Malo pred Božičem, 21. decembra 2018 je v Kentuckyju v ZDA umrla pesnica slovenskega rodu Milena Šoukal. Njen sin Matt Soukal je to novico objavil na družbenem omrežju facebook in jo pospremil z besedami, da je »čudovita ženska, ki je živela polno življenje in pustila pečat, dosegla kraj večnega počitka«.
»Pridružila se je svoji duhovni družini v kraju večnega počitka. Zelo jo bomo pogrešali. Naj jo Bog blagoslovi.«
Rojena je bila 17. februarja 1922 v Brežicah. Njen oče je bil uradnik, predstojniki so ga prestavljali, tako kot vse državne uslužbence, in ko je bil prestavljen v Ljubljano, se je vsa družina preselila tja. Oče je bil miren človek, tudi pesniško nadarjen in razmišljajoč, vendar je umrl, ko je bila stara deset let. Tudi v njej je vzbudil željo po branju in veselje do branja poezije. Od slovenskih pesnikov so ji bili najbližji Prešeren, Gregorčič, Kette in Murn. Zlasti Gregorčičeve pesmi je vedno znova prebirala in znala na koncu celo knjigo na pamet. V družini je bilo rojenih osem otrok, pet jih je odraslo. Glavno besedo je imela mama, ker je bil oče preblag. V družini so veliko peli, vsako nedeljo pa so šli na dolg sprehod in Milena je bila vedno zelooo utrujena, ko so prišli domov …
Po osnovni in meščanski šoli je končala učiteljišče v Ljubljani. Tam je bil njen sošolec tudi pesnik Bojan Štih. Poleg učiteljišča je na konservatoriju študirala petje in v tercetu s svojima sestrama – to so bile sestre Doberšek – nastopala na ljubljanskem radiu. Že kmalu je začela pisati pesmi in se na učiteljišču vključila v literarni krožek, kjer je prišla v stik z Zorkom Simčičem. Na učiteljišču, Državni učiteljski šoli, je diplomirala leta 1944 in dobila mesto učiteljice na domobranski postojanki v Pijavi Gorici.
Tik pred koncem vojne je skupaj z drugimi pobegnila pred komunističnimi oblastniki; z njo so bili tudi sestri in brat. Mama je ostala doma, misleč, da ji ne bo hudega. Pa je vendar morala čez nekaj let k sinu v Italijo, da je lahko dostojno živela. Težko so prišli čez mejo na Vetrinjsko polje, kjer so živeli v zelo težkih razmerah; od tam pa je skupaj z bratom in sestro prišla v taborišče Judenburg. V tem taborišču je ostala pet let. Skupaj s sestrama je sodelovala v kulturnem življenju in nekaj časa poučevala, potem pa postala asistentka zobozdravnika. Brat se je pripravljal na duhovniški poklic in so ga od tam poklicali v Italijo, kjer je bil posvečen, sestre pa so se tudi počasi vse tri poročile in dobile stalno bivališče.
Milena se je poročila z znancem še iz otroštva, sicer oficirjem jugoslovanske vojske, ki je tudi med vojno ostal pripadnik te vojske, imenovane tudi četniki ali plava garda, Jeromom Šoukalom in še v taborišču rodila dva sinova. Tudi zaradi otrok je teže dobila dovoljenje za stalno naselitev v ZDA, kamor je želela. Družina ga je dobila šele po rojstvu drugega otroka, pa še to po posredovanju zborovodja taboriščnega cerkvenega pevskega zbora, ki je imel zveze. Deležni so bili tudi te ugodnosti, da so v Chicago potovali z ameriškim vojaškim letalom.
Mož je po prihodu dobil delo v tovarni, Milena pa je v Chicago rodila še dva sinova. Do enajstega leta najmlajšega je ostala doma, potem pa se je zaposlila v veliki trgovski hiši Sears and Roebuck, kjer ni dobivala le plače, ampak tudi delež dobička, tako da je lahko čez nekaj let kupila posestvo v Kentuckyju, da bosta tam z možem preživela mirno starost. Trgovska hiša je izdajala tudi glasilo, v katerem je bilo s prevodi predstavljeno njeno pesništvo.
Toda mož je umrl in starost je preživljala sama. Hudo ji je bilo tudi, ko se je pri delu na njenem posestvu smrtno ponesrečil eden izmed njenih sinov. Za čas v Chicagu pravi, da je bilo to najtežje obdobje v njenem življenju. Poleg službe in skrbi za družino je poučevala na Srednješolskem tečaju izseljenske skupnosti Sv. Štefan. V sklopu tega tečaja so bile organizirane tudi prireditve ob različnih praznikih in za te priložnosti je napisala več prizorov in otroških iger.
Kmalu po upokojitvi se je preselila na svoje posestvo in se vključila v tamkajšnje kulturno življenje. Vključila se je tudi v Art club Kentucky, kjer se je družila z drugimi ljubiteljskimi umetniki – rada je tudi slikala.
Pesmi je pisala vse življenje. Na začetku je pisala le v slovenščini in jih pošiljala slovenskim izseljenskim publikacijam, zlasti Meddobju. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je leta 1969 izšla njena prva zbirka Pesmi, drugo z naslovom Ptice na poletu pa je izdala Mohorjeva družba v Celju leta 1999. Njene pesmi so objavljene tudi v antologijah slovenske zdomske in izseljenske poezije: Antologiji slovenskega zdomskega pesništva (Buenos Aires, 1980), To drevo na tujem raste (Ljubljana, 1990), Besede so ostale kot semena (Ljubljana, 1990) in v Selected poems from Slovenian émigré poetry (Cleveland, 1970). V pesmih Milene Šoukal je pogost motiv hrepenenje po domovini; najpogosteje ga izraža s simbolom ptice s pohabljeno perutjo, s simbolom desetnice, ki je morala od doma, pozneje pa se povezuje s hrepenenjem po spravi z domovino, pri čemer uporablja svetopisemsko simboliko. Veliko je tudi podob iz narave. Sama je o svoji poeziji povedala:
»V moji poeziji se vsakdanjost meša s sanjskim svetom. Pisanje me osrečuje. Navdih mi daje narava, uživam v dolgih sprehodih. Kjer koli je kakšno okno, sem tam, z obrazom ob steklu, in stvari, ki jih vidim, ostanejo v moji podzavesti in se pojavijo v moji poeziji. Ko končam pesem, začutim nekakšno praznino, kajti besede in misli so del mene … Zdi se mi, da moje oči vidijo onstran tega, kar je tik pred menoj, in da opazim drobne, manj pomembne stvari v naravi.«
Zadnje čase piše večinoma v angleščini: »Moji otroci in vnuki komaj govorijo slovensko, umetniško izpoved pa bi sploh težko razumeli. Pa tudi v bližini ni nobenih Slovencev.« Tako je izšla knjižica njene duhovne poezije z naslovom The Disapearing Footprints (Izginjajoče stopinje) v angleščini.
Literarna zgodovinarka Helga Glušič je v članku Poezija Milene Šoukal, objavljenem v prvi številki Slavistične revije leta 1995, o pesničinem delu napisala tudi:
»Poezija Milene Šoukal je intimno izpovedna poezija, ki tudi tedaj, ko vsebuje prvine objektivnega dogajanja v času in prostoru pesničinega življenja, ostaja v svojem izrazu prepesnjena v metafore, ki njenim verzom odvzemajo neposrednost sporočila. …
Pesnica Milena Šoukal se v svojem ustvarjanju kaže kot subtilna, strastna raziskovalka človeškega duha in čustvovanja, iščoča oblikovalka besede in pesniške podobe v njeni estetski in doživljajski funkciji, skrivnostni dramatičnosti in harmoničnem zvenu.«
