In vendar je bil nov dan

20
224

Na prvi pogled je najboljša ilustracija trenutne kondicije dvajsetletne slovenske države predvčerajšnji umor v Kresnicah, ko je tamkajšnja poštna uslužbenka menda izgubila življenje zaradi borih tristotih evrov. Na zunaj tudi Slovenija še nikoli po osamosvojitvi ni bila videti bolj nadrealistično, bolj absurdno.

Sreča v nesreči

In čeravno se sicer ne strinjajo skoraj o ničemer, že zadnjega pol leta levi, desni in vmesni, socialisti, liberalci in katoliki v en glas vpijejo, da to pač ni tisto, kar da so imeli pred dvema desetletjema v mislih. Seveda, za redke, toda trdožive predstavnike starih elit, ki počasi odhajajo, je razočaranje že dejstvo, da je država mimo njihove (redko na glas izražene) volje sploh nastala in obstala. Ampak razočarani so tudi najbolj goreči nekdanji privrženci ločevanja od stare skupne države, saj se jim zdi,  da ločitev od starih vzorcev še malo ni bila dovolj temeljita, da je bila pravzaprav zgolj kozmetična. Po dvajsetih letih kajpak malo koga zanima, da v takratnih razmerah ni bilo mogoče narediti vsega hkrati in da brez okvira samostojne države kakršna koli trajnejša demokratizacija ne bi prišla niti najmanj v poštev.

Ampak kljub vsemu je nov dan bil, prosto po Milanu Kučanu. Država ni samo nastala in obstala, ampak je leta 2011 prostor, kjer se diha laže in kjer je zdrave (politične, kulturne, gospodarske in nazorske) konkurence neprimerno več, kot je bilo vsega tega leta 1985 in tudi še leta 1999. Morda bom čez deset let svojim nečakom presedal, ko jim bom razkladal o velikih dneh poletja 1991, toda v glavnih potezah so se moji takratni upi in moja takratna pričakovanja izpolnili. Jasno pa je, da tedanje neponovljive energije ni moč pretočiti v nov čas in da je dvajset let pozneje vse videti neskončno manjše, kot je bilo v najdrznejših sanjah (ki so bile dovoljene).

Seveda ostaja za marsikoga boleče dejstvo izjemno spretno ohranjanje in prilagaganje starih političnih in gospodarskih struktur, ki so si z nekaj jecljanja o socialdemokraciji in kapitalizmu v belem svetu in še prej doma zagotovile odpustke za vse preteklo in na novem konju, konju samostojne Slovenije, jahale naprej v starih ritmih. A tudi tu je zadnja kriza opravila svoje in razgalila njihov model tovariškega kapitalizma, ki je lahko obstajal le do tedaj, ko je bilo dovolj sredstev za metanje drobtinic z državne mize. Čeprav so s takim načinom prav v zadnjem času povzročili nepredstavljivo trpljenje mnogim, si poslej vsaj ne bodo mogli več apriorno lastiti primata v slovenski družbi. In to je po dvajsetih letih države dobra novica.

Le še znamenja nemoči

Tako se počasi postavljajo na pravo mesto stvari, ki bi se po mnenju mnogih morale predrugačiti že vzporedno z osamosvojitvijo. Če je hitrejše napredovanje tega procesa po eni strani ustavljala razumljiva osredotočenost vseh razpoložljivih sil na nastanek države, ne gre podcenjevati niti pomena (pri mnogih sicer kratkotrajne) napačne ocene položaja za osamosvojitev izredno zaslužnih ljudi z liberalnega krila Demosa. Ti so ob verjetno precenjenem strahu pred “klerikalizmom” omogočili zelo hiter povratek predosamosvojitvenih sil h glavnim vzvodom odločanja, kar je posredno (in treba je reči, že brez sodelovanja večine med njimi) pripeljalo do skoraj desetletja počasne restavracije pod močno precenjenim brezobzirnim izvrševalcem takšne politike, Janezom Drnovškom. Takrat so dokončno vzpostavili tovariški kapitalizem, ga prodajali celo za zgodbo o uspehu in mu  podaljšali življenje za več kot desetletje, kar se danes kaže kot pogubno.

