Islamizacija? Moč krščanskega izročila in svobodne družbe

23

jp ii“Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.”
Iz strnjenega poročila raziskave Mladina 2013

“Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži.”
Skupina Zmelkoow v pesmi Bit

Obstopili so trije muslimani srednješolca M.

Tri leta nazaj, ko še nismo poznali ne Islamske države in si ne predstavljali rek bližnjevzhodnih beguncev preko naših poljan, pride na vrata frankolovskega župnišča srednješolec M.. Vračal se je od pouka v Celju. Zdaj da čaka očeta, pravi, da ga iz doline popelje gor v hribe, kjer je doma. Srednješolec M. je rahlo v šoku.
Reče: „Danes so me na šolskem hodniku obstopili trije muslimani.“
„Kaj so hoteli,“ vprašam.
„Pokazali so na križec na mojem vratu in zahtevali, da ga odstranim. Ker da jih moti,“ pove M..
„In kaj si ti storil?“
„Nisem ga hotel dati dol. Oni ne bodo meni ukazovali.“
„Dobro si storil!“ pribijem. „Če bi ga dal dol, bi oni trije dosegli svoje, tebe pa ne bi spoštovali.“

Srednješolec M. je versko gledano tipični slovenski srednješolec. Ni pobožen in k maši gre morda za Božič, morda za Veliko noč. Spada v veliko gmoto slovenske mladine, ki se v raziskavah še vedno (dodajmo: ter v sramoto nekaterih podalpskih napovedovalcev hitrega in gladkega konca religije) deklarira, da je katoliške veroizpovedi.* Čeprav vere ne prakticira in ima v glavi veliko zmede glede verskih resnic, ta mladina svoje krščanske identitete vendarle ne opušča za karsibodi in je ne proda za tri piškave orehe.

Pritisk islama ter vznik klica po krščanski identiteti in tradiciji

Troje se kaže:

1. Srednješolec M. se hočeš ali nočeš sreča z islamom.
Če bo med nami v prihodnje več muslimanov, kar jih zagotovo bo, bodo ti tudi „pomisijonarili“ med našo mladino in iskali novih vernikov. A če bodo to delali v okvirih za svobodno družbo normalne tekme idej in prepričanj, jim nimamo kaj oporekati.

2. Srednješolec M. nagonsko brani svoje krščansko poreklo.
Z več islama med nami, bomo izzvani v svoji duhovni identiteti. Lažje bo pritisk zdržati tistemu, ki nekakšno duhovno identiteto ima, kot onemu, ki nima nobene. Filozof Fabrice Hadjadj v nekem lanskem rimskem predavanju opozarja, da trši islam lahko pridobi na svojo stran zlasti mlade, ki jih zaznamuje idejna in vrednostna praznina. Današnji ideal „ležanja na plaži z možgani na off“ (Zmelkoow) kot priprava za jutrišnjo zakrivanje v nikab ter odpoved alkoholu?

3. Bo srednješolec M. zaradi pritiska islama postal bolj samozavesten katoličan?
Pritisk islama na mlačno krščansko populacijo lahko slednjo spodbudi, da se bolj zaveda svojih korenin in se celo začne vračati k lastni duhovni tradiciji, k preverjeni in varni „veri naših očetov“, sčasoma tudi k bolj resnemu osebnemu življenju po veri. Zanimivo, lanski podatki o ponovnem vzponu verskega življenja v mestu Rim, ki ga je opaziti med katoličani v zadnjih letih, med vzroki za ta vzpon razkrivajo tudi večjo prisotnost islama in latentni strah pred njim (o tem moj blog Roma veduta, fede perduta?)

