Rihard Jakopič (1869-1943) je umetnost vpel v širši družbeni okvir

0
260

Rihard Jakopič (1869-1943) je umetnost vpel v širši družbeni okvirDvanajstega aprila leta 1869 se je v premožno ljubljansko družino kot najmlajši med osmimi otroki rodil slikar Rihard Jakopič, eden največjih slovenskih impresionistov. Študiral je na Dunaju in v Münchnu. Pozneje je na svoje stroške dal zgraditi prvo slovensko umetniško razstavno galerijo, Jakopičev paviljon. Žal so ga leta 1961 zaradi urbanističnih posegov in postavitve železniške proge porušili. Med Jakopićeva najslovitejša dela spadajo Sončni breg, Zima, Križanke in Zeleni pajčolan.

Že v šolskih letih ga je slikarstvo tako pritegnilo, da je v 6. razredu realke prekinil šolanje in se posvetil umetnosti. Šolal se je eno leto na dunajski akademiji upodabljajočih umetnosti, eno leto na akademiji v Münchnu, dve do tri leta v presledkih v Ažbetovi slikarski šoli v Münchnu, potem se je ozrl še malo po drugih krajih in pot ga je pripeljala tudi v Prago, ki je nanj tako mogočno učinkovala , da je sklenil ostati tam dalj časa . Leta 1904 se je poročil z Ano Czerny iz Škofje Loke, leta 1906 pa se je mlada družina preselila v Ljubljano, kjer je slikar ostal do konca svojega življenja.

Rihard Jakopič bil vodilni slovenski impresionistični slikar

Rihard Jakopič: Sončni bregImpresionizem je umetnostna smer v slikarstvu, katere začetnik je francoski slikar Claude Monet (1840-1920), ime je dobila po njegovi sliki Impression (Impresija). Impresionisti so odklanjali klasično in naturalistično slikarstvo. Resničnost so upodabljali s stališča svetlobe in barv, tako da so barve, običajno čiste in svetle, razstavili po platnu v majhne in drobne lise ter poteze s čopičem. Njihove slike “beremo”, ko jih gledamo bolj od daleč.

Na spletni strani Narodne galerije tako piše o Jakopiču: “Jakopič je izjemna osebnost slovenske umetnosti. Posebnega mesta v umetniškem panteonu si ni zaslužil le kot odličen slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost vpel v širši družbeni okvir. Leta 1909 je v Tivoliju na svoje lastne stroške postavil prvo stalno umetnostno razstavišče v Ljubljani, s Sternenom in pozneje sam je vodil slikarsko šolo, bil je eden od ustanovnikov Narodne galerije, pokrovitelj novomeške pomladi in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.”

Jakopič je umrl 21. aprila leta 1943 v Ljubljani.

Nekaj misli Riharda Jakopiča

Rihard Jakopič: Zima“Impresionizem  je atentat na duševno lenobo, je po stoletja trajajočem izkoriščanju in uživanju tradicionalnih sredstev do onemoglosti edino razodetje, ki razširja možnosti umetniškega izražanja do nedoglednih mej.”

“Bistveno v sliki je misel.”

“Umetnost je materializacija duha po volji neke skrivnostne, s človekom tesno združene sile. Je torej bistven del človeka in zato potreben človeštvu in posamezniku. Brez umetnosti bi bil človek pohabljenec, kakor tiger brez krvoločnosti.”

“Umetnik je ravno tako človek kakor vsi drugi. Ni zgolj čisti duh, kakor menijo nekateri ali si vsaj to žele. Gotovo je v njem nekaj, včasih tudi precej, duha, toda okoli tega je še prav mnogo mesa in krvi, in premnogo drugih takih zadev, ki obtežujejo vse zemljane.”

Za nas Slovence je samo ena pot: otresimo se tujega vpliva

“… Ne bodimo oskrbniki, hlapci tujega bogastva, ampak postanimo gospodarji svojega, četudi skromnega posestva.”

“Vsakemu človeku je dano toliko moči, kolikor je potrebuje, da prehodi določeno mu pot do konca . Če mu pa pridejo naproti nepričakovane sile in ga tarejo skrbi in beda in se mu krči srce v gneči neumnosti , da ga jame zapuščati pogum , tedaj se ga usmili Bog in mu da zreti košček svoje neskončnosti , da more zopet sesati sok življenja kjerkoli; iz žarkov sonca, iz teme noči, iz radosti srečnih, iz solz zavrženih , iz duha lilije , iz daljave zvezd , iz paradiža mladosti, iz temne zarje bodočnosti.”

“Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti… Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno.”

Foto: Wikimedia Commons, the free media repository

Prijava

Za komentiranje se prijavite