In memoriam msgr. dr. Peter Kvaternik (1950 – 2020), kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani

Peter Kvaternik, foto: Peter Kvaternik

Novembra lani je umrl msgr. dr. Peter Kvaternik, kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Rojen je bil 27. januarja 1950 v Šmarati v župniji Stari trg pri Ložu, mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1974 v Ljubljani.

Pastoralno je deloval v župnijah Šmarje Sap, Škofljica, Sv. Katarina – Topol in Brdo pri Lukovici ter opravljal mnoge pomembne službe, med drugim je bil voditelj Pastoralne službe ljubljanske nadškofije, postulator v postopku za beatifikacijo slovenskih mučencev dvajsetega stoletja, arhidiakon in izredni profesor na Teološki fakulteti. 

Moji spomini na strica, duhovnika msgr. dr. Petra Kvaternika, kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani

Družina Kvaternik iz Šmarate leta 1958, Peter stoji med staršema. (Foto: Franc Kvaternik)

Peter Kvaternik se je rodil očetu Francu in mami Ani kot zadnji, sedmi otrok. Staršema in družini je bil pravo darilo od zgoraj, potem ko je po očitnem Marijinem varstvu vsa družina, posebno pa še oče Franc, preživela vojno in tudi vse poznejše povojne preizkušnje. Večen strah in negotovost, ali se bo mož in oče vrnil, pozivi na zasliševanja, aretacije, razlastitev premoženja, zapor in večletna odsotnost očeta, obvezna oddaja pridelkov, prisluškovanje pogovorom pod okni, vsakovrstno psihično nasilje …

Peter se je tako kot večina tedanje generacije rodil doma. Tudi odraščal je podobno: skromnost in pomanjkanje na vsakem koraku, marljivost in delavnost doma in v šoli, pastir domače živine, odhod od doma takoj po osnovni šoli …

Jeseni 1964 je v Vipavi začel obiskovati sredno versko šolo, ki se ji je reklo tudi malo semenišče. Novembra 1967, ko je bil v drugem letniku, mu je umrl oče, ki je bil zanj velik zgled pokončne drže. Odslej mu je bila toliko bolj v duhovno pomoč in v človeško uteho mama Ana. Ob njem so bili ves čas tudi sorodniki, predvsem sestri in bratje, ki so ga tudi materialno podpirali.

Za dijaka srednje verske šole ni bilo zdravstvenega zavarovanja

Po diakonskem posvečenju jeseni 1973 z družino in sorodniki (Foto: Stane Kvaternik)

Moj oče, njegov starejši brat, se je zaposlil 1. julija 1968. Želel je urediti zdravstveno zavarovanje za svojo ženo, dva otroka, mater in tudi za brata Petra, srednješolca. Na pristojnem uradu v Cerknici mi je glede Petrovega zavarovanja, ki je bil v srednji verski šoli v Vipavi, en blondinec preprosto dejal: Hja, on že ni šel v pravo šolo! K sreči je bil do konca šolanja stric Peter zdrav in ni potreboval zdravniške oskrbe, saj zdravstvenega zavarovanja zanj ni bilo.

 Po srednji šoli je bil leto in pol v vojski v Bitoli. Spomnim se, da je večkrat pripovedoval o dogodku, kako je njegov dober prijatelj po rodu iz Makedonije kljuboval oficirju, ki je trdil: Ni Boga!

On pa je oficirju zabrusil nasprotno: Bog je! Peter pravi, da je! Peter to študira, in če kdo, potem bo on to že najbolje vedel!

 Bogoslovec Peter Kvaternik velikokrat razveselil svoje domače z obiskom

Po odsluženem vojaškem roku je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Spomnim se njegovih prihodov domov na počitnice. Tako je tudi nekoč prišel domov z avtobusom. Pred njim je bil še dober kilometer hoje. Bil je v talarju in v roki je nosil veliko potovalko. Presenetil nas je na njivi. Še dolgo sem bil ponosen, ker sem ga prvi zagledal.

Doma je imel svojo sobo, ki smo ji rekli Petrova soba. V njej je imel preprosto posteljo s tridelno žimnico iz morske trave in preprosti, doma narejeni mizo in omaro. Omara je bila polna raznih knjig. Vem, da sem jih jemal v roke, pregledoval in vračal na police. Stopiti v njegovo sobo je bilo zame vedno pravo doživetje.

Tedanja oblast je kazala svoj prezir do verske prakse tudi tako, da je organizirala razne dogodke ravno na verske praznike. Tako so se bile za veliko noč leta 1974 obsežne vojaške vaje. Med drugimi je bil vpoklican tudi stric Peter, takrat že diakon. Zjutraj se je še udeležil vstajenjske procesije, potem pa je oblekel drugo uniformo, kot se je na koncu maše izrazil takratni župnik Janez Voljč.

Nova maša je bila – kot običajno – pomemben dogodek za družino in župnijo

Novomašnik Peter Kvaternik skupaj s svojo mamo Ano Kvaternik, na dan nove maše 7. julija 1974 na domačem vrtu, v rokah drži novomašni križ, delo brata arh. Franceta Kvaternika. (Foto: Stane Kvaternik)

Spomnim se priprav na njegovo novo mašo in nove maše leta 1974. Domača hiša s skednjem, kjer je bilo kosilo in popoldansko druženje, je postala pravo mravljišče, kjer so skušali sosedje, sorodniki, prijatelji, znanci, nekdanji sošolci, prispevati vsak svoj delež. Spomnim se, da je iz Amerike prišla sestrična njegovega očeta in je bivala pri nas. Prišli sta tudi rodni sestri Petrove mame. Bili sta redovnici Družbe sester Svetega križa v Mali Loki. Prišla je tudi njihova predstojnica s. Sapiencija in še nekaj sester.

Nedelja nove maše je bila zame, devetletnega otroka, nabita z dogodki. Množica ljudi v farni cerkvi, več prisotnih duhovnikov, močna pridiga novomašnega pridigarja, profesorja Franca Rodeta, prisrčno rokovanje novomašnika z vsemi prisotnimi, zbrani bližnji in daljni sorodniki, slovesno kosilo na domačem skednju, popoldne in do poznega večera pester program. Med drugim so nekje našli tudi polne Petrove plenice, polepšane s stepenim jajcem.

Na tečaju francoščine je Peter Kvaternik spoznal Slovenko z enakim priimkom kot on, šel v Taizé in Sveto deželo

Stric Peter je že kot študent potoval po svetu. V Parizu se je tako udeležil poletnega tečaja francoščine. Še pred predstavitvijo je opazil, da njegova soseda v predavalnici kar naprej pogleduje v njegove zapiske. Presenečeno sta ugotovila, da sta oba iz Slovenije. Še večje presenečenje pa je bilo, ko sta slišala, da imata celo enaka priimka. V sorodu pa vendarle nista bila. Ona je bila hčerka Franca Kvaternika, tedanjega profesorja fizike iz Ljubljane, ki je bil rojen v Osilnici.

Med poletnimi počitnicami je stanoval v nekem ženskem samostanu in bil redovnicam dobrodošla pomoč za vsako delo. Kasneje je z avtostopom potoval v vasico Taizé, kjer je nekaj časa živel pri bratih in se osebno spoprijateljil z ustanoviteljem Rogerjem Schützom. Bil je med prvimi Slovenci, ki je z njim navezal pristen stik. V spominu mi je ostal trenutek, ko je poštar domov prinesel kartico z njegovimi pozdravi iz Taizéja. Veselje njegove mame, ki je o tem že nekaj vedela in je nam, vnukom, o tem vsa radostna pripovedovala, je bilo res veliko. Pozneje nam je o tem pripovedoval tudi osebno.

V zadnjem letniku bogoslovnega študija je skupaj s sošolci obiskal Sveto deželo. Skrbno je posnel veliko barvnih diapozitivov. Predstavitev krajev Svete dežele v sliki in besedi, tako doma kakor pri sorodnikih, je bila za vse in tudi zame izredno doživetje. Zdelo se mi je, kot da bi bil tam osebo. Spomnim se, da me je na te predstavitve svojih romanj, vzel vsaj dvakrat s seboj. Obiskala sva njegovi sestri in njuni družini. Domov sva prišla v zgodnjih jutranjih urah.

Od kaplana v Šmarju – Sapu do župnika na Škofljici, kjer je ustanovil župnijo

Po novi maši je s sošolci novomašniki odšel na romanje do Fatime na Portugalskem. Spomnim se, da je imel skoraj na vseh okenskih steklih svojega VW-hrošča nalepke romarskih krajev, ki so jih obiskali. Čeprav je bil dober študent in bi s tega vidika lahko nadaljeval podiplomski študij, je ob župniku Marku Levstiku nastopil službo kaplana v Šmarju – Sapu. Že po dveh letih je bil imenovan za župnika novoustanovljene župnije Škofljica. Ob nastopu službe praktično ni imel župnišča niti farne cerkve. Kot doto je iz prejšnje župnije Šmarje – Sap poleg zares dobrih faranov prinesel podružnični cerkvi v Gumnišču in Lanišču.

Na Škofljici malo pred križiščem magistralne ceste, ki je tedaj povezovala Ljubljano, Novo mesto in Kočevje, so farani kupili stavbo bodočega župnišča, tako rekoč s stanovalci vred. Avtoceste takrat še ni bilo in lahko si predstavljamo hrup in tresenje zaradi tovornjakov v stavbi neposredno ob cesti.

Po odločitvi župnije, da zidajo novo farno cerkev, je šel skozi mnogo križev in težav. Tedanja oblast je temu prikrito in odkrito nasprotovala, tako z retoriko kakor tudi z vsemi mogočimi zavlačevanji. Njegov križev pot do izdaje gradbenega dovoljenja je trajal kar devet let. Ves ta čas mu tudi niso odobrili priključka za telefon, dobil ga je šele z novo cerkvijo.

O vsem tem nam je večkrat pripovedoval, posebno ko je prihajal domov in se skušal nekoliko sprostiti. Namesto lokacije ob železniški progi, kjer je bila župnija lastnik zemljišča, so mu odobrili na prvi pogled najbolj nemogočo lokacijo s težkim dostopom. A na koncu se je po Božji previdnosti sedanja lokacija farne cerkve izkazala za daleč najboljšo.

Lepih doživetij se človek rad spominja

Pri stricu Petru in njegovi gospodinji in župnijski katehetinji Silvi sem leta 1983 med pripravo na maturo preživel 14 dni. Tu ni šlo samo za mojo popolno oskrbo, ampak tudi za njun pozitiven odnos do sveta in mene, kari sem doma nekoliko pogrešal. Na vsakodnevni sprehod sem šel običajno čez cesto in mimo trgovine, kjer so prijazne prodajalke stricu omogočale nujne telefonske pogovore. Za trgovino je šla moja pot s pločnika po stopnicah iz brun strmo v hrib, kjer je je bil takrat lep in precej nagnjen kotanjast travnik z visoko travo. Nekakšna naravna obora oz. ograda, kot smo rekli doma. Prav na tem kraju je bil v nedeljo, 21. aprila 1985, popoldne položen in blagoslovljen temeljni kamen za novo župnijsko cerkev.

Spomnim se tudi obiska Škofljice in svete maše v novi, svetli cerkvi, kjer je stric Peter govoril o tem, kaj naj darujemo na oltar med sveto mašo. Takrat mi je bilo dano prvič slišati, da lahko na oltar položimo svoje življenje in vse, kar nas radosti in veseli, ter še posebej vse, kar nam je v breme in v nas povzroča stisko in bolečino. Od tedaj naprej to redno prakticiram.

Fotogalerija

Tomaža in Suzano Kvaternik naju je poročil stric Peter, priči pa sta bila nevestina sestra in ženinov brat. (Foto: Igor Žagar)

Stric Peter naju je s Suzano v novi cerkvi na Škofljici tudi poročil. Vse je bilo pripravljeno zelo na hitro in spontano. Od strica Petra sva dobila poročni križ s korpusom iz gline, delo kartuzijanov iz Pleterij. Hraniva ga kot dragocen spomin na poroko in nanj.

Srečanje s stricem v Ljubljani pri tržnici 5. maja 2015, na dan, ko je bil rojen najin najmlajši sin Janez, enajsti otrok v družini. (Foto: Tomaž Kvaternik)

Vedno se je zanimal, kako kaj najina družina, kako otroci in ali kaj potrebujeva. Ni se ustavljal le pri leporečju. Nekajkrat je našo družino prav on rešil iz nenadejane materialne zagate. Z ženo Suzano sva ga obiskala, kadar sva mogla. Najinega obiska je bil vedno vesel. Spraševal naju je, kako je pri naju doma, če je kaj novega na njegovem domu v Šmarati, kako kaj diha domača župnija … Tudi sam se je v besedah večkrat odprl in nakazal, kaj ga teži. Pogosto je brez dlake na jeziku povedal kaj iz svoje mladosti ali iz poznejših let.

Doktorat iz pastoralne teologije, nato je kmalu prišla bolezen

Potem ko je nova župnija zaživela, se je stric nadaljeval študij in na Dunaju opravil doktorat iz pastoralne teologije, ki jo je potem predaval na ljubljanski teološki fakulteti. Ob tem je deloval kot župnik še pri Sv. Katarini nad Medvodami in na Brdu pri Lukovici.

Pred desetimi leti so mu zdravniki postavili diagnozo: Parkinsonova bolezen.

Naše zadnje srečanje je bilo v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani. Čas obiska je bil omejen, maske obvezne. Ker je že težko govoril, sem ga prosil, da si sname masko, da smo ga vsaj nekoliko razumeli. Nihče od nas si mogel predstavljati, da je bilo to slovo za ta svet. Umrl je 19. novembra 2020.

Od strica duhovnika Petra smo se zaradi omejitev ob pandemiji poslovili v ožjem družinskem krogu na pokopališču domače župnije v Viševku v torek, 24. novembra 2020. Pokopan je bil v družinski grob. Pogrebni obred je opravil njegov prijatelj, pater Janez Novak iz Stične, s katerim sta skupaj začela duhovniško pot.