V grobu tihotnem, naš bratec, Jernej

Kralj Ubu / Na fotografiji: Jernej Šugman Foto: Peter Uhan
Kralj Ubu / Na fotografiji: Jernej Šugman Foto: Peter Uhan

Sposodil sem si drugi verz Prešernove pesmi V spomin Andreja Smoleta. Prešernov prijatelj, ki je, kot je splošno znano, umrl na gostiji ob praznovanju svojega godu, štiridesetega po vrsti, na dan sv. Andreja. No tudi »Ribčev dohtar« je umrl izčrpan od bolezni že v devetinštiridesetem letu – pa ni bilo nacionalne histerije ne ob smrti prvega in ne drugega, čeprav na Kranjskem prijatelja Andrej in France nista bila neopazna in neznana človeka.

Ali si je Jernej Šugman »zaslužil«, predvsem pa želel toliko hrupa ob prezgodnji smrti in na svojem pogrebu, lahko le ugibamo. Morda nam bi do pravega odgovora pomagala vedeževalka iz Tomišlja, tista vedeževalka in doktorica znanosti, ki je oznanjala, česa naj bi si pokojni Jože Pučnik ne želel po smrti.

Verjetno pokojni igralec v najkrepkejših moških letih ni razmišljal o svojem pogrebu. Bi bila zanj večja mora v neizmerno težkih sanjah zgodnji grob ali pa določena govornica ob odprtem grobu? Je že tako, da drugorazredna gledališka igralka, poslanka in zagovornica socializma s človeškim obrazom po venezuelsko pač nikoli ne izpusti priložnosti za pojavljanje v javnosti. Njena navzočnost je nehote sporočila, da je bil Šugman »naš«.

Predvsem je treba poudariti, da je vlada zlorabila prezgodnjo smrt umetnika in iz njegovega pogreba delala teater. Teater, v katerem naj ljudstvo pozabi na nove in nove težave in izmišljije (vse)obvladujoče leve oblasti, ki je nadvse nadarjena za ustvarjanje novih problemov namesto reševanja starih. Pustimo ob strani južno državno mejo, kršenje ustavno zagotovljenih človekovih pravic, sodno pravico z odvezanimi očmi, obubožane upokojence, vrste v zdravstvu, razpadajoče ceste, železnico iz 19. stoletja – zdaj pokopavamo vratarja Vesa, junaka ljudskih src! Bojim se, da vse druge Šugmanove gledališke like (z izjemo tega) pozna le skromno število Slovencev.

Nisem iz Tomišlja in tudi ne nastopam v Padlih maskah, pa si vseeno dovolim prerokovati, da bodo na Gregorčičevi, Maistrovi in Metelkovi staknili glave ter spoznali nujo po posthumnem odlikovanju pokojnega gledališkega igralca. Če si je posthumno nagrado v Dnevnikovi in MGL kuhinji prislužil pokojni Gašper Tič, se res ne spodobi, da Šugmanu k njegovi bogati zbirki nagrad ne bi dodali še ene in to nacionalne.

»Trčimo, bratje, še vince se smeja« pa je predzadnji verz pesmi, ki mi je bila za iztočnico. Ne samo vince, tudi trezni opazovalci dogajanja v Slovenije se smejejo. Iz obupa. Kaj pa, če je bil pogreb z vojaškimi častmi generalka za skorajšnje pogrebe iz trnovske fare?

Bomo videli, je rekel slepec.