In memoriam: Đorđe Balašević (1953–2021), ratnik paorskog srca

16

Đorđe Balašević je bil zvesti spremljevalec na moji osebni dj-jevski poti, redno sem ga vključeval v svoje dnevne glasbene izbore, ker je vse, kar je govoril oziroma prepeval, nagovarjalo direktno mene osebno, nanašalo se je na moje življenje še bolj, kot če bi o njem spregovoril sam, pa naj je govoril o Prvi ljubezni, Nekih novih klincih, kako Odlazi cirkus iz našeg malog grada, o večni, čeprav nesrečni ljubezenski zgodbi iz Priče o Vasi Ladačkoj ali o Boži, zvanom pub, Kako se nekad dobro jelo itd., vse to sem doživel sam, na lastni koži, vendar seveda na svoj način, z drugačnimi zgodbami, pa vendar …

Novica o Đoletovi smrti me je globoko pretresla, zato moram o njem zapisati nekaj besed.

Đorđe Balašević je pisal in pel pesmi, v katerih se je lahko vsakdo našel

Đole se je znal približati vsakemu človeku, vsakega je nagovarjal v njegovi osebni zgodbi tako kot mene, to pa zato, ker so njegova besedila, predvsem pa njegova interpretacija, v katero je vpletal izvirna razmišljanja, ki so se od koncerta do koncerta razlikovala, izražala posebno toplino in človeškost. Đole je samo eden in edini. Original. Legenda. Tako kot Bob Dylan. Ali Leonard Cohen. Ali Tom Waits. Ali Nick Cave. Ali David Bowie. Ali Prince. Vendar nam za primerjave ni treba v tujino. Spomnimo se samo pokojnega Oliverja Dragojevića, genialnega Arsena Dediča, Kemala Montene pa še kako živega Bore Čorbe, pa samotarskega pasjeljubca Ibrico Jusića, pa Dado Topića, pa Milana Mladenovića … Med vsemi naštetimi ima Đole prav posebno mesto v mojem glasbenem horizontu.

Ne spomnim se glasbenika, ki bi s tako izbranimi in izbornimi besedami pel o položaju navadnega človeka, njegovih stiskah in zablodah, o njegovem veselju in uspehih, zato lahko mirno rečemo, da je bil ravno on tisti Ratnik paorskog srca, o katerem govori njegova istoimenska pesem.

Prva njegova pesem, ki mi padla v uho v daljnih 80. letih, ko sem še gulil osnovnošolske klopi, je bila znamenita Slow motion, jaz sem si jo zapomnil po začetnem verzu Od Mure pa do Morave, nato so sledile: Oprosti mi Katrin, Mirka, Imao sam strašnog petla, U razdeljak te ljubim, pa prelepa Neko to od gore vidi sve …

Đorđe Balašević je kdaj zapel tudi nekaj pesmi v slovenščini v prevodu Jake Koširja

Poseben pomen ima zame tudi celoten album Naposletku, ki sem ga ob njegovem izidu konec 90. let prejšnjega stoletja poslušal, ko sem doživljal in preživljal svojo prvo veliko ljubezen. Đole je moj veliki prijatelj, čeprav ga nisem v nikoli v življenju imel priložnost v živo ogovoriti. Saj to sploh ni važno. Bil sem na treh njegovih koncertih, na enem od njih je zapel nekaj pesmi tudi v slovenščini v izvrstnem prevodu žal pozabljenega slovenskega pesnika Jake Koširja, ta je namreč izdal celo knjigo Đoletovih pesmi v slovenščini. Vedno je bil ob meni, ko mi je bilo težko in ko sem bil srečen, ko sem bil zaljubljen in ko sem bil osamljen, vedno me je prijel s svojo nežno roko in me varno vodil med čermi in pastmi življenja.

Lahko rečem, da je bil Đorđe Balašević moj veliki duhovni učitelj, ki to nikoli ni hotel biti; kot rečeno, je bil v biti preprost človek tako kot jaz in samo pripovedoval oziroma pel je svoje zgodbe, tako kot jaz svoje. Nikakor nisem edini, s katerim je tako globoko komuniciral. Zdaj je odšel, toda njegove številne, do danes praktično vse že ponarodele pesmi ostajajo, da bi naprej nagovarjale nas in vse generacije, ki še prihajajo.

