In sreča je, da je pred mano pot …

8

Janez Menart je pesem “Vzpon” končal z verzi ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.” 

Bliža se čas dopustov, ko se bomo množično podali na pot. Ta pot je lahko hrupna, divjaška, polna norenja v hrupne kraje.  Iz hrupnih mest se preselimo v druga hrupna mesta. Lahko pa je to pot v tišino gozdov, na primer, slovenskega sredogorja.

In sreča je, da je pred mano pot

Že kar nekaj let je zame prav posebna slast to, da se odpravim skozi slovenske pokrajine na najbolj prvinski način – peš. V nahrbtnik zložim spalno vrečo, nekaj obleke, spalno podlogo, hrano in pijačo se dobi na poti, … pa grem. Včasih z otroki, lansko leto sam, letos greva z ženo. Za več dni – vsaj za tri, še bolje za štiri, pet dni. To je zame nekakšen alternativni dopust, ko se človek pravzaprav spočije in utrudi. Oboje: spočije glavo in utrudi (tudi utrdi) telo.

Se že veselim načrtovanja letošnje poti in seveda odhoda na dolgo pot. Res je sreča, da je tudi letos pred mano pot.

In to da vem, da slast je v tem, da grem

Redko se zavemo, da je sreča, če se lahko – tokrat imam v mislih fizično – sploh odpravimo na pot. To je za zdravega človeka pravzaprav samoumevno. Tako samoumevno, da tega sploh več ne cenimo in nismo hvaležni. Še manj se zavedamo, da je v tem, da grem na pot – pravzaprav slast. Sam sem hvaležen pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki “po “njihovih poteh” odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo, kako je tam.

Več poti: po pokrajini, do domačinov, do sopotnika, vase, do Boga

Na “pstotah” (tako pravijo samotnim krajem domačini na Idrijskem) gozdnih poti slovenskega sredogorja ne srečuješ hord planincev kot v osrednjih Julijcih, posebno v okolici Triglava. Tu je doma tišina, ki jo prekinja le oglašanje živali, šum voda in piš vetrov. Le ko se približaš zaselkom na strmih pobočjih, lahko, če si dovolj ponižen, navežeš stik z domačini, ki te radi sprejmejo, ti pomagajo in so se pripravljeni pogovoriti.

Na poti po pokrajini ima človek vedno dovolj časa in priložnosti, da opravi pot do sopotnika. Dolga pot je podobna življenju samemu. Na njej se zgodi veliko lepega, pa tudi težkega, napornega, ko je treba premagovati razdaljo, žulje, žejo, boleče rame in mišice. Na dolgi poti je tudi dovolj čas, ker ni prav nobenega hitenja. To je pravzaprav priložnost, da se zgradijo in utrdijo odnosi, ki jih je potem v “normalnem” okolju težko razbiti.

Dolga pot je tudi pot v notranji svet samega sebe. Na dolgi poti je človek – tudi če si v družbi sopotnika – dovolj sam, da se lahko odpravi v “praznino” svoje glave in kaj premisli. In se pri tem obrne tudi na Boga.

Nekaj je pa res: za oditi na dolgo pot je potreben pogum. Treba je – kot pravi Robert Friškovec – preprosto dvigniti “rit” in se spraviti iz okolja udobja v okolje neudobja. Na pot.

Srečno pot!


8 KOMENTARJI

  1. Spominjam se, da je neka bolnica dejala: “Molite, dokler ste zdravi! Ko boste bolni, ne boste mogli!” Jaz pa vam pravim: “Hodite, dokler še morete! Ko več ne bo šlo, vam bo žal za vse zamujene poti!” Včasih sem jemala kot samoumevno, da lahko hodim, a obraba naredi svoje.

    Če boste hodili po našem koncu (Podčetrtek), iskreno povabljeni k nam. Tu je dosti pešpoti (Slomškova, Emina, Evropska…) in kraji so lepi, ljudje prijazni …

    • Draga Bogdana, hvala za vašo misel. Se strinjam.

      Prepričan sem, da bom, če le Bog da, prišel v vaše kraje. Ti kraji so zame še siva lisa na zemljevidu Slovenije. Veliko lepega sem že slišal o njih. In takrat se oglasim pri vas v Podčetrtku. Zmenjeno?

  2. Tudi pokojni alpinist in himalajec Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi povdarjal, da je pomembna pot in ne cilj… Ko je na prvi seji sedanjega parlamenta, to misel navrgel eden od poslancev, se je vsulo po njem… in je bil proglašen za največjega bebca.
    Vprašanje je, če je tisti, ki je omenil to misel sploh dojel smisel te misli in morda mu je pobrana misel bila le preprosto všečna.
    Po dolgi debati in silnih replikah, je na površje prišepala misel, da je pot enako pomembna kot cilj. Priti na cilj po poti, ob kateri smo za sabo pustili kup trupel in množico nesrečnikov, ali hoditi po poti poštenja, je velika razlika.
    V vsakdanjem življenju, mora bit pot enako pomembna kot cilj. Tega spoznanja je med parlamentarci in ljudmi vse premalo, a možnost za tovrstno socialno dozorevanje se ponuja.

    • Hvala. Takole je rekel Nejc Zaplotnik v znameniti knjižici Pot: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

      Tudi sam se strinjam s tem, da je pot enako pomembna kot cilj. Preprosto oboje šteje. A cilje je treba skrbno izbirati in na pot se je treba pripraviti – vsestransko.

      Hvala za komentar. Lep dan želim.

Comments are closed.