Intervju s Suzano Zagorc, siol.net: Zakaj je neplodnost para še vedno tabu?

1

Neplodnost para je zgolj velik tabu, pravi Suzana Zagorc, ki je bila tudi sama dolgo ujetnica tega mišljenja. Z vsakim novim porazom pa je njena želja po otrocih še močneje rasla.

Vaša zelo iskrena osebnoizpovedna zgodba ženske, ki si nadvse želi imeti otroka, je za slovenski prostor posebnost.
Zanimivo pa je, da jaz sploh nisem tako odprta oseba. Bi rekla, da sem introvertirana, zadržana oseba, čeprav navzven delujem zgovorna in družabna. Glede intimnih stvari pa imam zelo zaprt krog oseb, ki jim karkoli zaupam, zato je bilo tudi zame ta knjiga en preboj. Ko sem namreč začela pisati, sem bila prepričana, da bom skrita za kakšno Majo, Matejo ali Tanjo, ko pa sem prišla do konca, pa sem pomislila: zakaj pa bi se skrivala, ali je to res tako velika sramota?

Na poti do cilja veliko vaših mask pada in projektna ženska, ki je bila na začetku, se do konca knjige malce spremeni.
Me veseli, da ste kot bralka opazili spremembo. Ne želim, da je knjiga zreducirana samo na željo po otroku. Želim, da jo bralec doživi malce širše, da je to pot vztrajnosti in boja, predvsem pa osebno osvobajajoča pot. Medtem ko doživljam osebne drame, se v meni začne podirati oseba, ki ima vse niti v rokah. Šele skozi vse padce se začne odkrivati močna želja po otroku in tudi resnica o meni, o vlogah, ki jih igram, o pričakovanjih, ki jih, hote ali nehote, izpolnjujem. V bistvu se skozi to pot na novo rojevam, z bistvom, dušo, ki sem jo že, bog ve, kdaj, izgubila.

Veliko žensk se lahko poistoveti z vašo zgodbo kot tudi z zelo iskreno povedano mislijo, kako je morala želja po otrocih zoreti. Na začetku namreč lepo opisujete, da ste na otroke v dvajsetih gledali, “kot da se z otroki življenje v bistvu konča. Sploh mi niso bili všeč”!
Želja je morala zoreti. Najprej je bil otrok projekt. Razmišljala sem, stara sem trideset let, službo in kariero imam, stanovanje tudi, partnerja, s katerim bi imela otroka, tudi. Otrok bi bil korak naprej v življenju. To je bila premišljena odločitev, za katero sem mislila, da je želja. Vendar se je tista prava želja rodila šele pozneje, skozi padce. Bolj so me brusili, močnejša je postajala.

Dotaknete se absurdnosti potrošniškega načina razmišljanja. “Ujeta sem v razmišljanje hočem-dobiti še bolje hočem-plačam-dobim. Otrok? To pa ne, na to je treba počakati.”
Grozni smo. Ko govorimo o vzgoji, vemo, da se mora želja razviti, med sabo si govorimo, ne otroku vsega nuditi, ampak mi smo isti. Tega ne veš, dokler ne trčiš ob to. Ko se odločiš imeti otroka, te zanima samo to, kako do tega priti. Veš, da je znanost napredovala, da je uradna medicina na tem področju zelo razvita, da na trgu alternativne tudi ponujajo številne mogoče rešitve in ti je nelogično, da tega ne moreš doseči. Ko v glavi slišiš svoj glas, ki vpije: naredite mi že otroka!, se zgroziš nad lastnimi mislimi. A sprememba v mišljenju terja svoj čas. To, da spoznaš, da otrok ni tvoj projekt, temveč dejansko čudež življenja, terja svoj čas. Večjo lekcijo kot potrebuješ, dalj časa traja.

Skozi zgodbo potrdite, da je prav tako, da otroke res ne moremo kar tako dobiti, kot igračo na trgovinski polici.
Da znaš ceniti, mora biti žeja iskrena. Pri meni se je razkrilo, da me je pot preobrazila in šele, ko sem naredila popolno čistko v svojem življenju, sem zaslužila imeti nekaj, kar sem si želela. In ne več zgolj hotela. Za kar sem zdaj zelo hvaležna.

