In memoriam Milan Matos (1945–2020)

Milan Matos (1945–2020)

Milan Matos: »Gledam nazaj in vse bolj sem danes hvaležen za vse. Za vse zgodbe, ki sem jih doživljal, bolj in manj lepe, ene in druge, vse so pomembne. Vse so čudoviti splet človeških usod, hrepenenj, prizadevanj, človeških strasti, učenja, zmot, iskanja, povezovanja, druženja ter veselja zmag in porazov.« (M. Matos: Hiša velikih zgodb)

Dragi dedi,

hvala za vse lepo, kar smo skupaj doživeli, za vse tvoje spodbude, znanje, pomoč, pohvale, norčije, zgodbe in za velik pečat, ki si ga pustil na mojem življenju ter življenju mojih bližnjih. Ponosna in hvaležna sem, da sem tvoja vnukinja, in pogrešala te bom.

Vedno boš v mojem srcu. Počivaj v miru.

Tako je zapisala vnukinja Ana na Facebooku. Dedi Milan je bil tudi tam njen prijatelj.

Kot študent je med počitnicami hodil delat v tujino in doživel tudi rusko invazijo na Češko

Milan Matos je bil rojen spomladi 1945 v Sostrem, tam je živel vse življenje. Po končani moščanski gimnaziji je na ljubljanski ekonomski fakulteti študiral ekonomijo. Med študijem je vsako leto hodil delat v tujino: v ZDA na prakso, naslednje leto je delal kot turistični vodnik, leta 1968, ko je Rusija z vojsko zadušila težnje po demokraciji na Češkem, je bil tam, potem tudi v Švici. Zagovarjal je mnenje, da mora mlad človek spoznavati tuja okolja, ampak potem priti nazaj.

Kot študent je bil štipendist Metalke, vendar je že vnaprej vedel, da delo tam ni zanj, zato nikoli ni bil zaposlen v Metalki.

Po diplomi je bil po zahtevnem testiranju sprejet v Intertrade, vendar je ugotovil, da tudi to ni zanj, nato je šel v Commerce, kjer je delal eno leto, po odsluženem vojaškem roku pa je na pobudo Slavka Pregla šel na Mladinsko knjigo.

Milan Matos je na noge postavil Svet knjige, nato postal direktor Mladinske knjige

Tam se je vključil v projekt Svet knjige. Ideja ga je navdušila, takratna direktorica se je strinjala, da se izpelje, razočaran je bil, ker nekateri v podjetju temu niso bili naklonjeni, vendar se je boril in si izboril, da je lahko projekt izpeljal. Pozneje je bil zanj nagrajen.

Od 1992 pa do upokojitve leta 2009 je bil direktor Mladinske knjige. V tem času je založba izdala več nacionalno pomembnih knjižnih projektov, naj omenim le Enciklopedijo Slovenije.

Založništvo je panoga, ki ne vključuje samo ekonomije, ampak tudi psihologijo, umetnost, leposlovje, finance, logistiko in organizacijo: »Nikoli ni dolgočasna dejavnost, vsekakor pa je lepa,« je povedal kot gost na Radiu Ognjišče. Vedno je rad bral in v veselje mu je bilo, da je lahko delal knjige. »Knjige so brezčasne in prenašajo misli, ideje, spoznanja tako v času med generacijami, med stoletji in tisočletji kot med kraji. Lahko narediš iz misli produkt in od tega živiš, bralci pa so zadovoljni. … Založništvo je kulturna in gospodarska dejavnost. … Tega poklica ne opravljaš, ampak ga živiš,« je povedal v pogovoru za Radio Ognjišče.

Kot direktor je tudi izbiral sodelavce. Za Radio Ognjišče je povedal, da je pri tem bistvena čustvena inteligenca: kako je človek sposoben sodelovati, kako predajati stvari, potrpeti, se učiti, sprejemati vloge. Podjetje so vedno samo ljudje: prava mešanica in prava kultura, saj je uspeh podjetja odvisen od ljudi, od njihove predanosti, zavzetosti, znanja, notranje pripadnosti, borbenosti, upornosti: od tega, kakšna je duša podjetja.

Po upokojitvi Hiša velikih zgodb in politika

Po upokojitvi leta 2009 je napisal avtobiografsko knjigo Hiša velikih zgodb. Pobudo zanjo mu je dal kolega Srečko Mrvar iz založbe Učila, ki mu je poslal tri knjige, biografije o treh založniških družinah iz Evrope. S tem ga je nagovoril za pisanje zgodbe o življenju in delu v založništvu. Na pobudo se je odzval, saj se je tudi njemu zdelo vredno, da se védenje o tem ohrani. Knjigo je izdala založba Učila.

Postal je tudi bolj dejaven v politiki, in sicer v NSi. Bil je pobudnik ustanovitve Gospodarskega kluba NSi leta 2011 in do leta 2015 njegov predsednik, nato pa do leta 2019 podpredsednik. Imel je tudi nekaj drugih vidnih funkcij v NSi in za dejavnost v stranki prejel srebrni znak NSi.

Bil je poročen in z ženo Silvo sta imela štiri otroke in precej vnukov. Žena ga je pri njegovi družbeni dejavnosti podpirala.

Milan Matos je deloval tudi v življenju sostrske župnije

Minorit p. Andrej Šegula je v nekrologu, objavljenem v Družini, napisal tudi kratko oznako pokojnega:

»Želim izpostaviti njegovo pravičnost, pokončnost, njegov mili, a odločni značaj. Spoznal sem ga v župniji Sostro, bil je naš dobrot­nik, podpiral je misijonarsko delo, se vključeval v delovanje župnije, delo biblične skupine obogatil s svojimi izvirnimi razmišljanji. Skupaj smo romali v Assisi, večkrat sem bil povabljen v njihov družinski krog, v njihov raj na Pokljuki. Dan po njegovi smrti smo se zbrali ob molitvi zanj in z njim. Za uvod v molitev smo izbrali zanj tako značilne besede, iz Uvoda v lani izdano knjigo Hiša velikih zgodb:

‘Gledam nazaj in vse bolj sem danes hvaležen za vse. Za vse zgodbe, ki sem jih doživljal, bolj in manj lepe, ene in druge, vse so pomembne. Vse so čudoviti splet človeških usod, hrepenenj, prizadevanj, človeških strasti, učenja, zmot, iskanja, povezovanja, druženja ter veselja zmag in porazov.’«

Za svoje delo je prejel tudi priznanja

Milan Matos je bil leta 1999 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvoju slovenskega založništva ob 25-letnici delovanja knjižnega kluba Svet knjige.

Leta 2004 je prejel Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva, leta 2014 pa priznanje Združenja Manager za življenjsko delo na področju menedžmenta.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.