Posilstvo dr. Andraža Terška z »levico in desnico«

27
1111
Koper, Slovenia, Andraz Tersek, phd. on 04-Apr-2015. Photo: Andrej Kriz/Krater media
Koper, Slovenia, Andraz Tersek, phd. on 04-Apr-2015. Photo: Andrej Kriz/Krater media

Nedavno je prišlo ob intervjuju z dr. Andražem Terškom, v katerem se ga je intelektualno posiljevalo s pojmoma »levica in desnica«, in to znova in znova, čeprav je povedal, da ne ve dovolj dobro, o čem je govora.

Intelektualno posiljevanje z nejasnimi floskulami »levica, desnica in sredina« je neusahljiva ovira oblikovanju pristno demokratičnega političnega prostora, zemljevida Slovenije.

Posilstvo dr. Andraža Terška z »levico in desnico«

Ga ni, ki bi lahko nejasno pavšalizirano rabo pojmov »levica in desnica« (in njuna »sredina«), kakršna je posiljevano razširjena po slovenskem javnem prostoru, utemeljil. Ga ni. Primer je intelektualno posilstvo dr. Andraža Terška v nedavnem intervjuju (Portalplus, dostopno – tu), in to znova in znova, navkljub temu, da je povedal, da ne ve dovolj dobro, o čem je govora:

  • Prvič: »Ampak nekaj mi povejte, pravzaprav rabim prevod. Ali mi sporočate, da so vas bili kljub drugačnim pričakovanjem pripravljeni podpreti na desnici, medtem ko levica ni bila prav navdušena nad vašo kandidaturo?

[…] Dejansko ne vem dovolj dobro, o čem govoriva, ko govoriva o tem. Obstoja nemislečega in neodgovornega etiketiranja levo desno se zavedam, ker sta javni prostor in jezik, ki se v njem uporablja, terorizirano ujeta v takšna pačenja, poenostavljanja, take pavšalnosti in te vrste vakuum. To sprejemam samo zato, ker moram, ker nam je to vsiljeno. Zame to nima pomena […]«.

  • Znova: »S kom se je po vašem lažje pogovarjati in dogovarjati v tej državi: tistimi, ki se deklarirajo kot levičarji, ali tistimi, ki se označujejo za desničarji?

Haha, niste prizanesljivi s tema oznakama […]«.

  • In znova: »Kako pa se vi osebno opredeljujete v tej levo-desni paradigmi?

Joj, kako ste sitni s tem! Moram ponoviti? Pa bom. Zadnjič. Po tej paradigmi, ki sploh ni paradigma, ampak v javnosti nemisleče zlorabljan jezik, se ne opredeljujem […]«.

Problem 1: temelj pojmov

Vzrok nejasnosti slovenske razprave je v tem, da zadevna uporaba pojmov nima stika z besednjakom temelja te države. Jasen stik s temeljem države je namreč potreben, saj označujemo politični prostor, zemljevid »države«.

Temelj naše države so dne 28. 12. 1991 objavljena besedila Ustave Republike Slovenije (z novelami) in dne 25. 6. 1991 objavljene Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, skupaj z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo ob neodvisnosti.

Problem 2: problem je »levica«

V jedru problema je to, da nas vse skupaj zavaja neutemeljena raba pojma »levica«, s kakršno se sili v javni razpravi. Kajti v resnici se z »levico« poizkuša označevati tiste politične procese, ki silijo v ohranitev, obnovitev nedopustne vezi s preteklo izven-demokratično državo – SFRJ.

Stran od nedopustnega procesa nas vodi precizno sledenje temeljnim besedilom naše države, Republike Slovenije. To sledenje – jezikovno, logično in sistemsko-strukturno nas sili v smer, da nedopustnega procesa ne označujemo s pojmi veljavne države, temveč s pojmi izven-veljavne, izven-demokratične države. Označevanje procesa je namreč vezano na preteklo državo SFRJ, ki ni »veljavna« država, temveč je »neveljavna«. Tu se nahaja jedro, nukleus neusahljivo nejasne javne razprave v naši državi – Sloveniji.

Izven-veljavni procesi, ki so v samem bistvu vezani na ne-veljavno, izven-demokratično SFRJ, zato niso nobena »levica« – temveč so neveljaven, izven-demokratičen proces. Ni utemeljeno ta proces označevati s pojmom »levica«, saj je vrednostni temelj procesa ne-veljaven, izven-državen. Vezan je na neko drugo ustavo, tisto od SFRJ in na tam veljaven vrednostni sistem totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov.

