Anton Tomažič: Formula(cija) za spravo

48
1175
Sprava - iščemo formulacijo za spravo, ki bo sprejemljiva za vse. Foto: Hiša Plečnik
Plečnikov parlament – Katedrala svobode. Foto: Hiša Plečnik

Božja previdnost me je poslala na kolesarjenje v daljne dežele. Tam sem imel veliko časa in miru za premišljevanje – tudi o Sloveniji.

Dokončno sem spoznal, da razdvojenost naroda res nujno terja vsaj minimalno SPRAVO. Svetlejše prihodnosti za našo domovino si brez sprave ne morem predstavljati.

Ker poznam že kar precej neuspelih poskusov iz preteklosti –od »konca državljanske vojne« iz leta 1990, slovesnosti v Kočevskem Rogu, predloga spravne deklaracije, do raznih pobud za prebujenje Slovenije, resetiranje, zborov vrednot, … –, se zavedam, da kakšnega daljšega besedila OBE sprti strani ne bosta nikoli sprejeli, podprli ali podpisali. Torej je treba najti vsaj minimalno FORMULO, ki bo sprejemljiva za vse! Najti je treba izjavo, s katero ne bo nobena stran čisto zadovoljna, ki pa bo zanjo še vedno sprejemljiva. Nobenega leporečja, saj lahko vsaka posamezna beseda postane sporna in ovira za soglasje.

Mi boste pomagali?

Z obeh sprtih strani se bo ob moji pobudi takoj pojavilo nešteto dvomov, kritik, tudi pesimizma glede smiselnosti sprave, posmehov, zmerljivk in zafrkancij. To vem in na to sem pripravljen.

Zavedam se: če se v tridesetih letih nismo uspeli vsaj približati kakšni resni narodni spravi, bo gotovo potrebno še kar nekaj generacij, da si bodo potomci levičarjev in desničarjev resnično in iskreno segli v roko. Da bomo sramotno prazno površino “obeliska” pred Kongresnim trgom na­polnili s kakšno vsebino.

Pa vendar: zakaj bi (vsi) le čakali? Zakaj se ne bi vsaj nekateri ljudje dobre volje malo potrudili in skušali narediti korak naprej? Ali vsaj ugotoviti, kje so tiste bistvene ovire. Da bi po zgledu Nemcev, ki jim je to očitno uspelo, pustili zgodovino zgodovini ter se posvetili prihodnosti…

Da boste verjeli mojim dobrim namenom (če hočete, sem lahko tudi naiven), naj povem, da sem že leta 1985 v ljubljanskih Titovih zavodih Litostroj skušal organizirati predavanje prof. dr. Fran­ceta Bučarja “o problemih narodne sprave”. Na kakšen način je tedanja oblast s pomočjo “naro­dne zaščite” predavanje preprečila, lahko preberete v moji knjigi “V objemu slovenske pomladi”, ki je izšla pri celovški Mohorjevi družbi.

Spletni magazin z mero Časnik kar primeren medij za spravno iniciativo

Za začetno spravno iniciativo se mi zdi Spletni magazin z mero Časnik kar primeren medij, saj “opazuje, analizira in komentira dogodke in pojave, za katere je prav, da za njih državljan ve in ima o njih svoje, na razumu utemeljeno mnenje. V poplavi informacij je pomembno, da bralec ve za relevantne dogodke in tematike. Kakovostno mnenje si je mogoče ustvariti samo na osnovi poznanja dejstev in razmišljanja različnih, kompetentnih ljudi. Ustvarjalci želimo dogajanje opa­zovati in ga komentirati z vidika konservativne, katoliške in klasično liberalne vrednotne para­digme. To je naš prispevek k aktivnemu državljanstvu in vsestranskemu razvoju Slovenije.”

Seveda bi bilo pa nujno tudi na drugi strani ideološkega pola najti ustreznega nosilca (medij), ki bi šele omogočil kvaliteten dialog pri piljenju za vse sprejemljive “formule za spravo”. Zato že takoj pozivam tiste bralce, ki bolje poznajo (pogojno) levo sfero družbenih omrežij, da vsaj delijo to pisanje. Upam, da se bodo s svojimi konkretnimi prispevki in predlogi oglasili čimbolj svetov­no nazorsko različni ljudje.

Ker gre za povsem spontano in neformalno pobudo, si iz praktičnih razlogov dovoljujem, da skr­bim vsaj za eno in originalno verzijo besedila (dostopno TUKAJ). Vem, da se bo moj predlog besedila vsekakor spreminjal. Zato ga bomo, vsaj za začetek, objavljali na tem mestu.

