Afera Watergate predstavlja zgodovinski dokument, kako naj v demokraciji ravnajo politika, pravosodni sistem in mediji. Najbolj izčiščena vsebina afere je ugotovitev, da je protiustavna uporaba metod obveščevalne službe v notranje politične namene. Vladajoči razred in vladajoča politična opcija pridobita in obdržita oblast na demokratičen način – v grobem lahko rečemoj z volitvami in do naslednjih volitev. Vsak drug način ali pristop je zloraba politične moči, političnega in represivnega aparata. Ko politik obravnava birokratski, represivni ali varnostno obveščevalni državni aparat z namenom utrjevanja ali vzpostavljanja svoje politične oblasti, ravna protiustavno in v nasprotju s pridobljenim mandatom.
Tako se v tem oziru postavlja vprašanje, kako razumeti elektronsko sporočilo dr. Klemna Grošlja, tedaj še kandidatu za ministra za obrambo, Romanu Jakiču.
Iz vsebine sporočila, kot jo je po Reporterju povzela poslanka Alenka Jeraj na seji Državnega zbora RS dne 20.3.2013, izhaja, da se nanaša na vprašanje ustreznosti kadrov na Ministrstvu za obrambo RS, vključno z Obveščevalno varnostno službo. S tem, ko Grošelj omenja po eni strani problematičnost določenih kadrov in profesionalnost drugih, je sklepati, da je problematičnost prvih utemeljena v njihovi politični neustreznosti. (“Glede OVS je zadeva dejansko problematična, a ni brezupna, obstajajo tudi profesionalni kadri, na katere bi se lahko oprli in bi preko njih z nekaj premišljenimi kadrovskimi potezami, prevzeli nadzor nad službo in predvsem dogajanjem v njej.”)
Zaradi objave fotografije zaslona elektronske telekomunikacijske naprave Romana Jakiča s prikazanim sporočilom, je Jakič napovedal pravna sredstva. Stališče je podala tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki meni, da fotografiranje in objava predstavlja nedopusten poseg v zasebnost.
Zasebnost mora biti varovana, o tem ni nobenega dvoma. Vendar pa v konkretnem primeru ne opazim v sporočilu Grošlja Jakiču prav nobenega vidika zasebnosti, ki bi prevladal nad interesom javnosti do obveščenosti. Kazenskopravno gledano je kaznivo po 138. členu KZ-1 neupravičeno slikovno snemanje. Storilec tega kaznivega dejanja neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega (ali njegovih prostorov) brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost.
Ustavno sodišče RS je v večih primerih že odločilo, da pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil (odločba št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310). Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Izhajajoč iz teh stališč je predmet z Ustavo varovane zasebnosti opredeljen funkcionalno in prostorsko. Zasebna je lahko zadeva glede na svojo vsebino ali glede na prostor, kjer se odvija. Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (npr. spolno življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi). Prostorski vidik zasebnosti je Ustavno sodišče opredelilo že v odločbi št. U-I-25/95. Posameznik je pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti. Sodobna pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da snemanje oziroma fotografiranje določene osebe brez njene vednosti in privolitve ni sporno (Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 132). Bistveni element je torej vprašanje, ali gre za občuten poseg v zasebnost z vidika vsebine prikazanega. Ta pa v konkretnem primeru ni zasebna. Drugače povedano – vsebina ni Jakičevo zasebno dopisovanje s soprogo ali otrokom, saj vsebina ni zasebne narave.
Javnost ima pravico izvedeti, kdo je minister za obrambo. S kom si dopisuje in kaj se dogovarja na delovnem področju, če seveda niso s tem ogroženi obrambni in varnostni interesi države. Toliko bolj pa je seveda interes javnosti podan, ko je iz vsebine dopisa mogoče razbrati indice za protiustavno dejanje kandidata za ministra. Nikakor se namreč ne morem strinjati s tem, da je v skladu z Ustavo, če se politično selekcionira in kadruje na Obveščevalno varnostni službi MORS. Takšno dejanje ima lahko namen, da se varnostno obveščevalna služba uporablja v notranje politične namene. S “problematičnimi” kadri kaj takega ne bi bilo mogoče.
V čem se tak položaj razlikuje od osnovnih izhodišč afere Watergate?
Če se vrnemo v zlato dobo sedanjih oblastnikov, se porodi asociacija na maligno vzdušje v zgradbi Univerze v Ljubljani, kjer je dolgo obdobje svoje zgodovine gostovala Pravna fakulteta. Zaradi stalne grozeče nevarnosti pred zunanjim sovražnikom je bil pomemben izpitni predmet tudi obramba. Poučeval jo je profesor partijsko partizanskih izkušenj. Slovel je po tem, da je včasih v nekakšni zamaknjenosti in hostniškem deliriju na izpitu najprej izpraševanega kandidata vprašal, ali dopušča možnost, da so v SFRJ, SR Sloveniji in končno na fakulteti tudi kakšni notranji sovražniki, kontrarevolucionarji… Ko je kandidat odgovoril, da je to tudi možno, se je profesor neznansko napel in je, pod grožnjo neuspeha na izpitu, kričal: “Imena, hočem imena!”
Zato poznam humus, na katerem je zraslo Grošelj-Jakičevo dopisovanje.
Foto: Državni zbor RS
