Išče se gospodar

21
Prestolonaslednikov zakrpani žep
Prestolonaslednikov zakrpani žep

Nedolgo tega sem prebral, da Charles Philip Arthur George Mountbatten-Windsor nosi stare, prikrojene in zakrpane obleke. Da ne gre za potegavščino ali nagajanje paparacom tega ekstravagantnega princa, dokazuje fotografski arhiv in njegovi javni pozivi ljudem, naj ga posnemajo. Tudi tako se da pomagati okolju: namesto cenene sintetike, ki zastruplja kitajski zrak, svetovna morja in evropska smetišča, kupujte kakovostno domačo robo in jo ponosite do konca. Tako kot Charles, ki je za par čevljev izjavil, da ga bodo zagotovo preživeli, tako dobro so izdelani.

Stvar duha, ne denarnice

To si lahko privošči le Charles in peščica njemu podobnih, boste ugovarjali. Njega, ki ima 19 milijonov funtov letnih prihodkov, oblačijo pregrešno dragi krojači. Več tisočakov vredne obleke je smiselno popravljati. Nasprotno smo mi, ubogi proletarci, obsojeni na ceneno robo.

Pa ni čisto tako. Drži, da se princ od mene razlikuje v prihodkih in v statusu. Na to ne more vplivati, bil je pač rojen v kraljevsko družino. Kljub obsodbi na zlato kletko pa vendarle lahko svobodno odloča o bistvenem: kakšen bo njegov odnos do imetja in statusa, ki ga je prejel. Izbira je preprosta: ali si gospodar ali pa pustiš, da te stvari vladajo nad teboj. To izbiro imamo vsi, ne glede na rod in premoženje.

Vsem svojim slabostim navkljub je Charles primer gospodarja, ki ve, da namen imetja ni v tem, da mu omogoči uživanje in razkazovanje. To počnejo mali ljudje, malomeščani, ki služijo gospodarjem v Nemčiji tako, da kupujejo njihove limuzine.  Ljudje namreč, ki so znotraj prazni, ustvarjajo in vzdržujejo svojo identiteto s pomočjo potrošnje. Taki ljudje ne nosijo stare in zakrpane obleke. Rajši se bodo zadolžili ali prodali svoje poštenje, kot da bi se odrekli zadnji modni muhi ali okolici pokazali, da si nečesa ne morejo privoščiti.

Gospodar skrbi za posestvo. Zaveda se, da je zgolj upravljavec in ne lastnik, saj bo za njim prišel njegov otrok in za njim vnuk. Posestvo, ki ga obdeluje, mu omogoča življenje – včasih bolj udobno, drugič manj. Je kot gos, ki nese jajca. Če skrbim zanjo, bom redno dobival jajce za zajtrk. Če jo zakoljem, se bom dva dni mastil, potem pa bom stradal lakoto.

Slovenija – posestvo brez gospodarja

Za Slovence je Cankar rekel, da so hlapci. Mislim, da je s tem hotel povedati, da ne znajo biti gospodarji. Morda nam je ta vloga privzgojena, saj nam je zgodovina povečini dodelila vlogo podrejenih, medtem ko so nam vladali tujci. Zagotovo ni pomagalo sistematično pranje možganov, ki smo mu podvrženi zadnjih sedemdeset let, ko nam politkomisarji vbijajo v glavo, da so gospodarji pijavke, ki jih je potrebno zamoriti. Gospodar nikoli ni pijavka, saj skrbi za posestvo, s čimer prehrani sebe in daje delo ljudem. Pijavke so politkomisarji in tisti hlapci, ki na skrivaj kradejo.

