Odšel je Aleš Lokar, velik tržaški Slovenec, ekonomist, profesor in politik

Aleš Lokar eden prvih intelektualcev po drugi svetovni vojni, ki je intuitivno dojel nujnost kohezije srednjeevropskega duhovnega prostora.

»V tem pogledu je lahko Aleš Lokar nekakšen predhodnik idej, ki so se čez nekaj desetletij opredmetile tako v Novi reviji kakor v politični konkretizaciji, ki jo je predstavljal poznejši Demos,« o svojem pokojnem očetu pravi intelektualec in družbeni kritik Andrej Lokar.

Pred dnevi je Trst pretresla novica o smrti zaslužnega zamejskega Slovenca Aleša Lokarja, ki je jesen življenja preživljal v domu za starejše v mestu Bergamo v Italiji. Življenjsko pot je zaključil v 85. letu starosti. V življenju se je posvečal različnim področjem in dosegel mednarodni sloves. Odlikoval se je kot univerzitetni profesor ekonomije in politični delavec. Še zlasti v 80. letih 20. stoletja je imel ključno vlogo kot član stranke Slovenska skupnost v občinskem svetu svojega domačega kraja. V Lombardiji pa je preživel le zadnja tri leta, in sicer po srčni kapi. Najprej je v Milanu živel pri svojem mlajšem sinu Marku, pred letom dni pa ga je življenjska pot zanesla v Bergamo.

Emigrant Aleš Lokar se je razvil v univerzitetnega profesorja

Aleš Lokar je bil rojen v Ajdovščini v obdobju med obema vojnama, ko je Primorska spadala pod Italijo, in sicer 10. novembra 1935, leta 1947 pa se je skupaj z družino preselil v Trst, kjer je tudi opravil maturo na Trgovskem tehniškem zavodu Žige Zoisa ter na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna. Pozneje je diplomiral iz blagoznanstva na Fakulteti za kemijo na tržaški univerzi. Kot univerzitetni profesor je služboval na univerzah v Urbinu in Vidmu, kot Fulbrightov nagrajenec pa še v New Orleansu v ZDA. Potem ko se je upokojil, je predaval še v visokošolskem centru Alma Mater Europaea v Sloveniji.

Za dobro skupnosti tudi v politiko

V času svojega kariernega udejstvovanja je spisal vrsto strokovnih in znanstvenih razprav ter člankov, še zlasti s področja ekonomije pa tudi o italijansko-jugoslovanskih gospodarskih odnosih. Sodeloval je tudi s Slovenskim raziskovalnim inštitutom ter bil eden od soustanoviteljev in sourednikov priznane revije Most. Med njegova poslednja dela spada tudi knjiga z naslovom Sekularna miselnost, znanstvene domneve, prerokovanja in podjetništvo kot iskrice Božjega, ki jo je v letu 2016 izdala celovška Mohorjeva založba, predstavljena pa je bila tudi v Trstu.

Politično je bil dejaven v stranki Slovenska skupnost, kjer je bil vrsto let član tako njenega pokrajinskega kot tudi deželnega vodstva. Na njeni listi je bil leta 1978 tudi izvoljen v občinski svet mesta Trst. Tam je bil v 80. letih prejšnjega stoletja član občinskega odbora, kjer je med drugim dosegel dvojezično označitev zabojnikov za odpadke.

Sinov pogled

Za pogled nanj smo prosili še Andreja Lokarja, sina pokojnega Tržačana, ki živi v Ljubljani in je priznan katoliški intelektualec, družbeni kritik, filozof in publicist, ki nam je zaupal:

»Že prvi dan po njegovi smrti so se ga slovenski mediji, predvsem v zamejstvu, a zdaj tudi v matični domovini, spominjali v prvi vrsti kot ekonomista, profesorja, predavatelja, politika, manj pa kot kulturnopolitičnega delavca. Kot urednik revije Most, ki jo je ustanovil Lev Detela in sta jo nato dolgo sourednikovala z Vladimirjem Vremcem, je zapustil pomemben in za tisti čas svojevrsten pečat tudi v slovenski, da se tako izrazim “kulturnopolitični zavesti”.

Revija Most je bila namreč prelomna iz dveh razlogov: kulturnozgodovinsko je pomenila prvo slovensko (čeprav je izhajala v zamejstvu, so bili njeni sodelavci večinoma iz matične domovine) “disidentsko” revijo po ukinitvi Perspektiv (pri njej sta redno sodelovala Marijan Rožanc in Taras Kermauner), pozneje pa s svojo dvojezično zasnovo tudi predstavljala prvo kulturno pobudo, ki je razumela prostor ob meji kot duhovno celoto in je zato vključevala tudi neslovenske avtorje in intelektualce (Gino Brazzoduro, Arnaldo Bressan, Biagio Marin). S tem pa je posledično povezana tudi njena “idejna” plat.«

Aleš Lokar eden prvih slovenskih »demokratov zahodnega tipa«

Andrej Lokar, sin pokojnega Tržačana, je povedal tudi naslednje:

»V tem pogledu lahko imamo Aleša Lokarja za nekakšnega predhodnika (o tem priča njegovo redno nastopanje v Dragi) idej, ki so se čez nekaj desetletij opredmetile tako v Novi reviji kakor v politični konkretizaciji, ki jo je predstavljal poznejši Demos; v isti sapi pa je predvsem kot duhovna pobuda zaoral ledino pri vzpostavljanju dialoga med kulturami srednjeevropskega prostora, ki so jih bili ločili druga svetovna vojna in nato še hladna vojna. Aleš Lokar je bil potemtakem predvsem eden prvih (šlo je za 70. leta) slovenskih »demokratov zahodnega tipa«, hkrati pa eden prvih intelektualcev po vojni, ki je intuitivno dojel nujnost kohezije srednjeevropskega duhovnega prostora. To se mi zdi morda njegova najdaljnosežnejša zapuščina.«