Kajti njegove teme niso produkt Zeitgeista, ampak so večne, ko pojejo o ljubezni, sreči, prijateljstvu, vojnih grozotah, zapeljevanju, dvorjenju, samopreizpraševanju.

Nikoli ni nehal izhajati iz sebe, zato je bil vedno avtentičen

Pri njem mi je najbolj všeč, da nikoli ni nehal izhajati iz samega sebe, zato je bil tako avtentičen, originalen, edinstven in neponovljiv. Zvesto je sledil napisu na delfskem preročišču Gnothi seauton (Spoznaj samega sebe) in nam s samospoznavanjem omogočil, da smo tudi mi bolje spoznali sebe. S tem samo potrjuje znano dejstvo, da je najbolj subjektivna, osebna, intimna resnica že hkrati najbolj univerzalna, saj se lahko dotakne prav vsakega človeka. In Đole se je dotaknil prav vsakega, od kralja do dvornega norca, od doktorja filozofije do branjevke, od bogatuna do klošarja, saj so vsi ti ljudje, in iz njegovi pesmi veje ravno toplina danes že skorajda kompletno pozabljene človeškosti.

Odšel je bojevnik, borec, vitez, plemič, cirkusant, poet, bard, frajer, šarmer, šaljivec. Odšel je Človek

Podobno kot ne moremo recimo Boba Dylana ocenjevati po klasični vrednostni lestvici, saj se njegova glasbena kri pretaka tudi po naših žilah, tudi za Đoleta ne moremo reči, da je bil dober ali slab, ne da bi te označevalce uperili proti samemu sebi, takšno ogledalo nam je nastavljal vojvodinski bard.

Zdaj ga ni več. Čeprav bo Đorđe Balašević ostal. Za večno. V mojem srcu. Pomešan z mojim lastnim doživljajskim spektrom, ko sem se sprehajal med vrtinci svojega življenja.

Pogrešal bom predvsem vedrino njegovih koncertnih nastopov v živo, ko je vsako svojo pesem znal postaviti v kontekst svoje življenjske poti do te mere, da so bili njegovi pripovedni komentarji že pesmi same po sebi. Čez Đoleta ga ni, pa naj kdo reče, kar hoče. Samo on zna tako peti zgodbe in pripovedovati pesmi. Kot starodavni rapsodi pa trubadurji in seveda severnjaški bardi je ustvaril izročilo, ki se ne bo prekinilo z njegovo smrtjo, ampak bo trajalo, dokler bo na tem svetu še obstajala človeškost. Srečno, moj pesniški tovariš, moja Velika anima poezije, moj somislec in sofilozof. Razmišljam, kateri komad bi si zavrtel sedaj, ob koncu tegale zapisa. Svirajte mi jesen stiže dunjo moja? Ne lomite mi bagrenje? Čaletova pesma? Život je more? Če omenim samo največje hite.

Pesmi nepozabnega mojstra bodo ostale …

Ne vem. Saj pravzaprav niti ni važno. Trenutno poslušam Regrutesko z obmejnega albuma Naposletku, vendar že preklapljam na prvo njegovo pesem, ki sem jo slišal še otrok, prav tako že omenjeni Slow motion, in zapisujem naslednje njegove besede: “Igram bez dublera, sve sam, što nije praktično, to znam, pa malo šmiram i malo briljiram.” In na koncu: “Možda i nisam neki biser, ali sam barem svoj režiser, sam za sebe smišljam zaplete i kraj, koristeči u glavnom laku tehniku, slow motion.” In ravno ta njegov slow motion, ki se kot nižinska reka pretaka počasi, široko in v meandrih; tako zelo mi je blizu. Vidim, da sem se precej razgovoril. Predlagam, da vsak od vas sestavi svojo zgodbo iz njegovih pesmi. In kmalu boste ugotovili, da Đole sploh ni odšel, ampak da še vedno, pravzaprav zimzeleno večno živi v vsakem izmed nas.

