Quo vadis, evropska demokracija

1

Proletarski internacionalizem, ki je bil temeljni kamen komunističnih držav, je danes nadomeščen z internacionalizmom vere v človekove pravice po meri zahodne (jedrne) Evrope. Gorje državi, ki si upa podvomiti o dogmah, ki jih oznanjajo bruseljski samooklicani napredni misijonarji, komisarji in naduti birokrati ter seveda medijski lakaji.

Skoraj bo preteklo poltretje tisočletje od tedaj, ko je genialni Sokrat svaril in prerokoval, v kaj se utegne spriditi demokracija. Pustimo ob strani vprašanje, ali je to res Sokratova misel ali le njemu pripisana, dejstvo je, da je z njo pred nas razgrnjena bridka resnica o času, v katerem živimo. Evropa s kultom in dogmami novodobnih religij, ki se imenujeta človekove pravice in podnebne spremembe, slepo in lahkomiselno hiti po poti, ki jo je predvidel že starogrški mislec. Za Evropo bodo pogubne nadpravice resničnih in izmišljenih družbenih manjšin ter nedomišljeno stremljenje k brezogljični družbi.

Evropa pravičniško in samouničevalno kot hrček teče v kolesu, ki se vrti zgolj v levo. Kolo se vrti in se nikamor ne odkotali, medtem pa preostali svet drvi naravnost in mimo nas ter Evropo prehiteva tako po desni kot po levi.

Evropski neomarksisti

V Evropi razsaja pandemični virus neomarksizma, ki je še kako okužil bruseljski parlament, komisijo in tisočnije tamkajšnjih birokratov. Nerazumljivo in usodno za prihodnost starega kontinenta je, da pred tem virusom niso imuni niti poslanci EPP (Evropske ljudske stranke), ki na vsakem koraku popuščajo agresivnim neomarksistom in pri tem iščejo dozdevno priljubljenost pri volivcih ter igrajo svojo naprednost, karkoli že to pomeni. Tolažba, da vsi poslanci iz EPP niso taki, nima nobenega učinka, kajti že evangelist Marko je zapisal: »Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati« (Mr 3,25).

Dejstvo »žene bodo hotele biti kot moški« bi bilo v družbenem življenju antike nepredstavljivo. Danes pa smo izpostavljeni brezglavemu vsiljevanju ženskih kvot. V povsem feminiziranem okolju, kot so na primer pravosodje, vzgoja in izobraževanje ter zdravstvo, je vprašanje moških kvot neresno ali celo prepovedano. Na politika, resničnega junaka, ki ima o takem stanju v družbi le pomisleke, se vsuje plaz kritik in klevet. Problem pa niso samo ženske kvote, ampak tudi raznorazni družbeni spoli. Zdi se, da ni meja pri novodobnih zablodah, saj družbeni spol počasi in sistematično izpodriva biološki spol. Še malo, pa bodo ženske športne discipline prešle v transspolne discipline.

»Tujci bodo hoteli staroselske pravice,« je, kot kaže, bila težava, s katero so se otepali že v antiki. Evropa, ljubeča krščanska ali poganska mati, pa danes vabi pastorke od vsepovsod in jim prihaja naproti z denarjem in, kar je še mnogo huje, z zanikanjem svoje identitete. Tujci niso deležni samo enakih pravic kot staroselci, ampak jih imajo več.

Bruseljski lobisti in Zoran Thaler

»Tatovi in goljufi« (po Sokratu) sami ali pa po svojih lobistih usodno vplivajo na politiko in prihodnost Evropske zveze. Množica petdeset tisoč lobistov se dnevno mota pod nogami evropskih poslancev in jih prepričuje, katera pot da bo najboljša do ciljev, ki so ali mastni dobički in/ali uničevanje istovetnosti Evropejcev. Koliko poslancev in poslank se je ob tem menda zakonitem poslu z lobisti že spotaknilo, ni splošno znano.

Naj ne bo odveč, da se spomnimo Zorana Thalerja, ki se je s potapljajoče se ladje LDS rešil na krov SD, bil izvoljen v Evropski parlament in neslavno končal v zaporu. Pravnomočno je bil obsojen, ker si je naivno predstavljal, da se v Bruslju tako po domače lobira kot v Ljubljani. Seveda se še kako lobira v Bruslju, ampak s slogom, ki ga ni obvladal nekdanji slovenski zunanji minister, s čimer so se žal veliko prepozno razkrile (ne)kompetence za njegovo ministrovanje.

Za primer dvoličnosti in lobističnih uspehov, ki še kako škodujejo Evropi, poglejmo Nemčijo in njeno energetsko politiko. Nafta, premog in jedrska energija – nein danke; pokrivanje primanjkljaja elektrike v temačnih in brezvetrnih obdobjih z energijo iz poljskih termoelektrarn – alles in Ordnung. Kaj pa preskrba Evrope s plinom? Severni tok 2 (Schroederjev) naj ne bi bil problematičen, gradnja že začetega Južnega toka pa je prepovedana. Seznam dvoličnosti je dolg, omenimo le še operetne sankcije proti Rusiji ali Kitajski.

O učinkovitosti novih bruseljskih resorjev

Svojevrsten in hud problem je Evropska komisija, neučinkovita in samopašna vlada. Predsednica komisije, izbranka in varovanka Angele Merkel, si je izmišljevala nove komisarske resorje in tako smo med drugim dobili grškega komisarja Margritisa Schinasa za spodbujanje našega evropskega načina življenja ter slovenskega komisarja Janeza Lenarčiča za krizno upravljanje. Kot vse kaže, je spodbujanje našega evropskega načina življenja obrodilo bogate sadove: zanikanje istovetnosti Evropejcev, preziranje držav in državljanov izza nekdanje železne zavese, Black Lives Matter in rušenje spomenikov, vzgojo k poganstvu in klečanje na nogometnih igriščih, po dva počlovečena psa na enega otroka itd. Komisar za krizno upravljanje bi imel kaj delati, vendar je Lenarčič ob migrantski krizi tiščal glavo v pesek, ob pandemiji pa je verjetno že dolge mesece v karanteni.

Vsiljevanje neomarksistične demokracije v Sloveniji

Proletarski internacionalizem, ki je bil temeljni kamen komunističnih držav, je danes nadomeščen z internacionalizmom vere v človekove pravice po meri zahodne (jedrne) Evrope. Gorje državi, ki si upa podvomiti o dogmah, ki jih oznanjajo bruseljski samooklicani napredni misijonarji, komisarji in naduti birokrati ter seveda medijski lakaji. Sprenevedanje, laganje, opominjanje, šikaniranje, zastraševanje, morebitno odtegovanje denarja iz skupne evropske malhe – to so orodja marionet v predstavi z naslovom Demokratična Evropa.

Ponosni in tudi skrivaški dediči naše nekdanje samoupravne komunistične diktature se v neomarksističnem okolju počutijo kot ribe v vodi.

Komaj se je nekoliko polegel prah, ki se je dvigal za galopirajočo kobilo, nizozemsko evroposlanko Sophie in ‘t Veld, že se je spravila nad zakonito izvoljeno slovensko vlado Dunja Mijatović, komisarka za človekove pravice pri Svetu Evrope. Slednja z izkušnjami o postkomunističnih standardih človekovih pravic, kakršni so menda v BiH, te vsiljuje vzhodni Evropi, še zlasti Sloveniji. Številne zahodnoevropske lažnive, površne in nerazgledane novinarje, ki so brez vesti in služijo kruh tako pri svojih urednikih kot slovenskih prišepetovalcih, poskušamo bolj ali manj uspešno ignorirati.

Nikakor pa ne moremo biti brezbrižni do laži in žalitev omenjenih dveh žensk: Sophie in ‘t Veld in Dunja Mijatović.

Slovenija se je včlanila v Evropsko zvezo kot enakopravna država. Delu suverenosti se je sicer s tem odpovedala, ni pa dala vnaprejšnjega soglasja, da se bo pokoravala novodobnemu internacionalizmu, ki korenini v Frankfurtski šoli, pa naj dogme razlaga Nizozemka ali Bosanka ali vrhunska poštarica z lažmi o slovenskem fašizmu in snovalka balkanskih zdrah Tanja Fajon.

Tri desetletja od začetka slovenske demokratizacije

Za nami so tri desetletja opotekajoče se demokracije z rezultati, ob katerih smo lahko zadovoljni in hkrati obžalujemo, saj bi ti bili ti lahko še boljši, če ne bi bilo storjenih obilo napak, ki so pravzaprav smrtni grehi: napuh, lakomnost, požrešnost. Veliki večini državljanov se je osebni standard neverjetno zvišal, žal pa je ostal nerešen kup starih problemov, ki so se jim pridružili še novi. Izpostavimo naj nizko nataliteto in izseljevanje mladih izobraženih Slovencev ter nekritično sprejemanje levičarske in skrajno levičarske miselnosti pri mladem rodu, kar je skrbelo že Sokrata, ko je zapisal: »Reveži bodo želeli premoženje bogatih.«

Ne moremo niti ne smemo prezreti vprašanja o narodni spravi, katerega usodnost si lahko predočimo z besedami evangelista Marka: »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati« (Mr 3,24). Pravi demokrati ne bi smeli ovirati spravnega procesa niti omalovaževati demokratizacije in osamosvojitve. Žal z roko v roki naši marksisti in neomarksisti počnejo prav to: ovirajo spravo, se norčujejo iz osamosvojitve in se v Republiki Sloveniji dobro počutijo le zaradi blaginje, sicer pa še danes kujejo v zvezde krvavo revolucijo in njeno dediščino. Jedrna Evropa jim pa drži štango.

1 komentar

  1. ” rezultati, ob katerih smo lahko zadovoljni ”

    Hmmm! Zdi se mi, da je avtor Andrej spregledal izumiranje. Ob dejstvu, da imamo odločno premalo otrok, ne more biti ničesar, na kar bi bili zadovoljni … če seveda gledamo v prihodnost. Ob dejstvu, da letno na tisoče otrok zakoljemo, pa lahko obrnemo pogled le v tla.

Comments are closed.