In memoriam: Boris Pahor (1913–2022)

1
Foto: Tihomir Pinter

Na tržaškem pokopališču pri sv. Ani so se v torek, 7. junija, poslovili od profesorja, pisatelja, akademika in domoljuba Borisa Pahorja, ki je v 109. letu starosti umrl 30. maja na svojem domu v Trstu. Pogrebne slovesnosti so se med drugim udeležili tudi minister za Slovence po svetu Matej Arčon, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Pogrebna slovesnost (Foto: Radio Ognjišče)

Pogrebno mašo je daroval škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina in v pridigi med drugim povedal:

Novorojenemu Borisu je Troedini Bog, preden je hudemu duhu dovolil, da ga je skozi življenjsko pot na zemlji preizkušal, pretresal, utesnjeval in stiskal, podaril kar nekaj talentov, ki jih je skozi skoraj 109-letno osebno zgodovino dobro unovčil:
◊ talent veselja nad življenjem, zlasti ogroženim, ki ga je unovčil v rodni in izvoljeni družini;
◊ talent mladostne navdušenosti, čeprav zgodaj ranjene, ki ga je unovčil v mnogih besedah, po katerih ni obsojal ljudi, ampak stvari;
◊ talent intelektualnega razglabljanja, ki ga je vnovčil v toliko spodbudnih besedah narodu, ki morda ni vreden takega očaka, a potreben;
◊ talent neuklonljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je vnovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturni razgledanosti;
◊ talent človeka, tu rojenega, tu ukoreninjenega, tu živečega, ki ga je unovčil z zvestobo narodu in visokim etičnim idealom: ni jih prevaral!

Boris Pahor je bil rojen v zavedni slovenski družini, na liceju pa je ob sošolcih Slovencih in Hrvatih tudi on postal narodno zaveden

Pahorjeva matična družina leta 1924: oče, ded in mama imajo v naročju Borisa in dve njegovi sestri.

Boris Pahor je bil rojen 26. avgusta 1913 v Trstu v zavedni slovenski družin

i. Imel je še tri sestre. Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Prva štiri leta osnovne šole je še opravil v slovenščini, potem pa je bila ta prepovedana in se je moral naprej šolati v italijanščini. Tudi pisati je začel v italijanščini, na liceju pa je ob slovenskih in hrvaških sošolcih postal narodno zaveden. Kmalu se je zavedel tudi tega, da mu – čeprav so doma govorili slovensko – manjka znanje materinščine, zato je veliko bral slovenske knjige in si izpisoval besede, ki jih ni poznal, pa si jih je želel zapomniti.
Po opravljeni maturi na škofijski gimnaziji v Kopru je dve leti študiral bogoslovje v Gorici, potem pa je bil vpoklican v vojsko. Poslali so ga v takratno italijansko kolonijo Libijo. Tudi kot vojak je lahko študiral, vendar je moral še enkrat opravljati maturo, ker mu koprske niso priznali. Opravil jo je v Bengaziju in se potem vpisal na filozofsko fakulteto v Padovi. Leta 1941 je bil poslan nazaj v Italijo in bil tolmač v taborišču za ujete jugoslovanske častnike blizu Gardskega jezera.

Med drugo svetovno vojno ga je zaznamovalo trpljenje v koncentracijskih taboriščih

Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst in se pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Nemci so ga leta 1944 aretirali in ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, vendar ni ostal ves čas tam, premeščali so ga tudi v druga taborišča. Konec vojne je dočakal v taborišču Bergen-Belsen. Trpljenje v taboriščih ga je zelo zaznamovalo in je močno navzoče v njegovem leposlovju; to tematiko obravnava po mnenju mnogih njegovo najboljše delo Nekropola. Delo je bilo prevedeno v več jezikov; v Nemčiji je leta 2002 zanj prejel nagrado Bestenliste, v Italiji pa je bilo leta 2008 razglašeno za italijansko knjigo leta. Iz taborišča je bolan in izčrpan prišel na zdravljenje v sanatorij Rdečega križa v Francijo. Konec leta 1945 se je vrnil v Trst, kjer je končal študij z delom o ekspresionizmu in neorealizmu v liriki Edvarda Kocbeka. Po diplomi je bil nekaj časa svobodni književnik, potem pa se je zaposlil kot profesor na državni srednji šoli.

Družina Borisa Pahorja, od leve proti desni: žena Radoslava, pisatelj, hči Maja, snaha Mirjam, sin Adrijan

Poročil se je z Radoslavo Premrl, sestro Janka Premrla Vojka, imela sta sina in hčer. V zrelih letih je napisal o njej knjigo z naslovom Rada.

Zavedal se je svojega književniškega razvoja, za delo pa je potreboval prostor, mir in čas

Prva leposlovna besedila je objavljal že pred drugo svetovno vojno v primorskem ilegalnem tisku in celjski reviji Mladika pod psevdonimom, pod pravim imenom pa je objavljal v reviji Dejanje. Prvič je njegovo delo izšlo v knjigi z naslovom Moj tržaški naslov leta 1948. Po tem je izdal še veliko romanov in zbirk kratke pripovedne proze. V njih se prepletata predvsem motiva koncentracijskega taborišča in slovenske narodne zavesti, ki je na Tržaškem še vedno ogrožena. O svojem pisanju je med drugim povedal:

Mogoče bi kot izhodiščno razpoloženje svojega razvoja in potem tudi književnega dela poiskal v dobi otroškega doživljanja, ki je bilo, kot sem kasneje spoznal, izrazito kafkovsko. Mislim na ozračje Procesa, na premikanje ob zasedi obsodbe za neznano krivdo, obenem pa ob spremljavi strahu ali bolje tesnobe. …
Šele počasi sem nato spoznal – bilo je v koprskem škofijskem zavodu –, da moja krivda ni bila samo moja in da obsodba ni zadevala samo mene, ampak da je šlo za stanje, v katerem se je znašla vsa slovenska skupnost v italijanski državi.

S slikarjem Lojzetom Spacalom sta bila prijatelja, slika pa je nastala okrog leta 1960.

Ta izkušnja je spodbudila njegovo prizadevanje za obrambo vseh ogroženih jezikov. Za to je žrtvoval veliko časa in tudi denarja.
Tako kot drugi pisatelji je moral najti sozvočje med pisateljskim in družinskim življenjem. Nekaj časa je imel svoj prostor v priljubljeni gostilni, ko pa je lastnica umrla, najprej ni vedel, kaj bi, potem pa je sestra v svoji hiši uredila tudi prostor zanj. Tja se je zatekel, ko je potreboval mir in tišino za ustvarjanje. Družina, torej žena, hči in sin, včasih niso bili zadovoljni, če ga predolgo ni bilo, kljub vsemu pa so ga razumeli.
Po vojni je objavljal tudi v tržaški reviji Zaliv, nekaj let je bil tudi njen glavni urednik.

Strokovnjaki visoko cenijo njegovo delo

Marija Pirjevec je o njegovem delu zapisala:

V njegovih delih smo tako priča spopadu med silami, ki človeka tlačijo in ponižujejo, ki delajo iz njega duševnega pohabljenca, in močmi, ki mu vračajo njegovo osebno pravico: biti človek v polnem pomenu te besede. … Prej kot zgodovinska in politična pa so zanj pomembna moralna vprašanja, povezana s preživetjem vsakega posameznika. Pahorjeva osredotočenost na izrazito individualne človekove probleme se kaže tudi v tem, da je v njegovem delu nenehno prisotna erotična tematika, ki mu pomeni neke vrste odrešilno cono: ljubezen je zanj vrednota, ki nas lahko reši zla v osebnem in družbenem smislu.

Prejel je veliko tako slovenskih kot manjšinskih in mednarodnih nagrad in priznanj, imenovanj …

Leta 1970 je dobil tržaško literarno nagrado vstajenje, prejel pa je še nekaj drugih priznanj, ki jih podeljuje slovenska manjšina v Italiji. Leta 2013 je v Celovcu prejel tudi Tischlerjevo nagrado. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 1993 je postal dopisni, leta 2009 pa redni član SAZU, leta 2005 je postal časni doktor Univerze na Primorskem, leta 2008 pa Univerze v Ljubljani, večkrat je bil nominiran tudi za Nobelovo nagrado.

