Islamizacija Evrope ali vstop drugačnega razumevanja civiliziranosti

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Kako je mogoče, da bo naša “babica” čez nekaj desetletij drugačna, kakor jo poznamo danes?

Papež Frančišek je v nagovoru evroposlancem povedal, da je Evropa postala “babica”. Babice so potrebne, potrebne, da varujejo vnuke, njihova vloga mame je mimo, so pa nerodovitne žene, manjkajo mame – nosilke življenja.
Ima prav?

Na vse grlo kričimo – globalizacija in poenotenje sveta, pozabljamo pa, da je bila Evropa že zdavnaj globalen svet. Razlika je le v tem, da je ta “globalna Evropa” bila sposobna oceniti svoje vrednote in biti rodovitna. Da ne bo pomote, znala je tudi v imenu svoje civiliziranosti uničevati civilizacije in sedaj se zdi, da je na pragu, ko bo sama ponovno doživela spopad civilizacij in bo morda prišlo do zamenjave civilizacijskih izhodišč.

Za ilustracijo bi navedel dva primera, mnogim problematična, vendar zadosti opisna, da je mogoče potegniti vzporednice in potrditi trditve. To sta kultura Aztekov (območje Amerike) in kultura antične Grčije in Rima in seveda Judovstva (območje Evrope).

Izpraznjen prostor

V določenem trenutku se prostor “izprazni” in če tukaj navedem odlomek iz pogovorov s papežem Frančiškom, na strani 143, ob vprašanju evropske kulture pravi takole: “… način družbenega samomora. … To pomeni, da se bodo fizična področja in družbene stvarnosti spremenile. To pomeni, da se bodo pojavile druge kulture in morda celo druga civilizacija. Vdor barbarov iz leta 400 bo dobil verjetno drugačno obliko, a področja, ki jih nekateri zapuščajo, bodo prevzeli drugi. Prevzele ga bodo migracije. Evropa lahko doživi spremembe v svoji kulturi. Dejansko pa to ni kakšen nov pojav. Ne smemo pozabiti, da tistih velikih krščanskih skupnosti, ki so stoletja bivale na severu Afrike, danes ni več.” (Papež Frančišek, 143).

Z drugimi besedami, če ni več mam, ni več idej, vnuki so še premladi in postali so jalovi, ker so ostali v varnem naročju babic brez možnosti stika z realnostjo.

Evropa

Med Evropo in Južno Ameriko so paralele in jih tudi ni. Najprej Evropa.

Kdo je “uničil”, no dobro, kdo je pripomogel k spreminjanju evropskega prostora skozi zadnji dve tisočletji, da je prišlo do zamenjave razumevanja civiliziranosti.

Vsaj dve veliki spremembi sta se zgodili.

Prva je bila na začetku, kjer srečamo učenjaka, religioznega zanesenjaka, deloholika Savla iz Tarza. Iz njegovih spisov je moč razbrati stičišče treh kulturno filozofsko religioznih tradicij: judovskokrščanske, grške in rimske. Od takrat do danes se je v civilizacijskem smislu veliko spremenilo (civilzacijsko definiram kot sovpad religioznih, filozofskih (humanistično družboslovnih) in kulturnih dejavnikov: vse je dalo človeku določeno formacijo). Judovsko-krščanska religiozna komponenta (kasneje se ji je kot različica pridružil še islam in je danes v naši perspektivi tudi najbolj vplivna oz. neustrašna pri vzpostavljanju nabora vrednot) kot postavljavka absolutnih izhodišč etičnim vrednotam, grška misel kot filozofska komponenta, ki je še danes podlaga filozofskim miselnim tokovom ali vsaj preizkusni kamen preverjanja pravilnosti misli in seveda, ne smemo pozabiti na Rim in njegovo pravičnost pravnikov, ki danes v duhu vsemogočnosti prava zagovarjajo vse možne neumnosti.

Evropski prostor se ni kaj dosti spremenil, še vedno želi skozi te tri tradicije presojati stanje, kljub temu, da se je civilizacijski krog spremenil z vdorom “barbarov”?