Politične stranke in druge formalne organizacije se bodo morda, upanje nikoli ne usahne, vključi­le v razpravo kasneje, ko bomo imeli že rezultate v smeri narodne sprave.

48 KOMENTARJI

  1. Ukradene gozdove in travnike nazaj,
    na njih smo mi gospodar!
    Ukradeno domovini vrnimo raj,
    država je naša in ne naš ropar!

  2. Na koga se pa sklicujete, kdo je kričal, da izza vogala že laja črna kuga?!, potem pa šel z rdečo delegacijo k Jankoviću?

  3. Upanje nikoli ne ugasne, vendar je treba poznati in upoštevati dejstvo, da ne odstopajo od permanentne revolucije. Ta je sicer obsojena na propad, toda kdaj, če tukaj mnogi odrešitelji nasedaj in nasedajo in koga karierno vzamejo, vpletejo, prepletejo v svojo “službo”!!! Služba pa pa izhaja iz bsede sluga, torej pokorni sluga.

    • Sprava ne more delovati, če se ne ovrednoti zgodovina, predvsem zgodovina revolucije oziroma “NOB” in v tem, kar se nam je zgodilo, loči resnico od laži, pravično od krivičnega, zločin od dobrega.

      Zločin je treba kaznovati, namesto da ga država še naprej nagrajuje, nagraditi pa je treba nesporno dobra dela. Na žalost se je v družbi izoblikovalo zakoreninjeno mnenje, da je bila revolucija “v bistvu” dobro delo, ne glede na sedemsto in še več morišč ter tisoče žrtev. In ta zločin iz generacije v generacijo še nagrajuje, tako z denarjem, kot z malikovanjem v resnici zločinskih revolucionarnih dejanj.

      Tako ostaja naša nacija v zgodovini omadeževana z najhujšimi, neskesanimi zločini. Kesanje je nujno, da pridemo spet do pravih vrednot in s tem do enotnega pogleda na ta del zgodovine. Take nacije, ki ni sposobna poštenega ovrednotenja svojih del in kesanja za storjeno zlo, ni mogoče spoštovati, ne da bi poštenega človeka zapekla vest – grobovi tulijo, je zapisal pesnik…

  4. Formulo za reševanje globoke slovenske krize, ki jo zaznamuje Veliki razkol slovenskega naroda in države in vsem na očeh elementi mnogo-desetletne rdeče niti vzporedne države slovenskih prokomunistov, ki jo iščemo s stvarnost ignorirajoče vsebinsko nepoglobljenim prispevkom, kakopak ignorirajoč 1. korak take formule, ki se veže na hud problem zaradi neugodne stvarnosti negativne selekcije in napačne politike stranke Nova Slovenija (NSi).

    Hud problem 1. koraka formule zaradi neugodne stvarnosti negativne selekcije in napačne politike NSi se je osvetlilo v komentarju (B.1-B.4) pod nedavni prispevek g. Tomažiča z dne 3. 6. 2019 Pred US Jugoslavije branil Deklaracijo o suverenosti države RS.

  5. Imam že en predlog za spremembo besedila, in sicer v drugem odstavku:
    …po koncu vojne pa ni prišlo do prave svobode v demokratični družbi.
    Predlagam popravek:
    .. po koncu vojne je bil vzpostavljen družbeni red, ki ni dopustil drugačnega mnenja.

  6. Hm, danes “ponosni nasledniki komunistov”, kot je pred kratkim o sebi dejal eden izmed vidnih predstavnikov SD, ne priznavajo niti tega, da so njihovi predniki na katere je ponosen, izvajali revolucijo:

    https://youtu.be/5iZTIvX4oCs?t=677

    … kaj šele, da bi se zavedal zločinov, ki so jih njegovi predniki na katere je tako ponosen, izvajali.
    Še vedno je na stopnji Mačka, ki je za vse krivil nasprotno stran.

  7. Hvale vredna pobuda! Brez sprave ni pravega napredka. Razkol in neporavnani računi človeka in družbo vlečejo navzdol in ne omogočajo izkoristiti vseh njenih potencialov. Ni kar tako sprava, kot pogoj zdravega razvoja, navedena že v Stari zavezi. Tudi vsak religiozni obred na simbolni ravni praviloma vključuje tudi spravo. Na slovenski družbeni ravni je sprava potrebna med kontinuiteto in pomladno opcijo in žal tudi znotraj pomladne opcije.

