo boljšega življenja, ne more ponuditi Evropa brez meja, temveč močna in enotna Evropa, ki z modrostjo in tenkočutnostjo zna poskrbeti za spoštovanje človekovih pravic daleč preko svojih meja.

    Zdaj ni čas, da se ustrahovani zapremo v stanovanja. Z – na temeljih tradicije – preživetim »vsakdanom« bomo ohranili demokracijo, razvijali pravno državo in varnost, ter zavarovali svobodo in človekove pravice. In prav zato bom v začetku aprila spet na službenih opravkih v Bruslju, z upanjem, da se bolje zavedamo, kako pomembna vrednota je varnost in da jo moramo aktivno ohranjati vsak dan posebej.”

    • Varnost, varnost, varnost??? Bla, bla, bla, žal, gospa Romana Jordan.
      Največja varnost je bila pod UDBO, ali pod SSom v Nemčiji. Hvala za tako varnost.
      Razumem ženska in varnost, toda politika in država ni za vas. Tisto bodečo žico si pa kar napeljite okoli hiše. Popolnoma varni boste!

      • Če pustim bolečo žico ob strani je imel ‘oni udbovec’ Štefančič zadnjič neverjetno zanimiv intervju z Williamom Binneyem (žal je moral bit kratek ker je bil pač Studio City). Če je imel Štefančič pri tem kaj zaslug moram rečt se je izkazal.

    • Ja, zato ker smo Slovenijo oblekli v bodečo žico, bojo turisti množično drli k nam, ja. Nova atrakcija na Kolpi. Kdo bi ob tem pomislil, da bi se v reki okopal ali tam lovil ribe. Važno da lahko gledaš skoraj novo žico, ki vzbuja neverjeten občutek varnosti. Ah, Romana Jordan, ah.

    • “Biti v SDS je sramota za kristjana.” In to je izjava nekoga, ki se ima za tenkočutnega kristjana. Da ne bo pomote – nisem član SDS, vendar me kot kristjana taka izjava močno žali. Takšna izjava je sramota za kristjana.

  6. “Kristjani smo na preizkušnji. … Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.”
    ====================

    Kakšni preizkušnji neki? Edvard Kocbek vam je v preteklosti jasno pokazal kako (enoumno) se deluje. Pa A. Drobnič tudi.

      • Amelie: “Kaj hočeš povedat, Riki ?”
        ================

        Če bi želel vse kar si mislim ob tem tekstu, bi moral napisati vsaj toliko kot je Cestnik, zato sem samo na kratko z enim stavkom dal vedeti, da sem skrajno razočaran nad kristjani v politiki. In ta tekst Cestnika sodi v isto kategorijo. Cestnik je hinavec, t.i. sredinec, najlažja in najbolj udobna pot v prikazovanju svojega intelektualizma. Včasih je tudi vseglihar kar pa pušča enako pogubne posledice za stanje v družbi. Da se ne odločiš, ali pa da vse vržeš v isti koš je najlažja in najbolj udobna pot kako sebe prikazati za intelektualca in potem s tega trona soliti pamet vsem ostalim. On kristjanom npr. kako naj se odločijo, pomaga si s citati drugih, vse v stilu: “Edvard Kardelj je na 3. kongresu Zveze komunistov rekel: ” ….” .

        Eno je biti kristjan, drugo je biti kristjan v politiki.
        Prvi se ravna po nekih splošnih regulah, drugi se mora ravnati po pragmatičnem načelu, ki so lahko tudi v nasprotju s krščanstvom, sicer v politiki ne doseže nič. Če si kristjan se ti ni potrebno odločati o tem ali postaviti ograjo ali ne, če si politik se moraš jasno odločiti: Npr., ali pragmatično postaviti “nekristjanski” visoki Vatikanski zid pred invazijo in rešiti svoje ljudstvo, ali pa ravnati s krščanskimi humanističnimi načeli in spustiti v deželo osvajalce, kaos in dovoliti uničenje lastnega ljudstva. Vendar v drugem primeru boš ohranil svojo krščanskost s katero se boš lahko hvalil naokrog, dokler ti seveda ne bodo odrezali glave. Vendar tudi v tem primeru boš kot Kristus, sicer brez glave, vendar pravi ponosni predstavnik svoje vere.

        • Napaka v argumentaciji je samo to, da je kristjan en sam. Kristjan v politiki je isti kristjan.
          In ta kristjan ravnotako ne dovoli uničenja lastnega ljudstva in ne razkazuje svoje krščanskosti naokrog.

