In memoriam: Jolka Milič (1926–2021)

0
Njen mož je bil slikar, hkrati pa tudi odličen fotograf. Večkrat sta šla v naravo in tam so nastajale fotografije, kakršna je tale, ki lepo ilustrira Jolkino ugotovitev o sebi: »Imam sindrom Petra Pana.« Mož jo je večkrat tudi naslikal.

Poslovila se je pesnica, prevajalka in publicistka Jolka Milič. Največ pohval je bila deležna za prevode slovenske poezije v italijanščino ter španske, francoske, italijanske … v slovenščino. Razburjala pa je s svojimi polemičnimi besedili, ki so bila največkrat objavljena kot pisma bralcev, včasih pa je z njimi tudi žela odobravanje. V osebnem stiku je bila prav prijazna in na Facebooku je bilo kar nekaj komentarjev, da jo bodo pogrešali …

Kot otrok je Jolka Milič rada poslušala pripovedovanje, potem gledala filme in brala stripe

Jolkina družina je bila dovolj premožna – mama je bila lastnica pekarne – da je imela guvernanto za otroke. Na sliki so Jolka in njen brat, babica in guvernanta.

Jolka Milič je bila rojena 5. februarja 1926 v Sežani. Njeno otroštvo so zaznamovale pravljice. V vasi – takrat je bila Sežana še vas – je bilo kar nekaj ljudi, ki so znali dobro pripovedovati, in otroci so kar tekali za njimi in poslušali in poslušali. Med njimi jo je najbolj prevzela ženska, ki na zunaj ni bila nič posebnega, njen glas, njeno pripovedovanje pa sta otroke kar vlekla.

»No, kjerkoli so kaj pripovedovali, tam sem bila zagotovo tudi jaz in vlekla na ušesa. Bila sem zelo občutljiva za besede, ja, celo za zloge in črke. Nekatere so se mi zdele smešne, druge grenke, sladke, tretje neverjetno resne ali stroge, pa spet kisle, brez okusa, pekoče, svetle, tople, gomazeče in žalostne, čeprav niso govorile o žalosti, ampak sem jih jaz tako čutila, ne da bi vedela, zakaj. Vsi drugi so se navadno hitro naveličali zgodb in pravljic, meni pa jih ni bilo nikoli dovolj, čeprav sem bila pogosto vsa trda od sedenja.«

Veselje do pripovedovanja, čeprav veliko drugačnega, se je nadaljevalo v njenem najstniškem obdobju, ko je požirala filme v kinu in stripe. Zlasti nedeljske popoldneve je preživela v kinu, kjer je gledala filme po večkrat, do večera in še čez, seveda tudi veliko grozljivk. Bilo jo je strah – tako kot njene prijatelje in prijateljice, ki so skupaj preživljali ta čas. Vse pa se je nekega dne končalo: »Potem smo počasi spregledali, da je vse skupaj le trik, včasih prav cenen trik, razviden s prostim očesom. Konec iluzij …«

Jolka Milič je brala tako slovenske kot italijanske knjige in se naučila plavati proti toku, zanimala jo je teozofija

Jolka Milič je odlično poznala Srečka Kosovela in njegovo delo, tudi prevajala ga je v italijanščino. Prijateljevala je z njegovo sestro Tončko.

Kino je ni več privlačil, nadomestilo ga potepanje in raziskovanje po Sežani in okolici, ki jo je pripeljalo do knjig, ki so ji še bolj potešile radovednost in jo hkrati spravile v nevarnost, saj je živela na območju, kjer je bilo zaradi italijanske okupacije prepovedano vse slovensko. Tu je prišel do izraza njen samosvoj značaj: želja, plavati proti toku in si krčiti neudobno pot raje kot udobno. V tem času je veliko prebirala tudi italijanske otroške in mladinske revije in si prek njih našla več prijateljev, s katerimi si je dolga leta dopisovala. Rada je pisala pisma, govornica pa ni bila. Rekla je, da ji zlepa ni nihče verjel. Zelo dobro pa je znala poslušati – in zapisovati svoje misli.

Končala je italijansko učiteljišče, vendar ni delala kot učiteljica, pravzaprav vzgojiteljica, ampak se je zaposlila v banki. Ker so jo zanimali tuji jeziki, se je vključila v tečaj francoščine, potem pa začel brati … in se izpopolnila v francoščini. Tudi sicer je bila vedno odprta za novo znanje in si ga pridobivala, kjer je bilo mogoče.

Že pred vojno se je družila tudi s teozofi. Tam in obenem pri znanem literatu Ivanu Mraku je spoznala svojega bodočega moža, sicer slikarja Ivana Varla, ki se je tudi zanimal za tovrstno duhovnost.

»Zelo je lebdel v zraku. Sicer sem tudi jaz, vendar ker je on toliko bolj, sem morala biti bolj »na tleh« pa še njega vleči dol.«

Imela sta hčer Jeanne, ki je ime dobila po francoski narodni junakinji in svetnici Ivani Arški.

Rada je pisala in prevajala, za svoje prevajalsko delo je bila tudi nagrajena

Tudi pisati je Jolka Milič začela kmalu, najprej novele, ki so bile objavljene v različnih revijah in časopisih. Kmalu je začela prevajati poezijo – povedala je, da ji je poezija lepšala življenje; bila je pravzaprav prva, ki si je drznila prevajati poezijo iz svojega v tuji jezik. Prevajala je zlasti v italijanščino – tam je za svoje delo leta 2006 dobila pomembno nagrado: red zvezde nacionalne solidarnosti za prevodni opus; iz italijanščine, francoščine in španščine pa v slovenščino. Tudi domovina je cenila njeno delo: leta 2005 je dobila Lavrinovo nagrado za prevajanje slovenske literature v tuje jezike, leta 2013 pa je prva prejela nagrado mira Ženskega odbora Slovenskega centra PEN. Njen komentar:

»Največja skušnjava prevajalca je, dokazati, da je avtor večja budala, kot si ti.«

Po naravi je bila zelo polemična in z velikim smislom za humor in satiro. Svoje pesmi-lepljenke je tudi napisala zaradi izziva: kot odgovor na kaj, kar jo je razburilo; nastanek svojega pesniškega lista leta 1972 pa je opisala kot delo, ki se ga je lotila čisto načrtno, brez klasičnega pesniškega navdiha:

»Nihče ni opazil, da je to jedko, vendar bistro norčevanje iz današnje večkrat kvazi-poezije.«

Po vojni je družina doživela krivico, ki je bila po osamosvojitvi popravljena

Med drugo svetovno vojno je njena družina kot večina primorskih narodno zavednih družin, ki jih je fašizem zatiral, sodelovala s partizani, ker so bili takrat le ti jamstvo za vrnitev Primorske k matični domovini, pa je bila vendar njihova pekarna, čeprav ni niti dosegala določenih mer in jim potemtakem ne bi smela biti odvzeta, po vojni nacionalizirana. Ta krivica je Jolko zelo jezila in tožbe za vrnitev odvzetega je vlagala še v času socializma. Nič ni pomagalo: hišo je dobila vrnjeno šele po osamosvojitvi.

Tudi v visoki starosti je Jolka Milič živela doma, v Sežani, ob nenadni bolezni pa so jo prepeljali v izolsko bolnišnico, kjer je 21. januarja 2021 umrla.