Žalostna žrtev restavracijskih teženj je bila tudi slovenska polpretekla zgodba, kjer je v širši javnosti ob asistenci skoraj vseh mnenjskih voditeljev prevladala glede na predosamosvojitveno črno-belo mitologijo le sramežljivo in v neznatnih podrobnostih predrugačena slika. Tukaj je pot še strahotno dolga in bo terjala še veliko potrpežljivosti in časa, ki ga marsikdo med najbolj prizadetimi nima več na razpolago, zato bo dvajsetletnico Slovenije pričakal z grenkobo v grlu. Spet pa se je potrebno zavedati, da brez okvira samostojne države ne bi imeli niti pravice do tega, da svojo zgodbo povedo vsaj komu.

In kakor so že absurdne nekatere ideološke provokacije sedanje oblasti, ki takšen vtis na zumaj še krepijo, je treba takoj povedati, da jih še malo ne kaže primerjati s podobnim dogajanjem v devetdesetih. Takrat je šlo za triumfalizem vase zaverovanih mogočnežev, ki so šteli državo za svoj večni fevd, danes – po razpadu njihovega sistema – so razni kovanci, znamke in imena ulic krik nemoči dinozavrov pred biološkim in zgodovinskim zatonom in kot taki zgolj muha enodnevnica.

Cerkev kot država

Med tistimi Slovenci, za katere je slovenska država pomenila največje olajšanje, so bili nedvomno katoličani. Kar koli že kdo misli o naravi jugoslovanskega socializma, je dejstvo, da je po absurdnosti, primitivnosti in izključnosti svojega državnega ateizma, posebej, kar zadeva Katoliško cerkev, lahko razen z Albanijo in morda Češkoslovaško, Jugoslavija tekmovala z vsemi evropskimi socialističnimi deželami. Čeprav se bo v teh dneh tudi med katoličani našel marsikdo, ki bo pljunil na dvajset let osamosvojitve kot ene same prazne obljube in si verjetno kar večina med njimi misli, da slabše skoraj ne more biti, bo pogled od daleč nujno pokazal, da je okvir, v katerem živi katoliška skupnost danes,  popolnoma neprimerljiv s tistim iz časov pred letom 1990.

Seveda, tudi katoličanom so se razblinile številne sanje. Podobno kot se družba kot celota sooča s polomom družbenega modela tovariškega kapitalizma, na katerega je stavila skoraj vse, se je Cerkev ravno letos znašla pred razbitinami ene svojih največjih iluzij. Iluzije o tem, da bo že samo trdna gospodarska osnova zanesljiv temelj za izvedbo čudežev in za povrnitev pomembne vloge v družbi. Pa se je gospodarska zgodba povsem osamosvojila od kakršnih koli osnovnih ciljev in potonila skupaj s tovariškimi kapitalisti. Že pred njo se je vsaj začasno klavrno iztekla zgodba o samostojni politični organizaciji slovenskih katoličanov, ki bi lahko služila kot pravi učbenik tistega, česar se ne bi smelo početi. In potem ni čudno, da so občutki velikega dela katoliške skupnosti ob jubileju bridki ali vsaj mešani.

A znova je v vsej nesreči precej sreče. Slovo od tovariškega kapitalizma je bilo neizbežno že ob njegovem nastanku in kriza je storila tisto, kar bi se moralo zgoditi že v devetdesetih. Podobno bi se Cerkev morala slejkoprej otresti iluzije, da lahko svojo po vojni tragično prekinjeno epopejo nadaljuje kar tam, kjer je do reza prišlo. Kot da bi bil vmes samo komunizem in kot da se brez njega “sveti baldahin” ravno v Sloveniji ne bi zrušil. Absurdni kulturni boj v devetdesetih je spraševanje o tem odložil še za dodatno desetletje. Napočil pa je čas, ko ne bo več moč uporabljati v tistem obdobju še upravičenih miselnih vzorcev in opravičil. Nov dan prinaša včasih s seboj odgovornost.   