Veliko v knjigi razmišljate o tem, da imeti otroka pravzaprav sloni na ženski. Četudi je pri obeh medinsko gledano v redu, je ženska tista, ki nosi vso fizično in psihično bolečino ter kako je to nepravično.
A ni to grozno? Vsi viri navajajo, da je vzrok neplodnosti deljen. V tretjini primerov je vzrok pri ženski, v tretjini pri moškem, pri tretjini parov pa je nerazjasnjen. Ženske doživljamo to bolj kot svoj problem in ne najin problem. Moški imajo milijone semenčic, tudi če se najdeta zgolj ena ali dve, je to lahko dovolj.

Pri ženski pa vse sloni na kakovosti tega enega in edinega jajčeca. To je tudi edini parameter v celotni zgodbi o neplodnosti, ki ga zdravniki ne morejo preveriti. In seveda ženski lahko nudi široko polje razlogov za samorazjedanje. Jaz še zdaj ne vem, kaj je bilo pri nama, meni narobe. Glede na to, da vzrok ni bil nikoli znan in so bili vsi fizični kazalci dobri, celo odlični, je šlo mogoče lahko celo za psihološko blokado. Ne vem. A poznam ženske, ki so imele resne fizične težave in so jih zdravniki zlahka rešili, pri meni pa niso videli problema, zato je bil ta tudi težje rešljiv. Ti pa brskaš pri sebi in se kriviš.

Po neuspehih pri uradni medicini sta pogledali, kaj bi vam lahko ponudila alternativna. Kako je uradna medicina gledala na vaš skok v alternativno medicino?
Po tretji neuspešni oploditvi sem se močno vrgla v alternativo, čeprav sem se z njo spogledovala že prej, kjer sem poskusila skoraj vse, kar se je dalo. Vsak tak poizkus je trajal kar nekaj časa. Vse je proces. Vsakemu zdravilcu, vsaki dieti, vsakemu superživilu moraš dati čas, da se izkaže.

Dr. Reša, mojega zdravnika, sem vprašala, kaj bi lahko še naredila, s čim bi lahko pripomogla k temu, da bi zanosila. Vsepovsod te bombardirajo, da imaš zdravje v svojih rokah. To je po eni strani dobro, po drugi pa strašno breme, saj misliš, da je odgovornost za zdravje v celoti na tebi. In iščeš vzroke. In seveda zapravljaš. Veliko. Dr. Reš pa mi je vedno odgovarjal: nič ne morete storiti. Lahko pa poskusite, če se boste zato bolje počutili.

V službi niste govorili o svojih težavah. Kako ste lahko zaradi vseh teh hormonov, ki ste si jih vbrizgavali, sploh dobro delovali?
Če si projektno usmerjana ženska, potem lahko. V službi sem padla v delo in nisem želela razpravljati o svojih problemih. Tudi ko sem šla na bolniško, nisem povedala, zakaj. To je zelo intimna zadeva. Poleg tega nikoli ne veš, ali ti bo uspelo ali ne. Nikoli ne veš, ali se boš v službo vrnil kot poraženec ali kot zmagovalec. Ne veš, ali te bodo gledali s pomilovanjem ali ti čestitali. Tudi razumevanja si ne želiš, želiš si samo, da nihče ne ve. Čeprav imam krasne sodelavce, nisem želela deliti svoje intime.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To, to je danes nujno. Osebna pričevanja. O lastni majhnosti, svojih zablodah, Božji milosti.

    Ne pa narcisistično svetenje v javnosti v stilu Jaz sem zvezda, česar je danes polno, ker smo produkt permisivne vzgoje.

    V zadnjih 30 (in več) letih smo postali uživaško prazna in potrošniško materialistična družba: Država mi da službo ali denar (podporo) . Z denarjem (idol, malik) kupujem material in vso vraževerje, da se osrečim. Po uporabi se kot mali otrok hitro naveličam igrače, jo zavržem (tudi partnerja, otroka) in kupim drugo, ki je marketinško boljša, modernejša , bolj a popularna.

Comments are closed.