          • Kristjan v politiki svojo krščanskost razkazuje daleč naokrog. Že z imenom svoje stranke:

            CDU (A. Merkel)
            Demokristjani (omenjeni v članku)
            Krščanski socialisti (Edvard Kocbek)
            NSi krščanski demokrati (sveta Ljudmila N.)

            … kar jim pa ne zamerim saj mahajo s križem, da bi pridobili volilce. Za Cestnika je mahanje s križem napaka, če z njim mahajo napačni (ksenofobni desničarji).

          • “Ravno mene, ubogega katoličana iz Valsugane, je doletelo, da sem rekel ne papežu.”
            Alcide de Gasperi, predsednik italijanske vlade, l. 1952

            Kdor je kristjan, je pač kristjan. Zavezal se je Bogu, itak ne?

        • Malo imaš prav, ponavadi so tisti, ki se v politiki najbolj deklarirajo za kristjane, največje zgube.

          Ampak resni kristjani ne gremo za skrajnimi desničarskimi parolami, ker se nam zdijo butaste. Ostajamo zvesti Bogu in načelom. Bog je živ in ni ostal brez glave.

        • Riki, super ti gre odkrivanje hinavcev. Zato pa te prosim za pomoc. Kaj je politik, ki se ima za domoljuba, predlga ostrejse ukrepe proti arabskim migrntom in zuga vladi, da ne zna zavarovati meje in drzavljanov, ko pa arabaci kupijo crpalisce vode v Kostelu in z njim vred dobijo koncesijo za (mislim da) 40-letno črpanje vode iz nasega najvecjega vodnega vira, ne rece niti besede. Drzavljane, ki pa v DZ vlagajo podpise za spremembo 70. clena ustave pa na twitterju oznaci za bedake. Je on tudi hinavec? Ali je samo spreten politik, ki je znal arabcem izstaviti masten racun za svojo tisino?

          • jozev: “… Kaj je politik, ki se ima za domoljuba, predlga ostrejse ukrepe proti arabskim migrntom in zuga vladi, da ne zna zavarovati meje in drzavljanov, ko pa arabaci kupijo crpalisce vode v Kostelu … ne rece niti besede.”
            ========================

            Črpališče v Kostelu je v državni lasti in ima izgubo. Kar pa ni čudno, tudi, če bi bila v državni lasti firma, ki bi iz Sahare prodajala pesek bi imela izgubo. Torej gre za poslovneža in domoljuba.

          • Če gre pri liberalcu za privaten denar, ni nobenega problema?
            Če privaten denar naftnega izvora financira neke ekstremiste v Bruseljskem predmestju, tudi ne? Riki?

            Malo pa je pomembno, kdo upravlja z vodnimi viri.

            Država je res slab gospodar, ampak zato še ni treba delat trapastih poenostavitev.

  7. Gospod Alfe, oprostite ker bom kopiral iz druge teme, toda zadeli ste bistvo! Določen del kristjanov je izdajalcev tako kot levičarji, med take spadajo tudi razni multikulti pobje na tem portalu.

    AlFe

    23.3.2016
    4:45

    Zadeva je zelo strašna, zakuhali smo si jo pa Evropejci sami, islamisti so prišli samo na pogreb. Sedaj pa še čisto matematična in strogo matematična utemeljitev:

    Če se stanje s prebežniki nemoteno nadaljuje, bodo Nemci v “plodnih letih” manjšina v lastni državi tam nekje do 2020. leta! Bolj točno je še par let, ker matematik ni upošteval plodno okvaro Nemcev priključenih na telefončeke.

    To je zelo razgledan in pameten gospod IF očitno že zdavnaj pred nami ugotovil in da smo izpadli na: “Reši se, kdor se more!” Pa sedaj piše, kako smo grdi vsi tisti, ki še brcamo v obrambi krščanske Evrope in tako dokazuje novim gospodarjem, da on ni tak, kot smo mi. Mogoče se ga bodo pa usmilili?

  8. Kar se levice tiče ima avtor prav, glede desnice se mi pa zdi marsikaj sporno. Recimo De Gasperi naj bi odklonil papežev nasvet, ker se ni hotel povezovati s postfašistično desnico in monarhističnimi nostalgiki.
    Vsi trije evropski totaltarizmi izvirajo na levi. Mussolini je začel s socializmom, nekaj let pred De Gasperijevo odločitvijo je že visel, obešen za noge in ne verjamem, da je čez nekaj let spet navdihoval postfašistično “desnico”. Monarhisti pač nikomur nič hudega nočejo, v Evropi je mnogo zelo kulturnih in korektnih monarhij, zato ne moreš očitati Švedom ali Angležem, da so dvoumni desničarji, če imajo radi svoje monarhe.
    Hitlerjeva stranka se je imenovala NSDAP to je nacinalsocialistična nemška delavska partija. S Stalinovo sovjetsko komunistično partijo je celo desteletje pred napadom na SZ zgledno gospodarsko, vojaško in idejno sodelovala prav do pakta in razdelitve Poljske. Samo fuererjevi norosti se lahko pripiše preobrat. Celo taborišča je kopiral po gulagih. Da je napadel s križi in ne svastikami na tankih prvič slišim in sem prepričan, da gre za lažno komunistično propagando o “skrajni desnici”. Celo Hitlerjev nacionalizem ne moremo uvrstiti na desno, ker je tudi lastnost komunzma. Spomnimo se Stalinovih genocidov, kitajske hanizacije Tibeta, celo pred nosom smo lahko gledali Miloševićev srbski nacionalkomunizem.
    Strinjam se, da je najbolj sprejemljiva krščanska srednja pot s socialno tržnim gospodarstvom. Svarila pred skrajno desnico pa imam za levo propagando v stilu primite tatu in reci, da ti ne rečem. Dvoumnost desnice pa velja za vse vernike. Samo Bog ve, kdo je v resnici z vsem srcem iskren kristjan in kdo se ne spreneveda.

    • Pod “križi na tankih” je pač mišljen pruski železni križ, ki je še danes simbol nemške vojske. Vidite ga lahko na vseh nemških vojaških vozilih, letalih itd. Seveda pa to ni bila nacistična novost, temveč tradicija, ki sega že vse od pruskih časov in nato nemškega cesarstva. Avtor ga tu pomoje čisto nepotrebno omenja, ker sploh ne potrjuje njegove poante.

    • Sarkazem: “Kar se levice tiče ima avtor prav, glede desnice se mi pa zdi marsikaj sporno.”
      =====================

      Cestnik je napisal: “… Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem.”
      =====================

      Cestnik ne definira kaj je za njegove pojme ksenofobna desnica. Torej je njegov nasvet v bistvu prazno intelektualiziranje brez jasne usmeritve, kar pa je razumljivo ker v tem primeru od njega (Cestnika) ne zahteva nobene opredelitve. Lahko ostane na neki nedoločeni sredini in ohranja status intelektualca, v resnici pa kristjanom svetuje naj ne glasujejo ne levo ne desno, kar pa je najbolj uničujoče za družbo saj ne omogoča jasnih rezultatov na volitvah in jasnih posledic teh odločitev. Družbo s svojimi “nasveti” pušča v mlakuži mlačne kalne vode.
      Podobno kot bi svetoval:

      #1 “Ne glasujte za kristjane v NSi čeprav mahajo z liberalno zastavo”.

      Cestnik: “Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. Za razliko od De Gasperija nas zaradi take drže gotovo ne bo doletelo, da bi nas rimski papež okaral.”
      ================================

      Torej, ker kristjani nimajo svoje stranke, ki je očitno niso sposobni imeti, …

      glej pod #1

      in

      … ostanite doma, ne iti na volišče, ne glasovati za ksenofobne desničarje ki mahajo s križem ne glasovati na levo ali desno, da boste všeč papežu.

    • S komentarjem Sarkazma se popolnoma strinjam. Pojme je treba pravilno uporabljati, sicer se hitro pojavi intelektualistična zmeda. Tudi Cestniku – ki ga sicer spoštujem in se skoraj v celoti z njim strinjam – se je pripetila, in to z izrazom “postfašistična desnica”. Morda je mislil na ekstremistično desnico, ki pa nikakor ne more biti fašistična. Vse pojavne oblike fašizma (in tudi nacizma ter komunizma/boljševizma)koreninijo izključno v levičarstvu. Desnega fašizma (nacizma, komunizma) preprosto ni. Prav zato je tudi neustrezno govoriti o “levem fašizmu” (kar naj bi bili naši ultralevičarji iz vrst ZL), ker so vsi fašizmi samo levi, desnih preprosto ni. Ustrezneje je torej govoriti o “rdečem fašizmu” (če ga že hočemo razlikovati od izvirnega,črnosrajčniškega). Takšen pojmovni zdrs se pogosto dogaja našim tkim. desničarskim (Slovenija desnice sploh nima!)politikom (Gorenak, Grims) in celo intelektualcem (dr. Boštjan M. Turk).

  9. Spet se mi ne dovoli objaviti en komentar, čeprav sem ga kar trikrat spremenil (zato vprašanje, če se bo tudi ta opomba).

    • Ja, ta portal ima včasih ene čudne fore. Tudi meni včasih kar ignorira komentar, zato ker je v celem sestavku kakšna besedna zveza, ki je ne prebavi (čisto nič posebnega sicer). Potem včasih tak komentar pošljem po segmentih in ugotovim za katero besedno zvezo je šlo.

