O predsedniških volitvah je bilo že veliko napisanega in povedanega. Naj k temu dodam nekaj svojih mnenj, z mislijo seveda, da bodo temeljite razprave še naprej nastajale med poklicnimi političnimi analitiki in zgodovinarji. Poudarim naj, da nad rezultati predsedniških volitev nisem presenečen. Ob tolikih, v politiki komaj znanih kandidatih, volivci nismo imeli pravega veselja za volitve – tudi zato nizka udeležba.
Volitve – prvi krog
Aktualni predsednik države je bil kandidat sam po sebi. O njem smem reči, da se je doslej vsaj delno prizadeval, da bi bil predsednik vseh nas. Smem pa tudi dodati, da mu za vodenje Slovenije manjka nekaj važnega – osrednja, srčna korenina slovenstva, iz katere je rasla in se ohranjala naša zgodovina in naša krščanska kultura. Tu in tam se sicer »nasmiha« tej kulturi, a se naslanja bolj na »stranske« korenine. Od vseh ostalih kandidatov pa sta bili politično zreli še dve dami – Ljudmila Novak in Romana Tomc, »za silo« pa še kandidata Marjan Šarec in Boris Popovič. Tomčeva si je glasove pridobila z nekaj všečnimi javnimi nastopi, ki so učinkovito odmevali. Podprli so jo celo ugledni razumniki. Novakova si je svoje glasove »prigarala« s temeljitim političnim delovanjem po vsej državi, zraven pa še s svojo osebno držo, ki je že vse od njenega županovanja v Moravčah dosledno krščanska.
Vse kaže, da temeljito javno delovanje v teh naših razmerah nima prave cene. Kdaj bomo Slovenci spet znali ceniti zavzeto delovanje za dobro nas vseh ter razlikovali pristno in od všečnega javnega nastopanja? In kdaj se bomo politično toliko opomogli in postali odgovorni v odnosu do države, da bomo razumeli, da za visoke javne funkcije, posebej za predsednika države, ne moremo predlagati in potem voliti kogar koli? Ob zadnjih volitvah se je glede tega pokazala vsa naša politična zatohlost in pomanjkljiva odgovornost do volitev in do domovine. Vsak kandidat za političnega funkcionarja in končno tudi vsak kandidat za predstojnika v izvršni veji oblasti bi se moral pred tem v svojem poklicu ali kako drugače izkazati, da je sposoben za javno delovanje, pošten in odgovoren. Kandidati za politične funkcije in tudi njihovi predlagatelji bi se morali še kaj naučiti, preden bi stopili na javni oder, predvsem pa bi morali bolj ceniti in spoštovati svojo domovino.
Volitve – drugi krog
V drugem krogu sta se pomerila Borut Pahor, aktualni predsednik države, in kamniški župan Marjan Šarec. Lahko smo občudovali tako veliko glasov za Marjana Šarca. Bil je pač neke vrste novi obraz, čeprav brez pravega programa in predstavitve samega sebe. V glavnem nam je ves čas skušal dopovedati, da je potrebno v državi veliko, če ne kar vse, spremeniti. Nov javni obraz in nekaj všečnih stavkov je zadostovalo, da je dobil toliko glasov.
Čeprav ni bilo prave izbire, je vendar res, da predsednika države moramo imeti, in smo ga, kakor koli že, izvolili. Smo pa še vedno daleč od tistega, kar bi Slovenci morali imeti – da bi se z našim predsednikom vred predstavljali v naši pristni istovetnosti. Z izkaznico seveda, da smo krščanski narod, da se zavedamo, da lahko s tem, skupaj z drugimi narodi, enakopravno živimo. Vse drugo, zlasti pa ohranjanje revolucionarne miselnosti, nas kot narod pelje samo navzdol. Celo za posameznike velja, da mora vsak človek nekaj biti, da je, kakršen že je, in da s tem lahko živimo drug poleg drugega. Tudi pokojni France Bučar je na nekem predavanju katoliškim razumnikom dejal, da »smo Slovenci katoliški narod«, in poudaril, da »če nismo katoliški, smo nič«. Biti nič, pa ni ravno perspektivno. Upamo, da bo »stari in novi« predsednik Slovenije to doumel in upošteval. Občasna, zgolj statična prisotnost na dogodkih, ki so povezani z avtentičnimi slovenskimi kulturnimi navadami, je že nekaj, toda prav to omogoča ali celo spodbuja stare komunistične navade, ki so še vedno prisotne v javnih medijih, kjer se primitivno izživljajo nad katoliško vero oziroma na pristnimi lastnostmi slovenskega naroda, celo nad posamezniki. Te stvari, bistvo narodove identitete, dobro razumejo in upoštevajo predsedniki držav daleč naokoli, celo »visok oficir« ruske UDBE, sedaj predsednik Rusije, Vladimir Putin. Kdaj bomo Slovenci prišli do predsednika s takšnim duhovnim obzorjem?
