Informacijska pooblaščenka se spreminja v sodobnega inkvizitorja

Informacijska pooblaščenka se spreminja v sodobnega inkvizitorja, vrhovnega verskega poglavarja sekularne države, ki sme in mora povsod, kateremu se odpirajo vsa vrata, za katerega ni nobene skrivnosti. In ki jo/ga lahko razreši le Državni zbor na predlog predsednika Republike. Kaj izvoljeni poslanci, celo kaj sodniki: neodvisni strokovnjaki so tisti, v katere sodobna družba (post-komunistična pa še prav posebej) polaga zaupanje, da bodo našli resnico in pravico.

Kdo nadzoruje neodvisne strokovnjake?

Izredno gladko in hitro sestavljanje vlade, ki je sedaj pred odločilno uro resnice je politično javnost levo in desno tako presenetilo, da se skoraj nihče več ne spomni bizarnega obiska predstavnikov KNOVS-a na Policiji 18. februarja. Pustimo ob strani, ali je Žan Mahnič (kot nekakšen naslednik Branka Grimsa?) s svojim načinom dela in nastopanja koristen za javno podobo SDS in celotne desnice. Kar je veliko pomembnejše, pa tudi strah vzbujajoče je, da sumov o takšnem ali drugačnem nadzoru nad slovenskimi politiki (s strani policije ali s strani nekdanjih miličnikov in pripadnikov SDV?) ni povsem zanikal nihče, celo generalna direktorica Policije ne, saj je o tem uvedla preiskavo. Le kakšna bo usoda te preiskave?

Toda za vsem tem je nekaj, kar je morda še pomembnejše. Poslanci bi morali nemudoma poskrbeti, da pristojno sodišče razjasni, ali je bila narava zahtevkov delegacije KNOVS-a na Policiji res nezakonita. Že leta smo namreč priča poskusom tranzicijske levice in njej naklonjenih medijev ter pravnih strokovnjakov, da bi minimizirali pomen poslanskega nadzora in ga prikazovali kot nekaj nečistega, politikantskega, namenjenega zgolj interesom strank, ne celotne javnosti. Podoben odnos do poslanskega nadzora je še posebej viden v primeru preiskovalnih komisij Državnega zbora, ki si (vse od Pučnikove komisije o raziskovanju množičnih pobojev) le z veliko težavo utirajo pot v smislu potrebnega političnega pritiska na nosilce političnih in drugih javnih funkcij, da ravnajo v skladu z dognanji preiskovalnih komisij.

Informacijska pooblaščenka se spreminja v sodobnega inkvizitorja

Še več: videvamo nosilce političnih funkcij, ki na zaslišanja takšnih komisij prihajajo ne samo v spremstvu odvetnikov, ampak tudi z aroganco, češ, saj mi nič ne morete. Prizori z zaslišanj na preiskovalnih komisijah zakonodajnih teles v ZDA, Veliki Britaniji ali tudi Nemčiji, kjer zaslišanci trepetajo v strahu za svojo politično prihodnost ali celo kazensko odgovornost, so v Sloveniji nepredstavljivi. Kaj za to, če pred parlamentarno komisijo molčiš, ne odgovoriš, morda celo lažeš!. Ni strahu, da bi se zaradi tega onemogočil kot javna osebnost; če si le prave barve, te bodo mediji pri nas celo vzeli v bran.

Takšen pristop tranzicijske levice je razumljiv ter skladen z zgodovinskim odporom komunizma do parlamentarizma in z njegovo simpatijo do korporativizma (ki je bil blizu tako totalitarnim desnim kot totalitarnim levim sistemom – oba, nacifašizem in komunizem sta mrzila parlament). Takšen pristop pa je, paradoksalno, tudi v skladu s sodobnim trendom liberalne demokracije v njenem zenitu, ki vse več odločitev prepušča najrazličnejšim neodvisnim telesom, tako pa prihaja v paradoks s samo seboj, ko pravzaprav krepi dvom v liberalno demokracijo samo. To pa je tisto, kar je komunizem želel že od nekdaj.

In tako je medtem, ko je zavrnila odgovor na vprašanja KNOVS-a, generalna direktorica Policije v isti sapi in brez vsakršnih zadržkov odprla vrata informacijski pooblaščenki. Ta se, ob drugih podobnih telesih (kot je bil npr. v času Draga Kosa KPK) spreminja – ne samo v Sloveniji – v sodobnega inkvizitorja, vrhovnega verskega poglavarja sekularne države, ki sme in mora povsod, kateremu se odpirajo vsa vrata, za katerega ni nobene skrivnosti. In ki jo/ga lahko razreši le Državni zbor na predlog predsednika Republike. Kaj izvoljeni poslanci, celo kaj sodniki: neodvisni strokovnjaki so tisti, v katere sodobna družba (post-komunistična pa še prav posebej) polaga zaupanje, da bodo našli resnico in pravico.

Mnogi naši “neodvisni” nadzorniki le čakajo, kdaj bodo lahko napadli “Janševo” vlado

V osemdesetih letih so se v zahodnem svetu začele množiti različne neodvisne ustanove in regulatorji, katerih namen naj bi bil, da zaščitijo pravice različnih skupin oz. manjšin, ki jih je politika prezrla ter odločati nepolitično, “strokovno neodvisno”. Nedvomno so na Zahodu opravile pomembno telo – in ga marsikje še opravljajo. Toda v času populizma in vse večjega dvoma v liberalno demokracijo,  v razmerah nedokončane tranzicije, šibke pravne države in pomanjkanja demokratične tradicije, v razmerah prislovnično šibkih inšpekcijskih organov državne uprave se takšni neodvisni organi lahko kaj hitro spremenijo v viteze križarje osebnih ambicij in nazorov ljudi, ki te ustanove vodijo, ali še slabše, ljudi, ki stojijo za njimi.

Upravičeno se lahko vprašamo: le zakaj naj bi bolj verjeli informacijskemu pooblaščencu kot pa več-strankarsko sestavljeni skupini poslancev?

Pot iz populizma ne vodi prek krepitve moči posredno izvoljenih »neodvisnih strokovnjakov« ter načenjanja načela delitve in vzajemnega nadzora vej oblasti, ampak prek vztrajanja na odgovornem delu neposredno izvoljenih nosilcev političnih funkcij. Žal v tem trenutku mnogi naši “neodvisni” nadzorniki le čakajo, kdaj bodo lahko napadli “Janševo” vlado.