France Pibernik, rojen leta 1928 v Suhadolah pri Komendi, je pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar. Diplomiral je iz slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Ljubljani in se posvetil profesorskemu poklicu predvsem na kranjski gimnaziji. Slovenski javnosti je predstavil številne zamolčane literarne ustvarjalce. S Francetom Pibernikom smo se pogovarjali ob izidu njegove zadnje knjige spominov Drobci zamolklega časa, ki je izšla pred kratkim pri Založbi Družina.
Vaši spomini, zbrani v Drobcih zamolklega časa, segajo v začetke II. svetovne vojne, ki jih dočakate kot dvanajstleten fant, ki ga posebej skrbi nadaljevanje šolanja, medtem ko negotova leta okupacije in partizanskega terorja minevajo predvsem ob številnih kmečkih opravilih. Lojzeta Grozdeta ste poznali osebno, o Francetu Balantiču ste prvič brali že decembra 1944. Od kod v vas, kot mladeniču, občudovanje lika umetnika kot nekoga, ki je »več kot navaden človek«?
Ko gledam nazaj iz precejšnje časovne razdalje na svoja prva srečanja z umetnostjo, težko natančneje pojasnim najzgodnejše začetke. Res je, da sem se že med obiskovanjem 1. razreda klasične gimnazije v Ljubljani v šolskem letu 1940/41 srečeval s kakšnimi primeri, ki so v meni vzbujali pozornost ali celo občudovanje, bodisi da je šlo za literaturo, glasbo ali likovno umetnost, ampak vse to v meni ni vzbujalo nobenega posebnega zanimanja. Šele sredi vojne in okupacije, ko je nastaja huda praznina med tem, kar bi moral spoznavati v normalnih razmerah, in med tem, kar se je dogajalo, ko sem obiskoval nemško Hauptschule v Kamniku, se je nekaj premaknilo. Takrat se je v meni povsem spontano vzbudila želja po spoznavanju umetnosti, torej nečesa, kar presega splošno vsakdanjost, in bržkone je bilo zgolj naključje, da sem se najprej ustavil ob slikarstvu in se ustavljal ob vprašanju, kaj in kakšen je človek, ki zmore več, ki ustvarja umetnine. Tudi sam sem se poskušal v risanju, a s svojim izdelki nisem bil zadovoljen, se je pa petnajstletniku nepričakovano odprla poezija, to pa je povezano z mladostnim osveščanjem o lastnem obstajanju.
Čas po svobodi je vašo družino zaznamoval s tragično usodo vašega brata Avguština, ki je kot bogoslovec moral bežati v Avstrijo, kjer je kasneje tudi preminil. Prav tako je družino z največjo kmetijo v Suhadolah prizadela prisilna kolektivizacija. Vaša odločitev za študij slavistike je bila nesporna, vendar vam sprva štipendija ni pripadla. Kako ste tedaj in kasneje dojemali različne pritiske in krivice, ki so doletele vas in vašo družino?
Štiriletna vojna in nemška okupacija je pustila v meni posledice, ki jih je težko opredeljevati, večji problem je nastal v prvem povojnem obdobju, ko so nad nas prišlo nove nadlege, posredni in neposredni pritiski. Kot sedemnajstletnik sem gotovo po svoje spremljal povojno razsulo, nastopanje nove socialistične oblasti, mimobežno poslušal zgodbo svojega vrstnika vrnjenca iz Teharij, prav tako poslušal kakšen del kakšnega montirane političnega procesa, ker je imel sosed na ves glas odprt radio, da bi poslušala vsa vas. To, da smo iz kmetov postali kulaki, je spadalo v proces socializacije podeželja in s tem smo morali živeti, pa tudi to, da sem tudi ob vpisu na univerzo veljal za klaškega sinu, je pač spadalo zraven in sem to vzel nase kot dejstvo, so pa marsikateri moji študijski kolegi doživljali še kaj hujšega.
Franceta Balantiča ste širši slovenski javnosti takorekoč ponovno odkrili. V svoji knjigi spominov omenjate, da so med leti 1966 in 1968 na visokem političnem nivoju potekale debate o izdaji že natisnjene Balantičeve zbirke, ki je obležala v kleti Tiskarne Jože Moškrič in nazadnje končala v Vevčah, v predelavi. Kako pomemben je bil Balantič v povojnem ideološkem spopadanju?