Posiljevanje v javni razpravi, da naj bi bili ti procesi veljavna »levica«, je ovira nastanku pristne levice in s tem nastanku pristno demokratičnega političnega prostora, zemljevida Slovenije.

Problem 3: preprečiti neveljavno »levico«

Zato javno označevanje procesov, ki so ostali vezani na neveljavno SFRJ, ni veljavna, pristna levica. Temveč gre za proces neutemeljene, izven-demokratične aktivnosti. Javno posiljevanje teh procesov s pojmom »levica« pa zagotavlja nejasno zmedo, s katero se poizkuša zamegliti vez s prejšnjim režimom SFRJ. Slednji je v temelju nasproten sedanjemu državnemu redu, z navedenim zamegljenim procesom pa se državni red Slovenije izpodbija.

V procesu se izpodbija temeljne elemente, ki sedanjo državo ločijo od elementov pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov (SFRJ). V procesu izpodbijani, temeljni elementi sedanje države, Slovenije so:

  • prvič: izpodbija se tri sistemsko-strukturne stebre evropske civilizacije: demokracija z delitvijo oblasti, pravna država in pristno varstvo človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.
  • drugič: izpodbija se poseben temeljni cilj sedanje države, ki je preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov.

Slednje (ad drugič) je vezano na temeljno ustavno dejstvo, temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo naše države – Republike Slovenije. Temeljno ustavno dejstvo je namreč naperjeno zoper totalitarno državo slovenskih prokomunistov – SFRJ – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po tretji uvodni izjavi in 2. odstavka I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). To temeljno dejstvo je podlaga enemu od temeljnih ciljev zgodovinskega poslanstva slovenske ustave. Kajti, »zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.« (cit. primerjaj s točko 7 obrazložitve ustavne odločbe Up 301/95, dostopno – tu).

Zato je treba proces nejasnega posiljevanja in zamegljevanja neveljavne »levice«, ki ohranja vez s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov, zavreči in preprečiti, saj je neutemeljen.

Utemeljitev levice in desnice (1. ustavna raven)

Napravimo še utemeljitev pristne levice in desnice (ter njune sredine), in sicer na 1. ustavni ravni »veljavne« države.

Prva (1.) ustavna raven pristne levice-sredine-desnice se nahaja v veljavni sintagmi 1. člena Ustave, ki se glasi: »Slovenija je demokratična republika.« Na tej podlagi se prva orientacijska dilema znotraj-veljavnega političnega prostora nahaja v točki, ki je enako oddaljena od prve in druge besede, ki tvorita besedno zvezo – demokratična republika. Prva orientacijska dilema pristne sredine je torej v središčni točki med :

  • demokratskim (levo) in
  • republikanskim (desno).

Opozorilo: Z izidom utemeljitve – demokratski (levo) vs republikanski (desno) – političnega zemljevida Slovenije ne gre za Ameriko. Temveč gre za sledenje globini prve sintagme slovenske Ustave.

Pred event. odzivom, da naj bi bil pomen levega prilastka »demokratična« v celoti impliciran že v osebku »republika« je treba nadalje opozoriti, da bi to pomenilo neutemeljeno posiljevanje enega in istega pomena različnim – svojstvenim, edinstvenim (angl. unique) – pojmom.

Pred event. vzvišeno prokomunistično indoktrinacijo, da naj bi beseda »republika« označevala zgolj in samo formalno pozicijo države, po kateri Slovenija ni (več) monarhija, pa je treba v dajanju prednosti vsebini pred obliko opozoriti, da Republika Slovenija ni ustanovljena dne 25. 6. 1991 iz nobene monarhije, temveč iz totalitarne »republike« (SFRJ).

27 KOMENTARJI

  1. Se strinjam z napisanim,menim pa da je problem Steinbucha preprosto v tem, da ni kompetenten za pogovor s kandidatom za ustavnega sodnika in iz neznanja zaide v področje in na raven slovenskega novinarstva, ki je katastrofalno nizka. Podobno smešno je videti 3 strokovnjake ,Pahorja Hana in Krivca, ki v imenu demojratičnega sistema razpravljajo o primernosti kandidatov za ustavnega sodnika.
    Profesionalni nivo politike in kompetenc predstavnikov strank se svetlobna leta razlikuje od pravnih in drugih znanj ameriških republikancev.
    Že davni rek še kako velja vse bolj in bolj: Le čevlje sodijo naj “Steinbuch, Pahor, Han in Krivec. .

  2. Znanje slovenskih novinarjev je šibko, še vedno jih tepe tudi pranje možganov, skoraj 30 let na 50 podlage. Jordan Peterson je za Špelo Kožar rekel, da tista slovenska novinarka (levičarska – lefty novinarka) ni bila preveč razgledana.

  3. Pri nas ni polne demokracije, zato tudi ni normalne demokratične levice in desnice. Kvečjemu lahko govorimo o titoistični levici, ki se zavzema za ohranitev monopolov iz totalitarnih časov in s tem tudi za ohranitev hibridne totalitarne družbene ureditve. Tiste, ki se zavzemajo za dokončen prehod iz totalitarizma v demokracijo, se pogojno označuje z desnico.

    Prvi zagovarjajo atribute fašistične države: monopoli, močna država, ideološki boji, negacija družina idr. Svojo stvarno usmeritev skrivajo tako, da tiste, ki se s tem ne strinjajo, zmerjajo s fašisti. Torej, so pri nas kot levo usmerjeni označeni tisti, ki bi v resnici radi ohranili čim več elementov totalitarne države, in kot desno tisti, ki bi radi vzpostavili normalno demokracijo zahodno evropskega tipa.

    Zmeda v javnosti je pa v tem, da se ljubitelji totalitarizmov javnosti lažno prestavljajo kot demokratična levica, desnico pa lažno predstavljajo kot tisto, kar so oni sami.

  4. A kdo upošteva podporo druge politične opcije? Za umetne dileme ni časa.
    G. Teršek pa predstavlja miselno smer, ki jo odločno potrebujemo, Zato pazljivo berimo njegove stavke o našem nemišljenju, šibkem znanju, nizki izobraženosti, strahu, mentalni lenobi, premagovanju, trpljenju, tveganju in o veselju.
    Teme par excellence za razmišljanja snovalcev prihodnosti in pedagogov, “naših” oz. “vaših” politikov, ali nagovore izobraženih duhovnikov vseh denominacij.

  5. Vsekakor se moram strinjati, da sta “levica” in desnica”, zlasti v slovenskem prostoru, nejasna oziroma nerazčiščena pojma. Gre pa za poljudna pojma, ki v bistvu poenostavljata razumevanje, kam kdo spada. Nihče ne more zanikati, da smo Slovenci ostro razdeljeni in da se prepad med dvema poloma razširja. Nekateri vidijo razmerje desnoi-levo, jaz npr. demokratično-nedemokratično in še na številne načine se ponazarja razliko. Glede na to, da vprašanje Teršku ni bilo pomensko, ampak čisto politično, v samem bistvu ni napačno. Govor o desnici in levici je tako razširjen in splošen, da m niti malo ni jasno, zakaj se je Žiga Stupica zapičil prav v Terškov primer.

    • Tudi po sedemindvajset letih intelektualnega posiljevanja z nelegitimno “levico” fenomen ostaja. Nemoteno delujoče organizacije, stranke, zveze oziroma partije ter organizacijskih polipov, glede na komajda šele odstirane sistemsko-strukturne zločine, tudi s potekom časa ni in ni mogoče umestiti v legitimno notranjost političnega prostora, zemljevida. Legitimnost take organizacije je trajno izvotljena, nična.

      S problemom se je treba soočiti. In se (vsebinsko) vanj zapičiti.

        • Se povsem strinjati in ne strinjati, je paradoks.

          Paradoks ‘strinjati se in ne strinjati se’ je skladen z včerajšnjim paradoksnim mnenjem mag. Brščiča v VV Faktorju. Mag. Brščič po eni strani ugotavlja, da je ostala (še danes) »nedokončana demokratizacija Slovenije iz socialistične v normalno državo«. Po drugi strani pa paradoksno obsodi poizkuse današnjega poenotenja Slovencev v rešitev navedenega problema. Ob razlogovanju obsodbe poizkusov današnjega (ponovnega) poenotenja se mag. Brščič brezvsebinsko veže na stari Demos, čeprav hkrati uvidi, da je stari že davno mrtev zaradi »raznih Peterletov, raznih Podobnikov«.

          Navedeno mnenje mag. Brščiča v včerajšnjem VV Faktorju je naslednje (glej čas med 11:02 do 11:43):
          A.
          »… izhaja nek sklep, da je Demos že dolgo mrtev, da je slovenska pomlad mrtva, in da vsi ti poskusi neke neopomladne retorike, govoričenje o novem Demosu, so po mojem popolna pot v nadaljnji propad slovenske desnice. Demos … je pa kapitalno spodletel mu proces družbene transformacije socialistične republike Slovenije v normalno državo.«
          B.
          »… In s temi ljudmi, ki so prispevali k temu, da smo danes mi pravzaprav nek evropski eksot, kjer obnavljamo socializem, s temi ljudmi, ki so pripeljali nas do sem – razni Peterleti, razni Podobniki, je to recept, po mojem, za neuspeh.«

          Pa še tole:
          Gospod Lucijan (pa tudi dr. Štuhec v današnjem prispevku), pozivam vas, da se ob brezvsebinskem vztrajanju pri pojmu “desnica”, soočite z utemeljitvijo “desnice”, ki jo v nadaljevanju včerajšnje oddaje VV Faktor poda mag. Brščič (čas do 13:24).

          • ZigaStupica: “Se povsem strinjati in ne strinjati, je paradoks.”
            ============
            Gre namreč za nasprotni stvari, kar v tem primeru ni isto kot paradoks. Logična razlaga:
            A = “Se povsem strinjati”
            B = “ne strinjati”
            … vmes je logični operand IN, torej:
            Če je A=B je A IN B = True
            Če je A različen od B je A IN B = False, torej:
            A in B ni paradoks pač pa napačna trditev

            ZigaStupica: “… Mag. Brščič po eni strani ugotavlja, da je ostala (še danes) »nedokončana demokratizacija Slovenije iz socialistične v normalno državo«. Po drugi strani pa paradoksno obsodi poizkuse današnjega poenotenja Slovencev v rešitev navedenega problema.”
            ===========
            Saj ravno v demokraciji ni nikdar poenotenja, poenotenje je v totalitarizmu. Torej se poenotenje lahko nanaša samo na ustavno materijo, glede ostalega pa ostajajo “proste roke”.

            ZigaStupica: “… Ob razlogovanju obsodbe poizkusov današnjega (ponovnega) poenotenja se mag. Brščič brezvsebinsko veže na stari Demos, čeprav hkrati uvidi, da je stari že davno mrtev zaradi »raznih Peterletov, raznih Podobnikov«.”
            ===============
            Peterle je pobegnil z “bojišča”, ko je začel svojo skoraj dveletno kampanjo za predsednika države in pozneje, ko je “pobegnil” v Bruselj. Podobno kot Borut Pahor.
            Podobnik je pobegnil z “bojišča” tisti trenutek, ko se je povzpel na vrh Telekoma. Vsi ti trije so za Slovenijo končana zgodba.

            Paradoks ‘strinjati se in ne strinjati se’ je skladen z včerajšnjim paradoksnim mnenjem mag. Brščiča v VV Faktorju. Mag. Brščič po eni strani ugotavlja, da je ostala (še danes) »nedokončana demokratizacija Slovenije iz socialistične v normalno državo«. Po drugi strani pa paradoksno obsodi poizkuse današnjega poenotenja Slovencev v rešitev navedenega problema.

          • Riki … “saj ravno v demokraciji ni nikdar poenotenja ..”
            —-
            ker v demokraciji gre za dva različna pogleda na svet oz. za dva svetovna nazora.
            Medtem ko gre pri nas za globlji problem, to je za problem sovraštva.
            In nerazrešenih travm preteklosti
            Ker ni prišlo do soočenja, se to stanje še utrjuje.

          • Poenotenje bi bilo potrebno v smisku, da smo en narod.
            Zaradi privzgojenega in vzdrževanega sovraštva pa nekaterim skupinam to ni več vrednota.
            Prej ovira.

          • Amelie: “ker v demokraciji gre za dva različna pogleda na svet oz. za dva svetovna nazora.
            Medtem ko gre pri nas za globlji problem, to je za problem sovraštva.”
            =============
            Ja, saj zato sem pa napisal, da (da pogledam gor 🙂 ), aha: “Torej se poenotenje lahko nanaša samo na ustavno materijo, glede ostalega pa ostajajo “proste roke”.”
            Sovraštva pa se zlepa ne bomo znebili, ker se tisti (današnji) nekateri politični in fizični nasledniki komunističnih revolucionarjev ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je bil prejšnji režim zločinski in totalitaren. Ob tem sem se spomnil na tole:

          • Amelie, prav imate. Pri nas ne gre za tekmovanje, temveč za sovraštvo.

            Podlaga sovraštvu je največkrat strah. Strah pred izgubo nezasluženih privilegijev, strah pred dokončnim razkritjem in potrditvijo brutalne zločinskosti namesto nekakšne osvoboditve, ki jo slavijo, strah pred izgubo občutka več vrednosti zaradi opevanih lažnih vrednot in zlaganih preteklih dogodkov itd.

            Vse to samo dokazuje, da smo mentalno še močno v totalitarizmu in daleč od demokracije. Je pa že formalna demokracija dovolj, da kot grožnja visi nad njihovo glavo. Sovraštva bo konec, ko se bodo spravili z resnico, kot pravi Dežman.

        • G. Žiga Stupica, jaz se povsem strinjam, čisto nič paradoksno, da je po 27 letih posiljevanja z “levico” in “desnico”, treba nekaj narediti. Toda Teršek zagotovo ni prvi, ampak je tisoči ali desttisoči, ki je opozoril na ta problem. Ko so na ta problem opozarjali politiki in publicisti demokratičnega izvora, je bilo to brez pomena, ali kaj? Zdi se mi, da tudi vi trpite za kompleksom slovenskih medijev, kjer je upoštevanja vredno samo to, kar pride s tako imenovane leve strani. Po mojem sta Kučan ali Makarovičeva pomembna samo zato, ker ju demokratična stran preveč upošteva. Zame je veliko važnejše, kaj povedo Janša, Grims, Tonin, Štuhec, Granda, Juhant … Kučan in Makarovičeva nista nič drugega kot smetišče. Nista za na smetišče, ampak sta smetrišče. Tako bi ju morali jemati. Teršek pa je še eden izmed “skakačev”, ki skačejo zdaj na levo in zdaj na desno in prav nič ne zaupam njegovim igricam.

          • @ – “slovenskih medijev, kjer je upoštevanja vredno samo to, kar pride s tako imenovane leve strani”.

            Zahvaljujem se za globlje razkritje spoznanja, ki ga v vašem prvem odzivu nisem mogel prepoznati.

            V srži navedbe je spoznanje problema. Nejasen javni diskurz »levo-desno« za Slovence nima pristne vsebine. To, da vztrajno gojimo zadevni diskurz, je vitalnega pomena zgolj za eno stran. Za »levico«. Naša nejasnost jo namreč ohranja – za »levico«. Namesto, da bi jo Slovenci v preciznem diskurzu prepoznali kot »nelegitimen proces« in se s problemom poenoteno soočili.

            Vztrajanje, navkljub spoznanju gornjega problema, na primer v včerajšnjem prispevku dr. Štuheca (ki govori tudi o “desnici”), po sedemindvajsetih letih, še vedno in znova in znova, pri navedenem diskurzu, ni utemeljeno.

            Ker se očitno vztraja, sem v predhodnem komentarju opozoril na spremljajoči pojav paradoksnosnega govora na primeru mag. Brščiča. Tako se lahko, namesto jasnosti in poenotenja Slovencev, vztrajna samo-deklarirana »desnica«, sooči z nastalo utemeljitvijo »desnice« kot jo je mag. Brščič v predvčerajšnjem VV Faktorju sprožil v javni diskurz (cit. čas od 11:44 do 13:24):

            “… Potrebno je upoštevat, da se je samo v zadnjih 10-tih letih zamenjalo okoli 300.000 volivcev, … ampak preprosto bi bilo potrebno naslovit prave probleme, pogledat kaj se dogaja na desnici v Evropi,
            da je ta platforma ljudskih in krščansko-demokratskih strank v totalnem zatonu, da se pojavlja nova desnica, ki je populistična, ki je alternativna, ki je agnostična, se pravi ne obnavlja nekega demokratičnega katolicizma, in to so, bom rekel, gabariti, o katerih bi bilo potrebno začeti razmišljati.
            Medtem, ko te zgodbe, te metafore o novem Demosu, o povezovanju SLS, NSi, SDS, mislim, da je to recept za nadaljnjo stagnacijo desnice.”

  6. Avtor zelo dobro ponazori odnos demokratična republika. Torej gre za demokrate in republikance. Da je tako v ZDA ni slučajno. Pri nas republikancev ni, ampak bi radi nekateri delitev na demokrate in nedemokrate. To pa je seveda jalovo.

  7. Čestitke avtorju, da odpira oči in jasen pogled na slovensko politično delovanje, ki je lahko ustavno ali protiustavno.
    Protiustavno delovanje ni dopustno in zahteva odločne ukrepe.Teh pa doslej še ni bilo.

    Znotraj ustavnega delovanja pa je politično delovanje lahko osredotočeno na:
    – socialnost, gospodarnost, varnost, red, pravičnost, učinkovitost, kulturno dediščino in pozitivno tradicijo, na telesne ali pa na duhovne vrednote, na zdravo samozavest naroda, na konkurenčno razvojnost….

    Odnos do teh postavk opredeljujejo politično skupino ali jesredinska ali leva ali desna.

  8. Ali ni pomenljivo, da marsikdo izmed tistih, ki drugim očita sovražni govor, krši slovensko ustavo.

    Postavlja se vprašanje ali se ti tega odločilnega dejstva za dopustno politično delovanje zavedajo ali ne.

    Ali jih bo kdo na to opozoril?!

Prijava

Za komentiranje se prijavite