  10. Zanimivo, da se do Sarkazma nihče sploh ne dotaknete bistva Cestnikovega sporočila v članku. In predvidljivo, kar Sarkazem zadnje čase o temi prihajanja islama piše, da se precej kritično odzove na članek. Vsaj pošteno konsistentno.

    Mimogrede, Sarkazem, Savojci so se pod Mussolinijem umazali s sodelovanjem, za razliko od severno-evropskih monarhičnih družin. Zato je po vojni večina italijanskih demokratov, ne le levica, zagovarjala prehod v republiko in ga po dokaj tesnem izhodu na referendumu tudi dosegla.

  11. Ni jasno, kaj avtor sploh želi povedati, razen da nihče ni dober razen Cerkve. Ali to pomeni, da mora Cerkev ustanoviti svojo stranko ali morda kdo drug? Če nihče drug ni dober, naj torej katoličani nikogar ne volijo (tako kot doslej), da ne bi volili tistih, ki niso dobri. Ali je to res kakšna rešitev?

    Avtor pa ni povedal, zakaj Vatikan, ki je dober, ni sprejel nekaj tisoč migrantov, ampak papež pravi, da jih morajo sprejeti drugi.

    • Ko so begunci še prihajali samo v Italijo po morju se je lepo videlo, kako papež zna pomagat. V Italiji imajo namreč vseeno bolj kulturen odnos do Cerkvene ustanove, do Rima, do papeža in do katolikov. Zdaj, ko so begunci dosegli Slovenijo pa je za ‘nekatere’ spet vsega kriva Cerkev to ‘ultimativno zlo’ in se glasu razuma žal ne sliši več tako dobro.

  12. Sicer pa v bistvu članek Cestnika pove približno podobno, kar tule jaz trdim že tedne in tedne. In doživim sila malo strinjanja, pa zato toliko več napadov. Mogoče bojo vsaj Cestniku napadi delno prihranjeni. Vsaj začetek tako nakazuje.

    Skratka, sirene z evropske politične desnice po vsebini niso krščanske, četudi si oni zdaj krščanske simbole namalajo za neko identitetno kuliso. Evropska ( skrajna) desnica, ki je zdaj v vzponu, preprosto ni krščanska, enako kot ksenofobija ni drža kristjana. Tudi populizem ne. Kristus je bil vse prej kot populist. To svarilo je treba ponavljati, toliko bolj, če ga ljudje ne vidijo in ne vidijo …

    Strinjam se tudi s Cestnikom, celo kritiziran sem bil tu že nekajkrat, pa nič ne de, da je sredinska, centristična politična pot, v tej zmedi splošnega radikaliziranja toliko bolj, prava ali vsaj najvarnejša politična izbira za kristjana. Tudi za politično organizirane kristjane, če hočete. Take stranke.

    Kot je bil veliki Alcide de Gasperi. Ali Monnet, Schuman ( tudi kandidat za svetnika), Adenauer. Včeraj sem zapisal, če se sesujejo evropske krščanske demokracije, kar se delno žal godi, da raje podprem socialdemokrate ali zelene kot populistično in skrajno desnico. No, Cestnik mi je pokazal, da je bil de Gasperi tudi bolj pogumen od mene, ko se je kot voditelj DCI raje, v nasprotju z voljo papeža Pija, povezal s komunisti kot z neofašisti in monarhisti. V tistem trenutku in okolju gotovo upravičeno.

  13. Cestnik ni politik, je duhovnik. Ne rabi se opredeljevati za leve ali desne. Osnova je nauk, ki izhaja iz časov, ko sploh še ni bilo niti levih niti desnih.

    • Cerkveni družbeni nauk je iz poznega 19. stoletja. Ko so levi in desni in parlamentarizem že zdavnaj bili. In že takrat se ta nauk, s papeško Rerum Novarum vred, opredeli precej v sredino. Če tega še ne veš, ga začni brati.

      Cestnik se ne “rabi opredeljevati”, to je res. Se pa kot vsakdo sme opredeljevati, saj je svoboden človek. Kot izrazit razumnik je gotovo celo notranje nagovorjen, da se opredeljuje.

    • Če Spomenka Hribar predstavlja ” pogled slovenske levice”, je veliko vprašanje. Niti, če se ona uvršča k levici, niti, če jo levica ima za svojo. Vsekakor je članek, ki je tu linkan, po vsebini ksenofoben in nacionalističen.

      Sodnih sankcij za sovražni govor mislim, da v Sloveniji skoraj ni, tako da ne vidim niti razloga, da bi sankcionirali Hribarjevo.

