V Berlinu smo že v začetku junija začeli s praznovanjem dvajsetega jubileja slovenske države. Predsednik slovenskega in podpredsednik nemškega parlamenta, nemški zunanji minister v času našega osamosvajanja Hans-Dietrich Genscher, Perpetuum Jazzile, slovenska gostoljubnost, besede ponosa, hvaležnosti, prijateljstva med Slovenijo in Nemčijo. Tukajšnji slovenski skupnosti sem se kot štipendistka nemškega zveznega parlamenta pridružila le za pet mesecev, a na nek način sem vesela, da prav to veliko obletnico doživljam v tujini. Pa ne zato, ker bi se »biti v tujini« bolje slišalo kot preprosto »biti doma«. Veseli me predvsem dvoje.
Z razdalje se bolje vidi
Ker spadam v prvo »potitovo« oziroma nepionirsko generacijo, se iz časov pred osamosvojitvijo spominjam le »švercanja« iz Italije. Dan razglasitve samostojnosti ostaja v spominu po občutkih evforije, radosti, negotovosti in hkrati strahu. Razumela nisem prav veliko. Potem je v mojem družbenopolitičnem spominu luknja vse tja do vstopa v Evropsko unijo. Zame je bil to čas izobraževanja, širjenja svetovnonazorskih in kulturnih obzorij, nabiranja izkušenj, Slovenijo pa je vodila generacija mojih (starih) staršev. Sedaj se odgovornost že počasi približuje naši generaciji in ob vsakem prevzemu je potrebna bilanca preteklega in pogled naprej.
Pred nekaj tedni sem govorila z uspešnim nemškim politikom in gospodarstvenikom – Slovencem po starem očetu. S posebno občutljivostjo do vsega, kar je slovensko, mi je pripovedoval o cvetočih časih po osamosvojitvi, ko je bila Slovenija zgled vzhodnoevropskim in balkanskim državam ter je zaradi svojega hitrega napredka uživala spoštovanje in ugled vsega Zahoda. »Zadnje čase pa sem zaskrbljen.« Gospodarstvo je dogovorno, politična kultura pa se ne približuje evropski, ampak balkanski. To nekulturo (političnega) dialoga sem še posebej občutila na seminarju inštituta nemških levičarjev (stranke »Die Linke«), ki je za udeležence programa, s katerim nemški parlament privablja mlade iz pretežno vzhodnoevropskih – postsocialističnih držav, organiziral predstavitev svoje dejavnosti. Če bi bil svet v njihovih rokah, bi živeli v »demokratičnem socializmu«. Za nas, ki – vsaj iz pripovedovanj – kar dobro vemo, kaj je socializem, ta besedna zveza seveda ne vzdrži. No, nič hudega, vsak ima svoje nazore. Problematičen je bil le način, kako smo Nemcem poskušali dopovedati, da nimajo prav. Naš pogovor namreč ni bil konstruktiven dialog, ampak smo jih udarili po načelu »uniči sovražnika«, in to z vsemi sredstvi. Dolgo je trajalo, preden so nam vsaj približno dopovedali, da se samo pogovarjamo in da ni treba, da se v vsem strinjamo. »Čeprav imamo različna mnenja, moramo najti skupne točke in na njih graditi v dobro vseh,« so nas podučili. Kako prosim? Tega mi ne znamo …
Nemci nas lahko šolajo tudi v zgodovini oziroma v odnosu do nje. Soočili so se namreč s svojo krvavo preteklostjo, jo obsodili in še vedno plačujejo za svoje grehe. In to celo tako ponižno, da so se do nedavnega bali izobešati nemško zastavo, da jih ne bi kdo obsodil nacionalizma. Slovenska krvoločnost je bila seveda drugačna – uperjena proti lastnemu človeku, zato ni pritiska mednarodne javnosti, da bi zadevam prišli do dna. Vsakršna nacistična znamenja so v Nemčiji prepovedana, mi pa kujemo »Stanetove« evre, tiskamo stisnjene pesti na plakate v izobraževalnih ustanovah in dajemo bratomorne znake v logotipe ob slovenski osamosvojitvi. Slovenija, tvoja mladina bi rada zadihala v prihodnost! Ali res ne razumeš, da brez resnice o preteklosti in brez katarze ni napredka?!
Po mojem pritoževanju o stanju v Sloveniji, mi zgoraj omenjeni gospod odvrne: »Nečesa pa ne razumem: pred veliko nočjo sem bil v Sloveniji in cerkve so bile že v dneh pred praznikom nabito polne. Zakaj torej jamrate, da ni ljudi, ki bi kaj spremenili?« Moj odgovor bi se v znakih zapisal nekako takole: »?!!!??!?!« Ali z besedami: »Kje si, slovenski krščanski človek?! Ne le pri vprašanjih zgodovine, ampak tudi v gospodarstvu, šolstvu, etiki, na ulici, v medijih? Kje si??« Upam, da je naš izgovor v mladosti – mladosti naše države in demokracije, ki za razvoj potrebujeta svoj čas. Obema želim veliko kreativnosti!
Pred kratkim sem mladim Slovencem v Stuttgartu govorila o ambasadorstvu. Vsak je namreč ambasador tega, čemur pripada. Etimološki slovar razkrije dva pomena te besede: tisti, ki prinaša sporočilo, oziroma služabnik. S svojimi besedami, dejanji, obnašanjem v tujini predstavljam Slovenijo. Kakršen vtis naredim, tak bo vtis tujcev o Slovencih. Enako velja za kristjane med nevernimi ali predstavniki drugih verstev. Velja pa tudi: če sem tiho, me ni.
Drugi pomen poudarja mojo odgovornost do svojih korenin, do tistega, kar me je izoblikovalo v to, kar sem. Radodaren slovenski socialni sistem me je (so)vzdrževal vsa leta šolanja, brezplačno šolstvo mi je dalo znanje, družina in družba v Sloveniji sta me vzgojili v pokončno kristjanko in Slovenko, ki lahko suvereno komunicira in sodeluje s svetom. Za vse to se ti moram še oddolžiti, slovenski narod!
Slovenstvo v tujini
Ta praznik pa je lepo obeleževati v tujini tudi zato, ker Slovenci po svetu v sebi še vedno nosijo del tistega naboja, ki so ga nosili naši predniki, ko so hrepeneli po svoji državi. Rojaki v tujini sicer ne hrepenijo po državi, ampak po domači zemlji, a je to razlikovanje precej zabrisano. Močna so čustva, močna je gravitacija, usmerjena proti domovini. Zato Slovenci z vseh koncev sveta v teh dneh vabijo na proslave ob dvajsetem rojstnem dnevu naše države. To so pravi ambasadorji Slovenije, za katere žal, sploh ne vemo in jih, celo kljub demografskemu primanjkljaju, nočemo priznati za svoj del, čeprav je marsikdo od njih bolj slovenski od Slovencev v Sloveniji.
Nočem poveličevati tujine. Nasprotno! Na Zemlji še nisem našla kraja, kjer se bolje počutim kot v domovini. In prosim, ne očitajte mi naivnosti, ker jo načrtno vzgajam. Brez določene mere naivnosti in norosti ne morem napredovati. Zato ti, Slovenija, želim odgovorne, svobodne in zdravo drzne mladine, ki te bo prevetrila in bo tvoja ambasadorka doma in po svetu! Bog te živi!
Vir: Objavljeno v Slovenskem času, prilogi tednika Družina, 26. junija 2011
Foto: Najnaj
