Informativni pano na Teharjah bolj dezinformira kot informira

6

V imenu vseh otrok s Petrička, katerih večina je izgubila starše na Teharjah ali v Starem piskru, zahtevam, da se besedilo na panoju prilagodi resnici ali pa ga vsaj odstranite, če je nekaterim danes še vedno težko kaj napisati proti komunizmu.
Franci Kindlhofer,
nekdanji prebivalec Petrička in Skalne kleti v Celju

Ob vhodu v Spominski park Teharje so postavili informacijsko tablo. Navadno so takšne table namenjene informiranju obiskovalcev. Vlado Kožel z Oddelka za družbene dejavnosti Mestne občine Celje imenuje ta objekt sicer informacijski pano, čeprav je od tega zelo oddaljen. Besedilo na njem je namreč vse kaj drugega kot informativno, pravzaprav bolj zavaja kot pojasnjuje. V sedemdesetih vrsticah besedila niti enkrat ni omenjen komunizem oziroma KPS ali KPJ, ki so bili poleg okupatorja glavni kreatorji slovenske tragedije. Dr. Jože Pučnik v svojem Poročilu o pobojih na strani 194 v 21 vrsticah 17-krat omeni politbiro, partijo, komuniste, KPS in KPJ.

Domobranci so nastali iz nujnosti obrambe pred komunističnim nasiljem, najprej pod italijansko okupacijo

Prvi odstavek napisa na tabli je zelo zavajajoč. Na Teharjah so bili v veliki večini pripadniki domobrancev in njihovi družinski člani, ki so bili kot begunci vrnjeni iz Koroške, kjer so se predali oboroženim silam Velike Britanije in upravičeno računali na njihovo zaščito pred komunističnimi partizani, ki so takrat v Jugoslaviji na silo prevzemali oblast. Domobranci so bili slovenska oborožena formacija, ki je nastala iz nujnosti: zaradi obrambe pred partizanskim nasiljem, ki so ga izvajali pod vodstvom komunističnih funkcionarjev, ki so bili šolani v Sovjetski zvezi, da izvedejo komunistično revolucijo v Jugoslaviji (Josip Broz – Tito, Edvard Kardelj, Boris Kidrič in drugi). Ta konflikt s partizani se je odvijal pretežno na ozemlju pod italijansko okupacijo. Obramba proti partizanskemu terorju se je sprva, spomladi 1942, vršila celo brez vednosti okupatorja in njegovega dovoljenja. Iz tega je razvidno, da vaške straže niso imele namena niti interesa delovati v korist okupatorja. Svojo nalogo so videli predvsem v samoobrambi pred terorjem in na drugem mestu za preventivno obrambo pred grozečim komunizmom. Seveda je bilo nemogoče, ta odpor trajno voditi brez vednosti in podpore okupatorja. To je pozneje služilo komunistični oblasti kot dobrodošel dokaz o tako imenovani kolaboraciji z okupatorjem.

Po kapitulaciji Italije so območje zasedli Nemci in razmere so se spremenile

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so to območje zasedle nemške oborožene sile, ki so uvedle strožji režim. Nemci so od domobrancev zahtevali tesnejšo povezavo. Trditev, da so se borili domobranci na strani nemških oboroženih sil, ni korektno, saj to sodelovanje ni bilo mišljeno kot podpora okupatorju, ki je bil že tako ali tako obsojen na propad. To je bil pač refleks preživetja, kot to imenuje prvi predsednik društva političnih zapornikov in nekdanji taboriščnik z Golega otoka Mihael Cenc. Treba je omeniti, da so ujetniki na Teharjah umirali tudi zaradi mučenja, ki je bilo sestavni del zasliševanj. Omembe vreden je tudi pomor dojenčkov, ki so bili zmetani na en voz in ves dan izpostavljeni žgočemu soncu, da so do večera pomrli.

Trpljenju otrok na Petričku je posvečene premalo pozornosti, saj je bilo tam zelo hudo

Otroško taborišče Petriček se le bežno omenja, čeprav so bili tudi tam otroci izpostavljeni raznim represalijam. Dekleta nad 14 let so imela srečo, če so se lahko skrila pred posiljevanjem stražarjev, ki je pomenilo tudi smrt. Otroke istih družin so trgali narazen in jih pozneje pošiljali v različne domove. Nekaterim so spreminjali tudi identiteto. Za razne prestopke so bili otroci tepeni ali celo kaznovani z zaporom v silosih za krmo.
Zato je takšen dezinformativni pano ne samo neuporaben, je žalitev za žrtve in pomeni omalovaževanje komunističnih zločinov in terorja nad Slovenkami in Slovenci, ki je v več ali manj kruti obliki trajal do osvoboditve leta 1990.