Slovenski volivec se obnaša kot hlapec in ne kot gospodar. Upokojenci želijo svoje jajce in to čim večje. Da gos nima kaj jesti, jih ne briga. Poslanci podržavljajo otroke in družino, ljudje pa nič. Levičarji bi upravljali s posestvom, ne da bi svojo usodo vezali na njegovo usodo. Gospodarjeva usoda je vezana na usodo posestva, lahko mu bo šlo zelo dobro, lahko pa tudi propade. Nasprotno je vladanje v social(istič)ni državi veliko bolj udobno, vzameš gospodarjem in razdeliš med hlapce: delavce, upokojence in državne uslužbence. Seveda na tak način, da nekaj ostane tudi zate. Predvsem pa tako, da bo tvoj stolček ostal trden. Bolj ko bodo hlapci sprti med sabo in si bodo zavidali, bolj boš varen.

Slovenci se vedemo podobno kot Grki in nas verjetno čaka enaka usoda. Vodilni grški politiki in gospodarstveniki so ravnali kot hlapci, ne kot gospodarji. Nosili so obleko po zadnji modi in se vozili v najnovejših nemških avtomobilih. V politiko so se podali z namenom, da čim več iztisnejo iz posestva, ki mu rečemo država. Oni so zdaj na varnem, posestvo je na tem, da propade, njihovi volivci so jezni in lačni.

Navidezni rešitelji se igrajo z realnimi usodami

To je čas za goljufe, ki s prstom pokažejo na neodgovorne politike, na pohlepne posojilodajalce iz tujine in po potrebi na kakšnega grešnega kozla. Večja, ko sta hrup in zmedenost med ljudmi, boljše so njihove možnosti za uspeh. Ampak oni nimajo recepta za rešitev. V trenutku, ko bodo varno sedeli na položajih, se bodo začeli obnašati tako kot njihovi predhodniki. Ali pa ponujajo zdravilo, ki je hujše od bolezni: vsesplošno podržavljenje, ki mu praviloma sledi vsesplošno nazadovanje.

Ko človek analizira ravnanje slovenskih volivcev, pride do ugotovitve, da se ne vedejo kot gospodarji, ampak kot hlapci. Z državo ne delajo kot s posestvom, z dragocenostjo torej, za katero je potrebno skrbeti, ker ti daje kruh in varnost in občasno tudi potico. Nasprotno, kot malopridni hlapci se izogibajo dela in iščejo načine, kako bi se okoristili, kako bi iz nje čim več iztisnili. Taka država ne more obstati.

Kako priti ven iz tega močvirja? Na osebni ravni se moram začeti obnašati kot gospodar. Ne smem dopustiti, da mi drugi narekujejo, kakšen naj bom: ne moda, ne javno mnenje, ne zavist spričo sosedovega uspeha. Gospodar živi v skladu s svojimi zmožnostmi, kupi tisto, kar potrebuje, ne tisto, česar si zaželi.

Na kolektivni ravni je zadeva podobno preprosta. Bodisi nekaj storim za to, da nam bo vsem bolje, bodisi podprem tiste, ki so pokazali, da so dobri gospodarji. Samo taki ljudje, ki so nekaj ustvarili z lastnimi rokami in znanjem, bodo znali skrbeti za državo.

Gospodar sem, ne hlapec!

Koliko takih kandidatov smo podprli v preteklih dveh desetletjih? Ali smo za vsakega politikanta, ki je od otroškega vrtca dalje živel na račun države, izvolili tudi enega sposobnega gospodarja? Če razmerje že ni 1 : 1, je morda vsaj en gospodar na pet politikantov? Ali eden na deset pridobitnežev?

Naš (in grški) problem niso pokvarjenci in nesposobneži na vodilnih položajih. Problem smo mi, ki smo dopustili, da so prišli na položaje. Mi, ki bi državo zgolj molzli, ne pa tudi hranili in zdravili. S kakšno pravico se volivci, ki tako ravnajo, jezijo na politike, ki počnejo enako?

Kadar te torej prime jeza nad nesposobnimi in pokvarjenimi politiki in tajkuni, ko te je strah za jutri, globoko vdihni in se spomni: Slovenija je moja. Politična elita razpolaga s polovico tega, kar ustvarim. Poleg tega se zadolžuje v mojem imenu in na moj račun. Kaj storim za to, da bodo Slovenija, moj denar in prihodnost, v dobrih rokah? Mi je le do tega, da na kratki rok čim več iztisnem iz nje, ali pa delam tako, da bo uspevala na dolgi rok, da bo dajala hrano in varnost mojim otrokom in vnukom?

