In memoriam – drevesu!

Brinarjeva jelka, foto: Tone Lesnik, 1979.
Brinarjeva jelka, foto: Tone Lesnik, 1979.

Ni ravno običajno, da bi pisali v spomin drevesu. To delamo navadno v spomin ljudem. Včasih v spomin ljudem ali zgodovinskem dogodkom, drevesa tudi posadimo. Pa vendar so drevesa zvesti spremljevalci ljudi, posebno tam, kjer je okolje bogato z njimi, kot je to v naši domovini – Sloveniji. Kaj vse nam dajejo in zakaj vse so pomembna naj bi znali povedati že osnovnošolci. Na vprašanje koliko domačih vrst gozdnega drevja je v Sloveniji pa že težje dobimo odgovor. Na splošno je med ljudmi zanimanje za drevesa pač težje zbuditi tam, kjer jih lahko srečamo na vsakem koraku, kot tam, kjer jih je malo. Pa seveda niso vse države na svetu tako bogate z drevesi kot je naša domovina.

V Sloveniji drevesa v naravi prevladujejo na približno 60 odstotkih površine države, ki jo pokriva gozd. Imamo 71 domačih vrst gozdnih dreves. Takih, ki so se v tisočletjih prilagodila na rastišča v naših krajih, torej na tla, klimo, nagibe, ekspozicije, nadmorske višine. Drevesa so največja in tudi najstarejša živa bitja na svetu. Dosežejo višine nad 100 metrov in starosti več tisoč let. Na Švedskem so pred leti odkrili smreko, ki je stara nad 9000 let. Kaj vse je šlo čez Zemeljsko oblo v času njenega življenja? Tudi v Sloveniji imamo drevesa izjemnih starosti, na primer macesen, katerega starost ocenjujejo na 1000 let, pa znano Najevsko lipo z okrog 500 leti in tise v Stranah pod Nanosom, tudi stare okrog 500 let. Tudi Solčavska tisa s svojimi 700 leti je izjemno drevo. To je le nekaj posebnežev med drevesi, ki so bolj znani in tudi obiskani. Med njih spada še Sgermova smreka s svojimi skoraj 62 metri višine, morda najvišja smreka v Evropski uniji. Pred kratkim sem stal ob Cvelbarjevem hrastu – dobu v bližini Kostanjevice na Krki in občudoval njegovo veličastno debelino, čez 7 metrov obsega in čez 2 metra premera ter njegovo vitalnost – krošnja je polna dozorevajočih želodov, star pa je okrog 350 let. Še bi lahko našteval in pisal o drevesnih posebnežih v prostranstvih slovenskih gozdov. V vseh predelih Slovenije jih najdemo in vse drevesne vrste jih imajo. Izjemni so po starosti, debelini, obliki, višini, pa še po čem.

V seznamu slovenske naravne in kulturne dediščine je navedenih 11 izjemnih dreves. Med njimi je tudi Brinarjeva jelka, naravni mutant, s posebno rastjo in obliko iglic zaradi katere je oblikovala tudi posebno krošnjo, nekateri so ji rekli stebrasta krošnja. Ime je dobila po gozdarskem znanstveniku – genetiku dr. Milanu Brinarju, ki jo je opisal leta 1967 in o njej poročal na mednarodnem kongresu gozdarskih raziskovalnih organizacij v Muenchnu. Bila je edino takšno drevo na svetu. Spominjam se prvega srečanja s tem drevesom. Bilo je spomladi leta 1979, ko sem službeno opisoval gozdove v gozdnogospodarski enoti Rakitna. Tistega dne sem hodil po Lapušni dolini. Bil je lep, sončen dan, ko sem se ves prevzet zazrl v to čudovito drevo. Zdelo se mi je kot, da bi sredi jelovo bukovih gozdov na visoki kraški planoti zagledal orjaško cipreso. Tega srečanja sem se večkrat spomnil in pripovedoval o njem. Nekoč, bilo je pozimi, sem v Lapušno dolino k Brinarjevi jelki pripeljal skupino mladih skavtinj in skavtov, jih ustavil na ozki gazi, povabil k tišini in opazovanju in kmalu zaslišal vzklik: “Ooooo, poglejte kakšno drevo!”

Pred nekaj dnevi, ko sem bil z vnuki v planinah na Gorenjskem, sem jim govoril tudi o jelki v Lapušni dolini na Rakitni. Želel sem jim enkrat pokazati to znamenito drevo. Zdaj to ne bo več mogoče. Ravno v tistih dneh sem od kolegov gozdarjev izvedel za njeno žalostno usodo. Padla je, posekana od vandalov. Ne vem, če bomo kdaj izvedeli, kdo so bili in, kaj jim je rojilo po zmedenih glavah, da so to storili. Na Gozdarskem inštitutu Slovenije se trudijo, da bi s pomočjo genetike vzgojili naslednike Brinarjeve jelke. Molim, da bi jim to uspelo. Jaz sem imel srečo, da sem to drevo občudoval v vsej njegovi veličastnosti, ko je bilo staro že čez 100 let in visoko blizu 40 metrov. Moji vnuki te sreče ne bodo imeli.