Popotnik, povej …

Škof dr. Jožef Smej

Viator, dic saeculis venturis … Popotnik, povej prihodnjim stoletjem … S temi besedami se začne kronogram, napis, ki sporoča čas, na kužnem znamenju v Mariboru. V letih velikih pričakovanj v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletij ga je kot še stotino drugih v svojem življenju sestavil naslovni škof neke ugasle škofije v Bolgariji in mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Danes se mi ta kronogram mota po glavi.

Popotnik, povej prihodnjim stoletjem, da je živel med nami mož, škof z veliko začetnico. Seveda velelnik ‘dic’ v navezavi s popotnikom vsakogar, ki je malo povohal latinščino, spomni na dramatični napis pri Termopilah.

Slovo vznemirja

Življenje škofa Smeja na prvi pogled ni teklo tako dramatično kot boj termopilskih branilcev in se ni končalo na tako pretresljiv način. Kot vem, je do zadnjega teklo ustvarjalno, tudi z mislijo na antične in krščanske velikane iz preteklosti. Vendar zdaj kljub vsemu občutim praznino. Ne moremo reči, da se je škof poslovil nepričakovano, skoraj absurdno bi bilo reči, da je odšel prezgodaj. A zavest, da na tem svetu ne bo več slišati njegove mehke panonske slovenske besede in za njo skrite bogate, iskrive in iskrene misli, vseeno vznemirja bolj, kot sem mislil. Lepo je bilo vedeti, da je še tukaj med nami.

Ob kronogramu s kužnega znamenja je tu še ena misel, povezana z evangelijem včerajšnje zadnje nedelje v cerkvenem letu. Sam se pogosto ujamem v miselnem boju med trdnim upanjem, ki prehaja v gotovost, in dvomom, ko gre za nadaljevanje tega zemeljskega življenja. A zdi se mi nemogoče, da se ne bi tistim, ki so kdaj zaslišali povabilo “Pridi, prejmi kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta”, včeraj zjutraj pridružil pokojni škof.

Modrec

Žal tudi že rajni Andrej Capuder je pred nekaj leti možnosti za duhovnikovo delovanje v sodobnem svetu strnil v oznaki “vitez vere” ali “javni junak”. Škof Smej je bil po malem oboje, toda nobena od teh oznak zame ne izčrpa mojega lastnega doživljanja njegovega življenja in dela. Mislim, da je moja osnovna asociacija zanj “modrost”. Modrost, ki je izhajala najprej iz tega, da je v življenju videl marsikaj človeškega. Doživel je pomanjkanje in hkrati lepoto otroštva v rodnem Prekmurju, doživel napeto ozračje predvojne Ljubljane, doživel avanturistično mašniško posvečenje na Madžarskem in potem zimsko pot domov, spremljal ustvarjalno in v Mariboru še posebej napeto koncilsko in pokoncilsko obdobje, se razveselil samostojne države in dveh obiskov poljskega papeža, svojega vrstnika. Dočakal je končno tudi škofijo s sedežem v Prekmurju.

Vse je opazoval, sooblikoval in beležil s kopico kronogramov v latinščini in slovenščini. Nekateri so prave mojstrovine. Toda na ta način nabrano modrost je nadgradil z živo, navdušeno vero. Zato so bili njegovi nastopi blagi, pomirjujoči in vedno tehtni. Včasih se je zazdelo, da hoče naenkrat posredovati preveč svojega bogatega znanja, a se je še v zelo poznih letih vse sestavilo v smiselno celoto. Ker pa je bil tako trdno zakoreninjen v pravem temelju tistega, o čemer je govoril, ni nikoli čutil potrebe, da bi blažil ali krčil bistveno vsebino. Jožef Smej je bil katoliški modrec.

Kot spričevalo njegovega iskrenega navdušenja si bom vedno zapomnil zanos, s katerim je v Exodusovi kapeli zapel papeško himno, ki je v Sloveniji skoraj nikoli ne slišimo, ko je se je od petrinske službe poslavljal Benedikt XVI.

Jožef Smej je bil graditelj pomembnega mostu

Končno se mi zdi potrebno izpostaviti, da je rajni škof Jožef Smej gradil morda najpomembnejši slovenski most s tisto sosednjo kulturo, ki je večini Slovencev zaradi jezikovnih ovir najbolj tuja. Malokdo v Sloveniji je madžarski prostor poznal tako dobro kot ravno on. Po njegovi zaslugi smo tudi dobili kar nekaj prevodov madžarskih književnih del.

Vesel sem, da je Jožef Smej pred leti dočakal pretanjen filmski portret, ki je nastal pod odlično režisersko taktirko Davida Sipoša. Tam so ga že v naslovu primerjali s “kapljo na vedru” iz Izaijeve knjige. V zgodbi, ki je vstavljena v film, pa najbolj zaživi podoba dobrosrčnega modreca, ki zmore pogledati na ta svet s toplo naklonjenostjo, čeprav se zaveda njegove nepopolnosti.