    Seveda pa sprave ne prinese mrtva črka na papirju niti kakšna maša v Rogu niti kakšen spomenik. Sprava pomeni spremeniti odnos do predmeta spora. Ta sprememba pa lahko temelji le na skupnem spoznanju resnice. Seveda relativne resnice. Absolutne resnice ni v zunanjem, pojavnem svetu. Črka na papirju je lahko le pečat na doseženo spravo. Sprava je mogoča samo tedaj, ko sta se zanjo iskreno odločili obe sprti strani. Zanjo se mora predvsem odločiti tista stran, ki misli, da ima od razkola koristi. S te strani za enkrat žal ni videti posebne volje po njej. Toda pobuda je kljub temu dobrodošla.

    Zaželeno bi bilo, da se sprava najprej zgodi znotraj pomladne opcije. Naj ta pokaže, kako se to dela!

  8. No, tudi jaz imam pripombe in dopolnitev na spravno besedilo:
    Že v prvem stavku naj se briše “med levico in desnico.” Torej: “… je potegnila Slovenijo v državljansko vojno.” Da je bila državljanska vojna vojna med levico in desnico preprosto ne drži, ne zgodovinsko in ne sociološko.
    V drugem stavku naj se “Zaradi tega …” nadomesti z “Zaradi revolucije ….” Dopolnitev ustreza resnici, dejstvu, da je edino revolucija spočela državljansko vojno.
    V predzadnjem odstavku naj se spet briše “…levica in desnica odrekata…” (ker formulacija ne ustreza resnici!) in nadaljuje z “odrekamo” (torej vsi državljani Slovenije). Naštevanje: ” … komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma…” naj se nujno dopolni s stavkom: V nobeni obliki, ne s simboli in ne prireditvami, jih ne bomo poveličevali.
    Pozdravljam avtorjevo pobudo, vendar s povsem drugačno izvedbo. Spravno besedilo naj služi kot intimna izpoved slehernega posameznika, torej v nikakršni manifestativni obliki (podpisovanje, spravna slovesnost ipd.). Spravo razumem kot strogo individualno, intimno zadevo; kot kontemplacijo, izpraševanje vesti.

    • Ponavadi se kar strinjam z vašim mnenjem, tokrat pa se ne…Sprava v SLo primeru ne more biti osebna zadeva, izpraševanje vesti…Lepo vas prosim, menda ne mislite, da imajo komunisti kako “vest” ?? Če bi jo imeli, ne bi v času okupacije napadli slovenskega naroda in storili na stotisoče zločinov nad njim, od umorov do vseh drugih zločinov, vse tja do leta 90 !!

  9. Sprava po NSI-jevsko? Jezus ni delal sprave s farizeji, jim je pa ponudil pravo pot, ki pa so jo hinavci seveda zavrnili.

    Ko so vrnjeni gozdovi in tovarne, ko se uredi 700 grobišč, ko se odvoji tisti drobiž za zasebne šole, ko se preneha z LGBT vrtci in slavljenjem abortusa kot načina kontracepcoije, predvem pa:

    Ko se sprejme Jezusa kristusa za svojega osebnega odrešenika in se živi po njegovi Besedi, potem smo bratje in je sprava. Do tedaj pa, ker so danes poslednji dnevi, 2 Tim 1:

    “Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, držali se bodo zunanjeoblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. TUDI TEH SE IZOGIBLJI. Mednje namreč spadajo tisti, ki se vrivajo po hišah in lovijo z grehi obložene ženske, take, ki jih ženejo vsakovrstna poželenja in se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja Resnice. Kakor sta se Janes in Jambrés uprla Mojzesu, tako se tudi ti upirajo Resnici. Njihov um je pokvarjen in njihova vera nezanesljiva. Toda daleč ne bodo prišli, kajti vsem bo postala očitna njihova neumnost, kakor je postala očitna tudi neumnost onih dveh.”

  10. Koliko sprav pa še? Po spravni sveti maši v Kočevju in opravičilu, kakšna naj bi sprava še bila?

    • V Kočevskem Rogu ni bilo nobene spravne svete maše. Samo nasledniki revolucije si domišljajo, da je bila.

