Imena agresivnih aktivistov so znana, a tožilstvo molči

9

V kriznih situacijah se človekovo osebnostno in moralno jedro jasneje in verodostojneje razkrije kot v času mirnih družbenih dogajanj. V adrenalinskih spopadih se človekovim premišljenim, vljudnim in celo zavajajočim odzivom pridruži njegova nagonska, podzavestna in pristna narava. V takih trenutkih se skozi masko navidezno kulturnega in prijaznega človeka kaj rada prebije in razgali njegova prostaško nekulturna agresivnost.

Ko levičarji svobodo medijev razumejo kot svobodo za laganje

Tudi pri nas je tako. Začelo se je z vse bolj orkestriranim in vse bolj intenzivnim preplavljanjem domače in nato evropske medijske krajine z vse bolj drznimi in vse bolj norimi lažmi. Takoj ko je v kritičnem trenutku izbruha pandemije covida-19 odstopil Marjan Šarec in so novo vlado oblikovale dve levo- in dve desnosredinski stranki pod vodstvo Janeza Janše, je ves levi medijski pogon z nacionalko vred začel obsežno vojno proti novi vladi in predvsem proti predsedniku vlade. Njihovo orožje je bilo: laž z bogato domišljijo, ignoranca moralnih načel in bogati finančni viri globoke države vse tja do Sorosa. Edino orožje napadene strani pa je bila in je resnica. V takih razmerah zagovorniki resnice v prvi bitki običajno doživijo poraz. Resnica namreč zmaguje počasi, včasih z dolgim zamikom, a zanesljivo.

Predvsem izvažanje laži v tujino in nato njeno uvažanje se je spet – po razvpitem primeru Patria – izkazalo za uspešno. Akterjem je bilo treba le sprejeti načeli, da je dovoljeno v tujino sramotiti slovensko državo, če bi s tem vsaj malo osramotili tudi Janšo, in da so v boju s političnim konkurentom dovoljena vsa sredstva, od laži, izmišljotin in diskreditacije pa vse do takšne ali drugačne likvidacije. Izkazalo se je, da leva ideologija svobodo medijev razume kot svobodo laži. Ker vse to ni doživelo nobene obsodbe, je postalo dovoljeno.

Ustava v suspenzu: imena agresivnih aktivistov so znana, a se jim nič ne zgodi: ustava je suspendirana

Metodo delovanja, ki je dovoljena in obenem uspešna, pa človek ponotranji in ponavlja. Tako smo dobili serijo nezakonitih protestov. Že na prvih smo ob brutalno prostaški histeriji: “Ubi Janšu!”, ostali brez besed. Nihče ni reagiral, niti tožilstvo: slovensko javno tožilstvo ni v tem videlo nič spornega. Nezakoniti protesti so postali zakoniti, pozivanje k poboju politikov in njihovih družin je postalo dovoljeno. Sovražna histerija je dobila krila.

Zato so pozivi kmalu dobili prvo obliko konkretizacije: pocestno fizično nadlegovanje, vse do pljuvanja. Pljuvanje v obraz pa v vseh kulturah velja za skrajno obliko poniževanja človekove osebnosti in dostojanstva. Celo človeku, ki je na prestajanju zaporne kazni in so mu odvzete mnoge pravice in svoboščine, slovenska ustava v 21. členu zagotavlja pravico do spoštovanja njegovega dostojanstva. Z drugim odstavkom 16. člena pa ustava ne dopušča nobenega začasnega omejevanja pravice do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva.

Imena tistih aktivistov, ki javno pozivajo k pljuvanju v obraz poslancev, ministrov, policistov, kulturnikov, razumnikov …, so znana. Pa se organi pregona ne zganejo.

Aktivisti navajajo celo mnenja nekih advokatov, ki menda trdijo, da javno pljuvanje v človeka ni prepovedano. Torej je dovoljeno! Torej na juriš na vse, ki se zavzemajo za demokracijo in družbo kulturnih in spoštljivih medčloveških odnosov. Celo ustava je suspendirana!

Poslancem grozijo ali jim ponujajo podkupnino, da bi glasovali, kot bi jim ukazali

Policisti so od nekdaj nosili za pasom pendrek. Verjetno ne za okras, ampak zato, ker nekatere pocestne prostake, ki brez sramu nadlegujejo ljudi, jim grozijo in pljuvajo v obraz, le pendrek spravi k pameti.

Končno nam celo parlament ponuja učno uro demokracije in pravne države. Pred nekaj dnevi (16. julija) je poslanec DeSUS-a javno potožil: “Par dni osebno doživljam strašne pritiske, kako bom glasoval.” Čeprav ustava v 82. členu pravi: “Poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila.” Kaj šele na pritiske in ukaze! Pa tudi podkupovanje poslancev ne sodi v demokratičen parlament in vladavino prava. A pred dnevi je Marjan Šarec v tedniku Mladina takole potožil, da ne more prepričati poslancev DeSUS-a:Ponujamo jim največ, kar jim lahko ponudimo.“

Ne sprašujmo se, ali je to še pravna država? Saj vemo, da ni! Sprašujmo se le, kako vzpostaviti vladavino prava! Kako vzpostaviti normalno tožilstvo in sodstvo! Kako doseči, da si cestna drhal ne bo več upala ljudi in celo policistov na cesti prostaško nadlegovati, sramotiti in celo pljuvati? Kako preprečiti, da se ne bo na protizakonitih protestih iz tedna v teden zganjalo histerično sovraštvo z javnimi pozivi celo k umoru?

Kako ustaviti bohotenje vse hujših pritiskov na poslance, bodisi s podkupovanjem ali grožnjami ali pa kar neposredno z javnim pljuvanjem v obraz?

