Nikoli ne bo volk prebival z jagnjetom in panter ležal s kozličkom, kot je zapisal prerok Izaija. Krava in medvedka se ne bosta nikoli skupaj pasli, ker se prva prehranjuje s senom, druga pa je vsejeda, a sena ne uživa. Strah pred gadom, ki lahko piči dojenčka, ne bo nikoli premagan. Vsaka od živali, z Izaijevega seznama, ima svojo determinirano naravo, ki je ne bo spremenila niti evolucija v več milijonih letih; volk se ne bo nikoli pasel na travniku in krava ne bo zahajala na mrhovišče. Vse v naravi kroži, zato se eno bitje prehranjuje z drugim; mesojeda žival se hrani z rastlinojedo, rastlina pa iz zemlje črpa minerale. Naravni krog je zaključen, ko organska snov znova razpade na osnovne elemente. Zaradi kroženja oziroma prehranjevalne verige ima vsako živo bitje svojega naravnega sovražnika. Živa bitja jedo druga drugo.
V nasprotju s tem dejstvom, pa Izaija oznanja nekakšno spravo v naravi, pomiritev nasprotij, kar bi pomenilo konec naravnega kroženja. Vendar bi potem panter, ki ne bi razkosal kozlička, pač pa bi z njim počival v senci, od lakote poginil. Življenje v naravi se torej ohranja zaradi spopada živih bitij med seboj in ne zaradi sožitja med njimi, kar se zdi, da je Izaijeva vizija.
Izaija v današnjem odlomku omenja celo vrsto rastlin in živali, vendar se za zanje ne zanima iz istega razloga kot botanik in zoolog. Ko Izaija iz naravnih sovražnikov dela partnerje, in jih gleda v idiličnem sožitju, se seveda zaveda, da kaj takšnega v realnosti nikoli ne bo možno. Na sled pravega namena Izaijevega pisanja pridemo, če upoštevamo, da ni bil naravoslovec, temveč prerok, ki je bil poklican, da ljudem oznani, naj ne bodo prestrašeni, ker jih Bog ne bo zapustil. Iz Jesejeve korenike bo prišlo odrešenje. Bog sam je porok, pravi Izaija, da se bo obljuba izpolnila, toda nobena človeška predstava ne more zapopasti stanja človekove odrešenosti. Zato se Izaija nujno zateče k metafori. Kozmična sprava, ki veje iz njegovih današnjih besed, prekinitev prehranjevalne verige, ko stvarstvo skupaj s človekom ne bo več trpelo porodnih bolečin, je zanj samo podoba prihodnjega veka, časa brez krikov in solza, ko smrti ne bo več.
Za predstavitev odrešenja, torej skrivnosti od vekov skrite v Bogu, je Izaija uporabil metafore. Toda Izaiju ne gre samo za metaforično oziroma pesniško slikanje eshatološkega, prihodnjega stanja sveta, temveč mu gre še za nekaj drugega.
Pri odkrivanju še drugega Izaijevega namena, si pomagajmo z grškim filozofom Platonom (427–347 p. Kr.). Platon se v svoji Politeji ukvarja z vprašanjem, zakaj nastane polis, starogrška mestna državica, in kako naj v polisu zavladala pravičnost. Na prvo vprašanje odgovor ni težak, drugo pa je zagonetno kot današnja Izaijeva prerokba.
Zastavitev vprašanja pri preroku Izaiju je skoraj identična kot pri Platonu. Izaiju je dana slutnja, da bo na tistem, ki bo utemeljitelj novega Izraela, počival duh modrosti in razumnosti, pravičnost pa bo pas njegovih ledij. V obeh primerih, pri Platonu in Izaiju, je govor o novi, še ne uresničeni politični tvorbi, torej o polisu oziroma državi, ki jo bo zasnoval moder vladar, pri Platonu filozofi. Učinek modrega vladanja pa bo družbena pravičnost in s tem pomiritev notranjih nasprotij, prekinitev večnega kroženja, ko so bitja zaradi nagona po preživetju, ki izhaja iz neodrešenosti, drug drugemu sovražnik.
Do te točke je vzporednica med Izaijem in Platonom povsem neproblematična. Vendar se v obeh vizijah, Izaijevi in Platonovi, skriva neka dvoumnost, ki lahko vodi v dve nasprotujoči si praksi.
Izaijevo napoved, da se bo odrešenik rodil iz Jesejeve korenike, iz Davidovega rodu, so v nadaljnji judovski zgodovini razumeli na dva načina. Ena skupina Judov, v katero so spadali preroki, Marija in drugi t. i. Jahvejevi ubožci, je Izaijeva besedila brala duhovno, za poživljanje duhovnega hrepenenje po mesijanskem času, ki se bo v polnosti uresničilo v nebeškem Jeruzalemu. Takšno branje Izaija je v dušah ljudi spodbujalo hrepenenje po Bogu. V družbeni praksi so tisti, ki so hrepeneli po Bogu, veliko bolj pravično urejali judovsko družbo kot tisti, ki so hoteli nebeški Jeruzalem uresničiti že za časa svojega življenja.