Stava na versko svobodo

Sveti papež Janez Pavel II. je veliko potoval po svetu in obiskal tudi nekatere muslimanske države. Ko je l. 1985 bil v Maroku, je na stadionu v Casablanci imel srečanje z muslimansko mladino. (Je 30 let kasneje kaj takega še mogoče? Papež in 80.000 mladih muslimanov skupaj?) V casablanškem kratkem nagovoru mladim je desetkrat omenil svobodo. Podajam dvoje odlomkov:

Želimo si, da bi vsi ljudje prišli do polnosti božje resnice. Toda do tega ni mogoče drugače kot s svobodno privolitvijo njihove vesti in brez zunanjih prisil, ki niso vredne svobode uma in srca, ki je značilna za človekovo dostojanstvo. To je resnični smisel verske svobode, ki spoštuje tako Boga kot ljudi.

Spoštovanje in dialog zahtevata recipročnost na vseh področjih, zlasti v tem kar se dotika temeljnih svoboščin, posebej verske svobode. Svoboščine spodbujajo mir in razumevanje med ljudstvi.

Poljski papež je pogosto poudarjal versko svobodo. Po eni strani je to delal zaradi zaščite kristjanov v komunističnem bloku ter v deželah, kjer so verska manjšina. Po drugi zaradi misijonarske statistike iz Azije in Afrike. Ta pravi: kjer je verska svoboda, tam krščanstvo raste. In raste tudi v islamskem okolju, če je tam garantirana visoka stopnja verske svobode. Ker v pogojih svobode krščanstvo dobiva krila, so nekatere islamske države (Afganistan, Pakistan, Sudan, Maldivi,…) v zadnjih desetletjih uvedle zakone, ki udarjajo po verski svobodi ali jo celo ukinjajo. Podobne politične in pravne poskuse omejevanja verske svobode na račun kristjanov dandanašnji beležimo tudi v hindujski Indiji.

Povedal bom na grobo in brez ovinkov. V pogojih pristne verske svobode druge religije, vključno islam, na dolgi rok tekme s krščanstvom, če za tekmo gre, ne dobijo.

Islam in krščanstvo iz oči v oči v pogojih svobodne družbe

Svoboda je zaveznica krščanstva. To je bila globoka intuicija papeža Janeza Pavla II.. Zato se kristjani svobodne družbe in tudi „svobodnega trga“ religij ne smemo bati. Prišlekom recimo: Dragi muslimani, dobrodošli v Evropi, a sprejmite izziv svobode in svoboščin! Stehtajmo se pošteno in odkrito. Boste v pogojih svobodne družbe in po nje pravilih res tako kmalu ustvarili Evrabijo? Bo v vladavini verskega fair playa srednješolec M. res tako kmalu snel križec z vratu?

Narobe je, da se v strahu pred radikalnim islamom radikaliziramo tudi kristjani. Krščanstvo, ki bi se džihadiziralo, bi zanikalo samo sebe. Spet mamljiva križarska mentaliteta je mentaliteta sile in ne mentaliteta svobode. Casablanški odlomki o moči svobode ter o sami verski svobodi veljajo tudi nam, čeprav izrečeni muslimanom.

Tudi nima smisla, da v soočenju z islamom evropski kristjani od svoji držav zahtevamo ukrepe, ki bi nam bili v pomoč, da „tekmo religij“ dobimo. Od svojih držav tudi tokrat pričakujmo predvsem dosledno spoštovanje načel pravne države in verske svobode. Vprašanje seveda je, koliko se lahko verniki pri stavi na svobodo zanesemo na naše laicistične države. Zlasti če jih vodijo kakšni še iz časov Leonida Brežnjeva filoarabsko usmerjeni politiki, nimaš občutka, da kaj dosti. Vprašanje je še, kako naj nekdo, ki se je včeraj naslajal ob gorečem strunjanskem križu in ob podobi Marije s podgano v naročju, danes sploh še kaj pisne. Tak človek je na področju trka religij neverodostojen in odveč. Ter: koliko so evropski politiki in uradniki, ki so doslej bili vajeni ošabno gledati mimo svoje avtohtone religije, zdaj pa se klecavih kolen srečujejo z vse bolj močnim islamom, sploh sposobni medreligijskega menedžmenta?