Adijo, nepozabni mojster, in že se hitim pogovarjat s tabo v svoji notranji izbi, kjer kot relikvije hranim vse, ki so se me kakorkoli dotaknili in mi nekaj pomenijo, ker so me s svojo Bitjo, se pravi s svojo eksistenco, nagovorili do stržena, če uporabim izraz svojega prijatelja pesnika in pisatelja Roberta Titana Felixa. Do globin moje eksistence. Se mi je ravno nasmejal, ko sem se ozrl k njemu, in rekel, da ga nose konji derani. Če bi znal igrati na kitaro, bi ga pospremil na njegovi poti z njegovo pesmijo. Tako pa se mu samo nasmejim in mu pomaham tja, od koder je prišel in kamor se vrača. Globok poklon njegovemu delu. In prijetno poslušanje njegovih balad. Vse dobro.

16 KOMENTARJI

  1. Da je Balasevic odlicen kantavtor s talentom za razumljivo pesem, dobre melodije in prepricljive izvedbe, ni sporno. Ljudski in inteligenten panonski clovek. Ceprav ni v mojem najozjem izboru glasbe, mi je bila kaksna njegova, zacensi z zgodnjo uspesnico Prva ljubav, izrazito vsec.

    Prvo moje nestrinjanje s slavospevom avtorja Sagadina Balasevicu je nesmisel, ki med domace avtorje pristeva kar kantavtorje in glasbenike drugih narodov nekdanje Jugoslavije. Nic slabega nacelno o nastetih, a to niso domaci avtorji. Jugoslavije ze dolgo ni vec. Domaca drzava in domaci glasbeniki so le Slovenija in Slovenci. Nekdo iz Novega Sada ali Splita, ce nam je se tako ljub, ni nic manj tujec kot nekdo iz Trsta ali Celovca. Prej obratno. Ali je avtor tu povrsen, ali pa nemarno provocira. Slovenija ni in ne sme postati tretja Jugoslavija! In ja, imamo tudi slovenske kantavtorje, ne le Prekmurca in Mariborcana, ki so kvalitetni in vredni spremljanja.

    Druga vecja pripomba na Balasevica mi je pa, da njegov politicno angaziran song, zlasti v letih 91,92 ni tako nesporen. In da to v zadnjij slavospevih pokojnemu ostaja v glavnem povsem prezrto. V svoji navezanosti na jugoslovanstvo je posebej tedaj Balasevic znal biti prav zanicljivo sovrazen zlasti do Slovencev, Hrvatov in Albancev.

    1991 je tako nastopal z lastno pesmijo: Laku noc, Janezi!, ki jo je kasneje ( ko so mu zdravili hcerko v Mariboru in podarili tudi slovensko drzavljanstvo, ko je padel v nemilost srbskega rezima) sicer umaknil z repertoarja in zbrisal z you.tube. V pesmi je skrajno zanicljiv do Slovencev, ces kako smo “Janezi malo plebiscirali in rovarili in kako smo hlapci Habsurzanov” itditd. Taksnega blatenja nastajanja lastne drzave in pravice do samoodlocbe noben normalen narod ne bi kar pozabil.

    Podobne je kasneje namenjal Hrvatom. Ob unicevanju in zasedbi Vukovarja, ki ji je sledil masaker, med drugim bolnikom tamkajsnje bolnice je npr. objavil kolumno, kjer je agresorske enote imenoval osvoboditelje, zajete pa z izrazom ustasi. Hudoval in zgrazal se je nad Goranom Ivanisevicem, ker je ta zacel na teniskih turnirjih namesto jugoslovanskih nastopati s hrvaskimi simboli in z napisom: Ustavite vojno na Hrvaskem.

    Eno svojih najbolj popularnih skladb: Ne lomite mi bagreme je dejansko napisal z mislimi na dogodke na Kosovu in je vsebina vse prej kot prijazna do tamkajsnjih Albancev.

