Infrastrukturni vidiki ob prehodu na popolno e-poslovanje države

5
Ob prehodu na družbo, ki bo poslovala popolnoma elektronsko, je pomemben pogoj tudi popolno elektronsko poslovanje z državo. Ali smo pri tem res najboljši ali pa temu ni tako in bomo morali kakšne izmed zadev bolje zastaviti? In če velja slednje, kaj je to in kaj lahko država še naredi, ter kako to doseči? In kaj mi kot uporabniki še potrebujemo, da bo e-poslovanje postalo res del našega vsakdana in kulture?

V tem prvem prispevku si bomo podrobneje pogledali infrastrukture vidike ob prehodu na popolno e-poslovanje države. Kakšno je stanje in kaj bi bilo potrebno še narediti za to, da bi e-poslovanje lahko postalo del vsakdana. V naslednjih dneh pa si bomo v drugem prispevku ogledali še človeške vidike.

Pomen razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)

Kot sem že pisali v članku o Digitalni Agendi je sektor IKT zelo pomemben. Direktno odgovoren je za 5% evropskega BDP, z tržnim deležem 660 milijard € letno. Dodatno prispeva še precej več k splošni rasti produktivnosti in sicer 20% direktno preko IKT sektorja in 30% preko IKT naložb.

Če se v Sloveniji po nekaterih kriterijih uvrščamo dokaj visoko na področju možnosti za delo z e-upravo, je dodaten faktor to, koliko dejansko to ljudje tudi uporabljajo, koliko so s tem zadovoljni, ter koliko to postane del splošne kulture.

Popolnega elektronskega poslovanje v Sloveniji in EU seveda še ni. Smernice Agende 2020 govorijo, naj se 50 % vsega poslovanja z državo do leta 2015 preseli na internet. Četudi kdo v Sloveniji govori o tem, da je omogočeno popolno e-poslovanje z državo, to drži samo delno, saj kot bomo videli, nekateri kazalci kažejo slabše stanje.

Še vedno je velik korak do tega, da se uvede celoten eko-sistem e-poslovanja, ki se ga bodo vsi posluževali. Zato je s stališča nas uporabnikov upravičeno pričakovanje, kako priti do tega, da bi e-poslovanje z državo postalo del našega vsakdana.

Dostop do interneta

Podatki o dostopu do interneta kažejo rast. Po podatkih Statističnega urada je v 1. četrtletju leta 2011 dostop do interneta imelo 72% slovenskih gospodinjstev in 69% oseb v starosti od 10 do 74 let. V enakem obdobju lanskega leta je dostop do interneta imelo 68% gospodinjstev in 70% oseb v starosti od 10 do 74 let.

V opazovanem obdobju je največ uporabnikov (60%) internet uporabljalo za pošiljanje in prejemanje e-pošte. Med najpogostejše aktivnosti se uvrščajo še informacije o blagu in storitvah (53%), spletne novice, časopisi ali revije (51%), informacije, povezane z zdravjem in spletni forumi (46%). Spletne strani državne uprave je v zadnjih 12 mesecih v zasebne namene uporabljalo 44% oseb.

Pomanjkljivo znanje in pomanjkanje potrebe po dostopu

Kot razlog, zakaj nimajo dostopa do interneta, je največ respondentov navedlo, da je njihovo znanje o uporabi računalnika in interneta pomanjkljivo (62%) ali da interneta ne potrebujejo (61%). Polovica gospodinjstev je navedla previsoke stroške dostopa.

Polovica gospodinjstev pa nima dostopa do interneta zato, ker so stroški dostopa za njihovo gospodinjstvo previsoki (50 %) ali zaradi previsokih stroškov nabave opreme za dostop (49 %).

Kot je razvidno iz podatkov je problem na eni strani dostopnost interneta. Še večji problem je znanje ali nepotreba po sodobnih tehnologijah. Pomemben podatek so tudi stroški za dostop ali za opremo. Kako to preseči si bomo pogledali v drugem prispevku.

Širokopasovni dostop

 Če je problem dostop do interneta, je še večji problem širokopasovna infrastruktura. Po Agendi 2020 je ciljna hitrost internetnih povezav za leto 2020 najmanj 30 Mb/s za vse evropske državljane, polovica evropskih gospodinjstev pa naj bi do takrat imela internetne priključke s hitrostjo najmanj 100 Mb/s. Takšne hitrosti je možno zagotoviti z optiko, pouporabo bakrene parice (VDSL, ADSL)  in hitrimi mobilnimi širokopasovnimi povezavami.