„Tudi mi, kristjani, smo ponosni na našo versko tradicijo,“** je v francoščini vzkliknil Janez Pavel II. tistega vročega 19. avgusta 1985 na casablanškem stadionu. 80.000 mladih muslimanov mu je na koncu govora zaploskalo. Zaploskalo, ker je cenilo ponos, identiteto, izročilo, trdnost, preroškost.

* Po popisu prebivalstva l. 2002 je v Sloveniji le še 57,8 % ljudi, ki se imajo za katoličane. Toda glej, po raziskavah Mladina 2010 in Mladina 2013 je med mladimi Slovenci in Slovenkami za dve tretjini katoličanov, se pravi skoraj za 10% več kot ob popisu. So danes mladi bolj verni kot l. 2002? Ne. Do razlike je prišlo najverjetneje zato, ker je vprašanje verske opredelitve v popisu prebivalstva bilo ideologizirano in polemizirano. Posledica je bila, da se tudi kakšne zelo verne osebe (vem za primere starih mam na Pohorju) niso deklarirale za katoličane.

** „Nous aussi, chrétiens, nous sommes fiers de notre tradition religieuse.“

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

23 KOMENTARJI

  1. Zmeden sem nad implicitnim sporočilom tega članka. Neprakticirajoči katoličani za p. Cestnika vendarle nis(m)o izgubljenci, kot bi bilo mogoče sklepati iz njegove nedavne primerjave zagovornikov krščanske »identitete« z Breivikom (blog Islamizacija? Moč krščanskega izročila in svobodne družbe).

  2. Hm. Prepričan sem, da so omenjeni trije fantje (osnovnošolci?) tudi sicer vedenjsko problematični. Nekateri se na negativne ocene pri matematiki in slovenščini odzovejo z več truda. Drugi z iskanjem poklica, kjer jim ne bo treba znati slovnice. In tretji z nasiljem kar povprek. Do tega seveda ne smemo biti brezbrižni.

  3. Kot ponavadi pri Cestniku – duhovito odprto razmišljanje z veliko zanimivih iztočnic.

    Najprej v obrambo papeža Frančiška. Za tiste, ki jamrajo – “ah, ta levičarski Argentinec, ki nas sili sprejemati islamske teroriste, kje so dobri stari časi poljskega antikomunističnega papeža”. Evo, Janez Pavel, kot je pokazal Cestnik, je bil do verske svobode in islama enako odprt in dialoški. In sta bila v veliki meri že Janez dobri ( diplomat na Bližnjem vzhodu, preden je postal papež) in Pavel in potem tudi Benedikt ( ob drobcenem nesporazumu v zvezi z govorom v Regensburgu). In Rim je že davno dobil veliko džamijo in nima zaenkrat nobenega tovrstnega terorizma …

    Prav je, da je pater pohvalil pogumnega srednješolca M., ki ni pustil, da bi mu drugi diktirali, da ne sme nositi križca okoli vrati. Kdorkoli. Konretno muslimanski sošolci. Lahko bi bili komunisti. Ali laicistični pritisk okolja. Meni se zdi križec okoli vratu pomembno znamenje krščanske identitete. Toliko bolj pri nekom, ki ne hodi redno k maši. Od moje mame kot deklice je v vojaškem letovišču pri Kuparih v zgodnjih povojnih letih na plaži nek general JLA izrecno hotel, da sname križec, ki ga je nosila okoli vratu, pa se je njen zraven prisotni oče ( moj ded) zdravnik, po sili razmer vojaški, po prepričanju daleč od kakega klerikalca, temu uprl in je križec okoli vratu, pa čeprav v skrajno režimskem okolju, ostal.

    Tudi jaz se strinjam z zagovarjanjem verske svobode. Vseh resnih religij. Se pravi tudi islama pri nas. Po drugi strani vendarle mislim, da imamo pravico do varovanja kulturne identitete svojega okolja, lokalnega, slovenskega, evropskega. Da slovenska krajina vendarle, ne glede na to, da bo v prihodnjih desetletjih verjetno doživljala rast muslimanstva, ohranja svojo krščansko kulturno dediščino in prevladujočo identiteto. Kar implicira, da je islam tu prisoten na nekoliko bolj zadržan način kot v islamskem svetu. Z drugimi besedami, Evropi prilagojen zmeren islam.