    Ni taka brezmadezna figura Balasevic, kot nam jo predstavljajo te dni. Za drugi manj posrecen obraz Balasevica predlagam prilozen pogovor voditelja Bujanca s konzervativnim publicistom Dujmovicem, ki je natancno pregledal in ovrednotil Balaseviceve kolumne in songe iz tistega casa. In tudi iz casa kulta Josipa Broza in partijskega jugoslovenarstva, h kateremu je Balasevic voljno prispeval z dobro znano: Racunajte na nas.

    https://youtu.be/9BDR9GRVmHA

    ( od 32 minute naprej).

  2. Bolj ko berem tale vaš prispevek, večkrat ko ga preberem, bolj se mi zdi, da je imel moj dragi Đole povsem prav, ko nas je Slovence steral u kurac. Še posebej če njegove izjave pomešam s svojim lastnim travmatičnim izkustvom s Slovenceljni, kot slovenske patriidiote imenuje naša ljuba čarovnica Svetlana, da bi jih razlikovala od pravih domoljubov, ki namesto Avsenikov poslušajo Slovenski oktet, namesto polke plešejo, karkoli se jim zahoče, pa če je to turški trebušni ples ali ameriški step v slogu Freda Astaira, in namesto potrjevanja večne in dolgočasne istosti pripradnikov “naše” krvi priznavajo in sprejemajo drugačnost, četudi gre za pripadnike narodov naše nekdanje skupne države ali pa sirske begunce. Nehajte že s svojo izključevalno politiko “čiste krvi”, ker dobro veste, da Vaš kvazi orto nacionalizem že dolgo časa meji na naci antropološko filozofijo pripadnikov čiste rase. Če je slovenstvo genetika po Vaši predstavi, se pravi modre oči in plavi lasje, ali pa rjave oči in črni lasje, recimo, potem seveda nikakor nočem biti Slovenec. In kaj je zame Slovenec, ne Slovencelj, ampak Slovenec kot ponosen pripadnik slovenske skupnosti, ki se ne sramuje, da je nekoč živel v večji državi z veličastno idejo, ta pa ni bila samo uresničljiva, ampak do neke mere in v določenem času celo realizirana? Zame je to Slovenec, ki bo objel Bosanca, Eskima in tuarega z enako močjo, kot da so vsi trije njegovi bratje. Zame je to Slovenec, ki se ne bo sramoval svojih južnoslovanskih korenin samo zaradi tega, ker mu je s takšno lahkoto skočiti spet nazaj v habsburžanske jasli, kjer dobiva vedno bolj mamljive ponudbe, naj bo prvi med sužnji nove kvazi globalne, fašistične pravzaprav, ekonomije. Ki bo vedel, da je slovenski jezik od vseh slovanskih jezikov najtesneje povezan s staroslovanščino, ta pa naprej z indijsko vedsko tradicijo. Kar med drugim pomeni, da je naš jezik med najstarejšimi svetovnimi jeziki. Če seveda sprejmemo, da smo nekoč bili Jugoslovani, da so bili ljudje, umetniki, ki so se tretirali za Jugoslovane. Đole je bil med njimi. Pa tudi med našimi igralci Boris Cavazza in Radko Polič Rac, pa seveda moj ljubi oče Stevo Žigon, ki je 50 let preživel v Beogradu kot prvak Jugoslovanskog dramskog pozorišta, pa Rade Šerbedžija, pa med glasbeniki praktično celotna kvalitetna glasbena produkcija in med športniki vse ekipe, ki so nekoč zastopale jugoslovanske barve. Kajti jugoslovanstvo je del naše identitete, je dobršen del naše in moje preteklosti, in kdor se sramuje svoje preteklosti, se ne more polno zavedati svoje sedanjosti, da o prihodnosti sploh ne govorim. Vaše pismo kot odgovor na moj zapis o Đoletovi smrti temelji na napačni predstavi o tem, kakšno vlogo je pravzaprav igrala Slovenija pri razpadu Jugoslavije. Slovenija je s svojo odcepitvijo, pa naj bo ta še tako plebiscitarno podkrepljena, odločilno prispevala k razpadu Jugoslavije in s tem k zadnji, krvavi in bratomorni, balkanski vojni. Okej, odločili smo se, ampak … odločili smo se strahopetno, sebično in izdajalsko. Odtlej se bivših skupnih narodov, ki so bili dolgo časa vzorčni primer sobivanja različnosti, povprečen, patriidiotsko naravnan Slovencelj (ki se na tej točki prav nič ne razlikuje od kakega ustaša ali četnika) sramuje oziroma se jim ogiba v najširšem možnem loku, da ne bi slučajno staknil spet kakšne balkanske mentalitete, s katero bi omadeževal svojo čisto oberkrajnersko identiteto, ki je seveda samo v njegovi glavi in konstrukt po meri njegove revizionistične zgodovine. Vse pa vendarle ni tako preprosto, dragi gospod komentator. Če se že sploh morate obregati ob Đoletove puščice, ki jih je v trenutku boleče in krute iskrenosti naperil in sprožil proti Slovencem, zakaj hkrati s svojim gnevom, ki ga stresati nad njim, ne priznate, da je imal pa kljub vsemu vsaj deloma prav, ko je rekel, oziroma z mojimi besedami hotel reči, da mu gre naš srednjeevropski egocentrični in birokratsko fašistični puritanizem že pošteno na kurac. In to ni povedal v rokavicah politične korektnosti, ki