Imeli smo državo

8

foto matic stojsKo smo konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih formirali lastno državo, smo z njo dobili tudi prvo demokratično izvoljeno vlado. Tistih časov se spominjam kot časov, ko smo na naše vladne predstavnike gledali z velikim upanjem in zaupanjem. To so bili časi, ko nas je vlada s svojimi odločitvami, sprejetimi na podlagi nedvoumne odločitve državljanov, da želimo samostojno državo, korak za korakom peljala v novo samostojno Slovenijo. Težko bi našli zgodovinsko bolj pomembne čase za usodo Slovenije, prav tako pa bi težko našli čase, ko je katerakoli slovenska vlada imela tako visoko podporo državljanov. Drži, da smo se Slovenci v naši samostojni državi še nekajkrat izjemno poenotili, ko je šlo za pomembne odločitve (npr. vstop v Evropsko unijo, vstop v zvezo Nato, sprejem evra), a da bi tako enotno podpirali naše voditelje, kot v časih osamosvajanja, se ni več zgodilo. Ali je res samo od vlade odvisno kakšno podporo ji izražamo državljani? Ali je samo od vlade odvisno kako in kakšne ukrepe bomo sprejemali in kako bomo živeli? Ali smo državljani res samo nemi opazovalci, izvoljeni predstavniki (vlada, parlament) pa od ljudi odmaknjena elita, ki enkrat bolje, drugič slabše upravlja z državo?

Povsem jasno lahko na vsa zastavljena vprašanja odgovorimo z ne. Obdobje osamosvajanja je bilo obdobje, ko smo se državljani neposredno poistovetili z aktivnostmi oblasti. Enako je bilo v času našega vključevanja v Evropsko unijo in je pravzaprav vedno tako, ko ljudje pripoznamo dobrobit za širšo narodno skupnost. A ta dobrobit ni »dana od zgoraj«, temveč raste med nami samimi. Mi smo tisti, ki moramo in moremo iskati odgovore na aktualne razmere, mi smo tisti, ki vemo kje so najbolj pereči problemi družbe in mi smo tisti, ki v naših lokalnih okoljih lahko, na družbeno potrebne spremembe, vplivamo neposredno. Z drugimi besedami lahko rečem, da je tudi od našega dela, naše želje po spremembah in naše angažiranosti v družbi odvisno kako in kam gremo. In tako, kot si v svojem okolju, v svojih aktivnostih izbiramo sodelavce, za katere vemo, da bodo pošteni, resnicoljubni, delovni in sposobni uresničevati začrtane cilje, je to toliko bolj pomembno, da take sodelavce (če trdim, da smo vsi odgovorni za razvoj in napredek družbe, lahko rečem, da so naši voditelji naši sodelavci) izberemo na najvišjih nivojih. Izbor teh, pa v demokraciji predstavljajo volitve, zato je še kako pomembno kako izbiramo. Pa ne samo kako! Pomembno je, da izbiramo. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi z izborom ljudi ki nas vodijo prispevamo k temu, da je mogoče del naših želja po pravičnosti, poštenosti in drugačni Sloveniji uresničiti.

Tudi volitve v letu 2011 so bile del takega izbora in so tudi zaradi neaktivnosti mnogih domoljubnih in poštenih državljanov nepričakovano prinesle presenetljive rezultate. Zmaga nekoga, ki je bil s pomočjo medijskega monopola proglašen za uspešnega podjetnika, pri tem pa ni bilo pomembno na kakšen način je ta »uspeh« dosegel, kakšen je njegov odnos do naše samostojne države in še manj to, da namerava tudi v državni politiki delati po vzorcih neizmernega zadolževanja in obremenjevanja prihodnjih rodov, je bilo vsem tistim, ki smo verjeli v nove boljše čase veliko razočaranje. A kljub temu je večina v parlamentu oblikovala vlado, ki je želela Slovenijo popeljati iz globoke ekonomske, moralne in domovinske krize. Prav oblikovanje naše vlade (naše lahko rečem zato, ker sem v njej sodeloval) je vsaj za kratek čas (dobro leto) prekinilo brezglavo zadolževanje in poizkusilo v družbi uveljaviti večjo pravičnost. Kateri so tisti osnovni elementi na podlagi katerih lahko rečem, da je naša vlada delala v smeri napredka in večje pravičnosti Slovenije, da je vlada delala za državo?

Najprej je potrebno poudariti, da se je že ob nastajanju naše vlade k delu pristopilo skrajno resno. Vsi koalicijski partnerji smo se morali uskladiti okoli prioritet, ki naj bi jih izvajali in te naloge zapisati v koalicijsko pogodbo. Spominjam se sestankov, ko smo ure in ure usklajevali rešitve, ki so jih bile pripravljene potrditi vse stranke koalicije in v katerih smo načrtovali mnogo ukrepov, ki bi pomagali k novi rasti slovenskega gospodarstva. Gospodarstvo, zmanjševanje javne porabe in utrditve mednarodnega položaja Slovenije so bili ključni poudarki pogodbe. Še danes lahko neskromno trdimo, da je celotno zmanjšanje javnih izdatkov v zadnjem obdobju posledica dela naše vlade. Prav miselnost, da je poštenost do sedanje in prihodnjih generacij in zavedanje da je imeti in upravljati z državo nekaj najpomembnejšega in najodgovornejšega, je bilo naše vodilo v času mandata, ki smo ga opravili.

