Svet je priča novi islamski skrajnosti, ki jo povzema parafraza revolucionarnih vzklikov. Kdor se noče spreobrniti v islam, bo mrtev. To je alternativa, ki nam jo iz Iraka sporoča Islamska država ali pa Boko Haram iz Nigerije. V svojem islamizacijskem pohodu so islamisti dosledni preganjalci kristjanov in ‘polnijo nebesne poljane’ z mučenci in svet s terorjem. Za zdaj smo pri nas še varni, a množična občila s svojim površnim in senzacionalističnim poročanjem, širijo prav tisti strah, ki je potreben, da tovrstne skrajne skupine dosežejo svoje.
Vsakodnevna poročila o uspehih skrajnežev so magnet za množico muslimanskih fantov in deklet, ki so rasli v predmestnih islamskih getih zahodnoevropskih velemest. V njih vzbuja upanje in željo, da se »pridružijo zmagovalcem«. Vemo, da je veliko borcev, ki se skrivajo za črnimi kapucami (toliko o njihovem pogumu!) raslo na Zahodu.
Zaskrbljujoč je podatek, da 20% francoskih državljanov in 5% nemških, podpira in odobrava početje islamistov. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da od uradnih in etabliranih muslimanskih skupnosti v Evropi ni in ni nobenega jasnega in odločnega glasu obsodbe in distanciranja. Tako smemo upravičeno sklepati, da so islamisti prav tako verodostojni in pravoverni muslimani kakor vsi ostali, ki so bolj zmerni. Islam o muerte torej ni geslo ene skupine, temveč na nek način vsega islama, saj je »džihad« (sveta vojna) zapisana v DNK te religije. Le način in čas uresničitve »džihada« se od skupine do skupine razlikujejo. Končni rezultat pa enak. Ali islam ali smrt.
Do pred nekaj meseci nam še neznana skupina se je s svojim početjem in vojaškimi uspehi v uničenem in kaotičnem Iraku iz nič zavihtela na prva mesta poročil. Njihova zla dejanja so znana vsem ljudem. Njihovi dolgoročni cilji v obliki površnega zemljevida, tudi. Vse skupaj pa deluje kot vojna napoved vsem, ki ne mislijo kakor oni. Prav zaradi te že nastajajo tako čudne koalicije »kristjanov« z muslimani, kakor so bile za časa križarjev. Iran skupaj z Ameriko in Kurdi (ti bodo očitno dobili vlogo »kanonfutra« v upanju, da bo končno prišlo do kakega Kurdistana) proti »Islamski Državi«; Asad in Zahod, skupaj s Kurdi in še kom proti vsem ostalim … Možnosti je veliko in nobeni se ne smemo čuditi. Spet se bo uresničilo pravilo »sovražnik mojih sovražnikov je moj prijatelj«. Naše vlade bodo upravičeno storile vse, da se vojna ne bo preselila na naša tla. Vojna, ki ni vojna, temveč je »oborožen spopad« brez frontnih črt in brez uniform, brez pravil in brez pravih sogovornikov ne sme priti k nam kjer urejene vojske nimajo pravega prijema in ne morejo zmagati. Vojna, kjer se ne uničujejo mesta, ampak hiša za hišo, oseba za osebo, družina za družino. To je vojna, ki poteka po koordenatah državljanskih vojn, kjer sosed pobija soseda in se zločini dogajajo brez »birokratičnih« omejitev mednarodnih konvencij in spoštovanja vojaka sovražnikov, saj ni ne seznamov ne pisnih ukazov. To je vojna kjer ni odgovornih ne krivcev ne morale, so samo žrtve, bolečina in uničenje. To je najhujša oblika vojne, ker je en sam teror in strah. Zlahka se začnejo, težko se končajo, saj trajajo dolga desetletja.
A le vprašanje časa je, kdaj se bodo islamski skrajneži začeli pojavljati na naših tleh in začeli izvajati nasilje, ki se ga vsem na očeh učijo v arabskem svetu. Ne pozabimo, da so premnogi od njih evropski državljani, da govorijo evropske jezike in dobro vedo kako zlorabiti zahodni pravni sistem sebi v korist in da imajo neizčrpne finančne vire, ki se napajajo z naftnimi dolarji. Prvi koraki na tej poti k nam so že narejeni. Muslimani se vse prevečkrat, če ne celo redno, požvižgajo na državno pravo. Marsikje živijo izključno po svojem šeriatskem pravu in ga vsiljujejo tudi drugim. V Kobenhavnu in še kje si sredi belega dneva na ulicah, v samem središču mesta, upajo na cesto postaviti »šeriatsko policijo«, ki skrbi predvsem zato, da se podoba naših mest islamizira, da se nemuslimanom dokaže, da je muslimanov že toliko, da se ne bojijo več nikogar in lahko odložijo svojo miroljubno masko. Njihovo prepričevanje ni nič drugega kakor teror in zatiranje drugače mislečih, najprej muslimanov, ki ne razmišljajo kakor oni, potem laične večine oz. nemuslimane. Nemci, Francozi, Angleži in drugi javno tožijo, da njihovo pravosodje in policija gledata stran in da dovoljujejo paralelni muslimanski svet, ki se ravna po nam tujih in zdravi pameti nemogočih zakonih. Pri nas se o tem niti črhniti ne upamo, ali pa se bomo delali kakor da tega problema pri nas ni. V stilu večinskega prepričanja, da če pogledamo stran problema pač ni. A po islamskih rutah na glavah žensk sredi Ljubljane lahko sklepamo, da tudi pri nas poteka radikalizacija muslimanskega dela prebivalstva, ki se vedno izteče v poskus uveljavitve islama v celotni družbi in posledično v zatiranje kristjanov, kajti vsi drugi hitro popustijo in se v strahu za svojo glavo pridružijo nezadržni sili polmeseca.
Evropa je v našem času šibka pred islamom. Ker je zatajila svojo lastno identiteto in hoče ustvariti svet brez Boga, ker njenemu zatiranju vsega, kar je krščansko in katoliško ni ne konca ne kraja, ker svobodo razume narobe, ker jo razume kot »delam kar hočem, kakor hočem, kadar hočem« brez ozira na resnico in pravico, jo zgrešena svobodomiselnost pelje v propad. Naš zločin, milijoni splavov in zagovarjanje uničevanja družine, nas moralno in biološko slabi. Postali smo slabiči, saj nismo sposobni žrtev in naporov, ki jih terja spopad, ki se napoveduje. Ker smo moralno anemični, smo brez poguma, da bi zagovarjali svobodo, ki nam je tako dragocena, da bi zagovarjali pošteno »ločitev« (avtonomijo) civilnega/tuzemskega od cerkvenega/Božjega saj se je to izrodilo v izločitev Božjega iz javnega, zasebnega in moralnega življenja.
Če hočemo preživeti in tudi zmagati v obrambi našega sveta pred islamizacijo, potem se bomo morali vrniti k svojim izvirom in se spreobrniti k življenju, k pravi svobodi, k Bogu v Cerkvi.
Boj bo tvegan, dolg in naporen. Alternativa, ki jo agresor postavlja je nesprejemljiva. Zavrniti moramo tako islamizacijo kakor smrt, kajti islamizacija je smrt našega sveta.
*Islam ali smrt
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