Kljub zadnjim spremembam na bolje Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU, kar se tiče  hitrosti dostopa. Pri treh četrtinah širokopasovnih priključkov v EU hitrost prenosa podatkov znaša vsaj 2 Mbit/s in manj kot 10 Mbit/s. To je tudi hitrost, ki denimo omogoča prenos TV programa prek spleta. V Sloveniji je tako hitrih povezav samo 46 %. Večji od povprečja EU je tudi delež širokopasovnih priključkov, kjer se podatke prenaša z manjšo hitrostjo, to je s hitrostjo pod 2 Mbit/s.

Skratka. Po eni strani smo zelo dobri v hitrih povezavah, po drugi strani imamo ena najnižjih hitrosti prenosa podatkov. Rešitev problema je v tem, da se omogoči širokopasovni dostop po vsej državi, ki bo dovolj hiter. Torej, da širokopasovni dostop postane univezalna storitev.

Rešitev? Skupen nastop vseh akterjev v državi. Tudi v tem primeru je EU spoznala, da bo potrebna večja vloga države, ki naj spodbuja, usmerja ter zagotavlja rešitve in vire za skupno gradnjo ustreznih omrežij.

Vir: Digital Agenda For Europe

Foto: Informacijska družba

5 KOMENTARJI

  1. Kaj pa gospod Grašič še en kriterij: mlatenje prazne slame!? E-država se ne more uveljaviti ker država ni mlatenje prazne slame iz fotelja.

  2. to je verjetno tudi treba (večati prepustnost omrežij), a kar sam razumem kot e-družbo, ne rabi 100mb/s.
    npr. za en tekoč remote desktop se rabi par mb/s, za uporabno videokonferenco tudi.
    ip-televzija v hd pa niti ni nekaj, kar bi bilo ključno za e-družbo (z gledanjem televizije družba bolj malo napreduje).

    kar je bolj važno, je enostavnost uporabe.

    npr. za začetek bi morali vsi prebivalci imeti certifikat. brez tega se ne da poslovat, ker ni zagotavljanja istovetnosti (vsaj primerljive s sliko in podpisom).
    nato bi morale biti enostavne spletne aplikacije.
    spomnim se, kako se sem se prijavljal v e-davke: kar naprej neki vsadki/moduli/programčki za inštalirat, odvisno od os, pa od brskalnika. jaz sem razmeroma na ti z računali, pa sem rabil kar nekaj časa, da sem vse tisto zložil. kako naj ima potem človek občutek, da mu nihče ne špega pod prste, če mora med inštalacijo parkrat potrditi nekaj, česar ne razume (včasih mora celo kakšno reč potrditi kot izjemo).

    zato smo tudi visoko na raznih teoretičnih lestvicah možnosti, a nizko glede uporabnikov.

    naša e-uprava je bolj komplicirana kot če greš z obrazcem na okence.

  3. npr. e-sodstvo:

    potem, ko izbereš prijavni certifikat, te vpraša še za user/pass in ko vneseš to, ti vrže v faco še captcha!?
    nato se ti pokaže še serija razcepov, prek katerih po par poizkusih najdeš izpiske iz zemljiške knjige.

  4. Zadnja dva prispevka sta mi všeč, ker sta res osebni izkušnji na temo e-poslovanja. Še tako dobra rešitev je lahko dobra na papirju, ne pa tudi v primeru, kot jo dojemajo uporabniki. Omenjena dva zadnja posta sta res dobra primera, kaj vse je še potrebno dopolniti. O teh vidikih uporabniške izkušnje bom sicer pisal v drugem prispevku.

    Uporabniška izkušnja je lahko problem. Npr. tehnologija tega ne omogoča. Vendar, to bi vedno bolj moralo biti vodilo, kako naj se aplikacije pišejo in umestijo.

    Kar se tiče infrastrukturnih vidikov. So tudi pomembni za gledanje celote, ker kaj nam pomagajo aplikacije, če jih uporablja samo del prebivalstva. Poenostavljeno rečeno: država je dala denar za aplikacije, a kaj ko to uporablja samo del ljudi. Ali je to dobro naložen denar? Če pogledamo statistiko: cca 40 % (70 % uporabnikov krat 60 %), ki jih uporablja pošto, ter 30 % ki jih uporablja strani državne uprave (70 % uporabnikov krat 44 %) kažejo, da so rezerve pri navadah še velike.

    Kar se tiče Agende in hitrosti dostopa. To je naša realnost in je tudi pomemben širši vidik za možnosti dostopa. Kaj pomaga če imam možnost za e-upravo, če pa imam počasno povezavo in samo za instalacijo aplikacij npr. zapravim pol dneva? Dodaten faktor je kam gremo, v kakšni smeri se gibljejo pričakovane hitrosti dostopa. Očitno dolgoročno tu ne bo problemov.

  5. Nekdo je tu že pisal o internetu, če se prav spomnim. In tako tedaj, kot sedaj, imam občutek, da bi nekdo rad do denarja prišel. Podobno kot vremenoslovci s toplo gredo.

Comments are closed.