Foto: MMC RTV SLO (BoBo)

 

20 KOMENTARJI

  1. Bolj kratko in bolj sočno je zgodbo Slovenije opisal nek duhovnik, ime sem žal pozabil, nekako tako:

    Slovenija je izbrala pot brezobzirnega kapitalizma, ki ustvarja dobiček z finančnimi mahinacijami. Ne ve pa, zakaj je tudi Cerkev izbrala to pot.

    Še moje mnenje:
    Ko bo Cerkev izbrala pravo pot, bo prišlo tudi okrevanje za celotno družbo.

  2. Da,nov dan v resnici ne prinaša nič novega:namreč isto staro krizo,ki pa ni zgolj nevarnost marveč tudi priložnost!Zakaj to drugo možnost tako pogosto pozabljamo?

  3. Bluzenje ne prinaša nič novega. Žal avtor tega ne ve, zanj je važno le, da se tolče iz vseh topov na komuniste in levake. Kot da drugih ni bilo pri koritu.

  4. AIFe

    Slovenija si ni izbrala brezobzirnega kapitalizma. To kar ima pri nas večina za brezobzirni kapitalizem je trenutno način gospodarjenja v razvitem in razvijajočem se svetu in vzet zares, ni tako brezobziren kot se zdi.

    Problem Slovenije je, da je ta “bezobzirni kapitalizem” poskušala prelisičiti s tovarišijskimi nacionalno socialističnimi fintami.

    podplat

    Žal mi je, da ne razumete članka, vendar ni avtor nič kriv.

    Če ocenjujete koliko je bil kdo pri koritu, pa je potrebno tudi nekaj poštenosti.

    V 21. letih demokracije je desnica prevladovala pri koritu šest let. Od tega je bilo prvi dve leti korito prazno, pa še prostor ob njem si je morala deliti z vsemi levičarji, ki si danes pripenjajo osamosvojitvene zasluge. Konec zadnjih štirih let pa je zapustila za seboj najbolj polno korito doslej.

    Res so dva mandata levaki, kakor jim pravite, dovolili tudi kakšnemu bolj ali manj ubogljivemu desnemu politiku pomočiti rilec v korito,a njihov vpliv na odločitve, ki so pripeljale do stanja, ki ga opisuje avtor je bil minoren.

  5. Mi imamo čisto pravi socializem. Zbrali so se hlapci, dvinili orožje, pobili gospodarje in se vsedli v njihove stole. V tem je zmagovitost našega “delavskega razreda”.

  6. Kateri pa je pravi kapitalizem? Nemški? Francoski? Skandinavski? Ameriški? Britanski? Kaj pa izraelski? Morda kitajski ali japonski? Ali pa kakšna južnoameriška verzija?

  7. marc on 23.6.2011 at 9:52: “Slovenija si ni izbrala brezobzirnega kapitalizma. To kar ima pri nas večina za brezobzirni kapitalizem je trenutno način gospodarjenja v razvitem in razvijajočem se svetu in vzet zares, ni tako brezobziren kot se zdi.”

    Pojdi povedat Vegradovim in ostalim delavcem, da se jim samo zdi, da niso dobili plač. Da se jim samo zdi, da gospa Hilda in prijatelji svobodno hodijo po svetu.

  8. ZARES tragičen dogodek v KRESNICAH, “POŠTA” pa vsako leto

    kuvertira velikanski dobiček (mislim , da okoli 20 miljonov evrov

    letno ), za zaščito lastnih uslužbencev, pa ni denarja !

  9. Slavko, pravi kapitalizem je vse od naštetega minus kitajski in južnoameriški. Še kakega švicarskega dodajte, pa bo. Ampak ob kapitalizmu mora optimalno delovati še zares neodvisna pravna država, odlični mediji ter budna javnost. Kaj od naštetega že imamo mi?

