In sreča je, da je pred nami pot

6

Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki sicer govori o vzponu na goro, na koncu – že ko je stal na vrhu gore – zapisal: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.” Pesnik – nekako nelogično – stoječ na vrhu gore vzklikne o sreči, da je pred njim pot, ki pa vodi – navzdol.

Pot navzdol je težka

Ta dva verza bi lahko prenesli tudi na našo mlado državo, ko se nam je po letih vključevanja v vsemogoče povezave, po sprejemu v evrsko območje, ko nam je šlo ekonomsko dobro, ko se nam je zdelo, da smo “na vrhu”, da imamo čudovit razgled, pot obrnila – kam pa drugam – navzdol. Tako pač je. V hribih, v življenju posameznika in tudi v življenju države.

Pot navzdol pa je težka. Meni je sicer tudi fizično spust z gore težji kot vzpon, razgled je vedno bolj zaprt in mnogokrat se celo potopimo v meglo. A tako je življenje človeka in tudi države: gor – dol, leta debelih krav in leta suhih krav, leta blagostanja in leta kriz. Ali če povem s Pridigarjem (Prd 3, 6-8): “Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.” Na to, namreč na stalni gor – dol, po Pridigarjevo, na različne čase, bi morali pravzaprav računati ter se veseliti s pesnikom, ko govori o sreči, da je pred nami pot in o slasti, ki je v tem, da sploh lahko gremo.

 Ne smemo zastati in izgubiti slasti

Mi, blagoslovljeni Slovenci – doma na sončni strani Alp, na obrobju Mediterana, mi, ki se kopamo v pestrosti narave, v obilju obdelovalne zemlje, čiste vode in ne onesnaženega zraka, bomo pa, ko se pot zasuka malo navzdol, kar obupali? Morda je res, da ko gremo dol se nam zdi, da bomo šli vedno dol. A ker smo imeli Slovenci na “prepihu narodov” teh vzponov in padcev v zgodovini v izobilju in smo se vedno znali obrniti gor, bo gotovo tudi tokrat tako. Verjetno smo se v zgodovini zavedali sreče poti in gotovo smo imeli dovolj slasti v tem, da smo preprosto šli naprej, se po poti učili in si utrjevali kondicijo.

Torej, samo zastati ne smemo na poti in ne smemo izgubiti slasti (strasti?). Morda bi bilo fino, če bi še odložili kakšno odvečno breme, ki se nam je v zgodovini nabralo v narodov “nahrbtnik” in če bi si na skupni poti med seboj bolj pomagali. To bi nas še povezalo in gotovo bi se pot prej obrnila navzgor.

Prava pot

Dobro pa je vedeti tudi katera pot je prava. K sreči je v zgodovini še Nekdo, na prvi pogled nejasno, a kljub temu razumljivo, govoril o poti: “In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” (Jn 14, 4-6).

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Za posameznika in za narod. Morda bi lahko parafraziral pesnika: ” … in sreča je, da On  je pot in to, da vem, da slast je v tem, da grem ter vem, da je to prava pot.” Sem zakompliciral?

Foto: Aleš Čerin

Aleš Čerin je direktor podjetja Edusatis izobraževanje in svetovanje d.o.o., Ljubljana.


6 KOMENTARJI

  1. Ve se katera pot je prava. Vendar so skoraj aktivnejši tisti, ki provokativno ugašajo luči na tej poti kot tisti, ki jih prižigajo, da ne bi zapeljali spoti.

    Zdrava pamet in zdrave vrednote so luči, ki kažejo pravo pot.

    Vendar je veliko politikov, ki ob pomoči določenih ” strokovnjakov” zamegljujejo naš, sicer jasen pogled v prihodnost.

    Ali je res težje argumentirati in prepričati ljudi z zdravimi predlogi in rešitvami kot pa z bolnimi?!

    Ali je res pomembnejša psihološka propaganda med ljudmi, ki bi naj v informacijski dobi vedeli več in znali logično razmišljati?!

  2. “Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki sicer govori o vzponu na goro, na koncu – že ko je stal na vrhu gore – zapisal: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.” Pesnik – nekako nelogično – stoječ na vrhu gore vzklikne o sreči, da je pred njim pot, ki pa vodi – navzdol.”

    Jaz to ne razumem kot vzklik pred hojo navzdol, ampak kot življenjsko spoznanje ko stopiš na vrh gore.

  3. G. Čerin lepa hvala za ta spodbudni članek v tej zimski mrakobi.

    Tudi jaz sem prepričana, da bo po teh zimskih metežih zopet zacvetela pomlad. Prva, sicer drobna lastovka je vest, ki sem jo pravkar slišala po radiu, da osemnajst šol in vrtcev ne bo “štrajkalo”. To je seveda malenkost, vendar absolutno enoumje pa v Sloveniji le ne obstaja.

  4. Navzdol se sputiš zato, da bi šlo hitreje navzgor, navkreber.

    Držim pesti, da bi se začeli vzpenjati.

    Ali smo storili vse, kar je v naši moči, za zanesljiv vzpon?

  5. Za vzpon so potrebni poštenjakarji in slogaši.

    Zato ne bi smeli slogaši imeti enake usode kot pred 10 leti poštenjakarji, ki so usahnili, čim so se iz njih norčevali.

    Le sloga in poštenost v odnosih, nam jamči svetlo prihodnost in uravnotežen duhovni ter materialni razvoj, torej varen in zanesljiv razvoj.

Comments are closed.