Pesnik France Balantič je bil v povojnem obdobju avtor s posebno literarno usodo. Prišel je na seznam prepovedanih književnikov, kar je pomenilo, da jih morajo izločiti iz javnosti, iz knjižnic in da jih ni mogoče objavljati. Kljub prepovedi smo Balantiča vsi brali, se o njem veliko pogovarjali, zgodilo se je celo, da je bil predmet javne publicistične obravnave. Lahko bi rekel, da je Balantič spontano deloval iz literarnega podzemlja, da je nepričakovano postal simbol preganjane in zamolčane literature. Problem se je močno stopnjeval v času, ko so napredni književniki dosegli, da so njegovo zbirko natisnili, najvišji politični forum, pa je prepovedal njen izid, še več, celotno naklado so leta 1968 poslali v Vevče in jo tam uničili. Balantičev primer nam nazorno kaže, kako se je politika iz ideoloških razlogov vtikala v literaturo, oziroma v umetnost na sploh.
Obsežnega raziskovanja sodobne slovenske literature ste se lotili tudi zaradi prevlade ideoloških kriterijev nad estetskimi. V desetletjih po vojni je prevladovala socrealistična smer, zaradi katere smo v marsičem izgubili stik z razvojem evropske literature. Ali imamo danes realnejši oz. pravičnejši pogled na literaturo povojnega obdobja?
Problemi, povezani z našo literarno zgodovino, so kar zapleteni. Literarno zgodovinopisje je že po svoji naravi nedeljivo povezano z družbeno stvarnostjo, in ker je bilo v povojnem času pod hudim ideološkim pritiskom, je bil del sočasne literature bodisi potisnjen na rob ali celo zamolčan. Zadnja desetletja so marsikaj spremenila in je bila v literarnih pogledih upoštevana tudi zamolčana, zlasti zdomska književnost, ostajajo pa za zdaj še mnoga vprašanja, zlasti to, kako po osamosvojitvi v celem prenoviti našo literarno preteklost kot temeljno narodovo kulturno vrednoto.
V arhivih nekdanje službe državne varnosti ste bili označeni za razširjevalca buržuaznih idej, v času okrog leta 1983, ko ste se posebej ukvarjali s Francetom Balantičem, ste doživeli nasilno preiskavo stanovanja v odsotnosti in zmerjanja po telefonu. Vaš sin Andreja je na svoji likovni razstavi izpisal vaše sporočilo: ALI STE KDAJ POMISLILI, KAKO JE TISTIM NA KOLENIH, pri čemer ste mislili na vse »ponižane in razžaljene«. Kako gledate na obračun s totalitarističnimi metodami nekdanje oblasti v času po osamosvojitvami do danes?
Glavni problemi, ki se iz polpretekle zgodovine vlečejo v naš čas, žal, ostajajo nerazrešeni in nas še kar obremenjujejo na poti v prihodnost. Nikjer ni nobene prave volje, da bi se usedli za skupno mizo in poravnali račune. Tega ne bomo mogli storiti, dokler ne pokopljemo mrtvih, ki leže nepokopani križem domovine.
Dvaintrideset let ste opravljali poslanstvo profesorja slovenščine na kranjski gimnaziji, ob tem in številna leta po upokojitvi pa zaokrožili občudovanja vreden opus pesniških zbirk, monografij, literarne publicistike in uredniškega dela. Slovenskem prostoru ste predstavili številne avtorje našega zdomstva. Na kakšen odziv so naletela ta številna in poglavitna dela slovenske književnosti?
Moje glavno raziskovalno delo je desetletja veljalo zamolčanim in prepovedanim književnikom, bodisi matičnim, bodisi zdomskim. Do danes je večina avtorjev doživela svoje knjižne objave, tako da ima literarna javnost neposreden dostop do njih, prav tako se literarni zgodovini odpira celoten literarni prostor, le na novo in neobremenjeno ga je treba ovrednotiti.
Gospod Pibernik, hvala za pogovor.
Foto: Družina