  11. Spoštovani Anton, sprave ne more biti, ker ena od strani ne potrebuje sprave.
    Zakaj bi z nekim dokumentom priznali nasprotniku legitimnost, če pa ste z zmago dejansko dosegli njegovo odpravo, ne le formalne zmage, ampak eliminacijo v vseh pogledih?
    S stališča zmagovalcev je sprava nepotrebna, ker bi samo okrnila njihovo zmago, zato pobude prihajajo samo z poražene strani, ki pa obstaja le v moralnem pogledu, fizično pač ne več.

    Sprava je seveda potrebna, ker nesprava zavira razvoj, vendar je zmagovalno stran potrebno prepričati v to. Najboljši način je, da v nekem trenutku izgubijo oblast in se zavedo svoje ranljivosti, vendar smo še zelo daleč od tega.

  12. Za spravo morata biti dva – en, ki je pripravljen krivdo priznati in drug, ki mu je pripravljen odpustiti. Takšnih pri nas ni.

  13. G. Tomažič, gotovo imate težave z verodostojnostjo, tako da najbrž marsikdo dvomi v vaše dobre namene. Prosim, vsaj ne poudarjajte jih. Tudi tega ne sodite med ljudi “dobre volje”. Tudi tega ne govorite!
    Glede sprave pa mislim, da desnica mora najprej videti naprej in se nehati obnašati kot obupani poraženec. Prekiniti s to mirbidnostjo, s katero želi vsemu narodu obesiti kamen za vrat in dati lopato, pa naj si koplje svoj grob tako kot vsi drugi, pošteni slovenci.
    Zgodovina bo morala obravnavati ali so domobranci obrnili hrbet kralju in so zato izgubili spoštovanje pri zaveznikih. In še kar je takih stvari.

    • Zdravko … “da desnica mora najprej videti naprej in se nehati obnašati kot obupani poraženec …”
      —–
      Naprej že zdaj gleda “levica”, bi rekla da še preveč.
      Tako da naj se “levica” najprej zazre nazaj, to bi bil lahko vaš napotek v dobrobit obeh za naprej!

  14. Predpostavljam da gre piscu za resnično spravo saj je eden od njegovih sorodnikov tudi izgubil življenje v povojnih pobojih.
    Najprej mora priti ljudstvu slovenskemu v zavest kaj je Slovenija 1945 sploh bila. Zato pa so bolj kot pisane deklaracije primerne vizualne umetnosti.En pretresljiv film v stilu Schindlerjeve liste oz.Katinskega gozda A.Wajde bi bil najboljši začetek. Seveda pa je vprašanje kako je to izvedljivo ko imajo komunisti 100% kontrolo nad snemanjem filmov pri nas.

  15. Z vsem spoštovanjem do pisca, ki je to zapisal, je zapis samo velika iluzija. Nobena sprava se ne more rešiti na deklarativni način. Z nobenim dokumentom to ne bo uspelo. Preprosto zaradi tega, ker dokler se na osebni ravni ne spravita žrtev in rabelj to ne bo mogoče.
    Ko se žrtev ne bo počutila kot žrtev in rabelj kot rabelj bo to mogoče.
    Jože Pučnik je to dokazal. Čeprav je bil šikaniran zaprt se ni počutil kot žrtev. Dosegel je v tujini zavidljivo akademsko kariero in ko je prišel v Slovenijo je prišel kot velik človek in ne kot žrtev. Ampak njegovi rablji so ostali rablji..in s tem so postali tudi žrtve svojega delovanja..

