Intervju, ki je šel pretiho mimo

0

Vir: Jože Bartolj. 17. maja je v Delu (?) izšel intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, pod naslovom Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. Deželakova je vodja raziskovalnega projekta Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki se končuje na inštitutu za novejšo zgodovino. Razen na spletnem portalu Časnik.si, kjer je o tem pisal Lenart Rihar, nisem zasledil odmeva na omenjeni pogovor, ki ga je pripravil Tomaž Švagelj. Kako to, saj obravnava temo, o kateri se Slovenci prepiramo že desetletja?

Prav se mi zdi, da izpostavim nekaj delov pogovora (konec koncev je v nedeljo 3. junija spravna slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevskem Rogu) in sicer s citati, da se ne bi komu zdelo, da je to zraslo na mojem zelniku.

  • »Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna.«
  • »Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji…Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti, raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo.«
  • »Nenazadnje je treba omeniti tudi mobilizacije v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v madžarski in italijanski vojski«
  • »Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta 1942 povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Posledica je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.«
  • »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani in partizanske enote na podeželju že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.«
  • »Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.«
  • »Partizanska stran je v letu 1944 povzročila približno 2700 smrti, protipartzanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.«
  • »Leta 1945 je bilo kljub kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000. Skupaj s 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.«
  • »Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidičevem, kjer so ljudje sredi poletja v neznosni vročini množično umirali.«
  • »Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 % manj mrtvih.«
  • »Ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.«