    Slovenija je že v ranjki avstriji počasi vstopala v industrijsko dobo (resda počasi, saj je bila Kranjska med manj razvitimi avstrijskimi pokrajinami), toda vzpenjala se je. Med obema vojnama je rasla zelo hitro, med kapitaliste pa so se zelo hitro začeli uvrščati tudi premnogi Slovenci (prej večinoma Nemci, Italijani, Čehi). Potem pa se je zgodila okupacija, Nemci so lastnike tovarn razlastili, po vojni pa so komunisti razlastitev naredili trajno. Res se je Slovenija industrializirala (pustimo kvaliteto in konkurenčnost ob strani), vendar vsa industrija, vse banke, vse inštitucije niso imele lastnika, vse je bilo naše (Pa saj to vse veste).

    IN potem pride osamosvojitev in bi radi privatizirali. Tega pa nikoli ne moremo narediti, da bo prav. Če pokupijo tujci, ni prav. Če pokupijo tajkuni, ni prav. Če ostane lastnica država, ni prav. Nič ni prav.

    A kdo vidi pot iz tega? No, medtem ko tuhtamo, je velik del te naloge že opravila kriza in bankrotirala večino tajkunov in prej družbenih firm, vsaj večjih, tudi bank, tudi letalskega prevoznika, tudi železnice (te že itak). Ampak seveda se ne damo in država jih zdaj vleče iz dreka. Z našim denarjem. Ne da bi imeli davkoplačevalci kaj od tega. Denimo, a ne bi smel pričakovati, da mi NLB, pri kateri nimam računa, denimo eno leto ne bo obračunavala provizij, kadar iz njihovih bankomatov dvigujem gotovino – ali kako že to deluje? A ne bi smel od AA pričakovati zajeten popust pri vozovnicah? Isto pri SŽ? Ampak ne.

    A bi se zdelo komu potrebno organizirati zborovanje pred parlamentom za uresničitev takšnih, zelo konkretnih zahtev??? Če ne, zakaj ne? Zakaj zborujemo samo zaradi nekih nebuloznih strahov pred nekimi nerazumljivimi tako imenovanimi neoliberalnimi reformami, pred katerimi grozijo sindikati, pa nihče ne ve, kakšne bi sploh zares naj bile posledice? Za prej naštete zahteve pa se nikoli nihče ne dvigne. Ni to čudno? Kot da nam ni mar, kaj počnejo z našim (ja, našim, kajti država je naša, proračun je naš, država, vlada, parlament delajo ZA NAS!!!) denarjem. Če bi nekdo prišel in nam iz žepa vzel sto evrov, zato da bo za nas nekaj kupil, mu bomo dihali za ovratnik na vsakem koraku, da nas ja ne bi nategnil. Takoj, ko pride denar v proračun, pa nas ne zanima več, kaj se dogaja z njim.

  10. Umor v KResnicah: še vedno večina ljudi ne vidi bistva. Vidijo krivdo managerja, ker na vsako obksurno pošto ne montira dobrih kamer ( ki so še vedno cca 1000€), če hočeš iz 10m detektirati obraze. Ne vidijo pa psihopatskih morilcev, ki hladnokrvno ubijejo za 300€. Ne vidijo tudi hladnokrvnih roparjev, ki kradejo podjetja in ki so nam ugrabili državo in pravosodni sistem ( nihče od roparjev in množičnih morilcev = ker pripada rdeči bandi) ni bil obtožen.

    V Sloveniji nimamo kapitalizma. Imamo mafijo. Državna podjetja, ki jih vodi mafija, jih krade, zažira delavce, penumlja državljane,

    Glede Cerkve ( vernikov) in cerkve kot inštitucije: spet ne bi bil tako nepošten in jim bi socialistično nabijal, da se ne smejo ukvarjati z denarjem, kapitalom in ustvarjati materialnega blagostanja. Osnovno meniško življenje je zapovedovalo delo in ustvarjanje ob molitvi.
    Danes je delo bolj umsko in tudi gospodarjenje je tako. Seveda so bile odločitve dostikrat tudi napačne, bile pa so tudi pravilne. Ustvarjati je težko, vedno so napake. Le ločiti ne znamo, da imamo ogromno direktorjev, ki ne znajo upravljati podjetij in jih voditi z dobičkom in pripeljati v podjetja novih poslov. Če je človek po naravi parazit ( komunist) bo firmo zelo hitro uničil in oropal. Cerkev pa je dosti firm na novo postavila in vzpostavila konkurenco monopolom komunistov ( t-2).