V imenu vseh otrok s Petrička, katerih večina je izgubila starše na Teharjah ali v Starem piskru, zahtevam, da se besedilo prilagodi resnici ali pa ga vsaj odstranite, če je nekaterim danes še vedno težko kaj napisati proti komunizmu.

 

6 KOMENTARJI

  1. Absolutno se strinjam z zapisanim, ki je poziv, ki kliče, vpije v nebo po Resnici. To!
    Moja mati je bila v Teharjah in so jo z njeno teto spustili domov, danes ima dobrih 95. Iz Teharij so odpeljali njenega brata, mladoletnega Domobranca v Hudo jamo tako kot ves Rupnikov bataljon, očeta ‘pa na Hrastniški hrib.
    Peljal serm jo enkrat v Teharje, bil sem prvič tam.Obšel sem zadeve in se vrnil na izhodišče in kaj se mi je utrnilo? Da nimam pojma kaj vsa zadeva sploh predstavlja! Pred obiskom, sem že veliko bral, videl ker nekaj fotografij s prizorišča, seveda sem vedel čemu so zadeve postavljene tam. Vendar sem na koncu obhoda vsebina, ki so tam, ostal odprtih ust in sem se oziral za kako jasno informacijo kaj sploh zadeve predstavljajo in sem se vrnil k spomeniku, iskal sem napise, posvetila, info table, karkoli. Nič. Nikjer nič jasnega. Torej za nevedneža, za neprizadetega, za “nepoklicanega”, za tujca, za vso ljubo mladino, za zanamce tam ni ničesar kar bi moralo govoriti o obeležju, o kraju zločina, o žrtvah, o zločincih, o spominu, o svarilu, sporočilu. Ničesar takega ali vsaj podobnega.
    Verste, stisnilo me je.Take perfidne zlobe satanske ne zaslutiš kmalu kjerkoli na tem svetu. Zadaj, za vsem kar me je spreletavalo je eno samo pritlehno zlo in njegova satanska laž in žlehtnoba, zvitost in sovražnost, zločinskost in morilskost, sadistična krvoskrunska pošastnost, ki nima nobene mere, nobene omejitve in je , kakor, da je brezmejna, neobvladljiva, strašljiva, varajoča in nevarna do nezavednega. Zvilo me je, zagabilo se mi je to slovensko perfidno rafinirano skrunitveno, antičloveško in proti Božje vrhunsko satansko
    čisto zlo, ki se kot vrhunski kanibalistično črnomašniški hudič skriva za pamfleti o zavzetosti za novega človeka, za novi družbeni red, za sveto pravičnost in za ljudskost, za sladostrastje za vsem kar to hudičevo slovensko boljševiško uvoženo zlo dela tako lepljivo vabljivo in je v svoji srži ena sama fikcija, nedodelanost, nepopolnost, nedokončanost, odprtost za vse novo kar pelje k ponotranjenemu “našemu” vladarskemu voditeljstvu, sam,o, da je strogo na liniji udejanjanja neskončnega rafiniranega zla, ki je vse ena sama neskončnostopenjska obljuba in velikanska nedosegljiva in zmuzljiva sladkosneda laž iz Luciferjevega zmrznjenega zakrknjenega in trdosrčnega zakaljenega srca.
    Tako, povedal sem, kaj me je takrat stolklo v mozek in odzvanja še dandanes in zvenenje v glavi pritrkuje
    neustavljivo, ker se to zlo, ne ustavlja, pospešuje svoj tempo, da ga Salvador Dali kljub svoji vrhunskosti ne bi več znal prav naslikati na platno…
    Ja, zakaj tako?
    Samo par prebliskov, zdajle, ko se dela ena nevihta visoko med črnimi oblaki.
    Dooolga zgodba z dooolgo brado, nedokončano, vse nedokončano, vse na pol, vse zakrknjeno, zabito in zaglihano in malo poštirkano z vsegliharsko ploskoglavimi poiskusi iskanja, definiranja, določanja, uokvirjanja neke vseslovenske razsuto razklane razkoljniške ralajnane sprave, ki nekako uokvirjena v poceni plastični okvir politikantsko paše predsedniku države, paše znanstvenim akademikom neke rdeče zapufano izgubljene v vesolju, institucije, ki se naziva SAZU, ne vem kateri odsek in katera struja, vsekakor je “uravnoteženo zbalansirana”, tako, da njen vrhunski izdelek epohe odgovarja celo , pomislite, da, celo samemu Labacensis nadškofu in njegovim šepetalcem, ki zadevi da svoj podpis in pečat brez, da bi se sinodalno posinodanil s kakim župnijskim svetom na zatohlem in akademsko podhranjenim podeželju od koder so bili svoje čase doma mučenci in neuradno svetniki Katoliške Cerkve na Slovenskem in do zadnje sekunde vdani in absolutno molče zvesti svojemu vladarju vseh Vesolij, Jezusu Kristusu, samemu Sinu Božjemu, poveljniku nesluteno velikanske vojske Arhangelov, Nadangelov, navadnih Angelov in vseh Nebeščanov !
    Marija pomagaj, o kakšni Sinodalnosti zdaj pridigajo, ko vsi vlaki drvijo mimo in se svet prebrača v “kar nekam”? Preveč za tehle par vrstic časa…
    Ja! Ajaaa, zdajle mi je pa vžgalo.
    Pod oblast Celjanov spadajo Teharje. Prmejdun, vendar. Saj to so naši ljudje! Kaj ni župan že dolgo tamkaj na oblasti, kaj ni od slovenske ljudske stranke, ali se motim?
    Še dobro, da ni od t.im. krščanske stranke. O, Hvala Bogu!
    Z nobenim od omenjenih ni nič kar se visokih pričakovanj tiče. Nič niso naredili, da bi se na Info tabli zapisalo vsaj malo Resnice. g.Kindlhofer Franci, oba sva menda po Frančišku in se malu trudiva brazdati po slovenski kaluži, ki rabi ene resne poplave. Lahko zapišem, da je to zato tako hudo, ker se ne govori in ne dela po Resnici in ne po Resnici. Zakaj je od NSI in od SLS ostalo samo to kar je pričujoče? Zato, ker je tako kot je. Tam, g.Franci, na tisti tabli piše tako, da jim vsem paše in so tiho in si tace umivajo sproti in se nasmihajo v kamere brez, da bi bilo treba drezati tja kamor nobeden noče…ker Resnica terja, da ima govorec jajca. Brez zamere, ženske ob tem zapisu, ženske se jevno na slovenskem na bavijo s t.im. spravo, razen ene. Te pa ne štejem, ker vse dela kontra, proti spravi, čeprav semintja tudi packa o tem, da je za spravo, saj vemo za katero in za kakšno – tako, kot je tabla polresnic in laži, ki gre našemu Franciju in meni na kozlanje.
    Lepoi se imejte in uživajte, dihajte na svobodi dokler vam znese in se začnite zavedati, da ste pod Svobodo!
    Še ta tabla, ki je tam, bo izginila, g.Franci.

