In memoriam Jože Snoj (1934–2021)

0
Foto: Tihomir Pinter

Jože Snoj je bil rojen 17. marca 1934 v Mariboru v družini s tremi otroki; imel je dve dekleti. Oče je bil uradnik, vedno v nevarnosti, da bo izgubil službo. Družina je leta 1941 pred Nemci pobegnila iz Maribora v materin rojstni kraj Mokronog na Dolenjskem, od koder so, tokrat pred komunisti, pobegnili v Ljubljano. V Ljubljano so hodili en teden: najprej peš, nato so bili na nikogaršnjem območju – tam so bili pogosti boji med patrolami različnih vojsk: nemške, partizanske, italijanske, domobranske. Ljudje, ki niso hoteli k partizanom, so se javljali za delo v Nemčiji. Med potjo so Snojevi nekaj dni čakali v nemški postojanki. Komandant je poznal očeta. Ta je komandanta podkupil, da jim je uredil pot v Zidani Most, od koder so prišli v Šentvid, nato pa so se s tramvajem pripeljali v središče mesta. V Ljubljani so imeli precej sorodnikov, stanovanje pa so dobili pri premožni materini teti, ki je imela prazen prostor.

Akademski slikar Jošt Snoj, sin v teh dneh umrlega pesnika, pisatelja, esejista, časnikarja in urednika Jožeta Snoja, je na Facebooku objavil to sliko s podpisom: »Pot v nebo (hommage a Jože Snoj).« Kot likovni umetnik svoje ljubezni do očeta in vere v vstajenje ni izrazil z besedami, kot jih je večkrat njegov oče, ampak s sliko.

Že med študijem delo, po odsluženem vojaškem roku pa je Jože Snoj lahko dobil delo: Delo, DZS do Nove revije

Družina Snoj: mama, oče, obe sestri in Jože

Po letu 1945 je Jože Snoj obiskoval gimnazijo v Ljubljani – in se udeleževal nočnega življenja … Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto in leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti. Med študijem je pisal recenzije in delal korekture pri Slovenskem poročevalcu. V tem obdobju je pri njem nekaj časa živel Peter Božič. Prek njega je spoznal Jožeta Pučnika, Poldeta Bibiča … Po diplomi ni hotel biti profesor, hotel je pisati.

Jože Snoj z otroki iz prvega zakona: Vidom, Joštom in Veroniko

Ko je Jože Snoj prišel iz vojske, mu ni bilo treba iskati službe, saj je že med študijem marsikaj delal. Postal je lektor na Delu, lektoriral je tudi Naše razglede. Od leta 1961 do 1971 je Jože Snoj bil novinar v kulturni redakciji Dela. Tam je delal veliko različnih stvari. Povedal je, kar je mislil, vendar ga niso klicali nas nobeno zaslišanje. Mitja Gorjup mu je omogočil, da je kritično pisal o televiziji.

Na potovanju v Afriko se je seznanil z Ivanom Bratkom, ki ga je povabil za urednika Male splošne enciklopedije v Državni založbi Slovenije. Serijo je prečistil in dodal slovenska gesla, tudi Balantiča in Hribovška. Delo pri DZS mu je omogočilo, da je pisal tudi svoja dela. Ob tem je prišel v stik z Novo revijo in postal njen društvenik.

Ob hčerini poroki se je družina slikala: oče Jože in sin Anton ter mama Lina in hči Zarika.

Iz dveh zakonov ima otroke Vida, Jošta, Veroniko, Zariko in Antona.

V poeziji je Jože Snoj črpal iz slovenske moderne in ekspresionizma

V poeziji je je Snoj izšel iz intimizma in črpal iz izročila slovenske moderne in ekspresionizma. Še posebej močno je nanj vplival Josip Murn, zelo pa ceni tudi Prešerna, Jenka, Kosovela, Voduška, Balantiča. Njegova prva pesniška zbirka Mlin stooki je izšla leta 1963. Poleg pesmi za odrasle je napisal veliko pesmi za otroke, ki so zvočno in ritmično razgibane in temeljijo na besedni igri: Lajna drajna, Pesmi za punčke in pobe, Skozi vrt in čez plan, pravljice, na primer Avtomoto mravlje, v katerih včasih pravljičnost prehaja v grotesknost, parabolizacijo in alegorizacijo ali poetično parafraziranje bibličnih tem, na primer Domen Brezdomi in deklica Brezimena, Škorček norček, Bajanja o Bogu. Domen Brezdomni najbolj skrivnostna knjiga, »ker sem prišel do skrivnosti, ki je nisem mogel razrešiti«.

V romanih prevladuje moralno-etična problematika, ves čas se je Jože Snoj ukvarjal tudi s problemom domobrancev

Kot pripovednik je najprej objavil modernistično oblikovane novele v knjigi Gospa z mentolom z aktualno socialnokritično in intimno eksistencialno tematiko, v njegovih romanih pa prevladujejo moralno-etična problematika intelektualca in njegovega položaja v sodobni slovenski družbi v skladu z izročilom eksistencialistične književnosti, moška erotika in svetopisemske teme. Ves čas se je ukvarjal s problemom domobrancev – bila je groza in za doživetje te groze je uporabil blasfemijo: kako okusno pripraviti zdravega slovenskega fanta – Fuga v križu. Vpletel je izmišljen dnevnik padlega domobranskega poročnika, konkretni dogodki so opisani popolnoma realistično. Podatke vzel iz dokumentov; čez čas je srečal nekega udbovskega oficirja, ki mu je rekel: »Jaz imam pa pravi tak dnevnik.«

Jože Snoj je bil nagrajen za svoje novinarsko, leposlovno in esejistično delo

Člani društva Nova revija so odšli tudi v Rim – na sliki so od leve: Jože Pučnik, Jože Snoj in zakonca Taufer.

Kot kritik je Jože Snoj sistematično ocenjeval književne izdaje, kot publicist pa se je ukvarjal z aktualnimi sodobnimi vprašanji v povezavi s književnimi in kulturnopolitičnimi temami, zavzemal se je za slovensko samostojnost. Takšna vprašanja prevladujejo tudi v esejistiki. V polemično pisanem Ubijanju zemlje izvira Snojevo etično stališče iz brezpogojnega priznanja svetosti življenja, medtem ko je v devetdesetih letih tudi za eseje značilno religiozno premišljevanje in samospraševanje.

Za svoje delo, tako za novinarsko kot leposlovno in esejistično, je Jože Snoj prejel več nagrad: Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, dvakrat Levstikovo nagrado za mladinsko literaturo, Grumovo nagrado za dramo Gabrijel in Mihael, nagrado Prešernovega sklada za roman Negativ Gojka Mrča, Rožančevo nagrado za eseje Med besedo in Bogom, Veronikino nagrado za zbirko Kažipoti brezpotij in leta 2012 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Umrl je 7. oktobra 2021 v Ljubljani.