    Dokler imamo državna podjetja in monopole, smo tehnično gledano v komunizmu. Lahko mu rečemo podmizno gospodarjenje, mafijsko gospodarjenje, dogovorna ekonomija, tovarišijska, planska ekonomija ( ker ti hlapci hodijo v Centralo spraševati za posamezne ukrepe v svojih firmah). To ni nikjer po svetu, v nobeni verziji socializma od 100ih delovalo. Vedno je šlo dol, v revščino. NE DELUJE. Le barabe se mastijo pri koritu, delavci in družba pa je vedno bolj siromašna in brez upanja.

  11. AlFe, rad te berem, toda zgoraj si zelo kiksnil.
    Duhovniki niso vsevedni in se na vse ne spoznajo. Da bi se vsaj na duševnost in duhovnost spoznali.
    Spraševati duhovnike o ekonomiji in kapitalizmu je zelo riskantno, ker ne poznajo teh stvari oz. imajo rdeče oprane možgane, kot večina proletarcev. Razen res redkih izjem.
    V Sloveniji že 70 let ni kapitalizma. Za kapitalizem sta pogoj:
    1. svobodni trg, lastnina je pravica, podjetja imajo lastnike z imeni in ne države ali mafije
    2. pravna država ščiti privatno lastnino, osebno svobodo in tržni sistem ( kaznuje monopole, oligarhije, kartele,, fevdalno ureditev).
    Plansko gospodarstvo nekateri narobe poimenujejop tovarišijski kapitalizem ali državni kapitalizem. Pridevniki so že pravi, besedo kapšitalizem pa je treba zamenjati s fevdalizem.
    Komunisti so nas vrnili na začetek srednjega veka v vseh pogledih.

  12. Pavel,
    no ja, nihče ni popoln pa tudi jaz ne. Ampak! Zdi se mi, da govoriva o drugi zadevi. Jaz ne komentiram razmišljanje gospoda Aleša temveč marcov “ne tako brezoziren kapitalizem pri nas”. Ta “ne tako brezoziren kapitalizem pri nas” uvaja suženjsko delo. Za nas bi bil kapitalizem z značilnostima (citiram):
    1. svobodni trg, lastnina je pravica, podjetja imajo lastnike z imeni in ne države ali mafije
    2. pravna država ščiti privatno lastnino, osebno svobodo in tržni sistem ( kaznuje monopole, oligarhije, kartele,, fevdalno ureditev)
    glavni zadetek na Lotu!

  13. Pavel,
    kar se tiče duhovnikov in ekonomije:
    običajno inajo duhovniki nek poseben dar – karizmo. Tisti, ki se je osredotočil na družinsko življenje, bo seveda bolj splošen v ekonomiji.

  14. Kakšne neumnosti so to o ekonomiji in duhovnikih? Duhovnik zna čisto spodobno gospodariti. Ne vem zakaj jih imate nekateri za neumne?!

  15. Cactus: Ko smo že pri vodstvu Pošte – katera vlada je nastavila sedanjega predsednika uprave Pošte Slovenije?

  16. KO JE G. KUČAN SANJAL NOV DAN, JE G. OMAN ŽE VIDEL

    STVARNOST !

    SE še kdo spominja, kako je nekdanja opozicija (sedanja ablast ), krivila prejšnjo vlado (pozivala k odstopu ) in g BAJUKA , češ, da ne da denarja in jih krivili za nekaj nesreč na železniških prehodih ! V prejšnjem mandatu je uspelo z nadvozi, podvozi in zapornicami urediti 19 prehodov ! STE že slišali, koliko so jih uredili v pod to vlado ?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite