V grobu tihotnem, naš bratec, Jernej

3
667
Kralj Ubu / Na fotografiji: Jernej Šugman Foto: Peter Uhan
Kralj Ubu / Na fotografiji: Jernej Šugman Foto: Peter Uhan

Sposodil sem si drugi verz Prešernove pesmi V spomin Andreja Smoleta. Prešernov prijatelj, ki je, kot je splošno znano, umrl na gostiji ob praznovanju svojega godu, štiridesetega po vrsti, na dan sv. Andreja. No tudi »Ribčev dohtar« je umrl izčrpan od bolezni že v devetinštiridesetem letu – pa ni bilo nacionalne histerije ne ob smrti prvega in ne drugega, čeprav na Kranjskem prijatelja Andrej in France nista bila neopazna in neznana človeka.

Ali si je Jernej Šugman »zaslužil«, predvsem pa želel toliko hrupa ob prezgodnji smrti in na svojem pogrebu, lahko le ugibamo. Morda nam bi do pravega odgovora pomagala vedeževalka iz Tomišlja, tista vedeževalka in doktorica znanosti, ki je oznanjala, česa naj bi si pokojni Jože Pučnik ne želel po smrti.

Verjetno pokojni igralec v najkrepkejših moških letih ni razmišljal o svojem pogrebu. Bi bila zanj večja mora v neizmerno težkih sanjah zgodnji grob ali pa določena govornica ob odprtem grobu? Je že tako, da drugorazredna gledališka igralka, poslanka in zagovornica socializma s človeškim obrazom po venezuelsko pač nikoli ne izpusti priložnosti za pojavljanje v javnosti. Njena navzočnost je nehote sporočila, da je bil Šugman »naš«.

Predvsem je treba poudariti, da je vlada zlorabila prezgodnjo smrt umetnika in iz njegovega pogreba delala teater. Teater, v katerem naj ljudstvo pozabi na nove in nove težave in izmišljije (vse)obvladujoče leve oblasti, ki je nadvse nadarjena za ustvarjanje novih problemov namesto reševanja starih. Pustimo ob strani južno državno mejo, kršenje ustavno zagotovljenih človekovih pravic, sodno pravico z odvezanimi očmi, obubožane upokojence, vrste v zdravstvu, razpadajoče ceste, železnico iz 19. stoletja – zdaj pokopavamo vratarja Vesa, junaka ljudskih src! Bojim se, da vse druge Šugmanove gledališke like (z izjemo tega) pozna le skromno število Slovencev.

Nisem iz Tomišlja in tudi ne nastopam v Padlih maskah, pa si vseeno dovolim prerokovati, da bodo na Gregorčičevi, Maistrovi in Metelkovi staknili glave ter spoznali nujo po posthumnem odlikovanju pokojnega gledališkega igralca. Če si je posthumno nagrado v Dnevnikovi in MGL kuhinji prislužil pokojni Gašper Tič, se res ne spodobi, da Šugmanu k njegovi bogati zbirki nagrad ne bi dodali še ene in to nacionalne.

»Trčimo, bratje, še vince se smeja« pa je predzadnji verz pesmi, ki mi je bila za iztočnico. Ne samo vince, tudi trezni opazovalci dogajanja v Slovenije se smejejo. Iz obupa. Kaj pa, če je bil pogreb z vojaškimi častmi generalka za skorajšnje pogrebe iz trnovske fare?

Bomo videli, je rekel slepec.

3 KOMENTARJI

  1. Socialisti so že od nekdaj z veličastnimi pogrebi skušali javnost prepričati o svoji “nopogrešljivi” veličini. Za cene teh pogrebov pa nikdar nismo izvedeli. Najpogostejši, torej najmočnejši argument socialistov, da smo nekoč živeli v veličastni državi je bil in je še vedno, približno tak:

    “Tito je imel največji, najveličastnejši pogreb na svetu. Prišli so voditelji držav z vsega sveta. A je imel še kak predsednik kake države tak pogreb, ki bi ga obiskalo toliko svetovnih voditeljev? A bi prišli, če ne bi bil naš maršal predsednik in naša država, visoko cenjena po vsem svetu?” … itd

    Vse take stvari poslušam od svojih socialističnih znancev na internetu in tudi ob kakšnih redkih srečanjih v kakšni pivnici, že leta in leta. Sam pa jim vedno odvrnem. Ma klinc pa tak človek, kaj naj si misliš o človeku katerega njegovo največje delo je njegov lastni pogreb?

    Rusi so svojega voditelja prav po božje častili, skoraj kot faraona. Skoraj, ker ti so svoje balzamirane voditelje skrili v piramide, Rusi pa so svojega balzamiranega voditelja javno razkazovali. Vsak dober ruski komunist, in tudi širše, je moral vsaj enkrat obiskati to mumijo. Ljudje, bolj točno: komunistični verniki, so v dolgih vrstah stali pred mavzolejem, da se poklonijo svojemu “ateističnemu” voditelju.
    Ateistični verniki na cilju svoje poti v “komunistični Meki”.

    • Tudi jaz sem pozna 60 leta prejšnjega stoletja obiskal Leninov mavzolej, pa nisem bil, hvalabogu, nikoli komunist ali član njihove druščine. Ni bilo treba dosti čakati, kajti tujci so uživali blagodatni “bez očeredi” (brez vrste). Domačini, verjetno zadrti komunisti, pa so ure in ure dolgo čakali v nekaj kilometrov dolgi vrsti v kremeljskem parku, da so prišli na vrsto. Pogled na porumenelega Lenina je bil kar srhljiv – menda so ga pozneje reševali neki japonski znanstveniki, da so preprečili popolni razkroj. Ogabno! Ko sem nekaj let kot turist hodil tam mimo, so me kolegi drezali, češ, kaj ne boš šel z nami gledat Lenina. “Ga ne pogledam, tudi če mi ga ven prinesejo”, sem jih razočaral. Nekaj podobnega se mi je dogajalo z Dimitrovim v Sofiji. Ogabno! Nesmrtnost pa taka!
      Nisem hotel biti žaljiv. Samo nekaj sem hotel povedati: pustimo stvarem in še zlasti ljudem, da odidejo, po človeško. In naj živijo v naših spominih. Ali pa tudi ne.
      Umetnikom delati pogrebe z vojaškimi častmi se mi zdi sprevrženo dejanje. Tudi ko je šlo za pogreb Slavka Avsenika.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite