Vsak človek ima – ali pa še bo imel – zgodbo svojega poklica. In kako čudovito je, da je prav vsaka taka zgodba unikatna in da smo si ljudje po okusih in interesih tako zelo različni! Nekoga naprimer zelo veseli poklic zdravnika, kdo drug pa bi raje bil vse prej kot to. Spet drug v sebi začuti veselje do dela z otroki, nekateri ljudje pa se v tem preprosto ne znajdejo. Tu in tam se kdo – kar je danes sicer že prava redkost – odloči za duhovniški poklic, ki pa si ga marsikdo v svoji vlogi ne zna predstavljati.
Pripoved, ki smo jo slišali v današnjem prvem berilu o dečku Samuelu, je meni osebno zelo pri srcu. Izbral sem si jo celo za eno od beril na svoji novi maši. Zakaj? Ker sem svoj duhovniški poklic začutil na podoben način kot Samuel. Samuela je klical Bog, on pa je vstal in šel k svojemu učitelju, misleč, da ga kliče on. Ni še bil namreč sposoben spoznati, da ga v resnici nagovarja Bog. To ne pomeni, da ni bil veren. Ne, trdno je veroval v Boga, vestno izpolnjeval njegove zapovedi in živel po naukih svoje vere. A z Bogom še ni stopil v osebni odnos, z njim se ni še nikoli pogovarjal. Morda nas kot takšen lahko spominja na marsikaterega človeka, ki se sicer ima za vernika, vendar v odnosu z Bogom ni prišel dlje od tistih preprostih molitvenih obrazcev, ki se jih je naučil od staršev ali pri verouku. Ta korak je v veri sicer potreben, vendar odraslemu, zrelemu človeku več ne more dajati odgovorov na življenjska vprašanja, ki mu prihajajo na pot. Potrebno je namreč iti dlje in iskati tako dolgo, da v svojem življenju najdemo jasne Božje sledi. Šele tedaj namreč lahko gotovo vemo, da smo na pravi poti.
Spominjam se, kako sem se sam odločal o svoji življenjski poti. Morda si kdo misli, da je duhovniški poklic človeku položen že v zibelko; da se mu takorekoč ni potrebno za to niti odločiti, ker je za to sam vedel že, odkar pomni. Ne rečem – morda je pri komu res tako, a pri meni ni bilo. Toda problem je bil v tem, da ni bilo preprosto ničesar. Če sem se v zgodnjih najstniških letih navduševal nad poklici, katerih namen je bil zaslužiti veliko denarja in živeti lagodno, se mi je to nenadoma začelo zdeti prazno. Kaj ti namreč koristi premoženje, če pa do svojega dela ne čutiš veselja? A kako najti veselje do česarkoli? Na katerikoli poklic sem pomislil, nisem ob nobenem začutil tistega pristnega veselja, ki bi ga verjetno moral oziroma sem ga želel začutiti. To me je navdajalo s silnim nelagodjem in bolečino. A nekega poletnega večera, ko sem se odpravljal spat, se mi je brez kakega predhodnega razmišljanja utrnila misel v obliki vprašanja: »Kaj pa če bi ti postal duhovnik?« Prestrašil sem se, kot da bi mi kdo sredi noči nenadoma skočil na pot. Ta misel se je pojavila tako iznenada, tako nepričakovano, da je v meni povzročila globok nemir. Bal sem se, zato sem jo skušal odgnati proč. A ni hotela iti. Vedno znova se je vsak večer vračala in mi kradla dragocen spanec. Tako kot Samuel sem se tudi jaz spraševal, odkod prihaja in bil sem zmeden. Nisem vedel, kaj naj naredim. Dokler nisem podobno kot Samuel tudi sam povabil Boga, naj mi razjasni, kar mi želi povedati. »Govori Gospod, kajti tvoj hlapec posluša,« je dejal Samuel po nasvetu svojega učitelja Elija. In tako sem začel poslušati. To poslušanje se je dogajalo v obliki tehtanja: razlogi za in proti tej misli, da bi postal duhovnik. Bolj in bolj sem razmišljal, več razlogov je bilo za in manj proti. Začelo se je rojevati neko tiho veselje, polno notranjega miru. Življenje je s tem veseljem začelo dobivati nov smisel, ki ga prej ni in ni bilo. Moje odločanje se je končalo samo z dvema besedama: »Da, Gospod.« Potem sem lahko končno v miru zaspal.
Odgovoriti božjemu klicu ne pomeni samo biti duhovnik ali redovnica, kot si morda kdo misli. Tako kot bi bilo čudno, če bi bili vsi samo zdravniki, bi bilo verjetno še bolj čudno in celo nesmiselno, če bi bili vsi samo duhovniki. Odgovoriti božjemu klicu pomeni: biti tam, kjer to od tebe Bog pričakuje, ter svoje poslanstvo opravljati z vsem srcem in veseljem. Toda to svoje mesto je treba najprej najti. Zelo težko pa bo, če ga bomo iskali sami, brez da bi prosili Boga za pomoč.
Zgled takšnih iskalcev imamo danes v evangeliju v podobi dveh učencev, ki sta šla za Jezusom. Ko se je le-ta obrnil in ju vprašal, kaj iščeta, sta mu odgovorila z vprašanjem: »Učitelj, kje stanuješ?« Lahko bi rekli, da je to vprašanje bilo malo čudno. Ali sta učenca Jezusu res sledila, ker ju je v prvi vrsti zanimalo, kje živi in kako izgleda njegova hiša? Ne, želela sta predvsem spoznati, kdo je ta človek, ki ga je Janez Krstnik poimenoval Jagnje Božje. In Jezus ju prijazno povabi: »Pridita in bosta videla.« Povabi ju na svoj dom, v svoje domače okolje, kjer lahko na najbolj pristen način začenjata spoznavati, kdo je Jezus. Saj veste: popolnoma drugače je, če prijatelja srečaš na cesti ali pa greš na obisk k njemu domov.
In tako ta dva učenca preživita dan skupaj z Jezusom in ob njem hitro spoznata, da je on Odrešenik in da želita zares postati njegova učenca ter hoditi za njim. Sliši se preprosto, a je vendarle resnično: učenca, ki sta se povabila k Jezusu domov, sta ob njem hitro spoznala pot svojega poklica. Naredila sta namreč nekaj, kar je v odnosu z Bogom zelo pomembno: z njim sta postala domača. Zanju ni bil več tujec, temveč nekdo, s katerim sta se lahko sproščeno pogovarjala in mu zaupala.
Ko torej tudi mi iščemo odgovore na svoja vsakdanja vprašanja, je temeljnega pomena ena stvar: da naredimo vsak dan nekaj za domač odnos z Bogom. Da iščemo, kje stanuje. Njegovo stanovanje danes lahko najdemo na več krajih: v molitvi, v očeh bližnjega, v svoji družini, v zakramentih, v sprehodu po parku, na kavici s prijateljem… Najdemo ga lahko skoraj kjerkoli. Važno pa je, da postajajo ta srečanja z njim nekaj zares dragocenega; nekaj, kar nam daje moč, da moremo tudi mi izzivom vsakega novega dne reči: »Da, Gospod.«
Pripis uredništva: besedilo je homilija na 2. nedeljo med letom.