  4. Uaaaa,
    trg religij, verska svoboda, število kristjanov raste tam, kjer je svoboda.
    Sem šel namenoma zbrisati besedo krščanstvo s katero manipulirajo socialistični politkomisarji “levih” in “desnih”. NSI mora besedo krščanska odstraniti.

    Vidim, da je gospodovalec JJ dal FATVO na branje in komentiranje člankov gospodarja Cestnika.

    Svoboda (kristjan, gospodar) ali moč (gospodovanje, fevdalnost, mafija, birokrati, tlačani, drugo in tretjerazredni).

    Zakaj se je večina Slovencev (10 % kristjanov) ustrašila migrantov,beguncev, islama?
    1. Megalomanski tok
    2. Mafija
    3. neučinkovita birokracija
    4. Iracionalni voditelji “levice”
    5. Histerija s strani desnih socialistov
    6. Pretežno mladi moški
    7. Pretežno ateistični Slovenci, praznoverni in gospodovalni in nadcisoidni Slovenci ki so daleč od biti kristjan, nimajo pojma o svobodi, se oklepajo fevdalizma

    JJ zlorablja krščansko vero kot ideologijo z vidika moči, gospodovalca. Da bi povečal svojo fevdalno moč, da bi povečal število vanj verujočih ovc.

    • JJ zlorablja krščansko vero kot ideologijo z vidika moči, gospodovalca. Da bi povečal svojo fevdalno moč, da bi povečal število vanj verujočih ovc.
      +++++++++++++++++

      Kaj ima grosupeljčan skupnega s krščansko vero, še posebej z osebno vero posameznika ?
      Razloži kako lahko zlorablja vero, v katero ne veruje in katere člen ni ? In pa, kako z krščansko vero povečuje članstvo v stranki?

  5. Povsem praktičen problem v opisani zgodbi pa nastane, če opisani trije mladci ne razumejo ali če nočejo razumeti besede “NE”. Potem pa nastopi situacija, ki jo opisuje znan srbski pregovor: “Dva loša ubiše Miloša.” Seveda ne dobesedno, v prenesenem pomenu pa se v takšnih situacijah “V PRAKSI” zadeve običajno zelo zakomplicirajo. Simulacije, ki izhajajo iz idealnih razmer, so v praksi zelo nevarne in skoraj po pravilu obsojene na neuspeh. Sicer p. Cestnika zelo spoštujem, ampak če izjemno situacijo (t.j. da po tem dogodku trije mladi muslimani zaradi upora sedaj spoštujejo tega hribovskega mladeniča) predstavlja kot pravilo, je zašel na zelo spolzek teren – v praksi je statistično bistveno bolj verjetno, da bi ga začeli obravnavati kot tarčo, ga maltretirati, okolje bi to ignoriralo, on bi postajal zagrenjen in se marginaliziral ali pa prepustil toku. Ostali sošolci pa bi začeli oportuno preventivno vesti na način, da se tudi oni ne bi znašli v takšni nehvaležni vlogi. To je realnost življenja v sedanji Sloveniji. Objektivna posledica takšne realnosti pa je vedenjski vzorec velike večine slovenske populacije med 15-70 letom, ki je svetlobna leta daleč od lika, ki ga pooseblja predstavljeni hribovski fant – če bi bilo realno življenje drugačno, bi se tudi večinski vedenjski vzorci bistveno razlikovali od tistih s katerimi se vsakodnevno srečujemo.

    • To je to prevladujoče malodušje pri nas. Vendar v opisanem primeru gre za upor za pravo stvar. In ta je spoštovanja vreden.