Po letih od leta 2009 dalje ko je nastopila velika gospodarska krize je tudi Slovenija počasi a vztrajno izgubljala svojo ekonomsko suverenost. Če smo še v letu 2008 v državni blagajni beležili presežek in stabilno gospodarsko rast, najvišji bruto družbeni produkt (18.437 EVR/prebivalca) dosežen v samostojni Sloveniji in se lahko pohvalili, da gre družbi dobro, se je že v naslednjih dveh treh letih stvar radikalno spremenila. Vlada ni sledila razmeram – namesto, da bi nemudoma pričela s ukrepi pravičnejšega deljenja dobrin, zniževanja nepotrebnih izdatkov, prepotrebnega nižanja plač v javnem sektorju in izvajanjem drugih, res da nepriljubljenih ukrepov, se je brezglavo zadolževala. To je ustvarjalo vtis, kot da nam gre še vedno dobro, da spremembe niso potrebne in da nam na račun prihodnjih rodov ne bo potrebno storiti tistega kar ve vsak izmed nas – porabiti toliko kot ustvarimo. Kljub izjemno slabim gospodarskim razmeram smo v letu 2012 povečali prilive v državno blagajno. Bolj pomemben kot ti prilivi, pa je podatek, da smo kar za milijardo evrov (cca. 28%) znižali odhodke. Plače, ali nesrečne priviligirane pokojnine (katere del bo potrebno vseeno izplačati) so bile povsem razumno znižane. Večina zakonskih rešitev, ki je posledično pomenila zmanjšanje socialnih pravic je bila vezana na dohodkovni cenzus z željo po čim bolj pravični razdelitvi sredstev. Večina predlaganih zakonov je bila usklajevana z opozicijo, tisti predlogi, ki so se nanašali na širše družbene skupine pa so bili usklajeni s socialnimi partnerji in stanovskimi združenji. Celo tiste odločitve, ki so najbolj »prizadele« staro kapitalsko-partijsko nomenklaturo in so se nanašale na bančni sistem smo želeli v čim večji meri uskladiti z opozicijo. Tudi prelom z simboliko in dejanji iz časov rdeče zvezde je bil za našo vlado še kako pomemben. Kljub temu, da so nekateri govorili o ideoloških temah je jasno, da simbolika državnosti ni in ne sme biti ideološka tema. Zavedanje kdaj in kako je naša država nastala je ključnega pomena za to, da bomo kot narod lahko suvereni. In to suverenost nam je v mednarodnem okolju priznavala celotna Evropska skupnost. Ne samo priznavala ampak je odkrito podpirala naše poteze in odločitve, ki so tudi Evropi dajale jasen znak, da želimo državo zopet urediti tako, da bo primerljiva demokratičnim zahodno evropskim državam.

Želja, da je mogoče družbene razmere urediti sporazumno, z zavedanjem, da je potrebna odprava privilegijev, da je potrebno odkriti in kaznovati tiste, ki se to državo izropali in ne nazadnje želja po tem, da je potrebno ustvariti okolje v katerem bo vsem nam šlo bolje se je pokazala za naivno in se žal ni uresničila. Prevladala je miselnost in moč tistih, ki nikoli ne stopijo odkrito pred ljudi, tistih, ki lahko odločajo iz ozadja preko svojih marionet in ki s pomočjo orkestriranega medijskega enoumja peljejo državo v stare čase. In prav ti nam razlagajo, da smo v dvajsetih letih državo zapravili in ukradli? Kot da bi tista komunistična izpred dvajsetih let bila prava?

A kot zavedni, domoljubni Slovenci, tisti ki znamo, zmoremo in hočemo vemo da lahko s svojim delom, znanjem, pridnostjo, poštenostjo in odgovornostjo upravljamo z državo, da države ne želimo zapraviti in da svojim vnukom ne bomo zapustili le dolgov in razdora. Mi vemo, da lahko zopet imamo Vlado. Prav vsak izmed nas, kot družbeno odgovorno bitje pa je poklican k temu, da po svojih močeh prispeva k drugačnemu jutri.

Kot je zapisal slovenski pesnik Simon Gregorčič:

Dolžan ni samo kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, / a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Foto: Matic Štojs/Demokracija

Pripis uredništva: besedilo je referat, ki ga je avtor predstavil na Zboru kristjanov, Otočec 2013.

 


8 KOMENTARJI

  1. Nekako še razumem, da Vlado napišete z veliko (in obravnavate kot lastno ime). A evro je valuta in se piše z malo. Prav tako je (“katerakoli”) slovenska pridevnik, ki se piše z malo.

