In memoriam: Kajetan Gantar

Kajetan Gantar (Foto: Tatjana Splichal)

Prav na praznik sv. Rešnjega telesa, 16. junija 2022, je umrl Kajetan Gantar, klasični filolog, literarni zgodovinar, prevajalec, urednik, akademik. Na družbenih omrežjih so se vrstili zapisi njemu v čast, saj je bil zaradi svojega širokega znanja in tople človeškosti zelo spoštovan.

Otroštvo je preživel v Celju, med vojno je bil v Ljubljani, kjer se je kot ministrant navdušil za latinščino

Rojen je bil 11. oktobra 1930 v Ljubljani. Njegov oče, prav tako Kajetan Gantar, je bil gimnazijski profesor. Prav na dan sinovega rojstva je dobil dekret o premestitvi na gimnazijo v Celje. Tam je potem sin Kajetan obiskoval osnovno šolo, že kot otroka pa so ga zanimali tuji jeziki.
Na začetku druge svetovne vojne so Nemci družino, razen šolarja Kajetana, izgnali v Srbijo, njega pa so poslali k teti v Ljubljano, da je nadaljeval šolanje, in sicer na škofijski klasični gimnaziji. Teta ga je vključila med ministrante pri sv. Jakobu v Ljubljani in moral se je začeti učiti latinščino. V pogovoru, objavljenem ob 90-letnici v Družini, je o tem povedal:

»Ministrant Marijan Šef je bil moj mentor pri latinski izgovorjavi, takrat so bile še vse maše v latinščini. Ponavljal sem, ne da bi kaj razumel, slišalo pa se je imenitno, skrivnostno, veličastno. Spevno besedišče se je dvigalo visoko nad banalno vsakdanjost. Besede so me prevzele do dna duše, zdelo se mi je, kot da besede prihajajo iz onstranstva.«

Kajetan Gantar je doživel povojni komunistični režim in se vse življenje odzival na dogajanje v družbi

Med vojno je njegov oče prišel na seznam oseb, predvidenih za likvidacijo, zato sta oče in sin Kajetan ob koncu vojne preventivno šla čez Karavanke, mama pa je ostala doma s šestimi otroki. V Lienzu je Kajetan obiskoval begunsko gimnazijo in kot hlapec delal pri tirolskih kmetih. Po dveh letih sta se vrnila v Ljubljano. Šolanje je najprej nadaljeval na državni klasični gimnaziji, vendar se je znašel v udbovskih zaporih, obtožen pa je bil »klevetanja ljudske oblasti«, saj je vedel, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci in je o tem govoril z drugimi ljudmi. Potem ko so ga izpustili iz zapora, je maturiral na šentjakobski gimnaziji.
Kajetan Gantar se je vse življenje odzival na dogajanje v družbi. Ob trditvah, da je pravna država pri nas ogrožena, pripominja, da se pravna država ne gradi na ulici, ker ravno režim ulice, “regime de la rue”, predstavlja največjo grožnjo pravni državi, ampak z delovanjem v krajevnih skupnostih, občinskih svetih, državnem zboru in njegovih komisijah, predvsem pa z dialogom z drugače mislečimi.

Po končanem študiju dolgo ni dobil ustrezne zaposlitve

Mladi Kajetan Gantar (Arhiv družine Gantar)

Leta 1950 je začel študirati klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študij je končal štiri leta pozneje. Njegov profesor je bil znameniti Anton Sovre, ki je že kmalu prepoznal njegov talent in ustrezno osebnost in ga določil za svojega naslednika, kar je tudi postal.
Latinščina je bila v trdem socializmu podobno označena kot Katoliška cerkev. O tem je Gantar povedal:

»Mnogi so v njej videli upor proti totalitarnemu režimu. Ob vsakem poskusu njenega popolnega izgona iz učnih programov je del ozaveščenih razumnikov povzdignil glas, mnogi samo zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je latinščina po osamosvojitvi dobila svobodno pot, je ‘herojski mit’ odpadel in spet smo v sivi vsakdanjosti.«

Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot profesor na ptujski gimnaziji, nekaj časa pa je bil v upravni službi kot referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo, saj prav zaradi položaja latinščine in svoje vernosti kar nekaj časa ni dobil ustrezne zaposlitve.

V zakonu klasičnega filologa in pesnice je ljubezen prerasla v nekaj najlepšega

Leta 1959 se je poročil z Rožo Debevec, nadarjeno pesnico, ki jo je spoznal v ljubljanski stolnici, kamor sta najraje hodila k maši. Rodila sta se jima hči in sin, želela sta še tretjega otroka. Ker ga kar ni bilo, sta posvojila petletno deklico. Prav ta je o svojih starših ob njuni zlati poroki leta 2009 napisala članek, ki je bil objavljen v Družini, med drugim tudi naslednje:

»Moj oče pravi, da je prehodil ‘trnovo pot do maminega srca’. Imela sta podobna duhovna prepričanja, veliko sta se pogovarjala, si pisala pisma in pesmi, kar dandanes ni več v navadi; dandanes nas v nabiralniku čakajo, žal, samo še položnice in reklame. Ko je očetu le uspelo osvojiti mamino srce, je njuna ljubezen prerasla v nekaj najlepšega. …
Svoja starša občudujem zaradi moči, vere in volje, ki sta jo imela v življenju in jo imata še danes. Ustvarila sta in živita v zakonu, kjer vladajo spoštovanje, pravičnost, razumevanje, ljubezen, poštenost in sprava.«

Kajetan Gantar je pokazal takšen talent in znanje, da so tudi politične ovire padle

Leta 1958 je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Leta 1962 je postal asistent na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1967 docent, leta 1972 izredni, leta 1978 pa redni profesor. V letih od 1983 do 1985 je bil prodekan na fakulteti, večkrat pa tudi predstojnik oddelka. Obenem je ves čas in še dve leti po upokojitvi predaval tudi grško književnost, leta 1998 pa je dobil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.
Ob predavateljskem je zelo pomemben njegov prevajalski in uredniški opus. Bil je urednik več strokovnih publikacij s področja klasične filologije, je avtor več zvezkov Literarnega leksikona, v strokovnih člankih se je ukvarjal z metaforiko, estetsko kompozicijo in s problemi s področja jezikoslovja. Predstavil je tudi več slovenskih ali na območju sedanje Slovenije živečih piscev v latinščini in raziskoval vplivom in sledem antike v slovenski književnosti. Prevedel pa je več del antičnih avtorjev in napisal k njim spremne besede. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma, ki je izšlo na novo prevedeno leta 1996. Poleg strokovnih del je napisal tudi tri avtobiografske knjige: Utrinki ugaslih sanj, Zasilni pristanek in Penelopin prt.

V stroki je bil tudi na mednarodni ravni visoko cenjen

Kot univerzitetni profesor je gostoval tudi na tujih univerzah in z referati sodeloval na mednarodnih kongresih in simpozijih. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU, kjer je bil od leta 1999 do 2005 podpredsednik, od 2008 do 2011 član predsedstva, od leta 1997 delegat SAZU pri Mednarodni zvezi akademij. V letih od 2000 do 2015 je bil predsednik znanstvenega sveta Inštituta za kulturno zgodovini ZRC SAZU. Od leta 1984 je bil redni član Akademije za pospeševanje latinščine v Rimu, od leta 1995 dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, leta 2003 je bil izvoljen za rednega člana Evropske akademije znanosti in umetnosti, leta 2006 za zunanjega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1994 je postal član Inštituta za srednjeevropska kulturna srečanja v Gorici.

Kajetan Gantar je bil častni član več društev, DKPS pa poudarja njegove zasluge za večje zanimanje za latinščino

Leta 2003 je postal častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev, leta 2009 je postal častni član celjske Mohorjeve družbe in častni senator Teološke fakultete v Ljubljani, leta 2020 častni član Društva slovenskih katoliških pedagogov, ki so v utemeljitvi zapisali tudi, da je prav Kajetan Gantar zaslužen za »ponovno rojstvo klasične gimnazije v Šentvidu v Ljubljani in za ponovno pomlad zanimanja za klasične jezike, ki jih je sodobni stehnizirani svet porinil na obrobje«. Vsa leta si je namreč kot profesor na univerzi prizadeval, da bi vsaj v nekaterih šolah ohranili latinščino kot učni predmet.

Sovretov in Prešernov nagrajenec

Leta 1969 je prejel Sovretovo nagrado za antologijo rimske lirike, leta 1972 nagrado Prešernovega sklada za prevod Plavtovih komedij, leta 2010 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije.
Leta 2022 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, za veličasten prevajalski opus, ki pomeni neprecenljiv prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije. V nagradi je videl priznanje svojemu prepričanju in prizadevanju, da dober prevod ni le plod filološkega znanja, ampak »v svoji konici vrhunska besedna umetnina«. V utemeljitvi tudi piše:

»Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine.«

Častni občan občine Ig

Spomladi 2022 je postal častni občan občine Ig in v utemeljitvi so zapisali tudi:

»Stiki Kajetana Gantarja z Ižanci segajo v njegova otroška leta v Celju, ko so se poti njegove družine križale s tam živečim Ižancem Martinom Kocmurjem. Neločljive vezi z Ižanci je spletel leta 1959 po poroki z Rožo Debevec, katere družina izhaja z Iga. Kmalu je vse poletne počitnice preživljal na Igu, v ‘čebelnjaku’, kot ljubkovalno imenujejo njihovo hiško na Igu. Njej in Igu je posvetil poglavje v avtobiografiji Zasilni pristanek.
Ižansko dobro pozna, od Ljubljanskega barja do Krima, kjer je veliko kolesaril in preživljal prosti čas v najlepših kotičkih naših krajev. Veliko osebnih praznovanj so z razširjeno družino obeležili prav v naših koncih.
Pravi, da najlepše navdihe za ustvarjanje dobi ob šumenju Iščice. Tu živi svojo pravljico, za katero mu želimo, naj traja še dolgo.«