    • Seveda zavajate ! Vsaka vojna se mora končati kot se vojne v svetu končajo. Tudi državljanska vojna se mora končati enako kot druge vojne, s podpisom nekega dokumenta, da je vojna končana, pa naj gre za kapitulacijo , premirje ali izjavo najvišjega državnega suverena, to pa je v SLO državni zbor. V SLO je bila državljanska vojna, v kateri so komunisti s terorjem in umori napadli slovenski narod, tisti del, ki ni odobraval revolucije in sovjetizacije SLO. Državljanska vojna je najhujša od vseh vojn ! V drugih vojnah okupator ponavadi odide, je poražen, v državljanski pa “zmagovalec” ostane in če je popolnoma brez vrednot in obtežen z najhujšimi zločini, potem imamo jugo-slovensko diktaturo proletariata in trpljenje stotisočev desetletja…., po svetu pregnane ljudi, pokradene državljane, tisoče po krivici obsojene, dolga leta v zaporu moške in stotine žensk!, da o pomorjenih sploh ne govorim ! Komunisti so napadli Slovence s prevarantsko OF v času okupacije, kar je najhujši zločin nad svojim narodom! Že leta 1941 so začeli z umori vodilnih politikov, ljudi, ki so imeli vpliv, pa tudi neznanih ljudi, ki pa so imeli določen ugled v svojem okolju. V enem letu so umorili skoraj 1.000 ljudi, tudi 20 celih družin ! Med vojno so komunisti preko svojega lažnega osvobodilnega boja umorili več kot 4.000 civilistov, ujetnikov, tudi borcev proti okupatorju. V tem številu ni zajetih talcev, za katere so takorekoč v celoti odgovorni komunisti in tudi ne likvidiranih partizanov, ki niso odobravali morije nad lastnim narodom. Število 4.000 se celo podvoji ! Upor proti terorju se je vzpostavil v obrambnem smislu šele poleti 42 , vaške straže so bile EDINI “OKUPATOR” za komunistični vrh, ki je partizane zlorabljal predvsem za državljansko vojno, hkrati pa kolaboriral tako z Italijani in Nemci ( z njimi od leta 39 dalje!). Propagandni partizanski “boji” proti okupatorji so bili redki, žal pa so tudi ti terjali življenja med partizani , domačini in talci !
      Kdor nič ne ve o medvojnih zločinih naj si kaj prebere, da ne bo le brezvezno nakladal.
      Medvojni zločini so bili na nek način še hujši kot povojni, katere so komunisti “spustili” v javnost, ker so tudi v kaki drugi evropski državi na podoben način koga ubili. Niti slučajno pa nikjer drugje v Evropi , razen v SZ, ni potekal genocid nad lastnimi ljudmi. Slovenski komunisti so odgovorni za genocid nad Slovenci, odgovorni za več desetletni izstop iz civilizacije in veliko gospodarsko zaostajanje. Seveda pa je manjšina dobro in bahato živela v ukradenih vilah, stanovanjih, država pa z nakradenimi tovarnami in zemljo. In krediti. Dokler se ni vse zrušilo.
      Na osebni ravni na strani žrtev že davno ni “sovraštva”, ker so žrtve večinoma že pokojne, gre pa tudi za ljudi, ki znajo odpuščati ! Na drugi strani pa so mnogi rablji še živi in svoje žrtve še danes neizmerno sovražijo, ker le tako lahko “živijo” s svojimi zločini, nasledniki pa s strašnimi privilegiji.
      G.Pučnik je seveda bil žrtev komunistilnega režima, njegova drža je pač njegova. Ni pa to argument, da se državljanska vojna ne konča z ustreznim aktom državnega zbora. Ki lahko vsebuje tudi elemente sprave. Za spravo pa je potrebna resnica. Ta je ključni problem za rablje. Mi pa odpiranje vprašanja sprave s strani določenih ljudi vzbuja sume. Napadena stran, žrtve, ljudje, ki so na nek način zastopniki večinoma že umrlih žrtev, na VSILJENO IN NA LAŽI TEMELJEČO SPRAVO, ne morejo in ne bodo pristali ! Prav lahko pa je, da bodo nasledniki rabljev počakali še nekaj časa in potem VSILILI NEKO SPRAVNO IZJAVO ,KI JO BO SPREJEL DRŽAVNI ZBOR. Za katerega pa vemo, da ne spoštuje niti odločb Ustavnega sodišča, pa naj bi spoštoval resnico ??? Lepo vas prosim….Nobena vsiljena sprava ne bo legitimna, bolje da je ni…
      In kadar Tomažič začenja take teme, se ustrašim….je že prevečkrat dokazal svojo nepoštenost !

  16. Toda, zakaj vse to modrovanje o spravi, če volilci volijo tako, da želijo totalitarizem, kamor spada tudi umor javne besede. Š vedno je želja utišati drugega: to pa je totalitarna poškodovanost! Kako iz nje? Vsak sam pri sebi… naj nse vpraša po svojih nagnjenjih in naj najprej naredi spravo v sebi, posebno če je na položaju, naj se ne pusti hujskati proti tistemu, ki bi ga bilo dobro utišati. Naj se vsak najprej vpraša ali ima v sebi te želje in če jih ima, naj se ozdravi te poškodovanosti in naj šele potem stopi zopet na ta položaj, kamor je bil izvoljen. Če pa je bil izvoljen zato, da bo diktator, potem mu ni treba odstopiti, naj začne zatirati, če že ne. Najprej javno besedo, potem bo šlo vse lažje v naslednjih korakih. Vse že videno in občuteno. Če ste se tako določili pa dajte. KOt si boste postlali, tako boste ležali, je bil včasih pregovor in vselej pride tudi odgovor-hud in tragičen. Žal. Zadosti je bilo, mene v tem močvirju več ne bo.

