Infrastrukturni vidiki ob prehodu na popolno e-poslovanje države

Ob prehodu na družbo, ki bo poslovala popolnoma elektronsko, je pomemben pogoj tudi popolno elektronsko poslovanje z državo. Ali smo pri tem res najboljši ali pa temu ni tako in bomo morali kakšne izmed zadev bolje zastaviti? In če velja slednje, kaj je to in kaj lahko država še naredi, ter kako to doseči? In kaj mi kot uporabniki še potrebujemo, da bo e-poslovanje postalo res del našega vsakdana in kulture?

V tem prvem prispevku si bomo podrobneje pogledali infrastrukture vidike ob prehodu na popolno e-poslovanje države. Kakšno je stanje in kaj bi bilo potrebno še narediti za to, da bi e-poslovanje lahko postalo del vsakdana. V naslednjih dneh pa si bomo v drugem prispevku ogledali še človeške vidike.

Pomen razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)

Kot sem že pisali v članku o Digitalni Agendi je sektor IKT zelo pomemben. Direktno odgovoren je za 5% evropskega BDP, z tržnim deležem 660 milijard € letno. Dodatno prispeva še precej več k splošni rasti produktivnosti in sicer 20% direktno preko IKT sektorja in 30% preko IKT naložb.

Če se v Sloveniji po nekaterih kriterijih uvrščamo dokaj visoko na področju možnosti za delo z e-upravo, je dodaten faktor to, koliko dejansko to ljudje tudi uporabljajo, koliko so s tem zadovoljni, ter koliko to postane del splošne kulture.

Popolnega elektronskega poslovanje v Sloveniji in EU seveda še ni. Smernice Agende 2020 govorijo, naj se 50 % vsega poslovanja z državo do leta 2015 preseli na internet. Četudi kdo v Sloveniji govori o tem, da je omogočeno popolno e-poslovanje z državo, to drži samo delno, saj kot bomo videli, nekateri kazalci kažejo slabše stanje.

Še vedno je velik korak do tega, da se uvede celoten eko-sistem e-poslovanja, ki se ga bodo vsi posluževali. Zato je s stališča nas uporabnikov upravičeno pričakovanje, kako priti do tega, da bi e-poslovanje z državo postalo del našega vsakdana.

Dostop do interneta

Podatki o dostopu do interneta kažejo rast. Po podatkih Statističnega urada je v 1. četrtletju leta 2011 dostop do interneta imelo 72% slovenskih gospodinjstev in 69% oseb v starosti od 10 do 74 let. V enakem obdobju lanskega leta je dostop do interneta imelo 68% gospodinjstev in 70% oseb v starosti od 10 do 74 let.

V opazovanem obdobju je največ uporabnikov (60%) internet uporabljalo za pošiljanje in prejemanje e-pošte. Med najpogostejše aktivnosti se uvrščajo še informacije o blagu in storitvah (53%), spletne novice, časopisi ali revije (51%), informacije, povezane z zdravjem in spletni forumi (46%). Spletne strani državne uprave je v zadnjih 12 mesecih v zasebne namene uporabljalo 44% oseb.

Pomanjkljivo znanje in pomanjkanje potrebe po dostopu

Kot razlog, zakaj nimajo dostopa do interneta, je največ respondentov navedlo, da je njihovo znanje o uporabi računalnika in interneta pomanjkljivo (62%) ali da interneta ne potrebujejo (61%). Polovica gospodinjstev je navedla previsoke stroške dostopa.

Polovica gospodinjstev pa nima dostopa do interneta zato, ker so stroški dostopa za njihovo gospodinjstvo previsoki (50 %) ali zaradi previsokih stroškov nabave opreme za dostop (49 %).

Kot je razvidno iz podatkov je problem na eni strani dostopnost interneta. Še večji problem je znanje ali nepotreba po sodobnih tehnologijah. Pomemben podatek so tudi stroški za dostop ali za opremo. Kako to preseči si bomo pogledali v drugem prispevku.

Širokopasovni dostop

 Če je problem dostop do interneta, je še večji problem širokopasovna infrastruktura. Po Agendi 2020 je ciljna hitrost internetnih povezav za leto 2020 najmanj 30 Mb/s za vse evropske državljane, polovica evropskih gospodinjstev pa naj bi do takrat imela internetne priključke s hitrostjo najmanj 100 Mb/s. Takšne hitrosti je možno zagotoviti z optiko, pouporabo bakrene parice (VDSL, ADSL)  in hitrimi mobilnimi širokopasovnimi povezavami.

Kljub zadnjim spremembam na bolje Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU, kar se tiče  hitrosti dostopa. Pri treh četrtinah širokopasovnih priključkov v EU hitrost prenosa podatkov znaša vsaj 2 Mbit/s in manj kot 10 Mbit/s. To je tudi hitrost, ki denimo omogoča prenos TV programa prek spleta. V Sloveniji je tako hitrih povezav samo 46 %. Večji od povprečja EU je tudi delež širokopasovnih priključkov, kjer se podatke prenaša z manjšo hitrostjo, to je s hitrostjo pod 2 Mbit/s.

Skratka. Po eni strani smo zelo dobri v hitrih povezavah, po drugi strani imamo ena najnižjih hitrosti prenosa podatkov. Rešitev problema je v tem, da se omogoči širokopasovni dostop po vsej državi, ki bo dovolj hiter. Torej, da širokopasovni dostop postane univezalna storitev.

Rešitev? Skupen nastop vseh akterjev v državi. Tudi v tem primeru je EU spoznala, da bo potrebna večja vloga države, ki naj spodbuja, usmerja ter zagotavlja rešitve in vire za skupno gradnjo ustreznih omrežij.

Vir: Digital Agenda For Europe

Foto: Informacijska družba