Leta 2005 je bil skupaj z Miroslavom Zeijem imenovan za častnega doktorja Univerze na Primorskem. Slovesnost je bila v Kopru, poleg omenjenih pa je na sliki takratna rektorica univerze dr. Lucija Čok.

Leta 2010 je postal častni občan Maribora, leta 2013 Trsta; za častnega občana Trsta je bil predlagan že leta 2009, vendar je takrat to priznanje zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omenjeno, da je nasprotoval tudi italijanskemu fašizmu. Predlagan je bil tudi za častnega meščana Ljubljane, a zaradi njegove izjave, da si tega priznanja ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni mačehovsko obnašala do Primorske, predlog niti ni prišel do mestnega sveta.
Prejel je tudi več slovenskih državnih odlikovanj, med njimi leta 2000 srebrni častni znak svobode za življenjski opus, nepopustljivo prizadevanje v prid svobodne Evrope in zoper nacifašizem ter za dobrobit zamejskih Slovencev, častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije, julija 2020 pa je prejel najvišje slovensko in italijansko državno odlikovanje: red za izredne zasluge in imenovanje za viteza velikega križa italijanske republike.
Za svoje delo tako v literaturi kot za prizadevanje za demokracijo je leta 2016 dobil Meškovo priznanje, prejel je nekaj francoskih in avstrijskih priznanj, leta 2013 pa je prejel naziv državljan Evrope.

Redno se je udeleževal Študijskih dnevov Draga na Opčinah. Na sliki je skupaj s Francem Miklavčičem, Valentinom Inzkom st. in Alojzom Rebulo. (Arhiv družine Rebula)

Na pobudo uprave Mladinske knjige so mu aprila 2017 v ljubljanskem Tivoliju postavili spomenik v nadnaravni velikosti, katerega avtor je Mirsad Begić, stoji pa blizu Kocbekovega spomenika. Njegova spominska soba pa je urejena na Bunčetovi domačiji v Dutovljah.

Boris Pahor je veliko sodeloval s tržaško založbo Mladika

Dolgo in kvalitetno je sodeloval tudi s tržaško Mladiko, kjer je ob njegovem 108. rojstnem dnevu izšla zadnja njegova knjižna izdaja v času življenja, dopolnjena izdaja kratkih zgodb Grmada v pristanu, ki mu je bila posebej draga. Te zgodbe je marsikatera slovenska šola na Tržaškem izbrala za obvezno šolsko branje. V nekrologu, objavljenem v reviji Mladika, je Nadia Roncelli napisala tudi:

Boris Pahor je bil namreč ambasador slovenske kulture v svetu, še posebej pa si je prizadeval, da bi se italijanski bralci seznanili z bogato slovensko književno ustvarjalnostjo v Trstu in Gorici. Oral je ledino, saj do objave priročnika (o slovenski književnosti v italijanščini, op. ur.) s takimi knjigami še nismo razpolagali. Bil je dalekoviden, razumel je potrebe sodobnosti, vedel je, da je treba podreti železno zaveso in da je treba o Trstu in Slovencih na tem območju spregovoriti tudi Italijanom. Ta problematika, ki je bila pisatelju vedno pri srcu, je prišla v ospredje z nastopom v oddaji na vsedržavni televiziji RAI, ko je prišlo tudi do preboja njegovega znamenitega romana Nekropola v svetovno zavest. Z njim je bilo lepo sodelovati, bil je natančen, vedno je imel jasno predstavo, kaj hoče, kako naj bo knjiga oblikovana in katere značilnosti izpostaviti.

Fotografije, pri katerih avtor ni posebej naveden, so iz knjige Boris Pahor, biografija v slikah.

1 komentar

  1. Zadnja fotografija iz Drage: Boris Pahor, Franc Miklavčič, Valentin Inzko st., Alojz Rebula – kakšne osebnosti! Takih ne delajo več.

    ( Altro che 20 “uglednih” podpisnikov, ki pozivajo k predaji Ukrajine in nagradi agresorju.)