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


21 KOMENTARJI

  1. Prava meditacija, “duhovne vaje”. Ne samo za levico, za Janšo ali Ljudmilo, za vse druge, ampak za vsakega med nami.

    “… problem niso pokvarjenci in nesposobneži na vodilnih položajih. Problem smo mi, ki smo dopustili, da so prišli na položaje.”

    Res je skrajni čas, da vsaj civilna družba, volilci, začnemo razmišljati in ravnati kot gospodarji.

    • Joze: “Ne samo za levico, za Janšo ali Ljudmilo, za vse druge, ampak za vsakega med nami.”
      ===============

      Vsegliharstvo je nekaj najbolj uničujočega za vsak političen sistem-

      Posledica vsegliharstva je tudi tole (iz zadnje ankete JM):

      “Medtem ko vladi in največji vladni stranki SMC, pa tudi največji opozicijski strani SDS, podpora pada, …”

      … ker so ljudje nezadovoljni z vlado kaznujejo tudi opozicijo. In potem se zopet odpira prostor za t.i. nove obraze. Tako počasi a zanesljivo prihajamo v sistem, ko bodo državo in podjetja zopet vodili mesarski in mizarski vajenci.

      • Riki, nisi me dobro razumel. Nisem izenačeval skupin in posameznikov, le navajal sem, kako se dela.(Vsegliharstvo je odlično razčlenil Žiga Turk v svojem blogu. Njegova analiza mi je všeč.)

        Pojasnjujem. Prvi trenutek vedno pomislimo – vsaj jaz – da se mora spremeniti levica. Potem nekateri nadaljujejo: “Spremeniti se mora Ljudmila,” drugi: “Spremeniti se mora Janša,” in tako naprej. Spremeniti se morajo vsi ali skoraj vsi, razen mene.

        Če sem prav razumel Petra Laha, pa se bodo začele zadeve obračati na bolje, ko se bomo spreminjali sami. Torej jaz. Začeti moram pri sebi. Gre za krščansko držo, ki pa velikokrat niti nam kristjanom ne gre ravno od rok.

  2. Ne vem, če smo res mi tako zelo krivi. Misel, da volitve spreminjajo svet mi ni prav zelo prepričljiva.
    Komunizem je potrebno zrušit. Brez tega ne bo nič. In to ne bomo dosegli samo z volitvami.

  3. Ob tem tehtnem članku sem pomislil na priporočila blaženega Slomška, na katerega smo kar pozabili, čeprav bi ga morali častiti kot narodnega in državnega zavetnika. Takole je priporočal:
    “Pomislite, koga boste izvolili !? Prosim vas torej v imenu vaše in naše blagosti in sreče, ne držite nemarno križem svojih rok in ne pustite, da bi vam drugi postiljali, malopridni, širokoustni ljudje po svoji spačeni volji vaše predpostavljene izbirali. Ne bodite zaspani za svojo srečo ali nesrečo, ampak odprite oči, ogledajte se dobro in pomislite, koga boste izvolili, potem pa krepko pristopite in si izvolite može (žene, op.F.Z.) po volji božji, modre in pravične, srčne in resnične, ki bojo pravi, skrbni očetje vaše soseske. Pa to vam povem, da ne izbirajte jih po njihovih sladkih obljubah; zakaj kdor preveliko obljubi, malo dopolni. Izberite si svoje može po njihovih dosedanjih delih, kako so se med vami dosedaj nosili in dobrega storili; kajti po njih delih jih boste spoznali ! Še enkrat vam rečem: volite modro, izvolite dobro, kakor si boste sami postlali, boste ležali !!!!!
    Slomšek naj bo naš zavetnik in priprošnjik za izhod iz zlaganosti in ideološkega zla, ki hoče še naprej prikrivati zločine, da si ohranja privilegije in nadaljuje z zavajanjem z leporečjem !