In ta vdor “barbarov”, ki se je začel tam v 4. oziroma 5. stoletju in se je nadaljeval vse tja do pokoritve Madžarov v 10. stoletju, če govorimo o ljudstvih in preseljevanju, in ko je bilo to končano, so se z enako intenziteto začeli miselni tokovi (tudi po zaslugi islama – brez njega ne bi poznali antične filozofije), sicer so bili vedno prisotni, a so po umiritvi preseljevanj “izbruhnili”. V 12. stoletju s kanonskim pravom in ponovno oživitvijo rimskega prava (Gratian, kanonisti in legisti) in filozofije (Akvinski), seveda v povsem drugačnih civilizacijskih okoliščinah (sužnjelastniški sistem je padel (476), na njegovo mesto je stopil fevdalni (do 7.9.1848 s pozitivnim aktom avstrijski cesar pove, od danes naprej ni več fevdalizma) in kapitalizmom, ki se je v posemznih delih Evrope začel v času Magne Charte libertatum in traja še danes, čeprav je ta, zadnji, šel skozi veliko faz razvoja in bil oče liberalizmu in neoliberalizmu, ordoliberalizmu, materializmu in danes, v neomaterializmu itd.

In pri vsem tem so okosteneli sistemi vedno stremeli za tem, da po zgledu Grkov in Rimljanov iz “barbarov” naredijo zaveznike – foederate, kar pa ni pomagalo, vse civilizacije so zamenjale neke druge civilizacije in to civilizacije Germanov, Hunov, Antov, Slovanov, Madžarov …, fevdalnega družbenega reda, kapitalizma, socializma, … , razslojevanja, egalitarizma, razslojevanja po duhu, po materiji, po naši in vaši …

Barbari

So za Evropo 4. stoletja to res bili barbari? Če bi zadevo pobliže pogledali, bi ugotovili, da temu ni tako. To niso bili barbari, kakor jih definira SSKJ, ki pravi, da so to bili za stare Grke in Rimljane pripadniki neciviliziranih ljudstev. To so bili ljudje, ki so civiliziranost razumeli in živeli drugače, kakor jo je razumel prostor, v katerega so stopali. In dodati je treba še eno – “civiliziranci” niso niti s prstom mignili, da bi se soočili z barbari. V vsej oholi vasezaverovanosti so še naprej verjeli, da jih bo njihova civiliziranost rešila pred neciviliziranci. Da njihova civiliziranost in njihov vrednostni sistem daleč presega vrednostni sistem novih.

Islam in nova “grožnja” z “zamenjavo”?!

In če povedano postavimo v perspektivo aktualnega dogajanja v Evropi danes, je danes ob “grožnji” islamizacije Evrope, kaj drugače?

Kaj nam pa predstavniki islama sporočajo?

Najprej ugotovitev: ni razlike med arabskim islamskim svetom in pripadniki Islama v Evropi. Za evropski islam sicer pravijo (je razlika med muslimani v Franciji in Nemčiji, grobo rečeno; brez nekega natančnejšega raziskovanja; nihče ne pove, da na Nizozemskem obstaja šola evropskega islama), da “živi v civiliziranem” okolju, zdi se celo, da se je temu okolju prilagodil in se na nek način tudi sekulariziral. Na zunaj. Znotraj pa ostaja islam, religija s samolastnimi prvinami kulture in etike in temeljnimi izhodišči, za katere je prepričan, da so absolutna.

Avtopoetično

Napade na absolutnost razume kot bogokletje (blasfemijo). In kako islam razume Evropo in evropski civiliziran svet? Kot prazen prostor, ki mu ni nič sveto. Dokaz za to trditev: zadnji napad v Parizu. Iz vsega je mogoče narediti satiro.