  17. Sprava brez resnice, torej na lažni podlagi? Najprej naj skočimo in potem rečemo hop?! Saj se šalite. Absolutna naloga naših generacij je revizija polpretekle zgodovine. Če nam to ne uspe, nismo naredili nič, nismo vredni nič. Skratka, ne sprava, ampak revizija zgodovine je naš visoki cilj. Sprava bo sama od sebe zrasla iz resnice.

    • Pa jo napišite. Vsaj predlog. Namreč, vse kar počnete je neko obžalovanje in obsojanje. Ne eno ne drugo ni in ne more biti zgodovina. Lepo pravite, nismo vredni nič. Tudi s tem samo sebe streljate v koleno. In to počne družba kar naprej, samopoškodba. Veste, v vojski je samopoškodba eden najhuših prekrškov kar jih je. In tudi v civilstvu je enako, čeprav ni očitne kazni.

      • Zdravo, žal ti nikoli ne razumeš simbolične govorice, zato je s teboj izjemno težko komunicirati. Podobni – le na svoj način – so še nekateri komentatorji, ki pišejo proste spise, kot bi poučevali v osnovni šoli, saj najmlajši stvari razumejo direktno. Stavim, da večina komentatorjev moje besede, da nismo vredni nič, ni razumela niti kot samopomilovanje niti kot kakšen strel v koleno.

        • Seveda ne. Večina bi sprejela, da niso vredni nič. Z vami vred. Če niste vredni nič, potem ne vem, kaj toliko ropotate ves čas.
          Menda govorite v neki simboliki. Po tej simboliki vam ni dovolj evropska obsodba komunizma v neki resoluciji.
          Vaša simbolika se razkriva zelo hitro. In od nje res ne ostane nič. Nobene resnice, nobene pravice, nič. Prazno ropotanje.
          S to simboliko ste povsem preskočili moj predlog: napišite en odstavek vaše simbolične zgodovine, pa poglejmo ali lahko kdo to prebere komu v šoli.

          • Gre za navadno, čisto vsakdanjo simbolično govorico. Primer: ko rečem, da so Slovenci bedni, v kontekstu nerazčiščene zgodovine ne mislim zares, da so bedni, ampak da bi se morali zbuditi iz stanja, ki vodi v bedo. Ti razumeš vse preveč direktno, zato si v stalnem konfliktu z vsemi. Samo preberi si svoje komentarje, ni ene stvari in enega komentarja, nad katerim ne bi godrnjal.

          • Prosim, napišite predlog za to zgodovino. Ni se treba sedaj sprenevedati v neki simboliki.
            V tretje sedaj to pišem, ker se delate gluhe. Simbolika, pravite.
            Če so Slovenci že 30 let v “stanju, ki vodi v bedo”… nadaljujte sami. Koga budite?! Koga boste zbudili, če ste sami mrtvi. Gotovo vam simbolika mojih besed ne bo nerazumljiva.

          • Zdravko, spomnjaš me na Broncota iz Samo bedaki in konji. Pravi: Nisem paranoik, vedno so vsi proti meni. Preberi si samo svoj zadnji komentar. Kaj bi rad povedal? A samega sebe razumeš?

          • Oh, kakšna prekanjena prefinjenost, kot je rekel baubau. Napišite predlog za to revidirano zgodovino. Četrtič že se izmikate.
            Pa predlagam enostavnejši problem: Napišite poglavje okoli 1. sv. vojne, ko še ni bilo ne revolucije, ne pokolov.
            Ko je treba kaj povedati vas ni več nikjer. In vi bi revidirali zgodovino?!

  18. Spoštovani!
    Prav z zanimanjem spremljam komentarje moje pobude in ugotavljam, da mnogi gredo prav v tisto smer, katero sem predvidel (da se bo pojavilo nešteto dvomov, kritik, tudi pesimizma glede smiselnosti sprave, posmehov, zmerljivk in zafrkancij…).

    Najbolj pa se seveda zahvaljujem tistim, ki so se oglasili s konkretnimi in konstruktivnimi predlogi za zboljšanje FORMULAcije. Nekatere (Amelia, Kapodistrias) sem tudi že (delno) upošteval in jih vključil v prvo spremenjeno verzijo 1.1 katero bom poslal tudi uredništvu Časnika, da jo objavi.

    Naj pa kar takoj pojasnim, zakaj nisem upošteval nekaterih drugih, sicer dobrih, predlogov. Pri tem je bil glavni kriterij vprašanje – Ali bi bilo to sprejemljivo tudi za »drugo« stran? Če očitno ne bi bilo, potem ne moremo s takšnim besedilo naprej.

    Hvala sodelovanje in lep pozdrav!

  19. Pred kakim tednom dni je bil na drugem programu rtvslo predvajan Zupaničev celovečerni dokumentarni film ‘Otroci s Petrička’ iz leta 2007. Istega leta je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel prvo nagrado kot najboljši film. V njem so predstavljene pretresljive izpovedi ljudi, ki so kot otroci prestali najhujše človeško nasilje in zlo. Komunistični oblastneži so jih iztrgali iz okrilja družin in jim pomorili starše. Osirotele otroke so nato hoteli prevzgojiti, da bi pozabili svoje pravo poreklo.

    Spomini na prestano trpljenje so za te žrtve boleči, a v njihovih izpovedih ni niti trohice maščevalnosti. Za nekatere od teh ljudi je videti, da so verni. Izgledajo spravljeni z Bogom. Eden od njih je na koncu filma dejal, da si želi le eno – najti grob svojih staršev.
    Ta človek ne potrebuje sprave z ljudmi, ki so mu uničili otroštvo in mladost ter ga zaznamovali za celo življenje, želi pa si védeti.
    Védeti želi, kje so zagrebeni posmrtni ostanki njegovih staršev!

    Od leta 2007 se je v spravnem duhu v Sloveniji zgodilo zelo malo ali nič:

    – brezvsebinski spomenik žrtvam vseh vojn je sicer postavljen sredi prestolnice, posmrtni ostanki žrtev pa še vedno ležijo, nedostojno zakopani na moriščih, preimenovanih v grobišča, raztresena po vsej deželi – le da se o tem v javnosti skoraj ne govori več;

    – arhivsko gradivo je težje in manj dostopno, kot je bilo pred zadnjo spremembo arhivskega zakona;

    – dediči kardeljevske politike še vedno uperjajo kazalec v drugo stran ter vpijejo o izdajalcih in fašistih, za kar so  nagrajeni z nadaljnjim vladanjem;

    – sprave ni na obzorju.

    Za resnično spravo manjka najpomembnejši korak – soočenje z resnico.
    Do resnice ni mogoče priti z lažmi ter s prikrivanjem oziroma z zamolčevanjem dogodkov in dejstev.

    Dokler bo prikrivanje resnice in laganje tako močno prisotno med slovenskimi levičarji (tudi med takimi, ki se deklarirajo za kristjane) – zaradi česar večina poslancev že v tretji vladi (pod Pahorjem, Cerarjem in Šarcem) ni hotela potrditi Resolucije Evropskega parlamenta Evropska zavest in totalitarizem! – dotlej se bo slovenska narodna sprava odmikala v nedoločeno prihodnost.

    Ko bodo slovenski osnovnošolci obvezno poučeni o vsebini zgoraj navedenega filma in o podobnih zgodovinskih dejstvih, enako kot so obvezno poučeni o Dnevniku Ane Frank ter o nacističnih koncentracijskih taboriščih in holokavstu – ko bodo torej slovenski državljani od mladih nog seznanjeni z zlom komunizma in poučeni o zločinski naravi vseh totalitarnih režimov, tudi komunističnega, tedaj bo mogoče govoriti o spravi.

    Dokler slovenskim osnovnošolcem ponekod učitelji še vedno natikajo titovke z rdečo zvezdo na glave, ne da bi jim povedali, da je bilo pod komunističnim simbolom rdeče zvezde izvršenih več zločinov in prizadejanega več zla kot pod simboli nacizma in fašizma, dotlej sprave ne bo.

    Dokler v slovenski prestolnici v neposredni bližini parlamenta zamaknjenci v preteklost, pod pokroviteljstvom levičarskih oblasti, neženirano častijo zločinski simbol rdeče zvezde, dotlej sprava ni možna.

    Dokler slovenska levičarska oblast ne bo spremenila paradigme, ki lažno opravičuje zločinskost njenih ideoloških predhodnikov ter priznala, da med komunističnim, nacističnim in fašističnim totalitarnim zlom stoji enačaj, dotlej sprave ni pričakovati.