Druga skupina Judov pa so bili gorečneži, zeloti, politični fanatiki, ki so hoteli s silo povrniti Izraelu staro slavo, kakršno so uživali njihovi predniki pod Davidom in Salomonom. Ti Izaija niso brali duhovno, temveč politično.
Tudi Platona so mnogi brali politično, torej podobno kot Izaija. Tisti, ki so Platona brali politično, so v njegovi Politeji našli nastavke za totalitarno državo. Polis, v katerem bi vladala pravičnost, so primerjali, denimo, s komunistično družbo, kjer naj bi vlada popolna samouprava in harmonija med ljudmi. Pot do takšne družbe pa naj bi vodila prek nasilne revolucije. Revolucionarji hočejo družbena protislovja, prebivanje volka z jagnetom in panterja s kozličkom, doseči s silo. Cilji revolucije so v protislovju z načinom doseganja ciljev, zato so neuresničljivi. Kako naj bi s prelivanjem krvi prišli do notranje in zunanje pomiritve in družbene pravičnosti?
Tisti, ki so Izaija brali politično, so postali judovski nacionalisti. Za dosego nacionalnih ciljev so zagovarjali oborožen boj. Nasledek takšnega branja Izaija je sodobna sekularna izraelska država in njena politika do Arabcev, pa tudi sodobni politični islam.
Kdor dobesedno bere Platona, njegov model vzgoje čuvarjev polisa, nadziranje bajk, verovanja, opisa partnerske zveze, v kateri nobena ženska ne bo pripadala samo izbranemu moškemu, pa tudi otroci ne bodo imeli javno priznanega očeta in matere, ima res vtis, da Platon zagovarja totalitarno državo.
Politično branje Izaija in Platona je zloraba obeh, kajti prvi je bil prerok, drugi pa filozof. Toda Platon ni bil filozof v današnjem pomenu besede, zgolj racionalistični premišljevalec življenja, pač pa je bil Platon globoko duhovna oseba, ki je gojil ljubezen do modrosti, vendar ne zgolj človeške modrosti, temveč do Sofije, modrosti pridržane Bogu, še bolj točno, Modrosti, ki je samo drugo ime za Boga. Platon zato nikoli ni mislil, da bi filozofi, kakršen je bil sam in njegov učitelj Sokrat, upravljali državo. Tisti, ki Platonu pripisuje politično poslanstvo filozofov, ga v resnici nikoli niso razumeli. Kot niso razumeli Kristusa tisti, ki so ga nagovarjali, naj postane kralj.
Platona so njegovi učenci spraševali, kako in kdaj bodo začeli v praksi uresničili njegovo zamisel o vzgoji čuvarjev polisa in vzpostavitvi polisa kot pravične in demokratične družbe. Mukoma jim je dopovedoval, da ne razmišlja o realnem polisu. Platon namreč ni bil družboslovec, ekonomski analitik in načrtovalec realne politike, ampak filozof, dejansko prerok, ki je kazal na Boga. V govoru o idealnem polisu je videl samo vzorec polisa, ki v tem svetu ni uresničljiv, temveč biva samo v božji zamisli, kot večna ideja. In človek, ki živi pravično, bo nekoč užival blagostanje onstranskega polisa.
Platonovo razpravljanje z učenci o polisu ni bilo družbeno-politično naravnano, ampak duhovno dogajanje njihovih duš. Kar so govorili o polisu, niso bili akcijski načrti, ampak samo podobe, ki so bile namenjene spodbujanju njihovega hrepenenja po večnem življenju, po edinosti z Modrostjo, z Bogom samim. Ko se je Platon z učenci pogovarjal o polisu in vladavini filozofov, ni mislil na nič zemeljskega, temveč na skupno duhovno vzpenjanje iz votline senc, iz zemeljske realnosti, iz neresničnega, navideznega bivanja, v realno bivanje, ki je možno samo v Bogu.
Na tega duhovnega Platona, in ne na zlorabljenega Platona, se je navezovalo izročilo cerkvenih očetov. Platanovo opisovanje polisa, ki ga bodo varovali neoporečni čuvarji, in Izaijeva besede o spravi med levom in teličkom, sta klasični mistični besedili, primerljivi z Visoko pesmijo, temeljnim besedilom vseh krščanskih mistikov. Nobeno od teh besedil ne meri na realizacijo v tem svetu, pač pa so ta besedila hrana duše, ki se vzpenja k Bogu. Z branjem teh besedil se nasičuje naše hrepenenje po odrešenju, po Bogu. In to je razlog, zakaj to Izaijevo besedilo beremo v adventu. To je čas, ko naša duša kliče: Kralja, ki prihaja, pridite molimo. Na tej točki pa vznikne usoden paradoks. Vsi, ki ta mistična besedila obrnejo v smeri zemlje, v realno spreminjanje družbe, v politični program in akcijo, uporabljajo prisilo in prelivajo krvi. In nasprotno, vsi, ki se po teh podobah dvigajo v skrivnostne božje višine, okoli sebe oddajajo usmiljenje in ljubezen, prav tisto, kar je sprva videti kot neuresničljiva utopija. Ti na božični dan doživijo pohvalo angelov: Imejte mir na zemlji vi, ki ste blage volje.
