Kako naprej po pravkar končanih volitvah?

Novo stanje po volitvah ni navdušujoče, zato moramo naše nadaljnje javno udejstvovanje spremeniti. Ljudje dobre volje se moramo zbrati ob skupnem cilju, saj le tako lahko naravnamo našo domovino Slovenijo v smer dostojne prihodnosti.

Novo stanje po volitvah ni navdušujoče, a predsednika imamo in treba ga je upoštevati. S tem pa ni rečeno, da moramo biti tudi tiho. Prav bi bilo, če bi se pogledali v ogledalo in skušali ugotavljati ,kaj vse smo napačnega naredili in kaj smo dobrega opustili. Kar vsak pri sebi, tudi stranke, celotna »desnica«. Desni politični blok, h kateremu se prištevam, je spet pošteno izgubil – vsake nove volitve nas odrivajo še globlje na stranki tir. Res je, da se politična zmešnjava odvija tudi na »levici«. A zanje  to ni tako problematično, saj še kar naprej ostajajo na vodilnem odru. Kako hudo je, ko takšno stanje lahko samo gledamo.

Ali so v ozadju kakšni »strici«, ali se zadeve razvijajo kar same po sebi?  Gotovo je le, da so revolucionarji svoje razdiralno delo, na dolgi rok, opravili temeljito. Politično orientirano in zrelo slovensko ljudstvo, ki ga je pred drugo vojno vodil Anton Korošec, vodja krščanske demokracije (s takratnim imenom Ljudska stranka), je prestalo drugo svetovno vojno ter obdobje socializma do leta 1990, se je s prvimi demokratičnimi volitvami večinsko še vedno izbralo svojo politično naravnanost, tedaj z novim imenom Krščanska demokracija. Pozneje se to ni več ponovilo.

Revolucionarji, to je Stalinovi komunisti, so že med vojno, v času okupacije in zlasti po njej, zatirali to stranko s propagando, pozneje pa s terorjem vseh vrst, vse do pobojev funkcionarjev stranke, navadnih civilistov in končno do pobojev domobrancev. Kljub tem nezaslišanim dejanjem, se je ljudstvo le na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni še znašlo. Posledice nezaslišanega terorja so prihajale pozneje – najprej že z rojevanjem novih strank , ki so tudi hotele biti »pomladne«.  Stari komunisti, ki so se spočetka nekako potuhnili, so kaj hitro ugotovili, da je treba nove stranke sicer tolerirati, a jih na vse načine ovirati, zlasti ustvarjati razmere, da se bodo med seboj prepirale. Njihove namere so uspevale vse do danes. In danes ni nič drugače.

Ob vsem tem se moramo, kot sem v uvodu že zapisal, pogledati v ogledalo in ugotoviti, v čem in kako smo pri tem sodelovali – vsak sam pri sebi, stranke kot celota in tudi mediji, ki jih tudi na »desnici« vendar tudi nekaj imamo.

Naj pričnem pri sebi in ponovno povem, da se prištevam k celotni pomladni desnici. Ves čas sem deloval, kolikor sem mogel in znal, za njeno celotno uveljavitev. V ožjem pomenu besede pripadam h krščanski demokraciji. Že oba stara očeta sta v Krekovem času sodelovala pri njenem nastanku. Oče in sorodniki so ji sledili med obema vojnama. Kot šolarček sem doživel volitve v letu 1938 in se skupaj z njimi veselil zmage Antona Korošca. Pod njegovim vodstvom je sledil vsesplošen napredek Slovenije, ki je trajal vse od začetka vojne. Ob ponovnem oživljanju krščanske demokracije v času priprav na volitve leta 1990 sem se priključil Lojzetu Peterletu, ki je stranko prevzel v usodnem času, potem Andreju Bajuku in končno Ljudmili Novak. Ime stranke se je med tem spreminjalo, danes se imenuje Nova Slovenija-krščanski demokrati, a krščanski duh je v stranki ves čas ostajal. Vsak izmed voditeljev je k temu nekaj kaj dodal. Danes smo urejena, napredna stranka, ki je kljub lastnim slabostim, ki so tudi bile, še vedno aktivno prisotna na slovenskem in evropskim političnem odru. Na letošnjih volitvah je bila edina stranka pomladne desnice, ki je rahlo napredovala, vse druge »demosove« stranke pa so ponovno nazadovale.

Rad prebiram komentarje in mnenja o političnih dogodkih, volitvah in strankah.  Cenim zapise in misli Aleša Mavra, Žige Turka, Janeza Janše, Janeza Pogorelca in še koga.  Prav zanimiv je bil pogovor o dveh uglednih nekdanjih poslancev, Franca Cukjatija in Antona Tomažiča, ki smo ga lahko spremljali na Časniku. Sogovornika sta imela sta žlahten namen, da bi se obe njuni stranki (NSI in SDS) zbližali, delovali skupaj. Izražala sta prepričanje, da bosta stranki uspešni, če združita vse svoje moči, saj samo ena izmed njiju ne more uspeti. Pravih znakov, da bi bila sogovornika uspešna, še ni zaznati. Menim, da sta se Cukjati in Tomažič sicer trudila za vse dobro, sta pa kakšno pomembno zadevo tudi zamolčala.