      • Se ABSOLUTNO strinjam z ravnanjem tega dečka. Po drugi strani pa ne smemo biti naivni. Škoda, da p. Cestnik ni razvil svojega razmišljanja na realističnih temeljih in si zastavljal vprašanj glede realnosti in utvare svobodne družbe v kateri živi ta deček:

        (a) zakaj zaradi tega incidenta s strani treh mladih muslimanov ni nastal “škandal” na šolskem centru, ki ga bi vsi po vrsti obsojali kot absolutno nesprejemljivo ter zavržno ravnanje v pluralni in svobodni družbi;

        (b) kako bi reagirala ravnateljica, če ji bi ta hribovski fant prišel povedati, kaj se mu je zgodilo – ali bi mu rekla, da naj se izogiba konfliktom z njimi in jih naj ne provocira, da ne bo imel problemov, ali pa bi ukrepala za zaščito svobode na šoli;

        (c) ali je takšen upor ostal na ravni intime enega posameznika, ali ima širše družbene učinke; (d) ali je imel ta dogodek kakšen pomembnejši vpliv na osebnostno formiranje tega hribovskega fanta v naslednjih treh letih, saj gre za najbolj pomembna leta v katerih se človek dokončno izoblikuje, ali pa je šlo zgolj za simpatično osebno prigodo;

        (e) ali se je področje svobode v šoli in med mladimi zaradi upora tega hribovskega dečka kaj povečalo oziroma če se je, za koliko se je povečalo.

        p.s.

        Zaradi osebnih izkušenj med svojim 15 in 40 letom si upam trditi:

        a) da lahko na prste obeh rok preštejem ljudi, ki so cenili, ko sem se “uprl” na način kot opisani hribovski fant – temu ustrezno omejen je bil tudi učinek mojih ravnanj na družbo;

        b) cena osebnega uporab v slovenski družbi je za posameznika izjemno visoka – tudi zaradi tega več ne obsojam večine slovenske populacije v zvezi z njihovimi oportunimi vedenjskimi vzorci in navadami;

        c) ena izmed slovenskih “bolezni” je, da idealizira realnost in zaradi tega v kritičnih situacijah izgublja stik s tlemi. Zrela nacija zna stati trdno na realnih tleh in pokončno zreti v daljavo – pri nas pa imamo svoje podobe in vrednote zelo visoko javno deklarirane, če pa pogledamo skozi to tančico, vidimo veliko blata in ritja po blatu. Kriza slovenske družbe v zadnjih dveh desetletjih izvira tudi iz tega, da je vse manj “naivnežev”, ki se trudijo delati po javno visoko deklariranih podobah in standardih oziroma populacija, ki je imela ponotranjene te standarde kot vrednote zelo pospešeno izumira oziroma je v precejšnjem delu že izumrla. No “levičarji” s tem niso imeli nikoli problemov, saj so vedeli, da so visokoleteči standardi za njihov razred zgolj propaganda, ki jim zagotavlja lagodno življenje na račun ostale “naivne” populcije.

        • Well, Odisej, nekaterim, najbrž redkim, pa vendarle uspe prepričati nekrščansko okolico s takšno pogumno držo. Če hočes, z uporno držo. Verjetno posebej talentiranim ljudem, nadarjenim komunikatorjem, karizmatičnim ljudem.

          Primer – težko mi je najti močnejši primer od Karola Woytile. On je bil še kako čvrst kristjan, duhovnik, škof pod poljskimi komunisti in sovjetskimi boljševiki. Ampak njega so ti nepomirljivi nasprotniki posebej cenili in mu, presenetljivo, težko umljivo, za razliko od drugih poljskih škofov, tudi legendarnega primasa Wyszinskega, tudi popuščali.

          Sicer evidentno tudi kasneje v zvezi s Solidarnostjo, prvimi svobodnimi volitvami, odstopom od oblasti. Ampak to so bili časi Gorbačova. Woytila je dosegel neverjeten preboj že v Gromiko- Brežnjevem času.

          V Nowy huti, modelu novega socialističnega industrijskega mesta brez enega samega krščanskega znamenja ( križa) je 1977 kot nadškof bližnjega Krakowa popeljal uporno ljudstvo, pretežno delavsko, po vroči nemirih in težkih pogajanjih z oblastmi, ki so mu na koncu popustile, do tega, da je v Nowi huti zrasel mogočen Božji hram.