    • Zelo dobro. Toda to je ta urejeno kulturo. Pri nas pa ne moreš premagat Mestno redarstvo za krivično globo. To je poden podna. Zato sem skeptičen glede volitev.

  4. Problem ima svoje vzroke.

    Če je pred vojno veljalo za normalno, da je (masovni) umor nekaj absolutno zavržnega, pa danes in tukaj vsak poskus moralne obsodbe masovnih pobojev 1941-46 obvelja za premetavanje kosti, vredno posmeha in zavračanja. Mnogi od nas smo tak posmeh in zavrnitev doživeli sami od inteligentnih, odraslih, družbeno funkcionalnih ljudi, s polno priznano moralno integriteto, morda celo od prijateljev. Mene osebno prav ta naša neznosna lahkost sprejemanja zločina bibličnih razsežnosti najbolj fascinira in hkrati najbolj straši. In iz nje izhajajo vse naše današnje in prihodnje težave.

    Problem smo res mi, ne politiki in država. Slednji so le posledica. Kot rečeno, problem ima svoj vzrok in ta je v dejstvu, da je bila definicija normalnosti v preteklih zadnjih 70 letih povsem spervertirana. Komunizem je povzročil najhujše zlo prav s tem, ko je narodu spodrezal moralne temelje. Po letu 1990 smo zamudili priložnost, da bi te temelje obnovili z lustracijo sodstva, medijev, šolstva. Temu se je žal pridružila še Cerkev, ki se je ne vem zakaj pustila zvleči v past materializma in se s tem v precejšnji meri onemogočila kot močan družbeni dejavnik – ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali.

    Iz aviona je danes vsakomur očitno, da tako ne more iti več naprej – ta pot vodi v propad naroda in države. Vprašanje je, kaj storiti. Sam menim, da je odgovor v aktivnem državljanstvu. Dovolj je bilo smiljenja samim sebi, pritoževanja nad pristranostjo medijev, momljanja v brado ob ideoloških posegih v šolstvo in družino. Odgovor nam kažejo na primer vztrajniki pred Vrhovnim sodiščem. Režim se bo zagotovo nehal sprenevedati, ko nas bo jeznih, razočaranih in glasnih nekaj sto tisoč namesto nekaj sto.

    • “Težko je tudi sprejeti hipotezo, da so tuji menedžerji tako rekoč a priori sposobnejši in uspešnejši od domačih. Ali tudi poštenejši?” Tako se sprašuje publicist Jure Apih danes v DELU?
      Žal je to očitno res!
      Tuji menedžerji so usposobljeni za delovanje na trgu in to ob budni strogi državi prava!
      Naša ekonomska šola pa še vedno razvija samoupravno ekonomijo, ki je propadla.
      Kaj pomenijo usposobljeni profesionalni menedžerji, člani uprav in nadzornih svetov, so že davno odkrili na razvitem zahodu, Kitajski, Singapurju! Zato imajo tam lastniki, država in zasebniki, dobro plačane, a izbrane in profesionalno odgovorne nadzorne svete in uprave, ne pa tovarišijsko ekonomijo, ki jo vzdržujejo potrpežljivi državljani.

