Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki sicer govori o vzponu na goro, na koncu – že ko je stal na vrhu gore – zapisal: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.” Pesnik – nekako nelogično – stoječ na vrhu gore vzklikne o sreči, da je pred njim pot, ki pa vodi – navzdol.
Pot navzdol je težka
Ta dva verza bi lahko prenesli tudi na našo mlado državo, ko se nam je po letih vključevanja v vsemogoče povezave, po sprejemu v evrsko območje, ko nam je šlo ekonomsko dobro, ko se nam je zdelo, da smo “na vrhu”, da imamo čudovit razgled, pot obrnila – kam pa drugam – navzdol. Tako pač je. V hribih, v življenju posameznika in tudi v življenju države.
Pot navzdol pa je težka. Meni je sicer tudi fizično spust z gore težji kot vzpon, razgled je vedno bolj zaprt in mnogokrat se celo potopimo v meglo. A tako je življenje človeka in tudi države: gor – dol, leta debelih krav in leta suhih krav, leta blagostanja in leta kriz. Ali če povem s Pridigarjem (Prd 3, 6-8): “Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.” Na to, namreč na stalni gor – dol, po Pridigarjevo, na različne čase, bi morali pravzaprav računati ter se veseliti s pesnikom, ko govori o sreči, da je pred nami pot in o slasti, ki je v tem, da sploh lahko gremo.
Ne smemo zastati in izgubiti slasti
Mi, blagoslovljeni Slovenci – doma na sončni strani Alp, na obrobju Mediterana, mi, ki se kopamo v pestrosti narave, v obilju obdelovalne zemlje, čiste vode in ne onesnaženega zraka, bomo pa, ko se pot zasuka malo navzdol, kar obupali? Morda je res, da ko gremo dol se nam zdi, da bomo šli vedno dol. A ker smo imeli Slovenci na “prepihu narodov” teh vzponov in padcev v zgodovini v izobilju in smo se vedno znali obrniti gor, bo gotovo tudi tokrat tako. Verjetno smo se v zgodovini zavedali sreče poti in gotovo smo imeli dovolj slasti v tem, da smo preprosto šli naprej, se po poti učili in si utrjevali kondicijo.
Torej, samo zastati ne smemo na poti in ne smemo izgubiti slasti (strasti?). Morda bi bilo fino, če bi še odložili kakšno odvečno breme, ki se nam je v zgodovini nabralo v narodov “nahrbtnik” in če bi si na skupni poti med seboj bolj pomagali. To bi nas še povezalo in gotovo bi se pot prej obrnila navzgor.
Prava pot
Dobro pa je vedeti tudi katera pot je prava. K sreči je v zgodovini še Nekdo, na prvi pogled nejasno, a kljub temu razumljivo, govoril o poti: “In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” (Jn 14, 4-6).
Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Za posameznika in za narod. Morda bi lahko parafraziral pesnika: ” … in sreča je, da On je pot in to, da vem, da slast je v tem, da grem ter vem, da je to prava pot.” Sem zakompliciral?
Foto: Aleš Čerin
Aleš Čerin je direktor podjetja Edusatis izobraževanje in svetovanje d.o.o., Ljubljana.