      Z marsikaterimi formulacijami so v Sloveniji težave. Med drugim prav s pojmoma ksenofobija in nacionalizem. Zlasti desnica ne bi priznala svoje današnje ksenofobije do migrantov in islama. Zanimivo pa, da tudi na levi niso imuni na pojme, ki jih sicer uvrščamo med desničarstvo.

      Že zgodovinsko mnogi slovenski levičarji radi slikajo Italijane kot neofašiste, Hrvate kot ustašoidne, Avstrijce vsaj kot zahojene brambovce, če že ne hitlerjance. Skratka vrsta nacionalizma in ksenofobije, ki ima na levici, kakršno premore Slovenija, domovinsko pravico.

      Tako tudi slovenski levi mediji stalno spodbujajo konflikte s sosednjimi državami. Odnos do Hrvaške je tako vsa leta pereč.

      • Zanimiva je tudi težava pri določanju levo-desno v Sloveniji. Zadnje čase je tu na časnik.si moderno uvrščati fašizemin in nacizem na levo.

        Evo, svobodni smo v razmišljanju, lahko se marsikaj gremo. Je pa tako uvrščanje, ki ga zgoraj počneta Sarkazem in Kapodistrias, po mojem samo prispevek k nadaljni politični blaznosti.

        Po svoje razumem ljudi, ki jih strašno vleče v trdo desničarske fenomene, da nočejo, da bi jih kdo primerjal z zaznamovanima Hitlerjem in Mussolinijem. Ampak za ves svet velja, da je trda desnica – torej Le Pen ali Strache ali Severna liga ali Jobbik bližje fašizmu od krščanskih demokratov, socialdemokracije, liberalcev in zelenih.

        Nitine bi škodilo, če se ne bi trudili z izumljanjem tople vode in če bi kriterije, ki veljajo po celem svetu, sprejemali tudi v SLO. Lahko smo pa tudi “edini pametni” na planetu.

        • Tukaj ne gre toliko za pamet ampak za kaj je res. Res pa je to da je naša situacija posebna, zato je bolje da se ne primerjamo z drugimi.
          Za moje pojme ima Sarkazem in Kapodistrias objektiven pogled in še nekaj bi se jih našlo.

          • Nekdo je že nekje rekel, da se levo in desno srečata kot na krožnici. Skrajna levica in desnica se pomešata in eksplodirata v medsebojnem neskladju in oportunosti. To bi bila moja razlaga, da se nacizem in fašizem prepoznavata v socializmu in komunizmu.
            Dlje pa ne bi šel. Vsekakor, če najdemo Jelinčiča med desničarji, imamo dovolj razlogov za preizkušanje pameti, kdor je na tej strani.
            Podobne so tudi insinuacije o “islamizaciji”, okupaciji itd, s strani bosonogih beguncev. Ksenofobi meni niso problem. Kogar je strah ga jaz ne obsojam. Ampak mnoge tu ni strah. Mnogi so preprosto agresivni in ljudomrzni in vidijo svojih pet minut v “boju z begunci”.

          • Nek vrhunski ameriški teoretik, zdaj nimam časa iskati imena in povezav, je bolje definiral politično mavrico kot podkev. Pri čemer imata res obe skrajnosti, fašistična in komunistična, večjo bližino med sabo kot z demokratično sredino.

          • @Zdravko

            Napaka je že dajat Jeličiča na desno ali na levo.

            Dobr, razlika je v tem, da je eno strah do tujega, drugo je pa sovražnost do tujega.

  14. Dejstvo je, da nas v Evropi islamski teorizem vse bolj ogroža. In da se lahko počasi vprašamo, kje bo naslednjič počilo. Pred tem ne kaže bežati in skrivati glave v pesek.

    Je pa obenem razumno pametno analizirat in ovrednit, zakaj se nam to dogaja in kaj k temu prispeva bolj in kaj manj, da lahko potem spet racionalno razmislimo, s katerimi realnimi ukrepi to nevarnost nevtralizirati oz. vsaj zmanjšati.

    Dejstvo je, da je večina teh teroristov rojenih v Evropi. Večina iz družin priseljencev islamske veroizpovedi; a nekateri so islam prevzeli v svoji mladosti. In mnogi od njih se vračajo iz vojskovanja na strani ISIS v Siriji in Iraku.

    V Evropi je od približno 500 milijonov prebivalcev trentno okoli 30 milijonov muslimanov. Ti bodo tudi ostali. Povsem irealen cilj bi bil, da bi se Evropa znebila terorizma na način, da se znebi na svoj tleh islama. Irealno in nepravično je tudi v vsakem muslimanu gledati potencialnega terorista in morilca. Številke so jasne – če imamo nekaj sto teroristov na 30 milijonov muslimanov, je jasno, da velika večina muslimanov s terorizmom nima nobene zveze in zanj nobene krivde.

    Tudi je nesmiselno, že glede na številke, zadnjemu migrantskemu valu pripisovati preveliko težo pri terorističnih dejanjih islamskih skrajnežev. Poglejmo težo: 30 milijonov že eksistentnih muslimanov: max. 2 milijona novih muslimanov.

    Bistveno vprašanje je, kako dobro integrirati že eksistentno imigrantsko populacijo, tudi islamsko, v evropsko okolje, v kulturo, družabno življenje, politiko itd. Da se ne bojo počutili kot second-class citizens. In bistveno je, kako s šolskim sistemom in izven njega pomagati pri vzgoji otrok priseljencev.

    Torej: vojna proti islamu, direktno so tu eni k njej spodbujali ( npr. feministka), realna ali kulturna, je velik nesmisel. Če se bomo šli vojno, bomo imeli še več islamskega terorizma. Ne vojna, ampak dialog.

    Ne moremo trditi, da islamska vera nima nič pri islamskemu terorizmu. Je pa obenem res, da je to pri teroristih v glavnem zelo instant in površna vera. Pri tem je očitno velika odogovornost islamskih skupnosti in islamskih voditeljev v Evropi, da z ustrezno vzgojo in ustreznim sporočilom, kolikor se da, dosežejo svoje vernike in svoje mlade.

    Problem pri razvoju ekstremizmov vseh vrst in sodobnega terorizma je razvoj internetnega komuniciranja. Tudi glede tega se ne kaže slepiti. Profesionalnim ustanovam, ki ekstremizem in terorizem odkrivajo in preprečujejo, je zato treba na svetovnem spletu, njegova svoboda gor ali dol, v imenu varnosti dati večja pooblastila.

    Svetovno politiko mora zahod voditi na bolj senzibilen način, ne pa kot slon v trgovini s porcelanom. Mislim, da je že skoraj vsem jasno, kako uničujoče so posledice vojne intervencije proti Sadamovemu režimu v Iraku. Celo Donaldu Trumpu je. Kako uničujoče so posledice sfižene arabske pomaldi, vključno s posledično vojno v Siriji. In kaosom v Libiji, ki ga spretno za svojo rast izkorišča ISIS. Za rast islamskega terorizma v zadnjih letih ima ta zgrešena agresivna politika nas, zahodnjakov, mnogo več krivde in odgovornosti kot islamska vera po sebi.

    Tu je seveda še stalno tleči izraelsko-palestinski konflikt, ki se ga zadnje čase kar pušča ob strani in pristaja na to, da se Netanjahu pač nima volje pogajati o miru. Spet velika zmota.

    Zahod se mora začeti pogovarjati v spoštljivem dialogu, ne pa kot gospodar sveta, z islamskimi državami. Če ne, bo pa imel terorizem, ki je nasilni odgovor podrejenih. Vedno se bo našlo v takih razmerah dovolj psihopatov, ki ne bojo imeli zadržkov pred njim.

    Če nočemo terorizma, je torej pot – spoštljiv dialog in upoštevanje drugih interesov, poleg svojih.

    • “Dejstvo je, da nas v Evropi islamski teorizem vse bolj ogroža. In da se lahko počasi vprašamo, kje bo naslednjič počilo. Pred tem ne kaže bežati in skrivati glave v pesek.”

      Da to napiše gospod IF, je pa višek sprenevedanja. Ko smo pred meseci pisali to mi, nas je imenoval vse samo ljudi ne.

    • IF “spoštljiv dialog”… res je, to je del civilizacijske vrednote, ki je žal doma še nismo osvojili. Spominjam se nekaj mesdcev nazaj, ob poskusih soočanja z dogodki iz lsstne zgodovine, kako so ti poskusi propadali, eden za drugim, kot da nismo sposobni dialoga.
      Zakaj misliš da ne ? Zakaj je bil vsak poizkus v kalk zatrt, da se pri nss ne da sprožit enega koraka naprej, ampak ostajamo na mrtvi točki ?
      Res je, sedaj nas zgodovina prehiteva, saj nas sooča z novimi izzivim še preden smo na to pripravljeni. Z lastnim terorizmom se nismo spopadli, sedaj nas pripravljate ne tuje ?
      Kdo je tu za zdravljenje ?