Preden pa iščemo odgovor na vsa ta vprašanja, se moramo vprašati, kako preprečevati izkrivljeno podobo resničnosti in sankcionirati laž, ki jo dnevno bruhajo mnogi osrednji mediji – z nacionalko vred?! S tem se je namreč začela razgradnja slovenske politične kulture.

Kako bo slovensko tožilstvo dokazalo neodvisnost, če ne ukrepa ob očitnih kaznivih dejanjih?

Dobili smo levičarsko generacijo, ki očitno ne pozna nobenih notranjih moralnih in kulturnih načel. Nobenih notranjih kriterijev, kaj se sme in kaj ne. “Ne laži, ne kradi, ne ubijaj …,” nič več ne velja. Tudi načelo, “vse je dovoljeno, kar ni kaznivo”, ni več ustrezno. V veljavi je le še načelo: “Vse je dovoljeno, za kar se zdi, da me nihče ne bo boleče kaznoval.” Lahko torej krademo, lažemo, diskreditiramo, pljuvamo, ubijamo …, če se le izognemo kazni, pa čeprav z lažjo, grožnjo in podkupovanjem.

To pa ni več vladavina prava, ampak zakon močnejšega.

Čas bi že bil, da bi slovensko tožilstvo in sodstvo upravičila svojo neodvisnost, odgovornost in pooblastila, ki jima jih je narod zaupal z ustavo in zakoni. Čas bi že bil, da bi tudi policisti znali uporabiti okrasek, ki jim visi za pasom – vsaj v primeru, ko jih pocestni anarhisti nadlegujejo in dobesedno pljuvajo.

Če država ne more zaščititi državljanov pred histerijo anarhistov, potem je treba uzakoniti splošno pravico do nošnja orožja. Pravica do samoobrambe je namreč temeljna pravica vseh pravic, saj izhaja iz pravice do življenja.

Nekatera dejanja so zavržna, žal tožilstvo in sodstvo tega ne opazita

Pandemijo covida si bomo zapomnili. Pa ne samo zaradi spopada z virusom, ampak tudi zaradi moralno-političnega kaosa, v katerega nas je v tem času potegnila levičarska agenda. Kaos sam pa nas tudi prebuja in ozavešča, kajti »Naša usoda je, da spreminjamo kaos v red,« pravi Jordan B. Peterson v knjigi Onkraj reda. Še vedno je namreč živa krščanska evropska kultura, ki jo označuje tudi spoštovanje načel, kot so “ne laži, ne kradi, ne ubijaj …“, pa čeprav bi bilo vse to dovoljeno. Ne gre le za spoznanje, ampak za notranje prepričanje, da so širjenje laži, pozivanje k uboju in pljuvanje v ljudi zavržna dejanja, čeprav slovensko tožilstvo in sodstvo v tem ne vidita nič spornega. In ta kultura v srcih mnogih Slovencev in Evropejcev spontano teži k spreminjanju kaosa v red, ki edini omogoča humanizacijo človeške družbe.

Destruktivne tendence so bile, so in bodo v slovenski družbi vedno prisotne. A so in bodo še vedno prisotni tudi tisti goni, ki hočejo znova vzpostaviti vladavino resnice, spoštovanje človeškega dostojanstva in pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Teh gonov nihče nikoli ne bo mogel dokončno utišati, ker so v jedru človeške identitete.

Vir: Demokracija

9 KOMENTARJI

  1. Gre za zlorabo politike in prava v nasilne namene, ki grobo kršijo človekove pravice do življenja in zdravja ter osebnega dostojanstva.

    Te grobe kršitve imajo toliko večjo težo, ker so množične in ker se jim skuša dati pravno varstvo.

  2. Da. Od trenutka, ko policija in tožilstvo konec februarja 2020 nista odreagirala na javno kričanje Ludvika Tomsica: “Ubi Jansu!” je izgubljena kredibilnost obeh teh institucij. Policija bi takega človeka v vsaki demokraciji prijela in ga odpeljala na zaslišanje, tožilstvo pa vložilo kazenski pregon. V vsaki normalni demokraciji!

    Tudi na ostalih nelegalnih petkovih shodih, ki so v epidemiji pomenili tudi zdravstveno grožnjo, bi v normalni demokraciji policija odreagirala odločneje in večkrat, po potrebi z vodnimi topovi in solzivcem in razgnala oz fizično odnesla zbrane. Kar smo videli v Franciji, na Nizozemskem in drugod.

    Pljuvanje in brutalni pritiski na poslance parlamenta so enako razlog, da se to primitivno ološ privede na policijo in se jih obravnava kot grožnjo demokraciji in kot kriminalce. Ali pa psihiatrične bolnike. Povsod bi to sledilo v normalnih demokracijah.

    Bledo ravnanje policije in tožilstva je velik škandal. In pokazatelj, da sta policija in tožilstvo z eno nogo se vedno v komunizmu, lojalna ne drzavi, vladi z demokratično vecino in zakonu, temveč boljsevikom.

  3. Ne pozabimo, da je ob istih organih pregona in pravosodja hrvaški drzavljan Zagajski dobil kazen 11 let ječe zaradi grožnje varnosti predsedniku Pahorju. Ob tem, da je človek bil diagnosticiran in zdravljen psihiatrični pacient in da pravi atentatorji pac ne razlagajo, kaj nameravajo storiti, najmanj 100 km od kraja, kjer naj bi dejanje izvršili.

    Zagajskemu 11 let zaporne kazni, Tomšič, Jenull, pljuvaci et consortes pa niti poizvedbe policije ne. In takemu pravosodju naj bi zaupali, da je profesionalno korektno in nepristransko?!