    In še vsebinska pripomba. Strinjam se, da smo v Sloveniji imeli visoko stopnjo enotnosti ob odcepitvi in ob vstopu v evroatlatske povezave. A se ne strinjam, da je obstajala velika želja po vstopu v NATO. Še Milan Kučan nam je vztrajno pral možgane s pridevnikom evroatlatske, zato da ja ne bi izglasovali samo vstopa v EU in evro. Glede vojaške povezave menim, da je odveč. Res smo v Sloveniji preveč škrti, ko je treba priskočiti pomagati mednarodne probleme. (A od stabilnosti v Afganistanu je odvisna tudi naša varnost.) A ni nobene potrebe, da bi svoj delež plačevali z vojaki. Čeprav naši profesionalni vojaki niso nekvalitetni in so primerljivi z ameriškimi, znamo veliko bolj konstruktivno pomagati na drugih področjih. Humanitarnem, izobrazbenem, pospeševanju gospodarstva in razvoju demokratičnih institucij…

    • Imate prav. Jaz sem se pred 11, 12 leti zavzemal za vstop v Nato, češ da bo to ena takšna zavarovalna polica za varnost Slovenije. Zdaj me je sram te moje neumnosti in politične naivnosti. Vstopili smo v zavezništvo, ki je udarna pest zahodnega (de facto predvsem ameriškega) velekapitala. Slovenija bi morala čim prej izstopiti iz Nata, predvsem pa iz evroobmočja.

      • Glavni problem slovencev je, da smo udarna kladivi in srpi velemafijskega FEVDALNEGA kapitala rdeče tolpe.

        Mi smo v kleti psihopata Fritzla.

        Ali nas bosta EU in NATO rešila?

        Seveda bo Fritzl in njegovi sodelavci želel, da čim prej izstopimo iz EU in NATA, da bo lažje naprej perverzno-suženjsko zlorabljal svoje tlačane, svoje “tovariše” z novo verzijo, perverzijo, socializma.

    • Naši profesionalni vojaki so morda desetkrat hujši od ameriških. Kar se našega humanitarnega prispevka tiče, se spomnim da smo v Afganistan poslali nekaj kontejnerjev AK47 označenih kot humanitarna pomoč. Toliko o tem.

      Hvalabogu da smo v Natu, ker nas edino to drži nazaj. Žal imamo profesionalno vojsko namesto naborniške. Tako smo prikrili dejstvo, da je bilo že več kot 50% nabornikov izločenih iz nabora kot nesposobni za vojsko. Moderna komunistična vzgoja.

      Problemi potlačeni, družba idealna!

      • Naborniška vojska je nesmisel, ker je dandanes zelo majhna verjetnost konvencionalnih spopadov, v katerih bi štele gole številke. Še Nemčija je ukinila obvezno služenje, ker ni vedela kam dati nabornike po osnovnem usposabljanju.

        Civilno služenje pa ni bilo napačen koncept. Nemški vrstniki so rekli, da je neverjetno pripomoglo k njihovi osebnostni rasti.

  2. Države nikoli nismo imeli na demokratičen način.

    Država je nastala 1991, a je bila gospodarsko že v štartu ugrabljena. Tudi politični zakoni so omogočali mafiji, rdeči mafiji, da nas je še naprej imela ugrabljene.

    Rdeči direktorji so kradli državne firme ali pa jih kako drugače uničevali, saj ustvarjati niso znali, zgolj grabiti.

    Denar za skorumpirane medije, in skorumpirane birokrate je množično letel iz teh državnih firm ( ki jih vodi mafija) in iz davkoplačevalskega denarja.

    Politika je ves čas podeljevala milijone nepovratnih kreditov svojim kolegom mafijcem na njihova “podjetja”.

    Po vstopu v EU politika tega ni mogla več delati, zato so državna podjetja začela zajedati državne banke s sumljivimi mafijskimi krediti. Državne banke pa so se noro zadolževale na svetovnem trgu v vedenju, da denarja ne bodo nikdar vrnile.

    Državne banke imajo cca 10 milijard dolga
    Država Slovenija ga ima 22 milijard €.
    DARS ga ima 5 milijard.
    Slovenska podjetja v državni in paradržavni lasti ( rdeča mafijska tolpa psihopatov jih vodi) pa imajo cca 40 miljard €dolgov in so unikum na svetu, kjer se podjetje na veliko zadolži z izdajo delnic in tako dobi novega lastnika. Pri nas pa je bistvo, da ni novega lastnika oz. odgovornega lastnika.

    Firme so izčrpavali z bypass podjetji, s svetovalnimi pogodbami, s plačevanjem predragega outsourcinga, s plačevanje PR, marketinga, …

    Najbolj sramotna pa so v Sloveniji sodišča in sodniki.

  3. “Najbolj sramotna pa so v Sloveniji sodišča in sodniki”.

    Ki kot se kot mogocni pajki, ki se izogibljejo vecjih goved, zanimajo pa predvsem za manjse in nenevarne zrtve.
    Bomo videli kako se bodo vsak cas naslajali nad mariborskim skofijskim drekcem…

Comments are closed.