      • To je Roland Jahn dejal lani na Hrvaškem (lepim):

        …. “Razprava o preteklosti pomaga pri graditvi demokratičnih razmer. Pomaga na poti v prihodnost. Brez te razprave je veliko večja verjetnost, da se ponovijo napake in krivice iz preteklosti” …

    • Spoštovanje, da, dialog, upoštevanje drugih interesov poleg svojih, recimo, da res. Vendar je to precej enostranski proces. Realnost iz ene od ljubljanskih OŠ. Otroci prinašajo domov vse neslovenske kletvice, tudi način vedenja, prvošolec šteje po neslovensko, ko v hecu vprašam 12-letnika, kaj so to “šlape”, mi odgovori, da so to cipele. Nogometni izrazi samo neslovenski, igrajo se igrico “guze”, ki je v resnici nasilje nad sovrstnikom, saj ga z žogo brcajo v “guzo” po zgrešenih 5 golih… Samo milijon nas je, pa ne več dolgo.

  15. If, najbližjih – komunistov pa najbrž namenoma nisi omenil!
    Tole umeščanje levo, desno pa v primeru z zadnjimi dogodki v Evropi, še najmanj prispeva k politični blaznosti.
    Sploh pa, če že tako rad govoriš o skrajni desnici, je to pri nas komunistična kontinuiteta, ki nosi vse njene lastnosti: so bogati, imajo kapital in oblast, ne živijo od svojega dela, so popolni konservativni tradicionalisti, ne dovolijo nobenih sprememb, častijo nacionalni interes, kot vsi nacionalisti in so skrajni ateistični fundametalisti! Jobbik in Pegida sta bolj levo od njih.
    Mislim, da ti na tem portalu naročena prokomunistična propaganda ne bo uspela! Proislamistična pa še manj! Predaleč ste zavozili, ljudem se odpirajo oči, tudi najpreprostejšim.

    • Glede na tvoj uvod in zadnji odstavek bi ti priporočal kakšen pregled, da se ti slučajno ne kisajo možgani. Obstajajo namreč že zdravila, ki procese vsaj upočasnijo.

      • Sarkazem jedrnato argumentira bistvo, odgovor IF je pa primitiven ad hominem in po svoje nakazuje, da bi utegnil imeti Sarkazem v zadnjem odstavku prav.

        • A ja? Jaz tu pišem naročeno prokomunistično in še proislamistično propagando?! Da ne počim od smeha. Očitno zgoraj imenovani ni edini, ki se mu kisa, Zelodko.

  16. Še nekaj o prilagajanju muslimanov Evropi:

    “Ko so pred dnevi aretirali Salama Abdeslama, so po pričanju več očividcev na televiziji CNN prebivalci Moolenbeeka žalostno kričali: »Ujeli so našega brata Abdeslama!« Tako napeto je postalo, da je morala policija akcijo po aretaciji končati izredno hitro in se čimprej odpeljati iz muslimanskega geta »na varno«. Skrbelo jih je namreč, da jih bodo muslimani napadli. Policiste. Sredi njihovega lastnega mesta.”

  17. V zadnjem komentarju sem naštel samo lastnosti, ki se pripisujejo desnici za razliko od levice. To so kapital in bogastvo, konservativnost, tradicionalne vrednote, vera, nacionalizem itd. Vsega tega se naša komikontinuiteta oprijemlje odkar je na oblasti. pri tem seveda mislim na skrajno komikonservativnost, na povdarjanje partizanske tradicije, na neomajno vero v bojeviti ateizem, na blokado vsake spremembe ali reforme ali privatizacije. Ves kapital je v njihovih rokah pri tem so nenehno povdarjali nacionalni interes. Torej so čista, skrajna desnica.
    Vem, dati kot levičarju to razgaljenje resnice ni pogodu in da se s kisanjem mojih možganov takoj zatečeš k “sovražnemu govoru”, kaj ti pa drugega ob resnici preostane. Da si olajšaš bes lahko napišeš še kak grafit.
    S tem končujem to najino debato, ker se držim pravila Don’t feed the troll. Tvoje trolanje je bilo nekaj čas zelo oprezno in previdno, da se je zdelo, da si kristjan. So pa zdaj zadeve dozorele in maske padajo. Kdor se zavzema za levico in islam ter napada desnico pač ni kristjan.

    • Škoda, Sarkazem. Imel sem te za bolj modrega. V vsebino se ne bom več spuščal, ker sem obupal.

  18. Nekakšen načrt za rešitev problemov naj bi bil: “Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti.” Ne razumem dobro, kaj to pomeni, zato bi nek element poudaril. Ker je pogovor v klasičnem smislu z vsemi ljudmi otežen, je potrebno napraviti zanj pot.

