Iščem te, slovenski človek!

12

V Berlinu smo že v začetku junija začeli s praznovanjem dvajsetega jubileja slovenske države. Predsednik slovenskega in podpredsednik nemškega parlamenta, nemški zunanji minister v času našega osamosvajanja Hans-Dietrich Genscher, Perpetuum Jazzile, slovenska gostoljubnost, besede ponosa, hvaležnosti, prijateljstva med Slovenijo in Nemčijo. Tukajšnji slovenski skupnosti sem se kot štipendistka nemškega zveznega parlamenta pridružila le za pet mesecev, a na nek način sem vesela, da prav to veliko obletnico doživljam v tujini. Pa ne zato, ker bi se »biti v tujini« bolje slišalo kot preprosto »biti doma«. Veseli me predvsem dvoje.

Z razdalje se bolje vidi

Ker spadam v prvo »potitovo« oziroma nepionirsko generacijo, se iz časov pred osamosvojitvijo spominjam le »švercanja« iz Italije. Dan razglasitve samostojnosti ostaja v spominu po občutkih evforije, radosti, negotovosti in hkrati strahu. Razumela nisem prav veliko. Potem je v mojem družbenopolitičnem spominu luknja vse tja do vstopa v Evropsko unijo. Zame je bil to čas izobraževanja, širjenja svetovnonazorskih in kulturnih obzorij, nabiranja izkušenj, Slovenijo pa je vodila generacija mojih (starih) staršev. Sedaj se odgovornost že počasi približuje naši generaciji in ob vsakem prevzemu je potrebna bilanca preteklega in pogled naprej.

Pred nekaj tedni sem govorila z uspešnim nemškim politikom in gospodarstvenikom – Slovencem po starem očetu. S posebno občutljivostjo do vsega, kar je slovensko, mi je pripovedoval o cvetočih časih po osamosvojitvi, ko je bila Slovenija zgled vzhodnoevropskim in balkanskim državam ter je zaradi svojega hitrega napredka uživala spoštovanje in ugled vsega Zahoda. »Zadnje čase pa sem zaskrbljen.« Gospodarstvo je dogovorno, politična kultura pa se ne približuje evropski, ampak balkanski. To nekulturo (političnega) dialoga sem še posebej občutila na seminarju inštituta nemških levičarjev (stranke »Die Linke«), ki je za udeležence programa, s katerim nemški parlament privablja mlade iz pretežno vzhodnoevropskih – postsocialističnih držav, organiziral predstavitev svoje dejavnosti. Če bi bil svet v njihovih rokah, bi živeli v »demokratičnem socializmu«. Za nas, ki – vsaj iz pripovedovanj – kar dobro vemo, kaj je socializem, ta besedna zveza seveda ne vzdrži. No, nič hudega, vsak ima svoje nazore. Problematičen je bil le način, kako smo Nemcem poskušali dopovedati, da nimajo prav. Naš pogovor namreč ni bil konstruktiven dialog, ampak smo jih udarili po načelu »uniči sovražnika«, in to z vsemi sredstvi. Dolgo je trajalo, preden so nam vsaj približno dopovedali, da se samo pogovarjamo in da ni treba, da se v vsem strinjamo. »Čeprav imamo različna mnenja, moramo najti skupne točke in na njih graditi v dobro vseh,« so nas podučili. Kako prosim? Tega mi ne znamo …

Nemci nas lahko šolajo tudi v zgodovini oziroma v odnosu do nje. Soočili so se namreč s svojo krvavo preteklostjo, jo obsodili in še vedno plačujejo za svoje grehe. In to celo tako ponižno, da so se do nedavnega bali izobešati nemško zastavo, da jih ne bi kdo obsodil nacionalizma. Slovenska krvoločnost je bila seveda drugačna – uperjena proti lastnemu človeku, zato ni pritiska mednarodne javnosti, da bi zadevam prišli do dna. Vsakršna nacistična znamenja so v Nemčiji prepovedana, mi pa kujemo »Stanetove« evre, tiskamo stisnjene pesti na plakate v izobraževalnih ustanovah in dajemo bratomorne znake v logotipe ob slovenski osamosvojitvi. Slovenija, tvoja mladina bi rada zadihala v prihodnost! Ali res ne razumeš, da brez resnice o preteklosti in brez katarze ni napredka?!

Po mojem pritoževanju o stanju v Sloveniji, mi zgoraj omenjeni gospod odvrne: »Nečesa pa ne razumem: pred veliko nočjo sem bil v Sloveniji in cerkve so bile že v dneh pred praznikom nabito polne. Zakaj torej jamrate, da ni ljudi, ki bi kaj spremenili?« Moj odgovor bi se v znakih zapisal nekako takole: »?!!!??!?!« Ali z besedami: »Kje si, slovenski krščanski človek?! Ne le pri vprašanjih zgodovine, ampak tudi v gospodarstvu, šolstvu, etiki, na ulici, v medijih? Kje si??« Upam, da je naš izgovor v mladosti – mladosti naše države in demokracije, ki za razvoj potrebujeta svoj čas. Obema želim veliko kreativnosti!

