Inkunabule, shranjene v frančiškanski knjižnici v Novem mestu, bodo digitalizirane

0
Zgledno urejena knjižnica novomeških frančiškanov

Znano je, da v frančiškanskem samostanu v Novem mestu kakor tudi v drugih samostanih po Sloveniji hranijo izredno dragocene inkunabule. Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula (povoj, plenice). Pomembno je vedeti, da inkunabula ni rokopis, ampak knjiga, lahko tudi posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med letoma 1454 in 1500. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni.

Frančiškanski samostan s cerkvijo v Novem mestu

Prva zabeležena uporaba besede incunabula kot izraza za tiskano gradivo pa se je glasila prima typographicae incunabula, kar pomeni prvo rojstvo tiska. Uporablja se predvsem zaradi razlikovanja prvih tiskanih knjig od knjig, ki so bile izdane v poznem 17. stoletju. Strokovnjaki ocenjujejo, da je po vsem svetu okrog 27.500 del s skupno 550.000 kopijami. Dela, ki so bila natisnjena na začetku 16. stoletja, pa označujejo kot postincunabula.

UNESCO bo v sklopu projekta Incunabula Slovenica podprl digitalizacijo inkunabul, shranjenih v novomeški frančiškanski knjižnici

Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj, je 23. aprila 2022 njegov podpredsednik zasl. prof. dr. Jože Gričar poslal veselo sporočilo, da ga je doc. dr. Ines Vodopivec, pomočnica ravnatelja NUK-a iz Ljubljane in članica Sveta združenja Europeana, obvestila, da bo UNESCO v letu 2022 finančno podprl projekt Incunabula Slovenica v skupnem obsegu okoli deset tisoč strani dragocenega gradiva. Tako lahko upravičeno pričakujemo, da bo izdatno sofinancirana tudi digitalizacija inkunabul, ki jih hranijo v novomeškem frančiškanskem samostanu.

Doc. dr. Ines Vodopivec je pomočnica ravnatelja NUK-a, ki se že dobro desetletje posveča digitalizaciji kulturne dediščine, novembra lani pa je postala članica sveta združenja Europeana. (Foto: Europeana Pro)

Doc. dr. Ines Vodopivec se trenutno ukvarja z evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. Ob tem je povedala sledeče:

»Za slovenski prostor pa je še posebej pomemben projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse so brali ljudje na našem območju v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek. Če kdaj, se je v času pandemije covida-19 pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekaterih obdobjih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost srečajo z ustreznim gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo fizičnega motrenja dragocenega predmeta, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov, ni.«

Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu skrbnice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.

Izredno dragocena inkunabula

Redovniki se že ves čas resno ukvarjajo s knjižnico in njenim gradivom

Najpomembnejši knjižničar frančiškanske knjižnice v zadnjih desetletjih pater Felicijan Pevec (1950–2012) je kot eden redkih slovenskih samostanskih knjižničarjev opravil tečaj za pripravo na strokovni izpit v Narodni in univerzitetni knjižnici. Po opravljenem bibliotekarskem izpitu je prevzel urejanje in vodenje knjižnice frančiškanskega samostana v Novem mestu. Pod njegovim vodstvom je leta 1991, ob 245-letnici novomeške gimnazije, katere zgodovina je bila dolgo tesno povezana s frančiškani, samostan dobil prenovljeno frančiškansko knjižnico – najstarejšo še vedno delujočo knjižnico v Novem mestu in enega največjih kulturnih spomenikov v Sloveniji. Bil je izvrsten poznavalec knjižnega in neknjižnega bogastva, hranjenega v frančiškanski knjižnici, zlasti inkunabul. (Foto: Marjeta Žebovec)

Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja komaj zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje o razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o pomenu rabe mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, posledica pa bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.
Novomeška frančiškanska knjižnica sodi med bolj raziskane slovenske samostanske knjižnice. O dragocenosti fonda pričajo nekatere na novo odkrite inkunabule; ohranjenih je tudi več katalogov, ki dokazujejo, da so se redovniki resno ukvarjali s knjižnico.

 

Gradual krasijo zelo lepe inicialke, poslikane s prizori iz krščanske zgodovine v živih barvah.
Renesančna vezava rokopisa v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem, dva kovinska sklepa in po pet kovinskih gumbov na vsaki strani knjige samo še povečujejo njegovo lepoto.

Pomembna inkunabula v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (knjiga koralnih notnih zapisov za mašo) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj iz Bosne. Nastal je leta 1418 nekje v Italiji in s svojimi prelepimi poznogotskimi iluminacijami ter z velikostjo in težo še danes zbuja občudovanje. Knjiga je res veličastna, saj meri kar 50,5 cm v višino in 35 cm v širino, obsega 142 sočasno paginiranih folijev.

Majhen, a izjemno lep molitvenik in kodeks kartuzijana iz Bistre

V knjižnici hranijo 39 inkunabul in precej kodeksov, dva iz 15. stoletja. Prvi je že omenjeni gradual, drugi pa je vsaj na pogled njegovo popolno nasprotje. Gre za latinski molitvenik patra Ciprijana Napasta.

Molitvenik patra Ciprijana Napasta v novomeški frančiškanski knjižnici

Molitvenik je nastal v belgijskem Liegu med letoma 1450 in 1460, visok je komaj 8 cm in širok 5,5 cm. Kljub skromnim meram nas preseneti s svojo lepoto. Sestavlja ga 254 pergamentnih listov v novejši usnjeni vezavi. Posebno lepoto mu dajejo prekrasne iluminacije in inicialke v živih rastlinskih barvah in pozlatah. Vsaka iluminacija pripoveduje svojo zgodbo, inicialke pa so okrašene z ornamenti v različnih barvah in s pozlatami.
Novomeški frančiškani hranijo tudi bogato ilustriran brevir, pravi pergamentni kodeks, ki ga je okrog leta 1650 napisal menih v kartuziji Bistra pri Vrhniki. V tem brevirju so zapisane latinske oracije molitvenega bogoslužja za vse leto. Po vzoru renesančnih vezav je kodeks vezan v lesene platnice, prevlečene s črnim usnjem. Kodeks je visok 28 in širok 19 cm. Na naslovnici je naslikan tudi grb kartuzijanskega samostana v Bistri.

Fotografije, kjer vir ni naveden, so s spletne strani KD Severin Šali Novo mesto.