In memoriam Robin Williams

7
Robin Williams, foto: Flickr.
Robin Williams, foto: Flickr.

Danes bom kratek. Ob zgodbah ljudi, ki se jim iskanje smisla in moči za življenje znotraj vseh (ne)smiselnih možnosti po nekaj desetletjih boja in iskanj prelije v zanje zadnjo smiselno in tragično izbiro – samomor, je potrebno spoštljivo molčati. Ne teoretizirati in razpredati o tem, kaj bi morali, kako bi morali, česa niso naredili in kaj bi bilo dobro, da bi storili.

Za zunanjimi podobami ljudi se pogosto skrivajo drugačni notranji svetovi. Za humorjem osamljenost, za samozavestjo negotovost, za predanostjo strah, za vzvišenostjo nemoč, za obešenjaštvom obup. Drži tudi nasprotno: v strahu, ki ga doživljajo ljudje, se pogosto rojeva pogum, za obupom vstaja upanje, iz nemoči in potisnjenosti v kot vznikneta upornost in pripravljenost na žrtvovanje.

Toda ljudje tega, kar se dogaja v posameznikih, v ljudeh okoli nas, pogosto ne vidimo ali pa spregledamo, zamižimo na eno ali obe očesi. Frane Milčinski Ježek ima prav, ko v pesmi Hiša številka 203 pravi: V vsaki “hiši številka 203 se godi sto stvari. Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš. Mimo greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari“.

Zgodbe ljudi s tragičnim ali bolečim koncem nas obračajo k nam samim, k razmisleku o svojem življenju, svojih odločitvah, svojih korakih, svojih morda skritih razvadah, nerešenih odnosih, svojem duševnem počutju in zdravju. Zgodbe takih ljudi nam pripovedujejo, da je človekova eksistenca krhka in da je osmišljanje lastnih korakov dinamičen proces, ki traja do zadnjega diha.

Vsak korak, ki ga naredimo, je dragocen, vreden, da je storjen premišljeno, pazljivo. Navidezna varnost in notranja gotovost naj ne ugasneta čuječnosti.

Danes bom v spoštljivem molku nekaj časa namenil razmisleku o svojem življenju.

Pripis: Robin Williams je 12. avgusta 2014 storil samomor, star 63 let.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. “je potrebno spoštljivo molčati.” Jajca ja jokice. 🙂

    Potrebno je obsoditi samomorilstvo in ga prikazati za to kar je, najslabša rešitev, ki sploh ni rešitev! Bolje bi bilo objaviti kar sta bl. Slomšek ali Chesterton pisala o samomorilstvu in samomoru. Možje, ki niso spoštljivo molčali.

    • Predenj koga obsodiš, moraš v njegovih mokasinih prepešačiti vsaj sedem milj. To misel sem prvič slišal, točneje prebral, od pravega katolika Friderika Jerneja Barage.

      Sam osebno pa mislim, da veliko krivde nosijo mimoidoči: “V hiši številka 203 se godi sto stvari. Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš. Mimo greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari hiši številka 203 se godi sto stvari.”

      • Nisi opazil, da nisem obsojal osebe? Kaj imate vsi sindrom manjvrednosti, da vidite v vsaki načelni obsodbi napad nase in na druge?

        • Samomor je akt posameznika. Obsojati akt posameznika pa neizbežno vodi tudi k obsojanju posameznika.

          Je pa res, da molk v tem primeru ni smiseln. Treba se je spraševati, zakaj do tega prihaja in kako bi lahko takšne dogodke v čim večji meri preprečili.

          Ampak ne z obsojanjem, temveč s ponujanjem nekih rešitev, ki bi ljudi od takih odločitev, ki so sicer povsem legitimne in stvar človekove svobodne volje, odvračala.

        • Potrebno je obsoditi pisanje Katolika in ga prikazati za to kar je, najslabša rešitev, ki sploh ni rešitev!

  2. Če je nekomu tako težko, da mu je beg v smrt edina rešitev, potem je lahko le Bog tisti, ki ga ima pravico soditi.

    Robin Williams pa mi je najprej s filmom Društvo mrtvih pesnikov in potem z vsemi drugimi tako požlahtnil življenje, da mu bom večno hvaležen.
    Gotovo mu je čisto mičkeno tudi zaradi tega Bog usmiljen sodnik in pošten plačnik.

  3. O moramo govoriti.

    Akt samomora, ki ga je naredila javna osebnost je tudi manifestacija, je moda.

    Izražati čustva, se spraševati, presojati, razsojati. Seveda je Bog zadnji sodnik.

    Meni Robin ni bil nikoli blizu.

    Samomor je pobeg, je skrajno egoistično dejanje ( do najbližjih) in je hkrati tudi velik greh. Seveda pa ne morem v čevlje človeka z globoko depresijo, ki je očitno že kot majhen otrok sklenil globoko v sebi, v svojih tesnobnih sanjarjenjih, da je lažje svet zapustiti, ker je pretežak.

    Glede na to, da smo Slovenci eden najbolj samomorilnih narodov, hkrati pa kot komunistični in socialistični narodi z doseganjem najvišjih stopenj samomorov, tesnobe, zasvojenosti – bi o tem res morali kaj več govoriti. Ne samo z obsodbami ( enostavčna poved), temveč s čim daljšim pripovedovanjem, ki mora vedno bolj postajati prvoosebno in iskreno čustveno izpovedovanje.

Comments are closed.