  2. Zanima me, kakšno naj bi bilo besedilo, ki ustreza resnici?

    To besedilo bi naj prejel tudi pristojni celjski organ, da bi lahko popravil napis.

  3. Ko sem bil predlani v Muzeju novejše zgodovine v Celju, me je presenetilo, da ni bilo nič o teharskem taborišču, ogromno pa o NOB.
    Nič tudi ni bilo o dosežkih samostojne Slovenijo, bila pa je na veliko omenjena gospodarska kriza iz leta 2011.

    Veliko je fotografij in besedil o NOB voditeljih in SFRJ politikih, nič pa o o slovenskih osamosvojiteljih.

    Seveda sem se takoj pritožil pri vodstvu muzeja, ki pa me ni hotelo razumeti, ampak sem moral poslušati, da nimam prav in da je to kar je povsem v redu za obiskovalce muzeja.

  4. Vodstvo muzeja mi je tudi povedalo, da so enkrat v preteklosti napravili začasno razstavo o samostojni Sloveniji. Ko pa sem jim predlagal naj bo to gradivo, ki so ga uporabili za začasno razstavo stalno v muzeju, pa se s tem mojim predlogom niso strinjali.

  5. Vodstvo muzeja je očitno izbrano po točno določenih kriterijih, to pa ni razum, inteligenca ali strokovnost, ampak pripadnost ideologiji enoumja.
    V Sloveniji poteka ta negativna selekcija preko vseh razumnih meja.
    Kot da smo zdrseli v spiralo enoumja, od koder ni več vrnitve !?!

  6. Hvala, gospoda Franci in Frančišek, za tale zapis. Pred leti sem šel s štorske strani proti Teharjam z namenom, da jih obiščem in predvsem, da se poklonim žrtvam. Skoraj nikjer nobene usmerjevalne table; sledi mukotrpno iskanje. Na prizorišču skoraj nobene table, brez vsakršnih informacij (no, o tem sem veliko prebral že prej). Tam nisem srečal enega samega človeka. Saj me tišina in spokoj nista motila, pa vendar. Dobil sem občutek, samo da nekaj je – po površini veliko, po izpovednosti bore malo. Škoda.

Comments are closed.