V čem vidim sam napad na razumevanje svetega, seveda če se poskušam vsaj malo postaviti v perspektivo muslimana? Predvsem v, to poudarja tudi papež Frančišek, “… etičnem dialogu, ki mora vsebovati dobroto.”
In kaj počne naš slovenski Imam: ves čas ponuja dialog, ves čas ponuja: spoznajmo se. In če ponovno vzamem primer papeža Frančiška, kaj pravi: “Priznati moram, da trepetam pred intelektualci brez talenta in pred etiki brez dobrote. Etika je razcvet človeške dobrote. Ukoreninjena je v človekovi ali družbeni sposobnosti – biti dober. V nasprotnem primeru se spremeni v eticizem, v navidezno etiko in na koncu v veliko hinavščino dvojnega življenja.” (Papež Frančišek, 142-143). In kaj smo bili v slovenskem prostoru sposobni narediti okoli vprašanja islama. V Ljubljani so naredili okroglo mizo na kateri sta svoja mnenja soočila strokovnjak za krščanstvo in strokovnjak za islam – dva intelektualca, za katera bi iz njunih razlag dejal, da sta brez talenta. Zakaj? Večina kristjanov in muslimanov so preprosti ljudje. Ljudje s stiskami, ljudje največkrat prepuščeni samim sebi, prepuščeni tem intelektualcem, zakrinkanim v svoja znanstvena spoznanja. Religija zaradi njim podobnim postane opij. Ko pa se ti preprosti ljudje soočijo s problemi, teh intelektualcev ni nikjer, ker so “zakrinkani”. In ti preprosti, ti bi morali dobiti možnost, da spregovorijo drug z drugim, kakor jo imajo takrat, ko jih prizadenejo naravne ujme (primer Bosne lansko leto – takrat nihče ni vprašal po religioznih “gatah”, takrat so ljudje govorili skladno z nadreligioznim zlatim pravilom: kar želiš, da bi kdo tebi storil, stori ti njemu).

In ti intelektualci brez talenta so svojevrstna evtanazija, ki je hujša od družbenega samomora, saj s seboj ne nosi samo smrt teles temveč tudi duha. In pokojni Trstenjak je to imenoval mentacid, ki pa je nereverzibilen, ni ga mogoče obnoviti. Saj ti intelektualci določajo čas smejanja, čas jokanja, … dognan z znanstveno metodo.

Absolutno merilo je postal človek?!

Je res? Ni res? Je to sploh sprejemljivo? Ko gledam v Sveto pismo, dobim dvoje: odličen odgovor in odlično možnost za manipulacijo, ki se te dni dogaja prav zaradi eticizmov in intelektualizmov, na strani krščanstva in islama.
Ob satiričnosti časopisa in z njo povezane tragedije, kriči na nas eticizem evropske razsežnosti, manifestiran v spontanem zbiranju in organiziranju množic, ki so jim načelovali vsi pomembni politiki Evrope, da, šli so celo tako daleč, da so kritizirali Obamo, ker ga ni bilo.

In kje je znamenje eticizma?

So vodilni politiki šli na ulice zaradi bojazni za svoje, iz etičnih nagibov? Merilo etičnega je v “razcvetu človeške dobrote”. Je Evropa zaradi tega kaj bolj človeško dobra? Se je zaradi tega kaj spremenilo, ker so bili tam politiki? Ne, ni se, temveč je očitni agresiji sledila manifestacija agresije, sicer na nek drug način. Nekih vrednot, ki pa jih, če bi vprašali udeležence manifestacij, sploh ne bi znali imenovati, kaj šele definirati. Povsem identično se je zgodila manifestacija islama v islamskih državah, tam so celo zažigali simbole krščanstva.

Torej, kar so sposobni eni so sposobni tudi drugi, in če so sposobni agresije, zakaj še ne bi bili sposobni dobrote. Toda k temu je potrebno menjati odnos do simbolov. Edini simbol, ki so ga bili zmožni, je bil svinčnik, prelomljen svinčnik. Je to res edini simbol, ki ga premore Evropa? Nič čudnega, da so muslimani uničevali krščanske simbole, saj je za del Evrope edini legitimen simbol prelomljen svinčnik.

Postavlja se torej vprašanje: Je v absolutnem dovoljenju satire res etika in etično, je to vrhunec svobode? Se res lahko norčujemo iz vsega? In, evropska kultura svobode, je to svoboda,  ali ni to anarhija? Anarhija v primeru, če nekdo zase zahteva absolutno svobodo brez meja.

Kaj pa je svoboda? Prepričan sem, da je svoboda prava takrat, ko svobodnemu svoboda ne uhaja iz rok (razlika med tem, ko nastaja kulturno, znanstveno, industrijsko napredovanje, napredek na splošno in ne dopusti, da bi eksperimentiranje privedlo do tega, da človek postane suženj lastnih iznajdb, svojih misli, idej).

Pri tem ni potrebno misliti na božanstvo in božanstva.

Dolžnost izhaja iz samega Svetega pisma: kako boš govoril, da spoštuješ Boga, če pa svojemu bližnjemu ne priznaš njegovega dostojanstva. In ta bližnji je po definiciji, postavljeni v Svetem pismu, Imago Dei / božja podoba.
Torej, pristal bi lahko na satiro, če bi bičala človeške slabosti, ne morem pa pristati na satiro, ki blati simbole. V čem je razlika: človek bi moral biti po definiciji dober, spoštljiv do drugega, sposoben komunikacije, saj tako narekujejo simboli judovstva, krščanstva in islama. In ti simboli niso nič krivi, če jih človek ne upošteva. Zakaj potem satira na račun simbolov (podgana v Marijinem naročju, sežiganje križa v Strugnanu, norčevanje iz Mohameda – ti simboli niso krivi zlorabe človeškega dostojanstva in njegove svobode)? Pričakoval bi satiro na račun človeka. In tu je po moje srčika problema. Ker človek ni sposoben samorefleksije za opravičilo svoje velike hinavščine dvojnega življenja, namesto da bi blatil sebe, blati simbole, ki mu sprašujejo vest. Se pravi, človek ni sposoben prenesti glasu vesti. In temu primerne so posledice.

In kaj se je zgodilo z Evropo po Parizu? Nič. Namesto, da bi obrobju namenili tistih 450 milijonov €, da bi jim omogočili človeškemu dostojanstvu primerno delo, so namenjeni policiji in vojski, in ta dva dejavnika po definiciji nista nič drugega kot sredstvo za represijo.

In tu smo v letu 400, ko so Rimljani namenili denar za foederate, da bi s tem sebe zaščitili pred barbari. A ti so kljub temu prišli in Rima v takšni obliki, kot je bil takrat, nikoli več ne bo.

Bo morda Evropa po x letih?

Amerika

Nekaj podobnega se je dogajalo v Ameriki po letu 1492. Azteki. Ljudje s kulturo, s civilizacijo. Na stopnji, primerljivi z Evropo. Edini, ki so to pravilno ocenili, so bili jezuiti. Stanje je lepo prikazano v filmu Jezuit. Zakaj so to lahko prav jezuiti odkrili? Izhajali so iz edinega dejstva – inkulturacije, ki ji je temeljno izhodišče človek v njegovem civilizacijskem okolju. In tvegali so ukinitev reda, do katerega je dejansko prišlo.

Ukinitev v imenu civilizacije in prosvetljenjstva, ki mu je bilo vodilo najbanalnejše izhodišče – srečali smo divjake, za katere ne vemo, ali sploh imajo dušo. In prišli so civiliziranci v civilizacijo in jo na civiliziran način uničili?

Jezuiti

Njihov odnos do družbenega je opisala Helmut Geiselhart v delu Das Managermodell der Jesuiten. Narisal je shemo avtopoetičnosti. Kaj je avtopoetičnost, o tem seveda kasneje, sedaj samo o tem, kako so to stvar razumeli in jo še vedno znova v menedžmentu svojega reda dosledno izpolnjujejo po Geiselhartu, jezuiti. Definicija grafično izgleda tako, kot sledi.

Jezuitski model
Grafičen prikaz je poslovenjen Geiselhartov nemški prikaz.

 

Jezuiti so podobni podjetju, ki se je pripravljeno in se je sposobno učiti in se s tem sposobno prilagoditi hitrim spremembam. Zato je potrebna organizacijska oblika, ki spodbuja procese učenja s spodbujanjem odprtosti novemu, ki se novega ne boji in to uresničuje dnevno pri svojem delovanju in je temu podjetju najvišja vrednota. Bistven člen tega je učljivost človeka. Ta, človek, omogoča prepoznavanje in odgovarjanje na spremembe na svetovnem trgu, zaradi njega je podjetje vedno konkurenčno in ne samo, da samo sebe razvija, temveč omogoča, da z njim rastejo tudi stranke, ki so ljudje (ponovno človek). S tehničnim razvojem je vedno na tekočem in je sposobno tehnični razvoj hitreje vključiti v svojo ponudbo kakor konkurenca. Novosti zna in je sposobno hitreje ponuditi trgu in se na družbene in kulturne razlike ustrezno odziva in jih pomaga celo sooblikovati.

