In smrt?

4

zivljenjeZa nami je praznik vseh svetih. Za verne dan živih, dan občestva svetih, tistih, ki so pred nami že prehodili pot življenja. V Sloveniji je sicer to uradno dan mrtvih. Pomenljivo torej: dan, ko si v splošni zavesti slovenskega človeka življenje in smrt segata v roko.

Življenje nosi v sebi kal življenja

Za vse svete sem bil na grobu svojih dragih, ki so prestopili prag časa. Na spomeniku so izpisana imena ter letnice rojstev in smrti ljudi, ki so globoko zaznamovali mojo bít: očeta in mame, očetovih staršev, očetove sestre, ki je umrla kot otrok, gospe, ki je prišla pred drugo svetovno vojno kot dekla v naš dom in ostala pri nas do svoje smrti – kupila mi je prve smučke. Ljudi torej, ki so del moje identitete, krvne in po ljubezni, ki so mi jo dajali.

Ljubezni smrt ne more uničiti. Ko sem bil študent, sem se v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja srečal s poezijo Franceta Balantiča. Pesnik se me je globoko dotaknil s svojo izpovednostjo. In z mojim izračunom, da je bil ob svoji smrti star toliko kot jaz takrat. Kakšni svetovi so se pretakali v njem! Takrat sem razumel, da nekaj gramov svinca in použivajoči zublji, ki so pri triindvajsetih uničili njegovo telo, ne morejo ubiti navdiha, ki ga je ta mladenič nosil v sebi. Kot smrt ne more izničiti ljubezni in zgleda, ki nam ga dajejo ali so nam ga dali starši. Objemi staršev, oseb, ki smo jih ljubili in so nas ljubile, ostanejo za vedno resnični, tudi potem, ko staršev ni več med nami ali ljubljenih oseb ni več ob nas. Meja med tu in tam je torej navidezna, med časom in večnostjo je zgolj koprena. Občestvo živih je – živo in resnično.

Ujeto doživetje

Ob grobu se mi je v spomin ujela v življenjska izkušnja prijateljice, ki je pred kratkim, na svoj rojstni dan, doživela smrt svoje mame. Epski zgodbi življenja – mame in njene hčerke. Ko je pred dobrimi štirimi desetletji hči trkala na vrata bivanja v času in prostoru, sta njena oče in mama preživljala težke čase svojega odnosa. Ločevala sta se. Mama se je odločila, da bo splavila bitje, ki je pod njenim srcem iskalo pot v svetlobo življenja. Splav ni uspel, dete se je – kljub drugačnim načrtom – rodilo! Živo, toda s prirojeno hudo srčno napako. Mama je nekaj mesecev po njenem rojstvu odšla iz njenega življenja. Večkrat je bila operirana na srcu, veliko časa je preživela po bolnišnicah, veliko je pretrpela, toda vse se je dobro izšlo in še danes je – živa! V vseh pomenih besede.

Življenje je večje od načrtov in predstav nas, otrok življenja. Frankl bi ob tem rekel: „Tudi če te nista želela starša, nekdo te je hotel! In zato si tu!“ Kljub lažnemu občutku vsemogočnosti, ki se prepogosto polasti ljudi, življenje in Duh ubirata svoja pota. Ko Duh Vsemogočnega odloči, smo ljudje le posoda in pot za izpolnitev načrtov – večnosti. Čudež življenja vedno odpira špranjo večnosti.

V življenju prijateljice je sledilo vse, kar lahko najhujšega sledi: bolečina zavrženosti, krik po ljubezni matere, iskanje lastnega mesta v svetu, osmišljanje svojega bivanja. Kljub zavračanju s strani mame je prijateljici z njeno vztrajnostjo po desetletjih, po rojstvu njenega prvega sina, uspelo vzpostaviti stik z mamo. Stiki sicer niso bili pogosti, odnosi nikakor lahki, toda z mamo si vsaj nista bili več tujki.

Pred nekaj leti je mama zbolela. Rak. Dolgo se je borila, bila je močna ženska.

Ko je mama ugašala, je šla hčerka k njej v bolnišnico. „Ob njej sem bila zadnje tri dni njenega življenja. Mama je bila izpita. V bolnišnici sem se dogovorila, da so mamo prestavili v enoposteljno sobo ter meni priskrbeli dodatno ležišče. Zadnje tri dni in dve noči sem bila z njo. Ponoči sem pristavila stol k njeni postelji in položila glavo na vzglavnik poleg nje. Čutila sem njen dih na svojem obrazu. Dih njenega življenja. Tako lepo je dišala. V svojem življenju nisem več kot deset dni prespala z njo pod isto streho. Na koncu sem bila sama ob njej. Ponavljala sem ji: ,Mama, hvala, da si mi dala življenje. Imam te rada!’ In mama ji je v bolečini odhajanja odgovarjala: ,Jaz tudi tebe …!’“

Po treh dneh je mama ugasnila. Na smrtni postelji je izpovedala tisto, kar si je hčerka vse življenje želela slišati iz njenih ust: ljubezen. Po pogrebu čez nekaj dni je mamina najboljša prijateljica moji prijateljici na pokopališču zaupala: „Ne veš, kako je mama jokala in se počutila krivo vsakič, ko si bila v bolnišnici na operaciji srca. Ni si mogla odpustiti, da ti je naložila takšno breme v življenju.“

Mama je umrla na prijateljičin rojstni dan. Vse se uglasi in izpolni, bi rekla Elisabeth Lukas. Prijateljica je povedala, kako so ji številni ob voščilih rekli, češ, kako boš še praznovala svoje rojstne dni, kajti vedno se boš spominjala smrti svoje mame. Toda prijateljica pravi, da je bil letošnji 16. september zanjo dar: ob smrti svoje mame je – končno – v polnosti začutila ljubezen, ki jo je njena mama – vsem težkim življenjskim okoliščinam navkljub – gojila do nje. Šele ob smrti ji je mama razodela in darovala svojo ljubezen, ki je prej v življenju ni zmogla ali pa ni znala izraziti.

Lok življenja …

Naj si bo tragično ali boleče, ampak navadno šele smrt postavi stvari na pravo mesto. Dokončno! Nihilizem govori, da prav dejstvo smrti postavlja pod vprašaj vsakršen smisel človekovega življenja. Čemu si v življenju za kaj prizadevati, če pa potem pride smrt, neizbežen konec?

Viktor Frankl pravi nasprotno: Šele v luči smrti, v zavesti končnosti človekovega življenja, dobi življenje ves svoj smisel. Šele smrt – in samo smrt – v resnici zaokroži lok človekovega življenja in vse postavi na pravo mesto. Pod prisilo smrti in končnosti našega življenja se ljudje zavedamo pomena sedanjega trenutka, pomena enkratnih priložnosti življenja in ne dovolimo, da gredo mimo, ne da bi v njih, tukaj in sedaj, odkrili lastni smisel trenutka in v polnosti svobode udejanjili svojo odgovornost. Kajti življenje ni nekaj, ampak je priložnost za nekaj.

Zanimiv je tudi Franklov namig, kako v luči smrti in lastne minljivosti bolj polno živeti svoje življenje tukaj in sedaj. Predlaga, naj si zamislimo, da listamo knjigo svojega življenja ter si ob tem predstavljamo, da lahko vsak že preživeti trenutek preživimo še enkrat. Kako bi ga preživel, ko bi imel drugo priložnost? Živi torej že sedaj tako, kot da bi živel drugič. In če si počel prvič glede na svoje sedanje predstave vse narobe, si predstavljaj, kako se boš odločal zdaj, da bo prav, zaključuje Frankl.

… je večen

Danes bi moj oče praznoval 78 let. Pred nekaj leti na današnji dan sem tudi sam ob srečanju z dragoceno osebo doživel svojevrstno prelomnico, ki me je iz notranje duševne in duhovne ohromelosti vrnila v življenje. Nič v življenju ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Smrt, tako telesna kot duhovna, je vedno hkrati obljuba novega življenja. Samo videti, uvideti in prepoznati je treba semena življenja, ki so posejana v njivo naše duše. In dovoliti, da vzklijejo.

Ljudje, ki so tako ali drugače odšli, nam puščajo ljubezen, ki so nam jo namenili. In v ljubezni ni strahu. Zato tudi smrt ni strašna. Ko bolečina odhoda popusti, ostane sled ljubezni za vekomaj – naša. Ali, kot pravi France Balantič:

Saj vidim, Smrt, da ti čez bele rôke

ni speto platno dekličine kože

in na temenu golem nimaš rože.

Vendar le ti razgaljaš zrele boke,

le ti počitka dala boš semenu,

ki padlo v prst v viharnem bo vremenu.

 

Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator. Več: stopinje.si

Foto: Patricija Belak, mlada umetnica, ki vse lepo, kar ujame v svoj objektiv, objavi na Articija

 

4 KOMENTARJI

  1. Zelo žalostno torej je pa resnično nevemo ceniti svojega vsak dana živimo skoraj v prevelikem raskošju vendar tega ne znamo ceniti — PRIŠEL BO ČAS AMPAK BO MOGOČE PREPOZNO…….

  2. Smrt je srečanje z večnostjo. Je poljub večnosti.

    Vendar si ga človek ne sme želeti. Njegovo poslanstvo je, da si na tem svetu zasluži vrednostno popotnico za večnost. Šele, ko to dopolni, pride večnost, brez človekovega sodelovanja.

Comments are closed.