jo zganjamo, ko hočemo biti bolj papeški od papeža na religioznem in bolj bruseljski od Bruslja samega na političnem parketu. Pa Đole nikakor ni bil edini, k je slovenskih ljudekom, ne slovenskemu narodu, ampak določenim ljudekom, pokazal njihov pravi, nečastni obraz. Preveč resnice za povprečnega Slovenceljna, kajne, gospod neimenovani, zato ga je treba še posthumno ekskumunicirati iz skupnosti, v kateri je tako kot Bora Čorba na primer še vedno, povsem enakovredno bival hkrati z drugimi pripadniki naše nekdanje skupne države, pomešan seveda s črnci, aziati, cigani in vsemi drugimi prišleki, ki so si Slovenijo verjetno od nekdaj predstavljali kot gostoljubno deželo, namesto da jo zdaj vi tako nizkotno in pritlehno prvzaprav na hitrico tlačite v premajhne omare vašega arijskega rasizma, izključevalnega do vsake drugačnosti in manjšinskosti. In to ni ravno veličina majhnega naroda. Je prej pritlikava logika hlapčevske psihe, ki jo je diagnosticiral že Cankar pred stotimi leti, ne da bi ga takratna klika tako ekskuminicirala, kot današnje izbrisane ali begunce, iz preprostega razloga, ker je bil slučajno ali ne slučajno čistokrvni Slovenec. Razlikovati po barvi kože, nohtov ali las ter po ostalih telesnih lastnostih, razlikovati po veroizpovedi, ki je najbolj notranje, najbolj intimno posameznikovo čustvo, razlikovati po razredni pripadnosti glede na gmotno stanje v tej povsem postavrelo materialistični, s tem pa tudi le še razkrojeni racionalistični projekciji sveta, sploh razlikovati glede na zunanje okoliščine in lastnosti, je po mojem, in nikakor ne samo mojem, globokem prepričanju nevredno resne debate. In sodi, ja prav boste slišali, sodi v SOVRAŽNI GOVOR, zavit v plenice obče sprejete in za trenutno nomenklaturo plauzibilne politično korektne manire. Kdor ne izhaja iz sebe, iz svojega lastnega (samo)spraševanja in (samo)razumevanja, ta ne more sprejeti drugačnosti kot dela njega samega, svojega lastnega sebstva, kot nekaj, kar je lahko tudi on sam. Če se okoliščine obrnejo samo malce drugače. Mislim, da smo Slovenci kljub bogati kulturni dediščini pravzaprav zelo zavrt narod, ki ne prenese kritike na svoj račun, kaj šele da bi se od nje poskušal nekaj naučiti. Namesto tega svoje kritike, pa naj bo to Đole ali Čorba, pa naj bo to moj oče Stevo Žigon, prav tako zaveden Jugoslovan, ali Šerbedžija, ter nekoč v času naših dedkov in babic Ivo Andrič, Miroslav Krleža ter Nikola Tesla, da o drugih likih, ki so sovražili nacionalistično ozkoglednost, sploh ne govorimo, ker jih je enostavno preveč, in so predobri. Če ne prenesemo ene navadne kritike nekdanjih ali sedanjih, odvisno od njihovega občutenja, jugoslovanskih bardov, kako bomo potem priznali kritiko velikih balkanskih mislecev in osebnosti, ki so nekaj časa pomembno oblikovali našo skupno zavest. Ne vedeti za to, oziroma se delati, da tega nikoli ni bilo, je zelo nevarno počtje, ki nas takoj meče na prag nove svetovne vojne katastrofe, ki bi spet temeljila na izključevalni politiki. Skratka. Dokler Slovenci ne bomo priznali svojega deleža krivde za razpad naše nekdanje skupne države, naša državna skupnost ne bo doživela dolgo pričakovane kolektivne katarze, ampak bo blodila po blatu lastnih neizživetih frustracij. In jaz se ne bom mogel več počutiti pripadnika take izključevalne in izključujočne skupnosti. Ampak se bom podobno kot Đole, Bora in podobni sovražniki nekaterih izpostavljenih Slovenceljnev, ki se sramujejo lastnih korenin, s tem pa jih je seveda sram predvsem samih sebe. Kako daleč od sprejetosti in (samo)razumevanja, slabo se nam piše, če se bo tako nadaljevalo res … Še 1x bi napisal, da jugoslovanski umetnik zame ni isto kot avstrijski umetnik, s prvim se lahko še vedno identificiram, čeprav ga vsaj uradno ni več, z drugim, avstrijskim, se žal ne moram, nikoli se nisem mogel, tako kot tudi ne z ugrofinskim, romanskim ali germanskim. Ker jaz sem ponosen Južni Slovan, in imam skupaj z Đoletom, Čorbo, Stevom, Radetom, Racom, pa pokojnim Arsenom itd. ta nesrečni jugoslovanski gen, ki ste ga vi uspešno odrezal s svojega telesa kot odvečni kos mesa, mene pa odločilno opredeljuje. Ker jaz se za razliko od vas ne sramujem svojih slovanskih ali celo balkanskih, kakor hočete, korenin, ampak sem ponosen, da sem bil lahko enakovreden član tako enkratne in v marsikaterem pogledu unikatne jugoslovanske skupnosti. Pa bodi dovolj za 1x, vi pa prosim malo razmislite, preden se lotite odgovora na tako očitno rasistični osnovi. Pa vse dobro tudi Vam. Lep pozdrav. Vid S. Žigon

    • Gospod Vid,
      vi ste sin tistega igralca Steva Žigona? Me veseli, da ste se oglasili. Ja, takrat sem prav rad gledal tiste filme. Pa poslušal Lada Leskovarja.

      No, takrat smo bili skoraj vsi na strani tistega črnega vladarja tega sveta, zavestno ali nazavestno. Danes pa se spodobi, da gremo na drugo stran.

      Pa lep pozdrav in me veseli, da ste se oglasili.

      • Hvala za Vaš prijazen komentar. Čeprav kar se tiče črnega vladarja … mogoče ga zdaj nimamo več, imamo pa zagotovo zdaj “črnega papeža”, ki je zagotovo manj vredna in manj plavzibilna figura od našega nekdanjega “vladarja sveta”. Pa naj si o njem mislimo, kar si hočemo. Tudi Lado Leskovar je bil Jugoslovan. Vprašajte ga, gotovo Vam bo z veseljem zagovarjal svoje jugoslovanstvo. Na drugo stran pa žal ne grem, ker ne spadam med tiste, ki menjajo strani. To je v genih vseh Žigonov. Da se ne obračajo tja, kamor veter piha, ampak ostajhajo naomajni v svojem stališču. Tak sem tudi sam. Upam samo, da nisem spustil nivoja, kot po navadi rečemo. Vse dobro tudi Vam. Vid

    • Kako rasizem, gospod Sagadin Zigon? Kje pisem o rasah? Jugoslavija pa je bila in je sla za vedno. Antantni produkt po 2. svetovni vojni za zaviranje nemskega vpliva v Sredozemlja, vedno polna razlik in notranjih protislovij. Kot kraljevina oz kot komunisticna federacija. V Jugoslaviji smo bili Slovenci 70 let. Pod Habsburzani pol tisocletja. Simpatije do jugoslovanstva so vasa osebna zadeva. Realno Slovencev nima nihce pravice klicati na odgovornost za ustanovitev lastne drzave na podlagi demokraticne miroljubne volje. Kot nihce ne klice Srbov, Francozov, Americanov itd. Smo odsli kot smo odsli tudi iz Avstroogrske monarhije. Cesar Karl, od katerega se je Anton Korosec poslovil, je bil vsekakor bolj spostovanja vredna osebnost kot druscina Milosevica, Jovica, Markovica, Kadijevica, Adzica. Hvala lepa za taksno federacijo.

      Dovoliti mi boste morali diferencirano stalisce do osebnosti Balasevica in da mi bojo zadrzki ostali. Za pesem: Laku noc Janezi ga je Slovenija z zdravljenjem hcerke in drzavljanstvom vec kot usmiljeno in darezljivo sprejela. Podobno kot Boro Dordevica, ki zdaj uziva njeno gostoljubje kljub najslabsim moznim besedam, ki jih je Sloveniji namenjal in brezrezervni podpori promilosevicevski agresiji v 90 letih ter neocetnistvu. Balasevic je vsaj tu povlekel crto in bil pogumno proti vojni in rezimu, ki je za vojno stal.

      Gospod Sagadin Zigon, ne skrbite, o Balasevicu bo moje mnenje kljub vsemu ostale precej boljse kot recimo vase o begunjskih Avsenikih. Ampak Slavko Avsenik je bil glasbeni genij, gorenjski Strauss, ki ga z veseljem in spostovanjem igrajo tudi simfonicni glasbeniki z vrhunsko akademsko izobrazbo. Malo sirine in spostovanja razlicnosti ter kulturnih in duhovnih tradicij lastnega naroda, tudi polke in valcka, vam morda ne bi skodilo. Kot tudi ne z vase strani imenovani Svetlani Makarovic. Srbi, s katerimi je bil vas oce, cenjeni igralec posebej povezan, se te lastne tradicije ne sramujejo. Zakaj bi se je morali Slovenci?

  3. Hvala za Vaš prijazen komentar. Čeprav kar se tiče črnega vladarja … mogoče ga zdaj nimamo več, imamo pa zagotovo zdaj “črnega papeža”, ki je zagotovo manj vredna in manj plavzibilna figura od našega nekdanjega “vladarja sveta”. Pa naj si o njem mislimo, kar si hočemo. Tudi Lado Leskovar je bil Jugoslovan. Vprašajte ga, gotovo Vam bo z veseljem zagovarjal svoje jugoslovanstvo. Na drugo stran pa žal ne grem, ker ne spadam med tiste, ki menjajo strani. To je v genih vseh Žigonov. Da se ne obračajo tja, kamor veter piha, ampak ostajhajo naomajni v svojem stališču. Tak sem tudi sam. Upam samo, da nisem spustil nivoja, kot po navadi rečemo. Vse dobro tudi Vam. Vid

  4. SVET NI NOR. JE ZAHOJEN.
    Dobro, da Žigona ne poznam, saj ga zdaj ne potrebujem
    Slavospev oprodi norega morilca in srbijanskega sadista Miloševića, ubijalca Hrvatov in Bošnjakov?
    Pa kaj ste nori?
    Slavospev častilcu in jhavnemu podporniku orto nacional socialističnemu klavcu Balkana Miloševiću?
    Držite javno žakelj velikemu zloćinu sredi Evrope koncem 20 stoletja!?

    V posmeh 300.000 brutalno pobitim , 800.000 invalidom in nekaj milijonom razseljenih-to bi Žigon ?

    Sarajevo, so pijani srbski norci nažigali sadistično in pijano ob Balaševićevih čudovitih songih z orožji vseh kalibrov – samo v tem mestu je 10.000 novih grobov in svet je gledal, Evropa, CNN je samo gledala in poslušala kantavtorja Balaševića in nekateri Slovenci bi to netolerantno počeli v udobju gluhe nekritičnosti še naprej?
    Za enega Žigona vem, da ni mogel it iz svoje Srbije v svojo novo Domovino Slovenijo in jo je preziral in bodi dovolj!

    To je nečloveško, sadizem in brutalnost brez primere brez sočutja s samo enostransko prezirljivo afiniteto, do ne vfem česa-me ne zanima. Bil je čas, ko sem ga rad poslušal in prišel je čas, ko sem ga odklopil za vedno in nič drugega. Ni prostora zanj, ker je preziral veliko preveč.
    Samo tri imena, Vukovar, Sarajevo, Srebrenica, čeprav jih je stotine krajev neslutenih srbijanskih zločinov!
    Na lastne oči in ušesa sem videl začetek-inicijo srbijanskega masakra v Vočinu-en teden preden so Srbi z motornimi žagami klali svoje sosede, domačine , njih 43 in videl in čutil posledice srbskega divjanja po Bosni in Hrvaški takoj po Daytonu – katastrofa od vojne razdejane države Bosne in na lastna ušesa poslušal preživele, žrtve koncentracijskega logorja pri Prijedoru ali Prnjavoru – tudi jest nisem mogel tisti dan….itd, itd.
    Ga ni bolj radikalno ruknjenega dela folka od slovenskega – Balašević rine iz vseh medijev !
    Svetnik Balašević.
    Fino. Noro.
    Človek, ki je na debelo in svinjsko svinjal po slovenskem narodu in po njegovi državi in to na različne načine, kar med drugimi natančno in na dovolj bogat faktografski način opiše g.Tino Mamič, ne zasluži obravnave, kot se to opravlja na popolnoma nekritičen način! Groza.

      • Če bi se ubil, ne bi k statistiki vojne prav nič pomagal. Za povrhu samomorilec pusti prazno gnezdo …

        In po drugi strani je “frančekov”, ki so se tako ali drugače okrasili s “papeškim” vzdevkom, a trosili podle prozorne laži o ljudeh, ki jim ne segajo do kolen, bilo vsaj milijon. (Številka za celo bivšo skupno državo skupaj.) Tako da eden gor ali dol.

        • Gospod Igor,
          postavil sem tiste vrste vprašanja, na katere se ne odgovarja. Sicer pa kaže na ubijanje ljudi drugačnega razmišljanja. Pri tem se problem, ko takih zmanjka, rešuje s pobijanjem enako mislečih, ki se potegujejo za položaj vodje.

          Svetu pač vladajo psihopati, ki so se zavestno predali satanu. Ker vi ne verujete ne v Boga in ne v satana, ničesar ne razumete. Pač z 2D možgani delujete v svetu 3D. 😉

          Pa lepo prosim, brez zamere in s samo malo užaljenosti!

        • Nisem užaljen. 🙂

          Se zavedam, da sem malo tečen do vas, a niste problem vi, pač pa mi danes delo ne steče. Se slišimo spet ob naslednji priložnosti. 🙂

      • Igor, preveč površno gledate na preteklost. Vojna ni bila zaradi ljudi, kot je Frančišek, ampak zaradi ljudi, ki so imeli in imajo še hegemonske apetite.

        Zakaj sta se lahko Češka in Slovaška civilizirano razšli? Očitno zato, ker so dovolj kultivirani, da si niso dovolili barbarskega nasilja. V umetni tvorbi, Jugoslaviji, stvarnega bratstva in enotnosti nikoli ni bilo. Če bi kaj od tega res bilo, bi bankrotirana država Jugoslavija ne bi razpadla na tako krvav način.

        Seveda politiko vodijo politiki, ne ljudstva. V vseh narodih so ljudje z boljšimi in slabšimi lastnostmi. Tako med narodi bivše Jugoslavije, bivše Avstro-ogrske in drugih narodov. Vsak najde sorodne duše tam, kjer so mu blizu. Moji najboljši prijatelji so Flamci iz Belgije. Ne boste verjeli, kako smo si podobni. Komu drugemu so blizu Srbi. Tudi prav.

Comments are closed.