Pred kratkim sem mladim Slovencem v Stuttgartu govorila o ambasadorstvu. Vsak je namreč ambasador tega, čemur pripada. Etimološki slovar razkrije dva pomena te besede: tisti, ki prinaša sporočilo, oziroma služabnik. S svojimi besedami, dejanji, obnašanjem v tujini predstavljam Slovenijo. Kakršen vtis naredim, tak bo vtis tujcev o Slovencih. Enako velja za kristjane med nevernimi ali predstavniki drugih verstev. Velja pa tudi: če sem tiho, me ni.

Drugi pomen poudarja mojo odgovornost do svojih korenin, do tistega, kar me je izoblikovalo v to, kar sem. Radodaren slovenski socialni sistem me je (so)vzdrževal vsa leta šolanja, brezplačno šolstvo mi je dalo znanje, družina in družba v Sloveniji sta me vzgojili v pokončno kristjanko in Slovenko, ki lahko suvereno komunicira in sodeluje s svetom. Za vse to se ti moram še oddolžiti, slovenski narod!

Slovenstvo v tujini

Ta praznik pa je lepo obeleževati v tujini tudi zato, ker Slovenci po svetu v sebi še vedno nosijo del tistega naboja, ki so ga nosili naši predniki, ko so hrepeneli po svoji državi. Rojaki v tujini sicer ne hrepenijo po državi, ampak po domači zemlji, a je to razlikovanje precej zabrisano. Močna so čustva, močna je gravitacija, usmerjena proti domovini. Zato Slovenci z vseh koncev sveta v teh dneh vabijo na proslave ob dvajsetem rojstnem dnevu naše države. To so pravi ambasadorji Slovenije, za katere žal, sploh ne vemo in jih, celo kljub demografskemu primanjkljaju, nočemo priznati za svoj del, čeprav je marsikdo od njih bolj slovenski od Slovencev v Sloveniji.

Nočem poveličevati tujine. Nasprotno! Na Zemlji še nisem našla kraja, kjer se bolje počutim kot v domovini. In prosim, ne očitajte mi naivnosti, ker jo načrtno vzgajam. Brez določene mere naivnosti in norosti ne morem napredovati. Zato ti, Slovenija, želim odgovorne, svobodne in zdravo drzne mladine, ki te bo prevetrila in bo tvoja ambasadorka doma in po svetu! Bog te živi!

Vir: Objavljeno v Slovenskem času, prilogi tednika Družina, 26. junija 2011

Foto: Najnaj

12 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, da ni potrebno na Slovenijo gledati z distance, da bi videli vse to in še več, kar je napisala avtorica. V bistvu tisti, ki hoče gledati, vidi še mnogo več. Denimo, njen dedek je prizadet, ker imamo dogovorno gospodarstvo. Ja v katerem obdobju svoje samostojnosti ga pa nismo imeli? Le da je s tajkunskimi zgodbami, z raznimi pasjimi aferami, predvsem pa s krizo to postalo kristalno čisto. Oziroma, zdaj enostavno ne moremo več gledati drugam in se delati, da tega ni.

    Kar se pa tiče kristjanov… Lepo vas prosim! Zakaj bi pa morali biti ravno kristjani tisti, ki bodo spreminjali kaj na bolje? Saj se še niti v tem nismo strinjali, kaj pravzaprav hočemo! A hočemo ‘demokratični’ socializem z dogovornim gospodarstvom, ki ni sposobno proizvajati izdelkov, konkurenčnih na zahodnih trgih in se zato vse bolj usmerja na Balkan in Rusijo, kjer imajo ravno tako dogovorno ekonomijo? Ali bomo svobodnejši pri gospodarskih odločitvah, sprostili gospodarstvo (in nujno ukinili nekatere socialne privilegije) in se potrudili biti konkurenčni v Nemčiji, in to s končnimi izdelki, ne s polizdelki, za katere bodo delavci dobivali po 500 € plače neto?

    Večina kristjanov, ki jih poznam (tudi sam se imam za kristjana), sicer ne odobrava revolucije in povojnih pobojev, ne strinja se s Titom in diktaturo, vendar pa glede družbene ureditve nimajo kakih posebno bistrih idej. Ne dolgo nazaj sem poslušal sodelavko, psihologinjo, sicer verno katoličanko, kako se je pogovarjala s kolegicama, mislim, da sta obe verni, kako so bili ljudje včasih bolj srečni. Zakaj so bili bolj srečni? Zato, ker v trgovinah niso imeli toliko izbire! Mislil sem, da bom padel okoli! Vse te kolegice zelo spoštujem, toda če učitelj ni sposoben kaj več kot socialističnih floskul, pa naj bodo še tako visokoleteče, potem nam ni pomoči. Nekaj podobnega sem slišal še od enega učitelja sociologije, kako so bili ljudje včasih bolj srečni, ker v trgovinah ni bilo izbire. A sam se vozi s Porschejem!

    Včasih sem bil zelo srečen, da so se v tujini (beri: na Zahodu) norčevali predvsem iz Italije, o nas pa niso vedeli kaj dosti. No, zdaj čedalje več pišejo o nas, in to ne hudo lepih stvari. Hura! Morda nas bo pa to streznilo (ravnokar poslušam poročilo na MDR Klassik o osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške). MOrda pa se bomo še bolj zabubili v svojo NOB-jevsko mitomanijo in še bolj silili na balkan (sinonimski balkan, ne geografkski, zato ga pišem z malo) in k Rusom.

  2. Slovenski konformizem. Točno to si lahko pričakoval od psihologinje, prevzgojene v državni službi, formalno katoličanke, sicer pa do skrajnosti politično korektno bitje, ob katerem si šef mirno greje svoj stol naprej.

    To je dediščina 70 let po revoluciji.

  3. Ne bo drugače, dokler bodo učitelji po šolah lagali naprej, kar so prej lagali njim.
    Ne bi verjela, če ne bi sama slišala, kako je profesorica na srednji šoli na priložnostni prireditvi ob obletnici osamosvojitve predvsem pela slavo OF in partizanstvu. Takšni so, kitijo se z “osvoboditvijo”, tajijo revolucijo in povojne usmrtitve. Ko pa jih opozoriš, da manipulirajo z zgodovino, da lahko svoje prepričanje prodajajo svojim somišljenikom, na pa šolarjem, ti pa rečejo celo tisti, ki po tihem podobno kritično razmišljajo,, da se po nepotrebnem izpostavljaš, spremeniti tako ali tako ne moreš nič.

  4. “Kar se pa tiče kristjanov… Lepo vas prosim! Zakaj bi pa morali biti ravno kristjani tisti, ki bodo spreminjali kaj na bolje? Saj se še niti v tem nismo strinjali, kaj pravzaprav hočemo! ”

    Janez, verska pripadnost ne implicira tudi nujno povsem enakih političnih ali katerikoli drugih ciljev. Pravzaprav v sodobnih sekularnih državah eno z drugim načeloma sploh ne sme imeti zveze. Sicer pa je že Jezus rekel, da njegovo kraljevstvo ni s tega sveta.

  5. “Po mojem pritoževanju o stanju v Sloveniji, mi zgoraj omenjeni gospod odvrne: »Nečesa pa ne razumem: pred veliko nočjo sem bil v Sloveniji in cerkve so bile že v dneh pred praznikom nabito polne. Zakaj torej jamrate, da ni ljudi, ki bi kaj spremenili?« Moj odgovor bi se v znakih zapisal nekako takole: »?!!!??!?!« Ali z besedami: »Kje si, slovenski krščanski človek?! Ne le pri vprašanjih zgodovine, ampak tudi v gospodarstvu, šolstvu, etiki, na ulici, v medijih? Kje si??«”

    Kako patetično! Ker bodo tisti, ki so nesli pirhe žegnat, kar enostavno in po inerciji glasovali za nekakšno fantomsko krščansko stranko, ki bo avtomatično pobožno ljudstvo popeljala v obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med … Malo morgen ali, z drugimi besedami, prispevek ni nič drugega kot pogrete mokre sanje Justina Stanovnika.

  6. Komunajzersko pranje možganov je naredilo svoje. Tukaj bi Cerkev lahko veliko naredila, če bi ljudi učila klasičnega liberalnega kapitalizma.

  7. Carlos, se strinjam. In kot vidiš, ljudje v Sloveniji niso tako neumni, da bi zaradi svoje verske usmerjenosti bili tudi “politični katoličani”. Čeravno sem sam zagovornik krščanskodemokratske opcije, je treba ljudem pustiti svobodo in jih ne apriori riniti v neko politično opcijo. Osebno poznam v svojem domačem kraju kar nekaj ljudi, pokončnih kristjanov, ki so volilci levice in to upajo tudi naglas povedati, čeprav jih nekateri obsojajo. Vendar bi rekel, da so za nekatere janšiste, ki drgnejo cerkvene klopi, ti “levi” kristjani lahko moralne avtoritete.

  8. Biti komunajzer (kot je janez) in katoličan, je isto kot biti nacist in katoličan.

    Eno je biti pripadnik različnih strank, kot je to v zahodni Evropi.

    Ne more pa katoličan podpirati komunizma in njegovih zločinov. Kdor podpira slovensko levico, ki se nikoli ni opravičila za vse to, niti ni obsodila komunizma, ne more biti kristjan.

  9. “Biti komunajzer (kot je janez) in katoličan, je isto kot biti nacist in katoličan.”

    Res? Je zato nacizem vzniknil v pretežno katoliški Bavarski? Ampak to niti ni pomembno, sprašujem pa se ali so katoličani bili Peter Križaj, Filip Majstorović, Ante Pavelić, Franjo Stepinac, Dionis Juričević, Jozef Tisa in kar je še podobnih kalibrov….

  10. rx170, kaj se vtikaš, če niti nimaš pojma o tem, o čem teče debata.

    Ne menjaj teme. Čakamo, da bo Janez odgovoril, če se ni potuhnil.

Comments are closed.