    • Strinjam se, da velja ob privatizaciji oz. pri prodaji ohraniti zdrav razum. Kupci namreč ne prihajajo kot rešitelji, ampak so poslovneži, ki jih zanima dobiček. Ali Slovence dobiček res ne zanima? Berem ekonomista prof. dr. Petra Glaviča: «Razvoj in socialna država bi bila drugačna, če bi imeli v Sloveniji spodoben trg kapitala. Slovenski vzajemni in pokojninski skladi so dejavni v glavnem v tujini, kjer ustvarjajo delovna mesta. Podobno vlagajo zavarovalnice. To je posledica doslednega državnega uničevanja domačega kapitala.« Mnogi se tudi sprašujejo: “Ali so tuji menedžerji tako rekoč uspešnejši od domačih. Žal je to verjetno res! Kapital slovenski državljanov se zato seli tja, kjer ima zaupanje v vodstva gospodarskih družb in pričakuje donose oz. dobiček. Seveda so tudi pri nas svetle, a redke izjeme. Tuji menedžerji so praviloma dobro usposobljeni za delovanje na trgu in to ob budni strogi državi prava! Tam cenijo, da vodstvo dosega rast deleža podjetja na trgu. Pri nas se o tem redko sliši! Samo v športu so pri nas pomembna mesta na lestvicah dosežkov za podelitev zaupanja in za izplačilo nagrad. Kaj pa v (državnem) gospodarstvu in državi? To pa vzdržujejo in nagrajujejo potrpežljivi državljani, z davki in subvencijami. Tudi na volitvah, kjer pa nimajo prave demokratične izbire, komu osebno zaupati mandat. Kaj pomenijo usposobljeni profesionalni menedžerji, člani uprav in nadzornih svetov, so že davno odkrili na razvitem zahodu, v Skandinaviji, v Kitajski, v Singapurju, to je v azijski Švici! Zato tam lastniki podjetij, to je država ali zasebniki, najemajo in izbirajo in dobro plačujejo profesionalne in odgovorne nadzorne svete in uprave, tudi univerze, da imajo rast in rezultate. Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger paše vedno pravi: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”Kakšni so rezultati te »šole« nazorno kaže praksa, stanje bank in gospodarstva? Apatija in revolt opeharjenih državljanov se veča. Nepotizem, »Zrihtaj mi, pa si O.K.«, ni rešitev, je nacionalna poguba! Kdo bo koga tožil? Kdo je na potezi se ve, ali še ne?

  5. Strinjam se, da slovenski volivec se obnaša kot hlapec in ne kot gospodar. Upokojenci želijo svoje jajce in to čim večje. Da gos nima kaj jesti, jih ne briga. Poslanci podržavljajo otroke in družino, ljudje pa nič. Levičarji bi upravljali s posestvom, ne da bi svojo usodo vezali na njegovo usodo. Gospodarjeva usoda je vezana na usodo posestva, lahko mu bo šlo zelo dobro, lahko pa tudi propade. Nasprotno je vladanje v social(istič)ni državi veliko bolj udobno, vzameš gospodarjem in razdeliš med hlapce: delavce, upokojence in državne uslužbence. Seveda na tak način, da nekaj ostane tudi zate. Predvsem pa tako, da bo tvoj stolček ostal trden. Bolj ko bodo hlapci sprti med sabo in si bodo zavidali, bolj boš varen.

    Slovenci se vedemo podobno kot Grki in nas verjetno čaka enaka usoda. Vodilni grški politiki in gospodarstveniki so ravnali kot hlapci, ne kot gospodarji. Nosili so obleko po zadnji modi in se vozili v najnovejših nemških avtomobilih. V politiko so se podali z namenom, da čim več iztisnejo iz posestva, ki mu rečemo država. Oni so zdaj na varnem, posestvo je na tem, da propade, njihovi volivci so jezni in lačni.
    Vendar naše hude bolezni so; nepotizem, neoliberalizem, goljufanje države?
    http://hubert.blog.siol.net/2014/06/15/nepotizem-in-neoliberalizem-sta-nasa-%C2%BBusoda%C2%AB/

    • Strinjam se torej, da se slovenski volivec obnaša kot hlapec in ne kot gospodar. »Bolj ko bodo hlapci sprti med sabo in si bodo zavidali, bolj boš varen.« Zato je zelo aktualen članek Smrt demokracije oz. ugotovitve g . Andreja M. Pozniča.
      Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš« prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo.
      Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
      Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve koga voli in kdo bo izvoljen.
      Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu.
      Časnik.si – Andrej M. Poznič 27.2.2015
      https://www.casnik.si/index.php/2015/02/27/smrt-demokracije/

        • Spoštovani Franc,
          v enem stavku se strinjate, da se slovenski volivec obnaša kot hlapec in ne kot gospodar, v drugi potezi pa ponujate svoje tekste, ki vabijo k dejanjem popolnega hlapčevanja in vdanosti v ‘usodo’.

          Ta vaš Hubert namreč malodušno vabi državljane k volilni abstinenci, namesto da bi jih pozival k dejavni in glasni demonstraciji nezadovoljstva nad volilnim sistemom, kot ga imamo.
          Prav uspavanje velikega števila volilnih upravičencev, demosa v demokraciji, je tisto, ki je že do zdaj vsakič bolj prispevalo k zanikrnim volilnim rezultatom.

          Štejejo glasovi udeležencev volitev.
          Ti so in bodo legitimni, dokler ne bo v zakonu zapisano, da je za veljavnost volitev potrebno doseči dovoljšnje število udeležencev.
          Ob volitvah ne bojkot, temveč le množična udeležba tistih z drugačno volilno voljo od vladajoče, ali pa glasni ulični protesti taistih morejo doseči spremembe. Že večkrat dokazano tudi v Sloveniji.

          Razmisli naj torej tisti, ki se pritožuje nad ‘demokracijo v komi’ in nad politiki (najbolj -začuda?- nad onimi iz SDS), obenem pa razglaša, da sam ne voli sedanjih političnih strank, ne levih ne desnih, ali se pravzaprav ne pritožuje nad samim seboj?

  6. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”
    Veliko let in trpljenja bo še potrebno za boljšo slovensko skupnost!?
    Vsak dan nam praksa to potrjuje.
    Tako Slovenec, ki živi v tujini, prof.dr. Joseph Straus, vrhunski strokovnjak za patentno pravo. DELO-10.01.2001
    http://www.sazu.si/o-sazu/clani/joze-straus.html

    • F. Mihič……” Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko ” ……….

      Ali kot je napisal Zdravko, rešit se moramo komunizma. G. J. Stanovnik je dejal, da vzgibi, ki ženejo ta sistem še niso dovolj raziskani. Če vemo da sistem deluje s pomočjo strahu, potem morda vemo vsaj kako začet. Leta 90, po padcu Berlinskega zidu in smo slavili konec režima, smo se motili. Nismo se zavedali, da je sistem zgrajena mreža od zgoraj navzdol, praktično do popolnosti, s pomočjo nadzora. Podsistemi so delovali nemoteno naprej, in delujejo marsikje še danes.
      Mnogi so se tega ZAVEDALI že takrat, a niso imeli politične moči, pisali so pisma in knjige, a NISO BILI SLIŠANI.

  7. Mencingerjansko mešanje borzne megle
    Slovenija v tranzicijskem obdobju po letu 1990 ni razvila domačega kapitalskega trga, zato so se podjetja namesto s ponudbo delnic na trgu kapitala pretirano zadolževala pri bankah.
    Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene mencingerjanske dogme o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za »nekakšno mešanje megle« oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem. V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri b Rešitev je v dokapitalizacijah, ne v posojilih
    Čeprav mencingerjanci s pomočjo svojih medijskih papig Slovencem perejo možgane o grozotah tako imenovanega finančnega poglabljanja v ZDA, omenjeni podatki kažejo, da je resnica nasprotna.
    Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.
    Vse to našim menedžerjem niti najmanj ne diši, zato danes prek svoje lobistične organizacije GZS pozivajo državo, naj se zadolži za dodatno milijardo evrov in z davkoplačevalskim denarjem prek bančnega sistema financira že tako prezadolžena in podkapitalizirana podjetja.
    http://www.times.si/slovenija/public-enemy-kdo-ima-prav-joze-mencinger-ali-mark-zuckerberg–NONE-7448832db8.html

  8. O ko bi lahko cepil to vase razmisljanje, na Slovenski narod, kot cepic na divjak. Pa kaksno stotnjo ali dve, Slomskovih sodobnikov, namesto sekretarjev, bi bilo pravo zdravilo za "slovensko" ljudstvo.

Comments are closed.