Inflacija rdeče barve pred vrati

0

Avtor: Aleš Maver. Stranski produkt odločitve papeža Benedikta XVI., da se v nasprotju z dosedanjo prakso že za časa življenja odreče papeški službi, je med drugim ta, da se bo še pred veliko nočjo odvil eden največjih volilnih spektaklov na svetu. Njegov poseben čar v primerjavi z drugimi, recimo z ameriškim, je najprej, da pride praviloma na vrsto veliko redkeje, čeravno je za izjemo tudi v 20. stoletju poskrbela nenadna smrt papeža Janeza Pavla I. po vsega triintridesetih dneh zasedanja Petrovega sedeža. Nadalje gre verjetno za najstarejšo še obstoječo volilno proceduro, ki so ji osnovne konture določili vsaj že davnega leta Gospodovega 1179 pod papežem Aleksandrom III.

Pri tem strukturo volilcev, ki bi ji kdo v posvetnem jeziku po nemarnem zlahka rekel oligarhična, dodobra uravnoteži in k spektakularnosti največ doda pisana dramaturgija, ki ji je največ sakralnega pridiha – čeprav je skoraj pri vseh volitvah rimskega škofa razen pri nekaterih ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja šlo sočasno za volitve državnega poglavarja ene od držav na svetovnem zemljevidu – z izdajo posebnega obrednika dodal papež Gregor XV. v začetku 17. stoletja. Pred inflacijo slovesnega ozračja in predvsem vsepričujoče rdeče barve je nedavno pokleknil celo sloviti italijanski filmar Nanni Moretti, ki bi mu težko obesili posebno afiniteto do katolištva, in pod vtisom dogodkov po smrti Janeza Pavla II. posnel odlično komedijo Habemus Papam. Skoraj ni mogoče, da ob Benediktovem dejanju ne bi pomislili nanjo, skoraj iz vsakega kadra pa je v njej razvidno, kako je režiser užival, ko je lahko poustvaril svoj zasebni vatikanski rdeči svet (rdeča je, v izogib napačnim asociacijam, v tem kontekstu barva Svetega duha).

Privlačna moč papeškega volilnega golaža se seveda ne ustavi ob simfoniji barv. V slabem tisočletju, odkar so dokončno naredili križ čez dotlej zaželeno in kar nekako zapovedano soglasnost pri volitvah, se je nabralo precej osupljivih rekordov. V novejšem času in v drugačnih okoliščinah so se temu sicer približali v Belgiji, kjer so bili brez vlade, in v Libanonu, kjer so bili brez predsednika, vendar volitve same verjetno niso nikoli trajale celih triintrideset mesecev, kolikor jih je minilo med smrtjo Klementa IV. leta 1268 in izvolitvijo Gregorja X. šele leta 1271.

Nič čudnega, če je Gregor X. po takšni mukotrpni izkušnji volitvam papeža dal ob že prej uzakonjeni za izvolitev potrebni dvotretjinski večini še drugo, morda za skrivnostnost postopka najpomembnejšo do danes veljavno značilnost. Že prej so se kardinali, v 13. stoletju zaradi ustrezno obarvanih klobukov že tesno povezani z rdečo barvo, večkrat prostovoljno odločili za izvedbo izbire pontifeksa v osami. A od leta 1276 naj bi bile volitve vedno v konklavu ali po domače »pod ključem«, s čimer je beseda konklave postala sinonim za obravnavano volilno proceduro. Ki v zgodovini sploh ni bil vezan samo na Rim in še manj na v zavesti ljudi z njo mitično povezano Sikstinsko kapelo. Slednja, ki je do 15. stoletja sploh ni bilo, je v igro vstopila šele s konklavom 1878, ko je bil po italijanski osvojitvi Rima papež vsaj začasno »vatikanski jetnik«.

Odredba o zapiranju kardinalov kajpak ni imela instantnega učinka. Skoraj dve leti sta trajala tudi konklava med letoma 1292 in 1294 in med 1314 in 1316. Prvič so bili cerkveni princi celo tako obupani, da so se namesto na glasovanje zadnjič doslej oprli na navdih Svetega duha in za papeža Celestina V. izvolili anonimnega svetniškega puščavnika. Končalo se je seveda slabo in Celestin je kmalu vrgel puško v koruzo. Dokler mu družbe ni začel delati Benedikt XVI., je veljal za zadnjega, če ne celo edinega rimskega škofa, ki je prostovoljno končal svoj mandat. Pa še tu se je nad prostovoljnostjo nabral kak črn oblak. Pravzaprav bi v to vrsto utegnil soditi še soimenjak sedanjega papeža Benedikt IX. iz časa pred zakoličenjem sedanje volilne procedure. Ker je bil možakar v 11. stoletju po nekaterih podatkih za pontifeksa izvoljen še kot najstnik, se je papeške službe po štirinajstih letih preprosto naveličal in jo – prodal. Nič kaj bolje se ni iztekla zadnja izvolitev za papeža nekoga, ki ni bil kardinal. Do nje je prišlo leta 1378, srečnež pa je bil pred tem nadškof v italijanskem Bariju. A če se je dotlej izkazal kot nevpadljiv in učinkovit birokrat, se je na novi funkciji kot Urban VI. prelevil v pravo pošast kot nekateri testiranci v nemškem filmu Eksperiment in pahnil Cerkev naravnost v tako imenovani zahodni razkol.

Dvajseto stoletje je bilo s tega stališča popolnoma dolgočasno. Najdaljši konklave je trajal vsega pet dni. Da neposredna pomoč Svetega duha ni več potrebna, je spričo tega ugotovil sam Janez Pavel II. in jo v dokumentu Universi dominici gregis (Vsa Gospodova čreda), ki od leta 1996 določa pravila za volitev papeža, enostavno črtal. Edini možni način izvolitve ostaja poslej izvolitev per scrutinium, s tajnim glasovanjem. Zadnje stoletje je hkrati na glavo večkrat postavilo staro modrost, da kardinal, ki stopi v konklave kot papež, iz njega pride spet kot kardinal. Vsaj Eugenio Pacelli, poznejši Pij XII., Giovanni Battista Montini, poznejši Pavel VI., in Joseph Ratzinger, sedanji Benedikt XVI., v nekem smislu pa tudi Albino Luciani, poznejši Janez Pavel I., so bili že pred konklavom med glavnimi favoriti. Tako je bil najbolj dramatični konklave prejšnjega stoletja kar prvi leta 1903, ko je krakovski kardinal v imenu svojega cesarja Franca Jožefa I. z vetom preprečil zmago favoritu, državnemu tajniku Rampolli. Danes niti te dramatične posebnosti ni več.

Vir: Dnevnik