Pričakoval bi tudi malo več konkretnih in stvarnih zapisov v obstoječih desnih medijih, kjer opažam še vedno preveč obtoževanj in jadikovanj ter enostranskih pogledov. Gašper Blažič ne premore objaviti članka, da se ne bi obregnil ob NSI in njeno predsednico Novakovo. Kolumnistka Maja Sunčič pa predsednico Novakovo celo razglasi za prevarantko, ker se je prva priglasila za kandidatko za predsedniške volitve. Nekateri komentatorji Družine so svoj čas Novakovo pošiljali nazaj k štedilniku. Bilo bi dobro, če bi se celotna naša publiciteta naravnala v ustvarjalnost, imela v mislih perspektivo resnične demokracije, nas pripravljala prihodnje državnozborske volitve, ko moramo izvoliti prave ljudi za odgovorne javne funkcije. Le tako bomo preprečili  brezbrižnost do slovenske istovetnosti, ki jo ponavljajo levičarski politiki. Volitve moramo pričakati pripravljeni, da lahko dosežemo spremembe.

Izjemo pomembno je, da se bomo v prihodnje izognili napakam, ki so se dogajale zdaj eni zdaj drugi stranki ali posameznikom, če želimo uveljaviti desno politično naravnanost. Brez napak seveda ni nihče. Kakšno od njih je zato vendar potrebno omeniti.

Na prvih volitvah je torej zmagala koalicija DEMOS s krščansko demokracijo na čelu. Začetek vladanja je bil nadvse težaven, zapleten, demosovci pa smo bili bolj ali manj politični amaterji. Težave smo imeli že s sestavljanjem vlade – celo usposobljeni ljudje si niso upali ali niso hoteli prevzemati odgovornih mest. Predsednik vlade Lojze Peterle je tudi mene povabil k iskanju pravih ljudi za odgovorna mesta, celo za ministre. Ko so se zadeve nekoliko uredile in je uspeh demosove vlade že dajal prve sadove, je izbruhnila afera, da je treba Peterleta odstraniti z mesta predsednika vlade, kar je hkrati vodilo v razkroj koalicije DEMOS. Afero je sprožil, kakor nam je povedal Ivan Oman, Janez Janša. V tistem času sem imel prijateljske stike z Jožetom Pučnikom, ki je bil predsednik koalicije DEMOS. Večkrat se je oglasil pri meni in se med pogovorom pritoževal nad posamezniki in nad celotnim vodstvom koalicije. »Ne morem jih skupaj držati,« je zatrjeval in me prosil, naj mu pomagam, da bi se nesporazumi uredili. O tem sem nekaj več napisal v knjigi Od vrtnarja do župana in tudi v knjigi Treba je povedati.

Z razpadom Demosa se je začela prava tragedija, najprej za posamezne koalicijske stranke in potem za celotno Slovenijo. Zadnje volitve so šele prav razkrile zgrešenost predloga oziroma zahtevo za ukinitev demosove vlade. Ves čas je bila prisotna težnja, jasen namen, da se s političnega odra odstrani krščanska demokracija. To je bila sicer namera stare partije, sedaj pa so se ji priključili še posamezniki iz Demosa.

Poglejmo nekaj dogodkov. Kaj kmalu se je rodil odcep – mladi Marjan Podobnik je ustanovil novo stranko s starim, predvojnim imenom Slovenska ljudska stranka. S tem je razpolovil krščansko demokracijo, svojo (novo) stranko pa  je  dejavnostjo in naravnanostjo, skupaj z vodstvenimi nasledniki usmeril na odhod s političnega odra. Danes, po tolikih neprijetnih izkušnjah, bi bil čas, da se »izgubljeni« strankini bratje spet vrnejo k svoji, po vsebini avtentični krščanski demokraciji, da bili spet enotni in dejavni. Dogajalo se je še marsikaj. Prava  krščanska demokracija je ob preveliki strežbi prijateljski Janševi SDS izpadla iz parlamenta. Kakor hitro se je Bajukova stranka, imenovana Nova Slovenija, pod vodstvom sedanje predsednice Ljudmile Novak opomogla in pridobivala širše razumevanje med ljudmi, spet je vsa desna mašenirija, z Reporterjem in Demokracijo vred, planila po njej. Leta in leta je trajalo to izginjanje iz javnosti, ki se je letos med predsedniškimi volitvami ponovilo z vso ostrino. Ko je Novakova pridobivala možnosti za preboj vsaj v drugi krog, se je »prijateljska« SDS prebudila in na hitro nastavila še svojo udarno kandidatko, da bi na vsak način ustavili napredek Novakove. »Stara pesem«, človek s krščansko naravnanostjo pač »ne sme v ospredje«, kakor je to dosledno uveljavljala Partija. Kdo bi si mislil, da je kaj takšnega še vedno mogoče.

Ob vsej tej zapletenosti se pač ne smemo čuditi, da se ljudje tako slabo udeležujejo volitev in da so do svoje domovine vse bolj ravnodušni, češ, NI NAM POMOČI. Naše nadaljnje javno udejstvovanje se mora zares spremeniti. Moramo se zbrati in s skupnimi močmi, z ljudmi dobre volje, a s skupnim ciljem, da bi našo domovino Slovenijo naravnali v smer dostojne prihodnosti.