    Kako se napravi pot za pogovor, čeprav nas lahko zelo veliko stane? Do Boga je potrebno gojiti prava čustva. Bogu moramo biti hvaležni za vse, tako kot so bili tudi mučenci. Sedaj, ko poteka devetdnevnica k Božjemu usmiljenju, je pravšnji čas za hvaležnost.

      • Odgovor na AlFe 28.3.2016, 12:52

        Prispevek BC razumem tako, da je iskanje rešitev s pogovori ključnega pomena, saj se ta misel pojavi v njegovem zaključku.

        Da poizkušamo najti rešitve problemov brez predsodkov s pogovori pa čeprav nam sogovorniki niso všeč, menim tudi jaz. Da pogovor lahko sploh steče, je večkrat potrebno pripraviti ustrezno pot. Na to sem hotel opozoriti. To je naša dolžnost.

        Za pogovor sta potrebni najmanj dve osebi. V primeru, da se ena oseba zakrkne, pogovor ni mogoč in pride lahko do tragičnih posledic. Menim, da ni potrebno razlagati, kdo torej dela krivico.

        • Drža, da se da vse rešiti s pogovorom, je naivna. Sploh pa, če sogovornik vztraja pri drži, da je on božji služabnik, druga stran pa njemu skoraj suženj.

          Dokler se islam ne reformira v odpravi neenakosti med:
          a) gospodarjem in sužnjem,
          b) moškim in žensko ter
          c) muslimanom in nemuslimanom,
          se bo pogovor končal v Molenbeeku.

  19. V O J N A

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).
    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

  20. Škoda, da sem na polju beguncev ali migrantov na drugem bregu kot Alfe. Na tem polju sem bolj na strani p. Cestnika in papeža. Blizu mi argumentirata Zdravko in If. Seveda tudi j, ki redko komentira.

    Riki ima zelo dobre liberalne argumente na drugih poljih tako kot Alojz in Alfe, v primerjavi s socialističnimi od if-a.

    Sem pa hvaležen vsem, da sem v dialogu spoznal naše “jelinčič-komunistične” “desničarje”.

  21. Evropa bi morala soglasno sprejeti zakon, da je šarija proriustavna in se kazensko preganja kot terorizem. Mislim, da moramo muslimane s svojimi zakoni prisiliti, da se reformirajo. Ekstremiste pa eliminirati.

    • Gospod Pavel,
      nimamo dovolj mož, da bi muslimane prisilili k “reformaciji.” EU nima vojske, da bi šla naredit red v Sirijo in poslati nazaj ilegalne ekonomske emigrante, ki želijo prejemati socialno podporo v Nemčiji.

      Gospod Pavel, EU umira in muslimani so prišli zgolj po premoženje umirajočega, ki nima potomstva. Če jih lepo sprejmemo, nam bodo kak dan, dva pustili dalj živeli, kajne? MALO MORGEN! RAČUN BREZ KRČMARJA!

  22. Ne govorimo o tem, ali je islam religija miru ali ne. Ne govorimo o tem, ali bi, če bi izbirali, demografski problem Evrope reševali ravno z mladimi Arabci. Ne govorimo o tem, ali so prišleki begunci ali migranti. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo za financiranje verskih skupnosti uporabiti enak princip kot za financiranje strank – brez tujega denarja. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo več narediti za asimilacijo prišlekov. Ne govorimo o tem, ali ne bi kazalo iz Evrope izgnati sorodnikov in prijateljev, pri katerih so se teroristi skrivali, njihov hiš pa, po izraelskem vzoru, zravnati z zemljo.

    Odprta debata o neprijetnih vprašanjih ni več dopustna. Izginila je iz civiliziranih medijev in na primitiven način poteka samo še na spletnih forumih. Od tam se prav lahko preseli na ulice. Namesto debate o stvari imamo debato o tem, ali je o stvari primerno razpravljati, ali je to sovražni govor, nestrpnost, politična zloraba neke teme.

    http://www.siol.net/siol-plus/kolumne/luci-ugasajo-po-evropi-413357

  23. Ob vprašanju o krščanski dolžnosti do pomoči beguncem se je kardinal Rode najprej vprašal, kako da muslimanov ne vleče v bogate arabske države. “Zakaj jih vleče v Evropo? Je ta tok beguncev spontan ali organiziran z določenim namenom?” Prepričan je, da je naloga politike, predvsem ZDA, da ustvarijo take razmere, da tem ljudem ne bo treba bežati.
    http://www.siol.net/novice/slovenija/kardinal-rode-rad-imam-slovenijo-ki-me-ima-rada-in-slovenijo-ki-me-sovrazi-413712

Comments are closed.