Invaziven šport

2

»Kruha in iger«. Kdo ne pozna tega starega rimskega reka? V njem je povzeto vse, kar je potrebno vedeti o tem, kako in s čim dlje ohraniti »rajo« pri miru. Ljudem daj dovolj kruha, da ne bodo lačni (nič več in nič manj, rajši malce manj) in dovolj iger, da bodo vpili, se nagledali in poveselili, pretrpeli poraze s svojimi ljubljenci in se ob spretnem nadzoru policije po potrebi pretepali. Kruha nam ne manjka. Kriza še ni tako zelo načela našega bogastva, da ne bi mogli s podporami brezposelnim in drugimi socialnimi transferji revežev nahraniti in po potrebi obleči. Iger pa imamo ravno toliko kolikor jih zmoremo plačati. Nekdanjim rimskim igram danes pravimo šport. Vse skupaj pa deluje že kot diverzantska akcija, ki nas zaposli in ustvarja utvare v katerih radi živimo.

Kralj »šport« je postal vseprisoten. Tekmovanjem ni videti ne konca ne kraja. Nagrade za prva mesta so vrtoglave. Poročevalci govoričijo o »zgodovinskih zmagah«, ki se jih jutri nihče več ne spominja. Rekordi padajo drug za drugim zaradi dopinga in odličnih treningov. Vsak as ima svoje navijače in občasne privržence. Naš panteon je poln bogov in polbogov, ki jim pravimo športniki. V vsaki športni panogi deluje izredno dobra mreža »lovcev na talente« v katero poskušajo ujeti vsakega, ki v rosni mladosti pokaže malce talenta ali volje do zmage. Trenerji in klubi sistematično molzejo starše za njihov čas (kot prevozniki in prvi navijači »bodočega asa«) in za njihov denar, kajti sodelovanje, treniranje kakršnegakoli športa ni zastonj. Otroci že ne poznajo več brezskrbne tekme. Kdor trenira, tekmuje. Otroke v rosnih letih vlačijo po celi Evropi, da se potegujejo za nepomembne pokale in naslove. Poznamo otroške, mladinske, odrasle, profesionalne lige. Dolgo je že, kar je šport prestopil meje stadionov in osvaja ulice. Čedalje bolj pogosto se dogaja, da športne prireditve silovito posežejo v javni prostor, predvsem z zaprtjem ulic in cest. Športne prireditve so postale ulični dogodki, kar pa lahko postane silno moteče in tudi sporno.

Brezbrižnost organizatorjev Franje in policije

Pred dnevi se je po ulicah glavnega mesta in okolice dogajal maraton »Franja«. V petek, v sami popoldanski konici, so organizatorji z blagoslovom pristojnih oblasti, zaprli glavno cestno žilo v Zasavje. Cesta Ljubljana-Litija je bila zaprta za ves promet! Na vsakem križišču je stala horda brezdelnih varnostnikov, ki so jim asistirali policisti, ki so varovali prazno cesto. Na njej ni bilo žive duše. Medtem ko je cesta samevala in so zgoraj omenjeni brezdelno posedali (čakali na kolesarje) ali se v svojih prevoznih sredstvih z modro lučko prevažali gor in dol po prazni cesti, se je na stranskih cestah dogajala običajna drama, ko se srečata dve koloni avtomobilov  kjer je prostora le za enega. Nastane zastoj. Nepregleden zastoj.

V oči je bodla nepopisna brezbrižnost policistov, ki so samo 100 m stran gledali ali pa se delali, da ne vidijo in zapravljali čas v neobveznem klepetu. Ljudje, ki so se po napornem delovniku vračali domov, niso mogli nikamor. Nihče se ni čutil dolžnega, da bi na stranskih ulicah urejal promet in ljudem omogočal prost pretok.

Očitno je, da se od organizatorja športne prireditve, ki v petek popoldne zapre glavno prometno žilo, ne zahteva dolžnosti, da uredi obvoze in poskrbi za tekoč promet. Nedvomno je namreč, da prireditev grobo posega na običajno prometno ureditev, zato bi bilo logično, da se poskrbi za obveščenost, redarje, ki urejajo promet in za prožnost pri zaporah, da bi ljudje lahko čim bolj neovirano prihajali in odhajali.

O policiji ne bi izgubljal besed. Prave prometne policije pravzaprav nimamo. Aktivnega urejanja prometa ob nesrečah in zastojih pri naših policistih še nisem srečal. To pomeni, npr., da bi s piščalko in rokami opozarjali voznike, da morajo peljati naprej. Ne na avtocesti, ne na krajevni cesti. Policisti kakor, da se jih to ne tiče. Izraz »nadzorujejo promet« ne pomeni nič drugega kakor »gledajo iz avta, kako se kolona vije mimo njih« in že s tem pripomorejo, da je kolona bolj počasna kakor bi morala biti.

Dodajmo k tej sliki brezbrižnosti še očitno »zlorabo zakona po duhu zakona«. Nekemu kolesarju je policist napisal kazen, ker je prečkal zaporo (cesta je bila prazna!). Kolesar je bil oglobljen za 80 €. Zakonito, a nepravično in predvsem je bila to jasna zloraba uniforme saj bi zadoščal opomin. Mož postave je bil pač slabe volje in se je znesel nad prizadetim občanom, ki mu je zapora pomenila neracionalno oviro. A ravnal je po črki zakona, zato mu nihče nič ne more!