    Z lažmi, ki poveličujejo komunistični totalitarni režim kot človekoljuben in brezmadežen ter krivdo za komunistične zločine zvračajo na žrtve, se ni mogoče spraviti

    S tistimi, ki načrtno gojijo in širijo laži, podedovane iz proslulega komunističnega režima, ne more biti sprave.

    Nevzdržno je govoričiti o spravi z lažmi. Še posebej nevzdržno je to za kristjane, ki se z lažmi nikoli ne bi smeli spraviti.

     

    • Res, zato sprave, sploh zunanje, formalne ne more biti. Toda desnica bo morala sprejeti tragedijo revolucije, pokopati žrtve, ki so po breznih, ter najti pot naprej. Samo od obtoževanja levice se ne bo dalo iti dlje od tega kar imamo. To pa je splošno iztrebljenje naroda. Ali bomo začeli graditi neodvisno Slovenijo, ali pa bo to še en propad po poti Jugoslavije. Bojim se, da premnogi na desnici potrpežljivo čakajo na ta propad, kot da bo njim bolje kot drugim?!

  20. Komentar Vanje je pa tako blizu resnice, da nimam besed.
    Besedilo je lahko izhodišče, kje smo v letu 2019.
    In smernice za naprej.

  21. Ker je gospod Tomažič ponudil dva članka (enega s 25.8., drugega 26.8. 2019) na isto temo, objavljam svoj zadnji komentar na to temo še tu spodaj.

    (Pa še gospodu Tomažiču namenjam sledeče misli:
    menim, da pri spravi štejejo predvsem dejanja, na eni strani obžalovanja in opravičila ter na drugi strani odpuščanja.
    Poleg tega se je storjenega zla potrebno vedno znova spominjati, v opomin naslednjim rodovom, da se zlo ne bi ponovilo. Tega ne gre prepuščati zgolj zgodovini.
    Brez vidnih dejanj pa samo besedne formulacije ne bodo zalegle prav veliko.)

    Nemški predsednik je danes ob obletnici začetka vojne prosil Poljake za odpuščanje. Dejanju nemškega in poljskega predsednika lahko rečemo sprava.

    Ko bo nekoč v prihodnosti tudi nek slovenski predsednik izrekel obžalovanje, da so slovenski komunisti, pod okriljem druge svetovne vojne in tuje okupacije, spočeli revolucijo in bratomorno vojno ter med Slovenci povzročili več žrtev kot vsi okupatorji skupaj, tedaj bomo lahko govorili o spravi slovenskega naroda.

    Predsednik Pahor je že napravil nekaj majhnih spravnih korakov. Članom družin Hribar in Hudnik, katerih sorodniki so bili kot žrtve revolucionarnega nasilja pobiti med drugo svetovno vojno je izrekel obžalovanje v svojem imenu in imenu države zaradi zločina, ki jim je vzel sorodnike, ter se opravičil, ker je minilo toliko časa, preden so jim vrnili čast in dostojanstvo. 

    Danes se je predsednik Pahor  udeležil glavne spominske slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi.
    Morda smemo upati, da bo v svojem poslednjem predsedniškem mandatu Borut Pahor našel navdih in pogum tudi za javno obsodbo komunističnega totalitarizma na domačih tleh. K enakemu dejanju bi lahko spodbudil še svoje (nekdanje) politične sopotnike v stranki SD – da bi končno tudi slovenski parlament potrdil Resolucijo Evropska zavest in totalitarizem. Da bi se po državi končno nehale vrstiti brezvestne orgije češčenja krvave rdeče zvezde.

    Citirano iz PN:
    “Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier je danes, ob obletnici začetka druge svetovne vojne, zaprosil Poljake za odpuščanje za vse grozote, ki so bile storjene med vojno. Spominu na začetek vojne pred 80 leti se je v kraju Wielun, kjer se je začel napad na Poljsko, ob zori poklonil skupaj s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo.
    “Moj poklon žrtvam napada na Wielun. Moj poklon poljskim žrtvam nemške tiranije. Prosim vas za odpuščanje,” je dejal nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier v nemščini in poljščini.

    Glavna spominska slovesnost ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne bo danes v Varšavi. Na slovesnosti pričakujejo delegacije iz več kot 40 držav. Prišlo bo tudi okoli 20 predsednikov držav, med njimi slovenski predsednik Borut Pahor.”

    Vir:
    https://www.primorske.si/svet/nemski-predsednik-ob-obletnici-zacetka-vojne-prosi

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite