Inoperabilna Slovenija

0

Avtor: Alojz Ihan. Vir: Finance. Inoperabilnost v medicini pomeni potrebo po operaciji, ki pa je ne opravimo, ker bi zaradi razširjenosti bolezni ali slabega stanja pacienta povzročila več škode kot koristi. Zato namesto (pre)tvegane operacije sledijo (paliativni) ukrepi za lažje subjektivno prenašanje napredovanja bolezni proti neogibnemu koncu.

V teoriji sistemov beseda sicer nima tako zloveščega zvena, vseeno pa gre za brutalno diagnozo – da sistem ne deluje. Inženir si na primer zamisli avtomatski hlev, kjer se krave same pobrigajo za hrano, se očedijo in pomolzejo, kmet pa vse lagodno spremlja prek iphona. Ampak potem polovica krav boleha za mastitisom (okužbo vimen). In logična diagnoza: sistem ne deluje. Pika. No, pri nas bi rekli, da je sistem dober, samo krave nimajo ustrezne kulture in higiene. Ergo: pripravimo nov učni načrt za krave.

Slovenska družba je inoperabilna v vseh pogledih. Zadnjim dvomljivcem je ogledalo v prvi osebi nastavila prav politika, ki sicer povsod (pre)živi od videza načelne operabilnosti. Politik mora ljudstvo prepričati, da vsaj na področju meglenih političnih načel obstaja možnost družbene operabilnosti – če že na trdnih tleh soočenje s fiziko konča s trenjem, škripanjem in uporom. Naši politiki pa so nas še pred dokončnim soočenjem s fiziko prepričali, da je sistemska inoperabilnost popolna, slovenske družbene sestavljenke ne znamo zložiti niti iz političnih besed brez mase, vonja in okusa, kaj šele iz materialnih snovi, ki tvorijo zaresno življenje. Hvala torej politiki za nazornost, in kdor še misli, da je naš sistem dober, le ljudje ga ne izvajajo, naj se spomni socializma, kjer je veljalo isto – do bankrota in sesutja.

Diagnostično pa je, da smo politično zaribali na temo korupcije, ki pomeni privatiziranje skupnega v škodo razvoja države in družbe. Ampak pri tako obsežnem pojavu ne more iti za napako posameznikov, ampak za bolezen sistema, ki smo ga očitno zgradili za namene, ki nimajo zveze z uspešnim razvojem države in družbe. In zdaj poglejmo bistvo – naša največja sistemska korupcija je generacijska korupcija. Gre za koruptivno vsiljeno nadaljevanje socializma ene generacije, ki je v strahu za lastno preživetje materialno oropala in razvojno zavedla vse naslednje generacije.

Iz (upravičenega) strahu pred lastno inoperabilnostjo socialistične generacije niso hotele niti slišati o spremembi svojih življenjskih pravil, ki jih je ukalupil neki drug sistem, ki ni bil usmerjen v proizvodnjo realnih dobrin, ampak v vzdrževanje družbenih odnosov – za ceno nizkega življenjskega standarda (in je kljub temu propadel). Socialistične generacije so kljub izkušnji sistemske katastrofe v novi državi vzpostavile enako nerealen sistem za podaljševanje socializma in ga financirale s perverznim zasegom celotnega družbenega bogastva. Zato za družbeni razvoj in za nove generacije ni ostalo prav nič. Generacija leta 1980 je nekakšna meja med varno in nevarno zaposlitvijo, med dobro in slabo plačanimi službami, med zastonjskimi stanovanji in 30-letnimi posojili. Redno zaposleni socialistični novinar je dobival za enako količino napisanih člankov vsaj desetkrat več denarja kot njegov nekaj let mlajši honorarni kolega in to nikoli ni zmotilo novinarjevega pretanjenega socialnega čuta. Čeprav je šlo za enako očitno človeško segregacijo kot pri spolnem, verskem ali rasnem razlikovanju.

In vsaj zdaj priznajmo: mlade smo zaradi strahov pred lastno neprilagojenostjo na nov sistem 20 let vzgajali v fikciji, za življenje, ki ne obstaja. Eni generaciji smo z razprodajo države in posojili financirali podaljšanje socializma ter s tem drugo vzgojili v neobstoječem filmu. Ki ga zdaj zahtevajo na transparentih. Njihove želje so ogledalo naših vzgojnih pravljic, s katerimi smo jih iz lastnega koristoljubja naklepno anestezirali, medtem ko smo za ohranjanje lastnega statusa quo ropali njihovo prihodnost. Zato jim nismo povedali, da zobnih mišk ni, dokler je bil še čas. Zdaj pa se jim tega več ne upamo povedati, ker čutimo, da bi za svinjarijo, ki smo jim jo povzročili z ropanjem in še bolj s povsem neustrezno vzgojo, zaslužili njihovo maščevanje.

Saj smo cele generacije lastnih otrok, ki naj bi jih imeli celo radi, iz lastnega koristoljubja naredili nefunkcionalne, mirno smo jih separirali in odstranili iz realne družbe s pravljicami, naj si do 30. leta ležerno pridobivajo papirnate statuse, zaradi katerih bodo potem udobno živeli; čeprav v normalnem svetu preživetje ni odvisno od papirja in ljudje do 30. leta naredijo že najpomembnejše korake za svojo življenjsko kariero. Pri nas pa smo mladino v želji po kreditiranju lastne socialistične nadaljevanke preprosto odrinili stran, da bi starši imeli mir pred normalnimi življenjskimi potrebami otrok, zaradi katerih bi nategovanje socializma propadlo že po petih ali šestih, in ne šele po 20 letih.

Tako smo preživeli. Drugo pa je vprašanje, kako zdaj pravljično nategnjeni generaciji povrniti 15 let vzgoje za realnost, ki so jo zamudili. Tridesetletnik zaradi fizike pač nikoli več ne more postati 15-letnik. Zato ni težko napovedati, da bo zdajšnja pravljično nategnjena generacija enako pravljično nategnila svoje starše, ki bodo nekoč pričakovali nekakšne pokojnine in socialno varnost. Inoperabilno.

Seveda, če bi naši mladi imeli normalne reflekse, bi bilo kmalu zelo hudo. Ko bi spoznali, da smo jih 20 let naklepno nategovali s slabim znanstvenofantastičnim filmom in jih šolali za življenje, ki ne obstaja, bi upravičeno ponoreli. Ampak sreča v nesreči je, da naši mladi, enako kot mi, niso vzgojeni kot individualisti, ki bi znali misliti s svojo glavo. Ker se tega niso imeli od koga naučiti. So samo Slovenci, vzgajani od Slovencev. Zato celo ob spoznanju popolne prevaranosti in starševske veleizdaje ne bodo ponoreli, ampak se bodo po slovensko zatekli v njihove prazne, nezakurjene hiše.

Razen teh praznih hiš pa mladini, na žalost, nimamo kaj dosti ponuditi. Uničili smo jim tovarne, industrijo. Podjetništva nismo nikoli vzeli zares. Tudi osebno sem bil precej let navdušen nad vzgojo mladih biotehnologov in bil ponosen vsakič, ko so dobili službe v biotehnoloških podjetjih. Zdaj ugotavljam, da so v zadnjih letih razen dveh, treh tako rekoč vsa zaprla svoj razvoj in le še nekaj privatizirajo in se vlečejo po razpisih. In ko brezposelni biotehnologi preverjajo na AJPES, kje bi se splačalo iskati novo službo, zgroženi ugotovijo, da razen omenjenih dveh, treh nobeno podjetje v Sloveniji nima prihodkov, ki bi pomenili potrebo po kakršnemkoli razvoju zaresnih izdelkov. Da je skoraj vse le privatiziranje in nategovanje za subvencije in projekte, iz katerih »podjetja« že vnaprej ne nameravajo narediti tržnih izdelkov. V ta podjetja se je stekalo desetine milijonov, kdo je preverjal njihov izkupiček?

Zato se bojim, da je Slovenija inoperabilna. Politične zamenjave so samo zadnji slepilni manevri generacije, ki je okradla lastne otroke, da bi se težki in neprijetni trenutki resnice pomaknili še malo v prihodnost. Z glasnimi besedami in kričanjem ter s političnim dramatiziranjem je vsaj za nekaj časa še mogoče odložiti trenutek resnice, ko bo treba lastnim otrokom priznati, da zobnih mišk ni in jih nikoli ni bilo. Pri šestih letih bi bila to vesela šala. Pri 30 pa postane vsakomur jasno, da ni šlo za pravljico iz ljubezni.

Vir: Finance