Čas zahteva red

Ker je šport »kralj« (čeprav skorompiran in dopiran) od katerega smo pravzaprav odvisni kakor narkomani od svoje droge, se bodo športne prireditve vedno bolj pogosto selile na ulice. Za športne zapore, tudi najpomembnejših prometni žil, ne bo nikoli administrativnih težav. Kdo pa bi si upal reči, »ne moremo zapreti ceste v Zasavje v petek v konici«, zato bi bilo potrebno naložiti organizatorju in policiji skrb, da bi bila  zapora čim manj moteča za promet. Prizadeti krajani bi morali biti obveščeni in tudi poučeni, kje je možno preko obvoza v razumnem času prevoziti isto razdaljo. Policisti bi morali skrbeti za zamaške in jih »odmašiti«, se pravi, s svojo oblastjo poseči v dogajanje. Prečkanje zaprte ulice ali prometnice ne bi smelo biti problem. Zapora naj bi bila popolna le, ko so športniki dejansko na križišču, oz. na cesti. To delo lahko opravi vsak, ki ima osnovnošolsko izobrazbo, nekaj razumnosti in zna presoditi. Zato bi lahko bili pristojni tudi najeti varnostniki, ki sicer posedajo ob križiščih in se počutijo »vsemogočne«.

Malikovanje športa

Nedosegljivo obzorje pa ostaja prevetritev našega odnosa do športa. Šport postaja čedalje bolj požrešen malik, ki mu žrtvujemo otroke, družine, čas in denar. Prevzema naša čustva in nas spravlja v histeričen jok ali veseljačenje glede na zmago ali poraz »naših«. Za fasado tekmovanj in ljudskega navdušenja pa so veliki biznisi, pranje denarja, dogovori o rezultatih in stave, uničevanje zdravja športnikov, ki so za kratkotrajno slavo in denar pripravljeni storiti vse. Šport je idol, ki žre svoje otroke. Mediji o tem molčijo, ker tudi tu niso nedolžni. Ljudje o tem neradi slišimo in razmišljamo, ker imamo radi športni cirkus. In kljub temu ostaja zahteva, da uredimo svoj osebni in družbeni odnos do športa in mu damo mesto, ki mu pripada. Ne več, ne manj.

Foto: Maraton Franja

 


2 KOMENTARJI

  1. Lepo, da se je tudi na tem mestu kdo lotil športa. A šport ni enak športu. Hočem reči, da ne gre vsega, kar danes imenujemo šport, metati v isti koš. Izhajajoč iz članka se tudi zdi, da je izvirni greh športa v zapori zasavske glavne ceste. Vse ostalo je zgolj za zraven. Zapora ceste, kot se je dogodila, seveda ni prijetna. Odnos nekaterih ‘odgovornih’ pa zadevo lahko še poslabša. A so še drugi, večji problemi. Nenazadnje bi se morali vprašati, kaj smo ljudje in kako živimo, da nam šport toliko pomeni kot nam pomeni. Da je šport religija (religio athletae, kot jo je že pred 100 leti poimenoval ustanovitelj modernih OI Pierre de Coubertin), pa ni nič novega. V današnji sekularizirani družbi je šport mesto desekularizacije, je ‘civilna religija’.

  2. Končno lahko zapišemo tudi nekaj grenkih na račun športa. V Jugoslaviji je bilo kaj napisati o uničevanju Planice in Tamarja na račun skokov prepovedano. Pa tudi o zaporah cest zaradi kolesarskih dirk. Sam sem stanoval ob trasi maratona Franje. Službo sem imel tudi ob nedeljah. Včasih mi je služba padla ravno na tisto nedeljo, ko je bil maraton. Potreboval sem samo kilometer vožnje po trasi, potem sem se lahko do Ljubljane pripeljal po stranskih cestah. Ker sem vskozi mnenja, da nam z nepotrebnimi zaporami cest ne smejo preprečiti vsakodnevnih opravkov, zapore za tisti kilometer nikoli nisem upošteval in sem s počasno vožnjo v nasprotni smeri maratona prišel do križišča s stransko cesto. K sreči je tisti del ceste dobro pregleden.
    Zaradi neke avtomobilistične dirke, so zapirali cesto do bolnišnice. Dirka je bila namreč po edini cesti, ki vodi do bolnice. Noro.
    Sam se za šport sploh ne zanimam. Dol mi visi fuzbal in podobne zadeve. Službeno sem bil na mnogih tekmah, tudi na olimpijadah. Spoznal sem kakšen je navijaški folk, zato gledanje športa ostro zavračam. Sem pa za rekreativni šport: kolesarstvo, smučanje, tek in za mojo (bivšo) specialnost – alpinizem. Gore in narava so vse kaj drugega kot neko noro tekanje za žogo. In zato – po 30 letih – še vedno pogrešam “našega Nejčka” Zaplotnika. Nekajkrat sva bila skupaj v gorah.

Comments are closed.