Bistvo takega podjetja je v nenehni refleksiji, v nenehnem skupnem prizadevanju spoznavati svoje podjete in ugotavljati, kako o njih govorijo. Pri tem igrajo zelo pomembno vlogo naslednji dejavniki: samokritika, učiti se iz samokritike, to omogoča ustvarjati okolje, ki omogoča prepoznavanje in učinkovito reševanje problemov ter omogoča izkoristiti priložnosti.

Po tem kratkem izletu v jezuitski red, nadaljujmo z Azteki.

Torej, prišli so civiliziranci (Portugalci in Španci) in uničili civilizacijo. Zakaj potem tak problem, ko prihajajo v Evropo muslimani. So nosilci civilizacije, ki je sicer drugačna od evropske in samo od Evropejcev je odvisno, ali bodo na izziv spopada civilizacij znali civilizirano odgovoriti? Kakor sedaj kaže, ne. Ne pomaga satira, pomaga le spoštovanje in etični dialog. To pa zmore inteligenca. Po Gardnerju bi lahko rekli, da Evropa ta trenutek ni “sposobna spoštljive inteligentnosti, ki je takšna, ker se ne brani razlik in drugačnosti. Njena kulturna naloga je v “relativizmu”, ki je vir strpnosti. Bistvo strpnosti je v sprejemanju drugačnosti, drugačnih od nas,  da jih pustimo živeti, da dopuščamo, da je morda druga kultura in celo druga vera dosegla višjo stopnjo spoznanja resnice. Brez te duhovne naravnanosti ni mogoč noben dialog, ne glede na to, do koliko srečanj pride in koliko dobrih namenov je bilo vloženih. Tu seveda ne moremo mimo etične inteligentnosti, ki za svoje izhodišče ne uporablja lastne vesti in lastnih interesov, temveč skrbi za potrebe skupnosti, vest, ki se izogiba skrbi za skupnost, je preozka, da bi jo lahko povzdignili v odločujoče načelo” (Galimberti, Miti načega časa, Mit o inteligentnosti, 96-97).

Sklep

Kaj lahko rečemo za sklep. Zgodovina se ponavlja. Glavni akter je človek, ki živi v civilizaciji, za katero so zagotovo odločilni dejavniki kultura, religija, politika, …

Evrope ne bo rešilo govorjenje o etičnosti in znanstvenosti, potrebno bo stopiti iz kroga “hinavščine dvojnega življenja” in začeti spoštovati sočloveka, ga srečati in računati s tem, da je njegovo izhodišče lahko boljše. Zagovarjati znati svoje, pri tem pa paziti, da drugega ne bi ponižali, razvrednotili. Ne računati samo na civiliziranost in njeno vsemogočnost, zgodovina je pokazala, da je to, če ne že zgrešeno, vsaj premalo.

Učiti se

Jezuiti so to strnili v izraz avtopoetičnost – biti vedno odprt za izmenjavo pozitivnega in informacij, biti pa nedostopen in avtonomen pri njuni implementaciji in obdelavi. Živeti. Intersubjektivno, v smislu “radikalnega konstruktivizma”, ki trdi, da je naše dojemanje sveta odvisno od nas, našega spoznanja in komunikacije – izmenjave.
Če sem na začetku omenjal papežev odlomek, ko govori o “družbenem samomoru”, bi sedaj to trditev zaostril. Gre za “družbeno evtanazijo”, ki se je začela, ko so “izbranci” začeli razlagati svoje poglede drug na drugega in to svojo razlago naredili za nedotakljivo. Izbranci so postali ujetniki svojih spoznanj in sedaj silijo druge v svojo ječo spoznanj. Spregledali pa so ponujeni dialog.

Ponujen je dialog, samo vprašanje je,   smo ga sposobni ali pa še monologa ne zmoremo več. Zgodilo se bo, se že dogaja, da bomo s poudarjanjem svoje civiliziranosti (dober primer je Pegida in gibanja, ki se od nje ograjujejo) izgubili svojo civilizacijo.

In naša civiliziranost bo civilizirano propadla in zamenjala jo bo nova, ne da bi zato bila kriva, saj je stopila v prazen prostor.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.