          Obstaja ocena, da se je vsebinsko že v Nowi huti 1977 vase zrušil evropski komunizem in da je to trenutek rojstva nove evangelizacije Janeza Pavla ( Woytila sicer postane in to nepričakovano papež šele čez desetletje).

          http://www.kofc.org/en/columbia/detail/birthplace-of-the-new-evangelization.html

          • Ups. Se opravičujem, da sem povsem pomešal letnice. Demonstracije v Nowi huti v obrambo postavljenega križa so bile že 1958 leta, 1977 blagoslovijo novo veliko cerkev, ampak to je že leto, ko je na konklavah izvoljen Janez Pavel.

          • Glavni dogodki v obrambo križa v Nowi huti so se pa odvili 1960, ko je oblast uporabila silo in je bilo ducat ubitih, na desetine ranjenih in stotine zaprtih demonstrantov. Edini od škofov, ki se je upal na prizorišče v Nowo huto, je bil mladi pomožni krakovski škof Woytila. Stopil je tudi v pogajanja z oblastmi. In križ je v tem mestu, ki je bilo zamišljeno kot mesto brez Boga, “čudežno” ostal.

  6. Pater Cestnik ne loči dveh povsem različnih stari: eno sta krščanska in islamska kultura, nekaj povsem drugega pa krščanska in islamska duhovna pot. On pomeša to, česar ni mogoče zmešati.

    Krščanska in islamska ali npr. budistična duhovna pot vodijo do istega cilja, le poti so malo specifične. Vse so brez nadaljnega sprejemljive in nobena ni konfliktna ali celo sovražna do drugega.

    Čisto nekaj drugega sta krščanska in islamska kultura. Ti dve sta sta si povsem različni in nekompatibilni. Ti dve sta antagonistični in nezdružljivi. Zato je ob njunem stiku neizbežen konflikt.

    In 99% migrantov gotovo ne prinaša drugega kot islamsko kulturo.

  7. Na žalost gre za tekmo, ki je izsiljena s strani muslimanov. Skupaj s Cestnikom sem optimist in verjamem v zmago krščanatva. Vendar ta zmaga ni samoumevna. Srhljivo dejstvo je, koliko ljudi, ki jih poznam, je za trdo roko, za diktatorja, za sekanje glav in podobne grozljivosti. Sploh ne pretiravam. Odraz miselnosti, da so bili komunistični časi boljši, je hladnokrvnost oziroma mlačnost ljudi ob hudih jamah in drugih brezumnih zločinih komunistov.

  8. Sicer so pa ti trije muslimančki majhen problem. Veliko huje je ko učiteljica otrokom pove da Boga ni in da samo še nevedneži in bedaki v to verujejo, ko učiteljica pred poukom sname križ s stene. In tega smo se naposlušali še in še. In to smo tudi videli. In nobenih škandalov, nobenih protestov ni bilo. Še več, minister za izobraževanje je našel drugo učilnico, tako brez križa, da je lahko pouk tekel po “pravilih”.

  9. Islam je veliko manjši problem kot socializem. Islam je religija forme, pravil, tudi nasilja. Islam je iskreno brutalen.

    Socializem pa izvira iz krščanskih herezij in ugrablja kristjane, tako na levem polu kot na desnem polu. Je perverzna zloraba svobode, ljubezni, sočutja, usmiljenja, solidarnosti, človečnosti, dobrote . socializem pa je ali brutalen, ali neiskren ali prikrit v človeku in družbi.

    Težko razumem, da krog NSZ, ki najbolje v Sloveniji pozna zvijače komunizma pade prostovoljno v kremplje najbolj komunistično manipulirajočega politika. Morda, ker so notranje nesvobodni in se njihova gospodovalnost zaljubi v lažnega Preroka, Gospodovalca.

  10. Ravno nasprotno razmišljam: krščanstvo je pogoj za demokracijo.
    Ta pogoj pa ne pomeni, da je demokracija bolj pomembna od krščanstva.

Comments are closed.